Poudarki iz okrogle mize Akademije Zelena Slovenija
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
Del prehoda v zeleno ekonomijo je razumevanje koncepta ESG (okolje, družba, upravljanje) in ocenjevanje tovrstnega upravljanja. Zato podjetja izpolnjujejo ESG vprašalnike, ki jim jih pošiljajo finančne institucije, hkrati tiste družbe, ki so k temu zavezane, poročajo tudi o svoji usklajenosti s taksonomijo. Izpolnjevanje vprašalnikov, zlasti ker od različnih institucij prihajajo različna vprašanja, podjetjem vzame precej časa in naporov, saj pogosto za vsa vprašanja nimajo pripravljenih podatkov ali stališč. Zato se pojavlja več vprašanj, kakšen pomen imajo odgovori na ESG vprašalnike za odnose med nefinančnimi podjetji in finančnimi institucijami. Lahko podjetja za ambiciozne cilje pričakujejo korenček ali za nepripravljenost na zeleni prehod palico? O tem je tekla beseda na e-okrogli mizi, ki jo je marca organizirala Akademija Zelena Slovenija. V razpravi, ki jo je vodila mag. Vanesa Čanji, so sodelovali mag. Kristijan Hvala, vodja področja ekonomike poslovanja, Združenje bank Slovenije – GIZ, Polona Močilnik, specialistka na področju trajnostnega razvoja, SID banka, in Sašo Šmigić, direktor naložbenega sektorja, Generali Investments. V nadaljevanju podajamo nekaj poudarkov iz razprave.
Kaj pomeni ESG za finančne institucije?
Kristijan Hvala: Banke so v zadnjem obdobju svoje zahteve, kar se tiče pridobivanja podatkov, okrepile in pričakujemo, da se bo to nadaljevalo tudi v prihodnje. V ozadju so bančne regulative oz. smernice Evropskega bančnega organa o odobravanju in sprejemanju kreditov, ki v nekaterih členih zahtevajo, da morajo banke v postopku odobravanja kreditov pri presojanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev upoštevati tudi ESG dejavnike. Novembra leta 2020 je bil izdan vodnik Evropske centralne banke o podnebnih in okoljskih tveganjih, ki velja za vse članice evro sistema. V njem so podrobneje opredeljena pričakovanja bančnih regulatorjev in nadzornikov samo na okoljskem oziroma podnebnem področju. Še preden smo videli konture EU taksonomije in Direktive CSRD, ki sta zdaj prišli v ospredje, je v bančnem sektorju nekako zeleni val že prodrl preko teh regulatornih pričakovanj. Znano je, da banke pri presojanju kreditne sposobnosti komitenta upoštevajo finančne in nefinančne kazalnike, kamor uvrščamo vodstvo, kakovost, strategije, razpršenost kupcev in dobaviteljev itn. Zaradi dodatnih regulatornih pritiskov, pričakovanj, zahtev in lastnega spoznanja so v drugi steber vključile tudi več ESG faktorjev.
Kakšno težo dajejo banke finančnim in kakšno nefinančnim – ESG kazalnikom?
Kristijan Hvala: Dejstvo je, da so finančne metrike še vedno tiste, ki v trenutnih modelih bank z največjo verjetnostjo in gotovostjo uspejo napovedati kreditno kakovost oziroma vrednost neplačila. V postopek odobravanja kredita se postopno in zanesljivo implementirajo ESG dejavniki. Statistične analize bodo dale banki na podlagi empiričnih dognanj večjo informacijsko vrednost, s čimer bo tudi diferenciacija med bolj ali manj zelenimi podjetji prišla bolj do izraza.
Kako v SID banki doživljate zeleni prehod in kaj ste naredili na tem področju do sedaj?
Polona Močilnik: Banke smo bile pred te izzive postavljene veliko prej, preden je bila sprejeta Uredba o taksonomiji in objavljena Direktiva o trajnostnem poročanju podjetij. Naše regulatorne zahteve so bile postavljene nekje v letu 2019 in so veljale za vse banke s sprejemom smernic o odobravanju in spremljavi kreditov Evropsko bančnega organa. Večina bank, ki je takrat začela ugotavljati, kaj sploh ESG dejavniki so, je prišla do spoznanja, da eksaktne definicije ni, oziroma da obstaja ogromno različnih interpretacij in razumevanj. Ko smo prišli do spoznanja, kaj ESG dejavniki so, je bilo še težje razumeti, kaj so tveganja, ki izhajajo iz njih. To je v bistvu najtežji del ocenjevanja.
