| Okoljevarstvena dovoljenja | | Jože Volfand | |
| V prejšnji številki revije EOL smo se v uvodniku z naslovom (Ne)prijazno ravnanje z okoljem v Krki vprašali, zakaj se družba s takšnim ugledom ni odzvala povabilu, da na majskem simpoziju (Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji z uvodnim prispevkom predstavi svojo zeleno okoljsko politiko. Hkrati smo na ARSO vprašali, kje so se v Krki pokazale največje zahteve v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja. Kar nekaj razlogov za pogovor, na katerem sta sodelovala dr. Aleš Rotar, član uprave in direktor Razvoja in raziskav, in Slavko Zupančič, vodja Službe varstva okolja v Sektorju za tehnično oskrbo in energetiko. Še zanimivost – dan po intervjuju je Krka po štirih letih, ko je vložila dokumente, prejela okoljevarstveno dovoljenje IPPC. Tako se počasi zmanjšuje število podjetij, ki v Sloveniji še niso prejela okoljevarstvenega dovoljenja. |
|
Kaj načelo odgovornosti povzročitelja onesnaževanja okolja pomeni za tak sistem, kot je Krka? Še posebej mislimo s tem na področje odpadkov, saj ste med večjimi povzročitelji odpadkov.
Aleš Rotar: Naše delovanje kot delovanje kompleksnega podjetja je zelo regulirano, in to z našo odgovornostjo do vsega – do izdelka, ki ga razvijamo, do ustreznosti postopkov, ki jih uporabljamo, in seveda do naših uporabnikov. Uporabnikov imamo več. Pri zdravilih je veriga zelo dolga. Naš uporabnik ni samo pacient in ni samo zdravnik. To je cela vrsta kupcev, distributerjev in vseh ostalih, ki sodijo v verigo in vplivajo nanjo. Naš odnos do okolja, odnos do naših proizvodnih in ostalih procesov je zato umeščen v odgovornost do naših uporabnikov. Ravno zaradi tega tak, dokaj kompliciran in zelo reguliran sklop, kot je okolje, odpadki, emisije, za nas ne predstavlja nekega posebej težavnega ali izjemnega področja. Sodi v zelo strogo regulirane okoliščine, v katerih vsakodnevno poslujemo.
Na vaši spletni strani o okoljski politiki nimate veliko informacij.
Aleš Rotar: Ne bi se strinjal. Proporcialno imamo dokaj veliko informacij. V svojih letnih poročilih in v delih naših poročil, ki so zelo obsežni, smo namreč javna delniška družba, objavljamo bistveno več podatkov, kot jih objavljajo naši konkurenti ali primerljiva podjetja iz sorodnih panog.
Kaj vam je pokazala okoljska bilanca odpadkov za lansko leto?
Slavko Zupančič: Odpadkom dajemo poleg vode in zraka zelo velik pomen. Vključeni so v okoljsko politiko kot posebna zaveza k trajnemu zmanjševanju količin odpadkov in racionalnemu ravnanju. V strategiji podjetja smo posebej opredelili strateški cilj, da zmanjšujemo odložene odpadke in povečujemo odpadke, ki gredo v predelavo oziroma reciklažo. Bilanca kaže, da smo v primerjavi z letom 2008 zmanjšali količino odpadkov, odloženih na odlagališče, za 25 %. Glede deležev – na sežig damo 40 % odpadkov celotne količine, v predelavo 25 %, na odlagališče pa samo 35 %.
Kam pa gre tisto, kar je namenjeno za sežig?
Slavko Zupančič: To gre k pogodbenim zbiralcem in odstranjevalcem v Sloveniji.
S kom delate v Sloveniji?
Slavko Zupančič: Z najbolj uveljavljenimi partnerji – to sta predvsem Kemis in Pinus Rače in tudi Saubermacher Slovenija.
Aleš Rotar: Popolnoma jasno je, da lahko poslujemo v tem in v podobnem drugem segmentu samo s podjetji, za katera se je opravila presoja in so verificirana v okviru naše politike kakovosti. Ne samo v primeru okolja, ki je del politike kakovosti. Te presoje izvajamo po potrebi tudi sami, tako v Sloveniji kot v tujini. Krka je mednarodno podjetje. Čeprav ima večino svoje dejavnosti v Sloveniji, pretežno, četudi ne le v Novem mestu, poteka dokaj velik del naše dejavnosti tudi na drugih lokacijah. Naša okoljska politika velja za vse.
