| Obraz | | |
| Stojan Jakin, sedanji vrhniški župan, se je dolga leta okoljsko kalil v Komunalnem podjetju Vrhnika. To, kar mu je uspelo pri ravnanju z odpadki, še danes uvršča Vrhniko med najuspešnejše občine v državi. Zgradil je kompostarno z računalniško vodenim vpihovanjem zraka. Pri zelenem ozaveščanju občanov pa se je odlikoval s smelimi in inovativnimi potezami. Zato ni čudno, da mu je Zbornica komunalnega gospodarstva na letošnji Komunaliadi v Celju podelila priznanje za njegov »komunalni opus« na Vrhniki. | |
V obrazložitvi za priznanje Zbornice komunalnega gospodarstva je bilo zapisano prepričanje, da je v vas še vedno »komunalni duh«. Če je, koliko komunalnega duha mora prežemati župane in zakaj brez tega ne gre?
Enkrat komunalec, vedno komunalec. Po tridesetih letih dela v komunalnem gospodarstvu se je verjetno res težko čez noč spremeniti. Sicer pa za to ni nobene potrebe. Menim, da bi morali vsi župani poznati delo komunalcev, ne samo kot občani, ki se vedno hodujejo nanje in za katere so komunalci nujno zlo, pač pa tudi kot komunalni delavci. Ker je občina tista skupnost, ki je zadolžena za ustvarjanje okoliščin, v katerih živijo občani, lahko rečem, da mi izkušnje iz preteklosti na tem mestu zelo koristijo.
Saj ste skoraj tri desetletja vodili vrhniško komunalo! Kateremu komunalnemu dosežku ali inovaciji v svoji preteklosti bi dali prednost in zakaj?
Z veseljem se spominjam svojega delovanja v okviru Komunalnega podjetja. Na Vrhniko sem prišel kot mlad inženir z nalogo, da pomagam občini rešiti probleme s pitno vodo. Znano je, da je imela občina Vrhnika v sedemdesetih letih hudo epidemijo hidrične zlatenice zaradi okužene vode iz vodovoda. Do leta 1990 smo imeli zato na Vrhniki dva samoprispevka in uspelo nam je zagotoviti sredstva za zamenjavo vodnega vira in dograditev najnujnejšega omrežja. Zdaj ima Vrhnika vodo, ki spada med najkakovostnejše v Sloveniji. Kot direktor Komunalnega podjetja in zdravstveni hidrotehnik sem v tem času res z veseljem deloval na tem področju.
Tudi izziv, ki ga je predstavljal problem gospodarjenja z odpadki v devetdesetih letih, je bil izredno zanimiv. Dejstvo je, da je imela Vrhnika neurejeno komunalno deponijo, odvoz odpadkov je bil organiziran samo v posameznih naseljih občine, največji onesnaževalec pa je bila Industrija usnja Vrhnika, ki je prispevala prek 60 % vseh odpadkov na deponiji. Skupaj z izredno dobro ekipo, ki sem jo imel v podjetju, smo se lotili problematike in današnji rezultati so znani.
In problem z vodo?
Vsa predstavljena problematika pa je žal odrivala odvajanje in čiščenje odpadnih voda v občini na rob, tako da je do pristopa k reševanju tega problema prišlo šele v tem tisočletju, čeprav so na Občino romale pobude iz Komunalnega podjetja že od osemdesetih let naprej. Uspelo nam je pridobiti kohezijska sredstva in trenutno je gradnja potrebnih objektov in naprav v polnem zamahu. Dejansko se ne bi mogel opredeliti, kateri dosežek je najpomembnejši in na katerega sem najbolj ponosen. Mislim, da so vsi dosežki, ki so povezani z varstvom okolja in višjim standardom bivanja občanov, pomembni.
Kaj pa danes? Župani ste tarča kritik občanov prav zaradi komunalnih težav. Če vas vprašam po radijsko – kje vas najbolj žuli čevelj?
Dejansko vsa okoljska problematika na Vrhniki še ni rešena. Trenutno je glavni problem smrad, ki se širi iz kompostarn. Pri tem je žalostno to, da občina nima nobenih instrumentov, s katerimi bi lahko odpravila vzroke, saj je ta resor izključno v pristojnosti države. Zaradi zahtevnosti problematike pa Slovenija in EU na tem področju nimata učinkovitih predpisov, zato je problematika zelo težko rešljiva.
Med večjimi projekti občine je gradnja centralne čistilne naprave, ki je del krovnega projekta Čista Ljubljanica. Kako poteka gradnja in kaj z njo rešujete?