Že nekaj let pred uveljavitvijo smernic smo vzpostavili sistem nefinančne spremljave podjetij. To pomeni, da podjetja nismo obravnavali zgolj z vidika njihovega finančnega poslovanja, ampak smo že v letu 2017 uvedli vprašalnik in se resno lotili presoje z vidika petih bilanc ESG. Termin ESG takrat še ni obstajal, vendar smo podjetja obravnavali z vidika okoljskih, družbenih, inovacijskih in snovnih kategorij. Ko smo bili postavljeni pred dejstvo, da bomo morali podjetja obravnavati z vidika ESG dejavnikov, smo naš vprašalnik prilagodili in dodali ključne manjkajoče dejavnike. Tako imamo vzpostavljen večji nabor podatkov in ocen podjetij z vidika ESG dejavnikov preko petih bilanc.
Kako se naložbeni trg obnaša v korelaciji z ESG vidiki?
Sašo Šmigić: V Evropi smo se zavedali, da brez resnih ukrepov zadanih ciljev ne bomo mogli doseči pravočasno. Pri tem je ključno, da se v to zgodbo vključi tudi finančno industrijo, saj je zeleni prehod investicijsko zelo velik projekt. Govorimo o tisočih milijardah evrih in pri tem si Evropa želi, da bi velik del denarnih sredstev prišel iz zasebnih žepov. Celotno regulativo so prikrojili temu, da se ta del sredstev čim hitreje preusmeri v določene segmente. Gre za zelo ozek segment dejavnosti, kot so obnovljivi viri energije, krožnost, biodiverziteta in ostale, ki so zajete v taksonomiji in prispevajo k pospešitvi trajnostnega prehoda.
V naši industriji so bile interpretacije trajnostne naložbe opredeljene zelo široko. Odkar so v zadnjem letu vstopili v veljavo pravilniki in so stvari postale bolj jasne, se predvsem v finančni industriji veliko produktov reklasificira iz trajnostnih produktov, skladnih z 9. členom po SFDR-ju (izrazito trajnostni), nazaj v 8. člen (deloma trajnostni). Tako v podjetjih kot v finančni industriji se je način dela, na katerega smo bili navajeni, popolnoma spremenil. Zdaj je pomembno, da imamo v mislih in upoštevamo oba vidika, finančnega in trajnostnega. V idealnem svetu bi bil presek obeh vidikov optimalen portfelj. Kljub temu, da je težko, verjamemo, da ima smisel in rezultati tovrstnega pristopa investiranja so zelo dobri. V nasprotnem primeru se v naši družbi ne bi odločili v letošnjem letu 11 od 15 produktov klasificirati z 8. členom. Vedno več empiričnih študij dokazuje, da s tovrstnim pristopom vlagatelji ne izgubijo donosnosti, temveč naredijo zelo veliko pozitivnega za celotno družbo.
Zaradi različnih razlogov je jasno, da se ESG vprašalnikom ni mogoče izogniti. V času učnega procesa za vse – tako za podjetja kot finančne institucije – bi si želeli, da bi banke uskladile ESG vprašalnike in tako podjetjem olajšale delo. Je to možno?
Kristijan Hvala: Tako kot nefinančna podjetja so pod zelo podobnim pritiskom tudi banke, ko jih presojajo njihovi lastniki, vlagatelji oziroma financerji, regulatorji in bonitetne agencije. To je dodatna zahteva za vse nas in banke se zavedajo, da je izpolnjevanje vprašalnikov dodatno administrativno breme za njihove komitente. Zato so se odločile, da bodo to administrativno breme poskušale nekoliko omiliti na način, da bi podatke, potrebne za izpolnjevanje regulatornih zahtev in pričakovanj deležnikov, pridobivale na čimbolj enoten način, in sicer preko vprašalnika, ki bi bil v čim večji meri poenoten med vsemi bankami. V ta namen se je februarja lani osnovala skupina, kjer je glede na takratno poznavanje regulative in ekonomsko-socialnih povezav nekoliko uspela poenotiti vprašanja. Vprašalnik je za boljšo transparentnost javno objavljen in se sproti nadgrajuje.
Odkrito priznamo, da se nam iz različnih razlogov v okviru bančnega sektorja še ni uspelo poenotiti, da bi vse banke in hranilnice uporabljale isti vprašalnik. Za ta korak imamo močno voljo, vendar potrebujemo nekaj več časa, saj je potrebno temu ustrezno prilagoditi sisteme.
Ali ta vprašalnik zrcali zahteve Evropskih standardov za trajnostno poročanje (ESRS), ki je v fazi sprejemanja?