Ali lahko navedete nekaj konkretnih številk?
Slavko Zupančič: Količine odpadkov so glede na vrsto dejavnosti in velikost podjetij zelo različne. Neka kovinskopredelovalna ali živilska industrija ima druge vrste ter drugačne količine odpadkov. Konkretne številke tako ne povedo veliko.
Aleš Rotar: Najpomembnejši trend je zmanjševanje ob tem, da se mora povečevati proizvodnja. Bistveno je zmanjševanje na enoto prodaje oziroma prodanih izdelkov. S tem, da fizični obseg proizvodnje raste hitreje, kot raste obseg prodaje zaradi izjemne konkurenčnosti na trgu. Pomemben je relativni upad na enoto proizvodnje. V petletnem obdobju smo dosegli 55-odstotni upad odlaganja odpadkov. Trend moramo povezati še z našo 15-odstotno letno rastjo. To pomeni, da so odpadki rasli bistveno manj, kot je bila rast prodaje, in bistveno manj, kot je bila rast fizičnega obsega proizvodnje.
Kako pa je z energetsko varčnostjo?
Slavko Zupančič: Zaradi raznovrstne proizvodnje in velikega števila izdelkov spremljamo predvsem specifično rabo energije. Le tako so podatki iz leta v leto primerljivi. Specifična raba je v zadnjem petletnem obdobju padla za 31 %. Specifična raba – govorimo o vsej energetski porabi – plina, elektrike, vseh energentov. Dvakrat smo dobili priznanje za energetsko učinkovito podjetje in enkrat za energetsko učinkovit projekt, izrabo odpadne toplote.
Kako je z nevarnimi odpadki?
Slavko Zupančič: Imamo interni sistem. Imamo lastno ekipo, ki skrbi za zbiranje, pripravo odpadkov, ki jih dnevno oddajamo zbiralcem. Na zalogi jih nimamo več, kot je racionalno za en odvoz. Evidenca je zelo natančna.
Aleš Rotar: Zaradi farmacevtske regulative je naš celotni sistem zelo dobro reguliran. ISO 14000 je del našega sistema kakovosti že od leta 2001. Zelo redki se zavedajo, kako blizu in zaradi tega logično uporabna je tudi notranja regulativa, ki nam jo zapoveduje promet z zdravili. Zlahka se jo da aplicirati na ravnanje z odpadki, okoljem in podobno.
Krka mora upoštevati uredbo REACH. Boste letos izdelali poročilo o varnosti?
Aleš Rotar: Da, normalno. Smo med najraznovrstnejšimi, nismo pa kvantitativno med največjimi. Večina naših obvez je vezana na predprijavo, vse predprijave so pokrite. Pri nas teče interdisciplinarni projekt med vsemi službami – od razvojne, nabavne, preko okolja, kakovosti, proizvodenj obeh vrst, farmacevtsko-kemijske in tudi finalne proizvodnje. V predprijavi smo prijavili veliko število intermediatov, topil, pomožnih sredstev, kemijskih reagentov. Izrazili smo svoj namen, biti facilitatorji skupin SIEF. Na tem področju smo zelo aktivni in v stikih z nacionalnim uradom za kemikalije ter ECHA.
Urad za kemikalije bo imel na simpoziju o (Ne)varnem ravnanju z nevarnimi odpadki poročilo o izpolnjevanju REACH v Sloveniji. Tudi o tem, katere firme oziroma koliko firm bo moralo letos izdelati poročilo o varnosti?
Slavko Zupančič: Za spremljanje in izpolnjevanje zahtev REACH imamo s strani uprave imenovano delovno skupino, ki jo sestavljajo strokovni sodelavci s področja kemijskega razvoja, nabave, skladiščenja, proizvodnje, varnosti in zdravja pri delu ter varstva okolja.
Aleš Rotar: Predprijavili smo trimestno številko snovi. Vedeti moramo, da gre pri Krkini proizvodnji za farmacevtsko kemijsko industrijo, mi razvijamo, proizvajamo in tržimo farmacevtske izdelke. Ne proizvajamo farmacevtskih učinkovin za prosti trg, proizvajamo samo toliko in tiste učinkovine, ki jih potrbujemo zase.
Še nekaj podatkov – poznate zgodbe o ločenem zbiranju odpadkov, o poročilu računskega sodišča in problemih, ki so jih navedli v tem poročilu. Kako je to urejeno v Krki?
