Evropi naj bi pustili okoli 2 milijardi evrov – EOL 82/83

Zofija Mazej Kukovič

Finančni okvir EU za obdobje 2014 – 2020 je večinoma dogovorjen, čeprav, to ugotavlja tudi Slovenija, države niso počrpale razpoložljiva sredstva za odobrene projekte. Kaj bo s temi sredstvi in kako se je odrezala Slovenija v primeri z drugimi, še posebej na okoljskem področju? Zakaj se zatika? Na kakšen obseg sredstev za okoljske projekte lahko računa Slovenija v novi finančni perspektivi in katere naložbe imajo prednost?
V finančnem obdobju 2007-2013 je v okviru Kohezijskega sklada in dveh strukturnih skladov Sloveniji na voljo dobrih 4,2 milijarde evrov. S temi sredstvi se med drugim financirajo tudi okoljski projekti s področij učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije. Dinamika črpanja evropskih sredstev v Sloveniji je nekoliko slabša od pričakovane, saj naj bi po ocenah Slovenija koristila le polovico evropskih sredstev. To pomeni, da bomo Evropi pustili okoli 2 milijardi evrov. Evropa nam torej daje priložnost, od držav članic in njihov vlad pa je odvisno, ali znajo to priložnost izkoristiti. Slaba bilanca Slovenije v koriščenju evropskih sredstev je posledica nespretnosti pri pridobivanju teh sredstev. Sistem črpanja sredstev je neutečen, kar se še posebej izkaže ob menjavi vlad in s tem ključnih akterjev, ki so odgovorni za črpanje sredstev. Evropska komisija je izpostavila, da bi morala Slovenija za boljše črpanje evropskih sredstev pospešiti izvajanje projektov, predvsem okoljskih in prometnih, pospešiti procese javnega naročanja ter olajšati financiranje podjetij. Vlada mora poskrbeti, da denar pride do ciljne skupine in tukaj je Slovenija marsikdaj tako počasna, da dela v škodo sama sebi.

Pri okoljskih projektih je EU začela utemeljeno vzpostavljati novo politiko ravnanja z odpadki s sloganom odpadek je vir.
Prvi cilj pri ravnanju z odpadki ostaja zmanjševanje nastajanja novih odpadkov, vendar je velik potencial tudi v sistematičen zbiranju in sistematični uporabi pridelanih odpadkov. Vse bolj aktualna postaja ideja, da so odpadki vir surovin in ne le nekaj, česar se je potrebno čim hitreje in čim ceneje znebiti. V povezavi z ravnanjem z odpadki je poleg okoljskega pomemben tudi socialni vidik, saj EU stremi k temu, da bi postala ‘družba recikliranja’. Navsezadnje pa je pomemben gospodarski vidik, saj se varovanje okolja in ravnanje z odpadki prepogosto obravnavata kot strošek in ne tudi kot poslovno priložnost.

Ali to velja tudi za ravnanje z OEEO? Prihodnje leto bi morale države implementirati novo Direktivo o odpadni električni in elektronski opremi. Kako poteka implementacija po EU, kje je Slovenija? Kot kaže, so spremembe počasne.
Evropska okoljska zakonodaja se zavzema za zmanjševanje razsipne porabe naravnih virov in preprečitev onesnaževanje. Po podatkih za leto 2010 je v Sloveniji nastalo okrog 8.000 ton odpadne električne in elektronske opreme (OEEO), kar je približno 4 kg OEEO na prebivalca. Ker v EU letno nastane med 8 in 10 milijoni ton OEEO, količina proizvedenih odpadkov pa letno naraste še za 3 do 5 %, je to področje eno izmed ključnih, ki ga je potrebno urediti na področju evropske zakonodaje o odpadkih. Velik del teh odpadkov namesto v organiziranih sistemih zbiranja, razgradnje in recikliranja še vedno konča na običajnih deponijah. Največkrat med ilegalnimi odpadki, ki jih razvite dežele izvažajo v države tretjega sveta. Po ocenah se v EU ločeno zbira in ustrezno upravlja le z eno tretjino OEEO. Delež zbrane OEEO je različen med državami, velik je predvsem na Norveškem, Švedskem, v Luksemburgu ter na Nizozemskem. Tam zberejo več kot polovico električne in elektronske opreme dane na trg, medtem ko za Slovenijo ta odstotek znaša manj kot 30 %. Zaskrbljuje podatek, da naj bi Evropa še vedno ilegalno izvozila več kot 3,5 milijone ton OEEO letno.

