Zakonodajni paket s pravico do popravila in eko design
| Avtorica: Alja Miklavčič, Ekologi brez meja |
Mednarodna konferenca o popravilih je v sklopu letnega zero waste srečanja potekala v Slovenskih Konjicah v organizaciji društva Ekologi brez meja. V evropskem zelenem dogovoru, načrtu EU za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050, je pravica do popravila ključni korak načrta EU za oblikovanje krožnega gospodarstva do leta 2050. Nedavni zakonodajni paket za pravico do popravila uvaja dodatne obveznosti proizvajalcem, ki bodo morali zagotavljati možnost popravila v času po izteku garancije, pri čemer bo časovna omejitev odvisna od vrste izdelka. V času trajanja garancije bodo morali naprave brezplačno popraviti, zamenjava za novo pa bo mogoča šele, ko bo popravilo dražje od novega izdelka.
Del pravice do popravil zajema tudi dostopnost informacij za potrošnike in oceno popravljivosti določenega izdelka. Predlog o popravilih je eden izmed ciljev zelenega dogovora, prav tako trajnostna potrošnja, ki predstavlja ogromen potencial in velik korak na poti do družbe z manj odpadki in posledično korak k doseganju podnebne nevtralnosti.
Predstavnica Zero Waste Europe, Aline Maigret, je izpostavila vlogo oblikovanja, zasnovo izdelka, ki določa točko izhodišča za celoten življenjski cikel izdelka, vključno z njegovo popravljivostjo. Eko design narekuje življenjski cikel izdelka in s tem popravljivost. Gre za koncept, ki se začne že v fazi oblikovanja z upoštevanjem virov, materialov in procesov izdelave skozi prizmo zmanjševanja vplivov na okolje. Pomemben prispevek k popravljivosti je Eko design direktiva, ki npr. predlaga standardne rezervne dele, dostopne za vse uporabnike izdelka, ne samo za profesionalne serviserje. Pri tem je treba upoštevati, da gre za osnovne in uporabniku varne posege v popravila. Določanje meja varnega bo zahtevalo še nekaj razprave. Slabost trenutnega predloga pa je, da ne zajema cenovnega okvirja oblikovanja izdelka po konceptu eko designa, ki bi ga bilo nujno določiti. Design, ki predvideva boljšo stopnjo popravljivosti, ima tri pomembne točke:
- design, ki omogoča hitro in enostavno razstavljanje izdelka,
- design, ki je nadgradljiv, omogoča, da izdelek ali napravo enostavno nadgradimo ali dopolnimo, ko bodo zanje dostopne nadgradnje ali dodatki,
- design, ki vzbudi čustva in ga zato uporabnik dlje časa uporablja in težje zavrže.
Enako pomembna je tudi direktiva o baterijah, ki določa, da imajo izdelki dostop do baterije in jo lahko uporabnik zamenja sam. Predlagana nova uredba določa obvezne zahteve glede trajnosti in varnosti (npr. pravila o ogljičnem odtisu, minimalna reciklirana vsebnost, označevanje in informacije) ter obveznosti ravnanja ob koncu življenjske dobe (npr. odgovornost proizvajalca, cilji in obveznosti zbiranja). Uredba bo zahtevala tudi razkritje ključnih meritev trajnosti.
Pomembno vlogo pri odločitvi potrošnikov za popravilo ima strošek popravila. Ines Güsser-Fachbach iz UNI Graz je predstavila uspeh avstrijskih bonusov, namenjenih popravilom. Potrdila je, da uvedba finančnih spodbud za potrošnike učinkovito vpliva na povečanje odločanja za popravila. V Avstriji so namreč aprila 2022 (do 2026) uvedli bonuse za popravilo – kot financiranje popravila ali kot možnost kritja 50 % cene popravila do največ 200 evrov za popravilo. Prav tako so namenili 130 milijonov evrov iz Evropske unije skladu za obnovo »Next Generation EU«.
So pa še drugi dejavniki, ki vplivajo na odločitev za popravila. Med njimi je gotovo udobje – čas in trud, ki ga potrošnik nameni za popravilo. Informacije smo že omenili – potrebno je najti servisno podjetje, vedeti za postopke, stroške in časovni okvir popravila (odsotnost izdelka). Med potrošniki je zaznati tudi veliko negotovosti v zvezi s popravili – kaj, če se napaka ponovi, ali je izdelek sploh mogoče popraviti, ali zaupati ponudniku servisnih storitev ipd. V trenutnem načinu razmišljanja je nujno potrebno vpeljati faktor vpliva na okolje, in sicer z izobraževanjem in dostopnostjo informacij. Če potrošniki razumejo problematiko in vedo za rešitve, se namreč pogosteje odločijo za popravilo.
Pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) so z nedavno opravljeno anketo ugotovili, da bi kar četrtina vprašanih takoj ob okvari aparata kupila novega. Veliko anketirancev je izrazilo nezaupanje do servisnih služb in strah pred nepopolnimi popravili. Boštjan Okorn, vodja testiranja pri ZPS-ju, je poudaril, da si potrošniki najbolj želijo dolgo delujoče izdelke. Vzdržljivost je torej na prvem mestu in s tem dolga življenjska doba izdelka, kar bi moral biti cilj proizvajalcev – izdelovati kakovostne izdelke. Tako odgovornost pade na proizvajalce in prodajalce. Na začetku je bila že omenjena ocena popravljivosti izdelka. Gre za francoski indeks popravljivosti, ki od leta 2021 velja v Franciji. Je en izmed načinov, kako izdelke čim dlje obdržali v uporabi. Kupec težko ve, kako dolgo življenjsko dobo ima izdelek, če ne ve, ali ga je mogoče popraviti in kako lahko se ga popravi. V Franciji se tako s to problematiko ukvarjajo proizvajalci. Trenutno indeks velja za pet določenih izdelkov, za katere so proizvajalci dolžni potrošnikom podati informacijo o stopnji popravljivosti njihovih izdelkov.
Vsi si želimo izdelke, ki delujejo, a ker je z leti popravljivost upadla, jih sami ne znamo več popravljati. Potrebno bi bilo preoblikovati sistem in izobraževanje tako, da bi že otroke učili popravljati stvari, jim pokazali, da je popravljanje lahko zabavno in rezultat prinaša zadovoljstvo. Uporabnik je tisti, ki se mora vprašati, kaj se bo zgodilo z napravo, ali bo postala odpadek ali jo je mogoče popraviti in ji s tem podaljševati življenjski cikel. Če povzamem Uga Vallaurija iz projekta Restart, se vse začne pri dobrem oblikovanju, pri kakovostnem izdelku – takem, ki bo imel dolgo življenjsko dobo. Ko pride do okvare, pa je ključna dobra informiranost potrošnikov, dostopnost popravil, standardizacija in dolgoročna programska podpora.