Slavko Zupančič: Imamo vzpostavljen sistem spremljanja odpadka od nastanka, od pisarn, kjer so koši za ločeno zbiranje papirja, plastike, stekla, kartuše in ostalega, do proizvodnje na linijah, kjer se to sortira. Organiziran je notranji sistem posebnih otokov in imamo lastno sortirnico, kjer dodatno določene odpadke presortiramo. Veliko več odpadkov zberemo ločeno, kot jih odložimo.
Aleš Rotar: Zakaj so rešitve v Krki tako učinkovite? Mi moramo to izvajati ne samo zaradi odpadkov in okolja, ampak ker moramo zaščititi zdravilo, pacienta, delavca pred proizvodno linijo. Na dnevu odprtih vrat je ljudi najbolj fasciniralo, ko so videli, kako je delavec zaščiten v proizvodnji. Ko so videli, za kakšen zaprt sistem gre, kako se kontrolirajo in sledijo materialni tokovi v farmacevtskem podjetju, so bili res presenečeni. To omogoča tudi proces zbiranja in ločevanja odpadkov zaradi izdelkov in uporabnikov izdelkov.
Načelo odgovornosti do življenjskega ciklusa izdelka. V firmah ga zelo različno razumejo.
Aleš Rotar: Odgovornosti do življenjskega ciklusa izdelka ne uveljavljamo samo v primeru proizvodnje zdravil, ampak jo vgrajujemo od razvoja pa do takrat, ko je zadnja tableta čez desetletja še na trgu. Imamo jo primarno mi, z nami pa tudi regulatorne oblasti. Dve ilustraciji. Prvič, že med razvojnim delom pri izdelkih, če vzamemo veterinarske izdelke, izvajamo izredno zahtevne ekotoksikološke študije. V fazi razvoja izdelka moramo dokazati, kakšna je usoda zdravila v organizmu in tudi pozneje pri uporabi pri živalih in v okolju. Podobne študije raziskovalnega značaja potekajo pri zdravilih. Drugič, ko je zdravilo na trgu, moramo spremljati učinke. V Evropi obstaja poseben sistem, ko skupaj z regulatornimi oblastmi zajemamo podatke o uporabi našega zdravila. Mi spremljamo zdravilo do konca.
Kako zagotavljate odgovornost pri vaših dobaviteljih?
Aleš Rotar: Skozi presoje. Krka je svoj prvi certifikat ISO dobila 1996. Zakaj? Zaradi tržnih potreb. Nekateri naši izdelki so fermentativni in vstopajo tudi v prehransko verigo. V takratni Zahodni Evropi, v takratni EGS, še ni bilo sistema HACCP. Bilo je treba uporabiti katerikoli sistem, ki ni bil farmacevtski, ker to niso bila zdravila za uporabo na veterinarskem trgu, ampak dodatki h krmi. Potem smo logično pridobili certifikat ISO, ki je bil takrat vstopnica za na trg. Razširili smo ga še na vsa ostala smiselna področja, čeprav od nas takrat tega še ni nihče zahteval. Če bi čakali na to, da bi postali neki standardi dodatna zahteva, potem bi bili prepozni. Krka ima danes med farmacevtskimi podjetji največje število certifikatov, ker izvažamo preko 90 % izdelkov na zelo različna tržišča.
Imate več dobaviteljev embalaže z našega ali tujega trga?
Aleš Rotar: Večinski je slovenski delež.
Uredba z odpadnimi zdravili – kaj pomeni za Krko?
Aleš Rotar: Za nas ne pomeni nobene bistvene spremembe. Krka je sicer v enem delu registrirana tudi za veletrgovsko dejavnost, v izredno majhnem obsegu, ker je slovenski trg zelo majhen. V tem delu ne vidimo posebnih problemov. V tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, in ob že konsolidirani strukturi veletrgovcev, ob njihovi strokovni usposobljenosti, je ta korak, da Kemofarmacija koordinira shemo, ustrezen.
Ste v shemi?
Aleš Rotar: Podpisali smo dogovor o pristopu k skupnemu načrtu s Kemofarmacijo. Pokrili bomo tudi svoj proporcionalni del stroškov. Zadeva je dokaj logično postavljena. Treba je izkoristiti to, kar pravijo kolegi farmacevti v lekarnah – vlogo tako imenovane farmacevtske skrbi, vlogo svetovanja torej, da se bolniku svetuje ob izdaji zdravila o njegovi uporabi, tudi o ravnanju z neuporabljenimi zdravili. To je dodana vrednost, ki jo mora dati lekarna. Tudi distributer mora odigrati svojo vlogo. Vsak v tem sistemu mora odigrati svojo vlogo.