Koliko lahko stanje izboljša nova direktiva?
Obstoječi zavezujoči cilj nove direktive OEEO je, da se zbere 4kg odpadkov na prebivalca, to je cca 2 milijona ton na leto. Od leta 2019 naprej naj bi bilo 85 % vseh elektronskih odpadkov ločenih. Nova direktiva vsebuje orodja za učinkovitejši boj proti nezakonitemu izvozu odpadkov. Izvozniki bodo morali imeti ustrezno dokumentacijo in blago, ki bo lahko testirano na kraju samem v primeru suma, da gre za nezakonite odpadke. Nadaljnje izboljšave so predvidene v usklajevanju nacionalnih zahtev za registracijo in tudi za poročanje. Tako se bodo administrativna bremena predvidoma zmanjšala. Nova direktiva OEEO je sama po sebi gospodarski vir. Njegova materialna vrednost je trenutno ocenjena na 2 milijardi EUR letno. Gospodarski stroški, ki jih bo imela družba zaradi zbiranja, odstranitve in obdelave OEEO, vključno z dejavnostmi javnega in neformalnega sektorja, naj bi se do leta 2020 povečali na 5,6 milijarde EUR letno. Ker večina teh dejavnosti poteka v EU, je ravnanje z odpadki vir prihodkov in zaposlovanja za sektor obdelave odpadkov, kjer se večina del opravi ročno.

Zaradi nezakonitih dejavnosti na področju odpadkov ali pomanjkljive infrastrukture v državah članicah ostajajo priložnosti za gospodarsko rast neizkoriščene, česar si ne moremo privoščiti. Nedavna študija, ki jo je objavila Komisija, je pokazala, da bi se s popolnim izvajanjem evropske zakonodaje o odpadkih prihranilo 72 milijard EUR na leto. Letni prihodek sektorja za ravnanje z odpadki in recikliranje bi se povečal za 42 milijard EUR, do leta 2020 pa bi se ustvarilo tudi 400.000 novih delovnih mest.

Toda evropski okoljski politiki se pogosto očita, da sama slabi svojo konkurenčnost v primeri z globalnimi gospodarskimi velesilami: ZDA, Kitajska, si postavljata nižje okoljske standarde in se ne pridružita okoljsko bolj ozaveščeni EU pri mednarodnih dogovorih o globalnem varovanju podnebja in okolja. Gospodarstvo se čuti pogosto ogroženo. Zlasti za Slovenijo menijo, da je pri implementaciji EU zakonodaje prestroga?
Evropa se sooča s podobnimi okoljskimi problemi kot druge države. Vendar smo v Evropi vodilni pri okoljskih standardih, ki so res med najstrožjimi na svetu. Mnogi imajo pomisleke, da to negativno vpliva na poslabšanje konkurenčnega položaja Evrope v primerjavi s konkurenti iz Azije in ZDA, ki niso zavezani k tako visokim okoljskim pravilom. Še posebej v času krize je v ospredju vprašanje, kako doseči ravnotežje med zdravim okoljem in konkurenčnostjo, oziroma kako obvladati stroške in krizne razmere, hkrati pa skrbeti za okolje ter zdravje in dobro počutje prebivalcev EU. To, da smo bolj ambiciozni na področju okolja, moramo oceniti kot našo prednost, saj smo zaradi tega bolj učinkoviti. Primer takšne učinkovitosti je Ikea, ki je zaradi okoljskih standardov optimizirala svojo embalažo ter s tem posledično vsako leto prihrani milijone evrov. Sami priznavajo, da danes to embalažo uporabljajo ne le iz okoljskih, temveč tudi iz ekonomskih razlogov. Za inovacije, ki so posledica sprememb zaradi strogih okoljskih standardov, se pogosto izkaže, da dolgoročno predstavljajo konkurenčno prednost.

Mislite na pozitivne učinke?
Da. Moramo se zavedati, v kolikšni meri visoki okoljski standardi pozitivno vplivajo na ljudi, saj onesnažen zrak v prvi vrsti predstavlja grožnjo za zdravje ljudi. Povečuje tveganje za številne bolezni dihal in srca. Študije kažejo, da je bilo v letu 2010 240.000 prezgodnjih smrti, ki so posledica onesnaženosti zraka. Zahvaljujoč evropski zakonodaji je Evropa že napredovala v boju proti onesnaženosti zraka, saj so se emisije nekaterih glavnih onesnaževalcev zraka že znižale. To se kaže v izboljšani kakovosti zraka v regiji. Na drugi strani je velik del svetovne populacije še vedno izpostavljen prekomerni koncentraciji onesnaževalcev zraka. Nedavno je bil v medijih zelo odmeven primer Kitajske, kjer je koncentracija finih trdih delcev, ki predstavljajo veliko nevarnost za ljudi, za kar 40-krat presegla vrednost, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija določila za še sprejemljivo. Kitajsko posledice onesnaževanja zraka, zemlje, vode in drugi negativni vplivi na okolje letno stanejo 152 milijard evrov, če pri tem ne upoštevamo stroškov izgube biotske raznovrstnosti ter slabše kvalitete prsti.