Kristijan Hvala: Ko smo lani februarja začeli zbirati vprašanja, ESRS standardi še niso bili dokončni. Priznamo, da te primerjave še nismo delali, vsekakor pa smo že v tisti fazi poskušali pridobiti vse potrebno, da banke izpolnijo svoje poročevalske zahteve, kot tudi obstoječe znanje, poznavanje relevantnosti posameznih dejavnikov. Zavedamo se, da smo v bankah in hranilnicah na začetku te poti in šele čas bo pokazal, katera razkritja bodo bolj in katera manj pomembna. Predvidevamo, da bo okoljski dejavnik empirično najlažje dokazati. Veliko je bilo tudi govora, da bi kot finančni sektor naredili korak naprej in na podlagi zbranih podatkov naredili model točkovanja. Vendar smo se namerno odločili, da ne bomo šli v to smer, saj si v bankah želijo obdržati svobodo razvrščanja.
Polona Močilnik: V februarju leta 2022, ko je delovna skupina v SID banki začela delati na enotnem vprašalniku, smo se že na prvem sestanku pogovarjali tudi o tem, kako pomembno bo naš vprašalnik uskladiti z ESRS-jem. Takrat se je regulativa o trajnostnem poročanju podjetij zamikala in je objava direktive prišla z enoletno zamudo. Glede na jasne zahteve, da moramo podjetja presojati z vidika ESG tveganj, nismo čakali na ESRS, temveč smo s svojim znanjem pripravili enotni ZBS-jev vprašalnik, na način, da bo čim bolj primerljiv z ESRS. Takrat vseh standardov še ni bilo objavljenih, zato popolne skladnosti nismo mogli zagotoviti. Prepričana sem, da bodo šle revizije enotnega ZBS-jevega vprašalnika v to smer.
Kako taksonomska razkritja podjetij umeščate v svoje ocenjevanje?
Polona Močilnik: SID banki o zelenem portfelju trenutno ni treba poročati, saj nismo NFRD zavezanci. Ker pa bomo zavezani po CSRD-ju, je načrtovano poročanje po kazalniku zelenih sredstev (GAR). Naš namen je v ESG vprašalnik vključiti tudi vprašanja za podjetja, na podlagi katerih bomo pridobivali informacije o njihovih trajnostnih prihodkih in trajnostnem CapEx-u. Poudarjamo, da bančne institucije nimamo ESG naložb. Mi delamo ESG presoje zato, da lahko ocenimo ESG tveganja, ki jih vključimo v naše bonitete. Informacija o tem, koliko prihodka ustvarja podjetje iz naslova upravljanja trajnostnih dejavnosti, bo vplivala na bonitetno oceno, s kakšnim deležem pa za enkrat težko predvidimo. Vsekakor je za primerjavo pomembno pridobiti historične podatke podjetja, na primer o vlaganju v zelene tehnologije. Tista podjetja, za katere se bo preko modela ugotovilo, da so izpostavljena fizičnim podnebnim tveganjem in bodo imela sprejete ukrepe ter investicije v prilagajanje, bodo zagotovo dobila boljšo oceno. V skladu s tem bomo predvideli, da so bolj odporna na ta tveganja.
Kako prepoznate, da podjetja upravljajo podnebna tveganja?
Polona Močilnik: Informacijo, ali je podjetje izpostavljeno fizičnim podnebnim tveganjem, dobimo iz ESG vprašalnika, kjer je to vključeno pod okoljske dejavnike.
Na katere mednarodne podatke se naslanjate pri ocenah glede t.i. trajnostnih oz. ESG investicij?
Sašo Šmigić: Finančna industrija se zelo redko poslužuje lastnega pridobivanja ESG podatkov, ker je na trgu veliko cenovno ugodnih ponudnikov podatkov. Vse velike institucije so v zadnjih petih, desetih letih pokupile male neodvisne ESG ponudnike, ki finančni industriji dostavljajo finančne podatke. Za nas je to izrednega pomena, ker imamo skoncentrirane podatke na enem mestu in jih implementiramo po lastni presoji. Težava nastane, ker zunanji ponudniki podatkov nimajo ekonomskega interesa za pridobivanje podatkov na njim nezanimivih trgih. Žal mednje spada tudi Slovenija s preostalim delom jugovzhodne Evrope. Mi smo se sami lotili pridobivanja podatkov, ker smo v naših produktih zavezani določenim standardom. Sestavili smo ESG vprašalnik, s katerim smo poskusili zajeti največji obseg podatkov, ki jih potrebujemo za lastno presojo, ali naj nalagamo v podjetja ali ne.
Lahko pričakujemo, da bo bančni sektor načrtno izločal določene dejavnosti s tem, da jim bo zapiral dostop do finančnih inštrumentov in na ta način s palico spodbujal tržno transformacijo?
Kristijan Hvala: Mislim, da se na razmeroma »mehek« način to že dogaja. So primeri, kjer so se nekatere banke že odločile, da določenih dejavnosti ne bodo na novo financirale. Sicer sem trdno prepričan, da ta prehod ne bo drastičen. Banke se seveda zavedajo, da morajo svojim komitentom pomagati pri njihovem prehodu. Za nekatere dejavnosti vemo, da bodo rjave, ker drugačne ne morejo biti. Določene banke določenih panog, kot je premog, ne bodo več na novo financirale.