Slavko Zupančič: Podoben sistem ravnanja z odpadnimi zdravili imamo vzpostavljen znotraj podjetja. Obsega ločeno zbiranje in označevanje, pripravo za transport, vodenje dokumentacije in predajo na končno uničenje s sežigom.
Zelo različne so ocene sodelovanja med podjetji in shemami, pri tem mislimo na Slopak in Interseroh. Kako ocenjujete sodelovanje, še posebej glede na vtis prakse, da v sistemu škriplje?
Slavko Zupančič: Pristopili smo k shemi Slopak, ker je bila prva in je v bistvu največja. Z njimi ves čas sodelujemo. Na tej relaciji ne vidimo težav, ki se sedaj pojavljajo. Funkcionira. Pokrivamo svoje finančne in podatkovne obveznosti v skladu z zakonskimi zahtevami in s pogodbami. Problem nastane v implementaciji sistema, in sicer v odnosu do končnega uporabnika, kjer naše vloge ni več.
Ocenjujete, da stvari dobro potekajo, kar zadeva osnovni odnos do sheme?
Slavko Zupančič: V osnovnem odnosu so zadeve zelo čiste, pogodbeno in zakonsko opredeljene. Tiste opcije, da bi vsi pobirali povsod, niso sprejemljive, ker je to preveč razdrobljeno.
Pred dnevi ste dobili okoljevarstveno dovoljenje. Kateri del pridobivanja dovoljenja IPPC je bil najzahtevnejši?
Slavko Zupančič: Od devetdesetih let naprej smo vsa področja intenzivno urejali: čiščenje odpadnih voda na lastni, tehnično zahtevni in učinkoviti čistilni napravi, na področju emisij snovi v zrak so bile farmacevtske zahteve strožje od zakonskih, ravnanje z nevarnimi odpadki smo pred izdajo slovenske zakonodaje urejali v skladu z nemškimi predpisi, nivo hrupa vzdržujemo bistveno nižji od zakonsko določenih mej. Najzahtevnejše je bilo celotni kompleksni sistem proizvodnje opisati na predpisan način in izpolniti številne obrazce. Šlo je za proceduralno dolg in zapleten postopek.
Aleš Rotar: Krka je eden od največjih kompleksov proizvodnje zdravil na eni lokaciji v Evropi. Skoncentrirana je na majhni površini. To pomeni, da moramo medsebojne vplive posameznih proizvodnih faz dosledno kontrolirati, zagotavljati popolno odsotnost vplivov, kar je več od okoljske zakonodaje.
Imate lastne monitoringe?
Slavko Zupančič: Imamo lasten, sodobno opremljen laboratorij za procesno kontrolo delovanja čistilne naprave, analitiko odpadnih vod in delno odpadkov. V njem izvajamo kontrolo ter poskuse razgradnje odpadnih voda od razvoja tehnoloških postopkov do proizvodnje. Zakonsko zahtevani monitoring emisij v okolje pa nam izvajajo pooblaščeni, akreditirani zavodi.
Kako dolgo je trajala zgodba IPPC?
Slavko Zupančič: Vlogo za okoljevarstveno dovoljenje smo oddali oktobra 2006. Na začetku obravnave novembra lani smo vlogo dopolnili s svežimi podatki, do sredine marca je trajalo usklajevanje. Vse je potrebno razložiti, napisati, dokazati.
Za Slovenijo je zelo zanimivo, da je na dnu evropskih držav s podjetji, vpisanimi v register EMAS. Kako to, da se Krka ni odločila za EMAS?
Slavko Zupančič: Postavljen imamo integriran sistem vodenja, ki temelji na standardih ISO 9001 vključno z ISO 14001, HACCP, OHSAS 18001. Delujemo seveda tudi v skladu z dobro proizvodno prakso – GMP. Sistem gradimo že več kot dvajset let.
V primerjavi z Evropo Slovenija zelo zaostaja.