Slovenija je očitno pred drugačnimi zagatami kot Kitajska. V Sloveniji nastaja vrsta nesporazumov zaradi najvišjega odstotka ozemlja, ki ga ščiti uredba o posebnih varstvenih območjih (Natura 2000), češ da okorela stališča pri implementaciji ovirajo gospodarski razvoj in naložbe. Zlasti se zapleta pri umeščanju energetskih objektov v prostor, gre za hidroelektrarne, za vetrno energijo, znano pa je, da Slovenija tudi ni izkoristila sredstev za naložbe na območjih Nature 2000. Kaj bi bilo treba storiti ali spremeniti?
Naturo 2000 kot ekološko omrežje zavarovanih območji, ki zagotavljajo biotsko raznovrstnost, preživetje redkih habitatov, mnogi vidijo kot oviro pri gospodarskem razvoju in naložbah. Res je, da Slovenija med državami EU s 37 % dosega največji delež površine, ki ga varuje program Natura 2000. To res predstavlja potencialno oviro za razvoj infrastrukture. Vendar se je potrebo zavedati, da Natura 2000 ne izključuje človeške dejavnosti na zaščitenih območjih, temveč le spodbuja trajnostni razvoj ter razvoj dejavnosti, ki ne ogrožajo narave. Tudi tam, kjer imamo zaščitena območja, lahko uresničimo številne projekte in investicije. In tega se v Sloveniji premalo zavedamo. Primer dobre prakse inovativnosti na tem področju so Sečoveljske soline, ki so Naturo 2000 sprejele kot prednost. V okolju, ki ohranja biotsko raznovrstnost in varstvo narave, so razvili svoj prepoznaven in uspešen izdelek, sol. Določitev območji Nature 2000 je le prva stopnja procesa, saj ne obstaja kakršna koli vnaprejšnja prepoved novih dejavnosti ali posegov znotraj zaščitenih območij. Drugi korak pa je strateško upravljanje z zaščitenimi območji. Slovenija bi lahko kot država s pestro biotsko raznovrstnostjo in velikim številom naravnih vrednot Naturo 2000 izkoristila tudi za promocijo turističnega potenciala države. Po podatkih SURS kar 30 % tujih turistov v Slovenijo privabi prav neokrnjena narava, skrbno upravljanje z naravnimi viri in ohranjanje dediščine.

Kaj bi morala torej Slovenija spremeniti v svoji razvojni paradigmi, da bi bolj upoštevala model trajnostnega razvoja in ugotovila svoj potencial? Kako postati kot država eko regija v EU? Kaj bi ji to dalo in odvzelo?
V času gospodarske krize, ko imamo v Evropi 27 milijonov brezposelnih, od tega več kot 5 milijonov mladih, je potrebno razmisliti o alternativnih možnostih zaposlitve. Potrebno je prilagoditi izobraževalne sisteme, da bi mlade bolje usposobili in spodbudili k podjetništvu in samozaposlitvi, k potrebam trga, ki jih prepoznamo preko svetovnih trendov. Sem sodi tudi varovanje okolja, ravnanje z odpadki in delovanje po modelu trajnostnega razvoja. Mladi si bodo morali sami ustvariti delovna mesta, mislim na boljša delovna mesta. Te ideje poskušam uresničevati v okviru projekta Požen’ Evropo, s katerim želim mlade v Sloveniji aktivno vključiti v diskusije in projekte, ki jim bodo odpirali nove možnosti kariernega razvoja. V tem letu je osrednji projekt Požen’ Evropo postal natečaj Hrana za zdravje in delovna mesta, ki izpostavlja edinstvenost naše domovine in spodbuja vračanje k naravi. Ne gre za odkrivanje novega, temveč za obujanje nečesa, kar je bilo in je. Državljani moramo sami narediti prvi korak k trajnostnemu razvoju s tem, da izkoristimo, kar nam ponuja zemlja. Leta 2011 je bilo v Sloveniji 26.300 ha kmetijskih zemljišč v zaraščanju, po drugi strani pa letno še vedno uvozimo za več kot milijardo evrov hrane. Samooskrba z zelenjavo je le 37 %, zato moramo postati aktivni. Razmisliti moramo o tem, kako lahko izkoristimo našo zemljo ter s tem pripomoremo k čistejšemu zraku, bolj zdravi hrani ter zmanjšanju odpadkov. Hkrati si s tem ustvarjamo podjetniške priložnosti in povečamo delež samooskrbe. Potrebno si je umazati roke, vzporedno s tem pa moramo biti tudi kreativni in uporabljati znanje. Važno je, da ne iščemo izgovorov. Vedno iščimo priložnosti in rešitve. Prihodnost trajnostnega razvoja Slovenije je v tem, da posadimo svojo idejo v zemljo in povežemo motiko z računalnikom.