Kot zanimivost bi omenil, da je Evropska centralna banka nedolgo nazaj objavila dokument, v katerem razkriva okoljske/ogljične karakteristike portfelja obveznic in vrednostnih papirjev. V njem opisuje, kako presojajo posameznega izdajatelja oziroma kako banka presoja kreditojemalca, ki ga financira. Navajajo tri glavne dejavnike, in sicer intenziteto ogljičnega odtisa podjetja, kakšna je ambicija podjetja, da doseže znižanje svojih emisij, in kakšna je kvaliteta njegovih odkritij.
Nam lahko razkrijete, kakšno težo ima taksonomija? Vemo, da se letos o tem poroča šele drugo leto. Kako ocenjujete podjetja, ki imajo potencial taksonomskih dejavnosti, in tista, ki delujejo trajnostno ozaveščeno, vendar z vidika podnebnih ciljev EU njihove dejavnosti niso prepoznane kot taksonomske?
Kristijan Hvala: Vsekakor podjetjem, ki bodo zavezana pod CSRD k taksonomskemu razkrivanju, svetujem, da to vzamejo zelo resno. To bo imelo vpliv na sodelovanje z bankami in tudi drugimi deležniki. V tem trenutku ni razloga za preplah, saj nobena banka ne bo zaprla vrat. Je pa znano, da nekatere poslovne banke podjetjem, ki izpolnjujejo določena merila, vezana na taksonomijo, že ponujajo ugodnejšo obrestno mero in ugodnejše ročnosti za kredite.
Polona Močilnik: Za enkrat naj bi glavni korenček predstavljala cena kredita. Vsekakor je v razmisleku tudi bolj pozitivno naravnan drugi del cenovne politike, ko bi bili predvideni določeni odbitki v cenovni politiki za naložbe, ki bi se jih lahko kvalificiralo kot okoljsko trajnostno financiranje. Po moji presoji taksonomija kot standard ni najboljše orodje za bančnike pri presoji konkretnih naložb. Pri vzpostavitvi okvira za presojo okoljsko-trajnostnega financiranja bomo sledili tudi drugim standardom.
Sašo Šmigić: Moje mnenje glede EU taksonomije je, da si je Evropa zadala zelo jasen cilj, kam hoče pritegniti kapital. Našla je prikladen mehanizem, kako čim več tega kapitala na čim hitrejši način plasirati. Ta sredstva žal niso namenjena vsakemu. Menim, da bodo finančne institucije, kot so banke, pri svojih pribitkih začele upoštevati nižje dejavnike tveganja. Omenjeni mehanizmi so še v izdelavi, vendar se pričakuje delovanje v tej smeri.
Tudi pri nas investiramo v skladu s tem, da maksimiramo dobiček. Seveda se lahko vsaka finančna institucija odloči, da bo promovirala določene okoljske in družbene dejavnike. Skozi ta mehanizem mi nadgrajujemo bolj trajnostna podjetja, ki morda niso nujno vsa zelena, ampak delujejo v skladu z določenimi trajnostnimi principi. Zato jih nagradimo z nižjo zahtevano vrednostjo donosa, se pravi manjšo tveganostjo, kar po drugi strani pomeni višjo vrednost podjetja. To je pot, ki jo bomo zasledovali v vseh segmentih finančne industrije. Po drugi strani smo se odločili, da določene dejavnosti nikakor niso v skladu z našimi prepričanji, zato ne vlagamo v premog, katranski pesek, v kakršnokoli obliko kontroverznih orožij in podobno.
Za vse izdajatelje v dejavnostih, ki jih TPI (Transitions Performance Index) opredeli kot dejavnosti z visokimi izpusti toplogrednih plinov, izvajamo poglobljen skrbni pregled. Prednost dajemo tistim izdajateljem, za katere je iz našega postopka ugotovljeno, da imajo jasno zastavljeno strategijo energetskega prehoda in so njihovi KPI-ji vezani na doseganje teh ciljev. V zadnjem koraku nato pogledamo, ali so določeni cilji, ki izhajajo iz teh strategij, že uresničeni oziroma ali imajo kredibilne podatke.
Prihajajo pa vedno bolj v veljavo drugi pristopi, ki so za upravitelja bistveno težji. Temu rečemo »positive screening«. Pomeni, da kot investitor zavestno vstopaš v izbrano podjetje in se v vlogi aktivnega lastnika vključuješ v neposreden dialog s podjetjem ter mu poskušaš pomagati, da nadgradi svoje poslovne prakse v bolj trajnostni način poslovanja.