Že prej sem povedal, da trenutno poteka projekt Čista Ljubljanica, s katerim bomo bistveno izboljšali kakovost vode v Ljubljanici. Tudi pri tem je vrhniška občina orala ledino, saj smo prva občina v Sloveniji, ki ji je uspelo dela pri gradnji kanalizacije oddati Komunalnemu podjetju Vrhnika po t. i. načinu IN HOUSE. S tem smo zmanjšali težave pri gradnji, saj smo izključili kakršen koli propad podjetja med gradnjo, kar se je v preteklosti pri posameznih investicijah v Sloveniji večkrat dogajalo. Zagotovili smo res kakovostno izvedbo del, saj bo izvajalec tudi v prihodnje upravljal zgrajene objekte, in s tem smo zagotovili zaposlitev domačim delavcem.
Prav tako kot gradnja kanalizacije uspešno poteka tudi gradnja čistilne naprave, katere izvajalec je Gorenje Projekt, d.o.o., ki nastopa skupaj s ponudnikom Hidroinženiring d.o.o.
Od vode k odpadkom. Kakšne naloge boste prevzeli v projektu Zero Waste?
Povsem logično nadaljevanje ločevanja odpadkov je vključitev v projekt ZERO WASTE, v katerega se letos vključujemo. V programu, ki ga sprejemamo, želimo zmanjšati količino ostanka odpadkov na največ 18 % do leta 2020. Prepričan sem, da ne bomo samo dosegli rezultata, ampak ga bomo lahko tudi presegli, saj so naši občani okoljsko izredno ozaveščeni in se z veseljem vključujejo v sprejete programe.
Z zamudo ste sprejeli občinski prostorski načrt, ki naj bi pomenil temelj za trajnostne rešitve v razvoju vrhniške občine. Kako boste varovali naravne vire in kako boste postali energetsko učinkovitejša občina?
Občina Vrhnika velja za eno izmed tistih občin, ki leži na najobčutljivejših območjih. Tako je v občini Vrhnika velik del zemljišč pod varstvom Nature 2000. Del občine je v sklopu Krajinskega parka Barje. Prav tako imamo močno prisotno kulturno dediščino, del pa sega na Kras, kjer tudi veljajo posebne varstvene zahteve. Vse to, nedorečena infrastrukturna politika in politika razvoja delovnih mest je pripomoglo k temu, da smo OPN pripravljali polnih sedem let. Tudi danes, ko je OPN že sprejet, vse rešitve ne zadovoljujejo zahtev in potreb občine, tako da bo kar kmalu potrebna nadgradnja. Varovanje naravnih virov in energetska učinkovitost pa nista le stvar OPN, temveč celovitega delovanja občine. Pozitivne rešitve morajo biti prisotne na vsakem koraku delovanja občine, tako da je OPN le grob okvir, v katerem so opredeljene posamezne prostorske rešitve. Vse drugo se rešuje posebej. Pri tem je po mojem mnenju izredno pomembno, da se vključujemo v državne in mednarodne projekte, s katerimi lahko dosegamo postavljene cilje.
Vrhniška občina sodeluje pri nadgradnji regionalnega centra z odpadki v Ljubljani. Najnovejše strokovne ocene ugotavljajo, da bo v Sloveniji primanjkovalo odpadkov za načrtovano mrežo centrov. Kakšno je vaše stališče do zmogljivosti centra, ki naj bi bile predimenzionirane?
Skupaj s primorskimi in notranjskimi občinami smo v letu 2011 začeli graditi regijski center za gospodarjenje z odpadki v Logatcu (CERO NIK), vendar pri razvoju projekta od države nismo dobili podpore. Zato je projekt propadel in morali smo se priključiti k enemu izmed nastajajočih centrov, to je regionalnemu centru, katerega investitor je ljubljanska Snaga.
Menim, da je pristop, kakršen je v Sloveniji, zgrešen. Gradnja centrov je popolnoma prepuščena posameznim občinam oziroma skupinam občin, ki se organizirajo v t. i. smetarske regije. Država bi morala poskrbeti za enakomerno razporeditev teh centrov, potem se verjetno ne bi zgodilo to, da je severovzhodni del Slovenije predimenzioniran, na jugozahodu pa nimamo niti enega takega centra. Tudi centri so dejansko v glavnem predimenzionirani. Vendar je to logično, saj je bil interes marsikaterega centra pridobiti čim večji znesek kohezijskih sredstev. Zdaj imamo rešitve, kakršne pač so, prepričan pa sem, da bo še marsikaterega upravljavca in občino močno bolela glava zaradi visokih stroškov, ki bodo nastajali.
Katere rešitve v novem osnutku uredbe o odpadkih se vam zdijo dobre in katere ne?
Na žalost mi uredbe še ni uspelo natančno preučiti. Ima pa nekaj rešitev, ki se mi zdijo dobre. Predvsem bo treba napeti vse sile za ponovno uporabo tistih dobrin, ki so za nekoga odpadek, nekdo drug bi jih pa še uporabljal. In nova uredba se že spogleduje s temi rešitvami, vključuje pa, po mojem mnenju, preveč administriranja.