Aleš Rotar: EMAS je bil v Sloveniji za nas vzpostavljen prepozno. V naši branži je najpomembnejši Program odgovornega ravnanja – POR (Resposible Care Program), ki se izvaja v okviru Mednarodnega sveta kemijskih združenj (ICCA) in ga je prevzel tudi Svet evropske kemijske industrije (CEFIC). Je širši kot standard ISO 14001 in sistem EMAS, saj poleg okolja obravnava tudi varnost in zdravje pri delu. Bistvo POR je zaveza svetovne kemične industrije k nenehnemu izboljševanju vseh parametrov na področju varovanja zdravja, okolja, varstva pri delu ter odprtosti v poročanju o aktivnostih in dosežkih. Pravico do uporabe logotipa »Odgovorno ravnanje« imamo že od leta 1998.
Koliko vlagate v okolje?
Slavko Zupančič: Nekje 3,5 do 5 milijonov letno. Natančno spremljamo tudi stroške varstva okolja.
Ste razmišljali o solarnem sistemu?
Aleš Rotar: Ja, o tem govorimo. Startali smo s pilotnim projektom.
S čim bi utemeljili, da je Krka zeleno podjetje?
Aleš Rotar: Zavedati se moramo, da živimo in bomo živeli v okolju, kjer delamo, zato zanj pozorno skrbimo. Imamo zelo merljive cilje, posebej na letnem nivoju. Uprava sprejme seznam približno med 10 in 20 okoljskih ukrepov, tudi investicijsko podprtih. Osnova zanje pa je okoljski načrt, sestavljen iz strateških ciljev in programov, na osnovi katerih postavljamo letne ali dvoletne cilje, saj so projektno zahtevni. Enkrat na leto jih obravnava uprava, redno tudi odbor za kakovost. Ta skrb se nanaša na prav vse okoljske elemente.
Proizvodnjo imate v EU, nekaj zunaj EU. Kakšna je primerjava glede okoljskih zahtev? So okoljski standardi tam nekoliko nižji? Kaj opažate?
Aleš Rotar: Najraje to ilustriram s situacijo našega hčerinskega podjetja Krka Rus v Moskvi. Za obratovanje tega podjetja smo potrebovali 185 certifikatov in dovoljenj. Morali smo zadostiti zelo ostrim standardom, kar se tiče varovanja okolja. Rusi imajo zelo ostre standarde. Pred davnimi leti, ko smo razvijali projekt razvoja otroške hrane, smo del tega prediskutirali tudi s slovenskimi mikrobiologi in živilskimi tehnologi. Ko so videli standarde, so menili, da gre za tiskarsko napako. Ruski standardi so namreč ostrejši od japonskih, so zelo strogi. Vse ima svoje korenine in svoje vzroke. Ruska skrb za njihovo nacionalno varnost jih je prisilila v to. Zelo smo ponosni, da naše hčerinsko podjetje deluje tam. Imamo velik obseg proizvodnje, približno 30–40 % prodaje pokrivamo iz Moskve v Rusiji. Ne nazadnje ima tovarna tudi evropski certifikat o dobri proizvodni praksi.
Kako v Krki presojate okoljski profil Slovenije oziroma zelene Slovenije? Kje vidite kot velik gospodarski in poslovni sistem nujnost, da bi se Slovenija na področju okolja nekoliko hitreje odzivala, saj na marsikaterem področju zamujamo in zaostajamo?
Aleš Rotar: Kakšnih nasvetov ne bi delili.
Ne gre za nasvete, gre za oceno, kje vidite, da bi bila Slovenija okoljsko učinkovitejša?
Aleš Rotar: V hitrosti. Ocenjujem, da je znanja v Sloveniji dovolj. Nikdar se nismo znašli pred izzivom, ki ga v Sloveniji in s slovenskim znanjem ne bi znali razrešiti. Veliko znanja je v akademski sferi, v upravnih strukturah, v industriji. Brez njega ne bi mogli nastopati na domačem, še zlasti pa ne na tujih trgih. Zadevi je treba dati le nek dodatni pospešek.
Slavko Zupančič: Vseeno je Slovenija majhna. Ekonomsko povprečno veliko podjetje ne more vložiti zadostnih sredstev v reševanje skupnih, globalnih problemov. Se pravi, da bi vsako podjetje posebej rešilo vse okoljevarstvene segmente. To je tehnično in finančno težko izvedljivo. Manjka skupnih projektov, na primer na področju kompostiranja in energetske izrabe odpadkov. Tukaj odteka ogromno priložnosti, časovno, vsebinsko in finančno.
