Iz razprave na Strateškem svetu
| Avtor: E. D. |
Kakšen bo energetski prehod Slovenije do leta 2030? Kdo vse je med deležniki, ki se ne bodo mogli izogniti odgovornosti, v koliki meri bo Slovenija brezogljična in kako bodo podsistemi v energetiki skupaj z državo ukrepali za postopen strokovno premišljen in naložbeno sistematičen zeleni prehod. Če je energetski prehod največji projekt po osamosvojitvi Slovenije, ki neposredno naslavlja cilje iz NEPN, toliko bolj skrbi ugotovitev mag. Aleksandra Mervarja, ki je na dogodku Energetski prehod Slovenije, organiziral ga je Strateški svet za energetski prehod na GZS, da se v Sloveniji razen sončnih elektrarn »po sistemu neto meritev ne dogaja nič«. Objavljamo nekatere poglede, podatke in sporočila z dogodka Energetski prehod Slovenije.
Priložnost za domačo proizvodnjo zelenih plinov
Energetsko podnebni prehod Slovenije bo zaradi posledic vojne v Ukrajini, nestabilnosti energetskih trgov in pospešenega zelenega prehoda tudi v Sloveniji potekal hitreje, kot je bilo prvotno pričakovano. Operater prenosnega sistema plina že pristopa k prednostni izvedbi sistemskih prilagoditev za še večjo zanesljivost oskrbe slovenskih uporabnikov, dolgoročno pa pripravlja prenosni sistem na sprejem novih plinov, kot sta zeleni vodik in biometan. Aktivno pristopa tudi v okviru iniciative za vzpostavitev evropske vodikovodne hrbtenice in projektov ENTSOG.
Za manjšo odvisnost od ruskih dobav plina je potrebno ponekod izvesti sistemske prilagoditve za omogočanje povečanih prenosov plina iz drugih virov za domače potrebe in za čezmejni prenos. Slovenski operater prenosnega sistema plina je za nadgradnje prenosnega sistema za povečanje zmogljivosti iz zahodne dobavne smeri že pridobil soglasje Agencije za energijo na dopolnjen Desetletni razvojni načrt prenosnega plinovodnega omrežja za obdobje 2022–2031 in prednostno pristopa k realizaciji. Obstajajo različne ocene in simulacije zagotavljanja prihodnje oskrbe z energijo. Operater prenosnega sistema plina ocenjuje, da se bo odvisnost od ruskih dobav plina za Evropo zmanjševala postopno, in sicer najverjetneje v obdobju do leta 2026, saj je to najkrajši možni čas za vzpostavitev najnujnejše nove infrastrukture in zagotovitev novih dobavnih virov za Evropo. Za slovenski energetsko podnebni prehod je pomembno dejstvo, da je slovenski prenosni sistem plina aktivni del evropskega prehoda na nove pline. To je del procesa povezovanja sektorjev in priložnost za domačo proizvodnjo zelenih plinov, hranjenje viškov OVE, razbremenitev energetskih sistemov in zeleno oskrbo slovenskih uporabnikov.
Za priključevanje OVE, EV in TC na omrežje poznamo rešitve
Priključevanje obnovljivih virov električne energije in elektrifikacija prometa ter ogrevanja vsekakor vpliva na obratovanje tako prenosnega kot tudi distribucijskega omrežja. Obnovljivi viri v veliki meri obsegajo manjše proizvodne enote, v Sloveniji predvsem sončne elektrarne. Pri elektrifikaciji prometa gre za električna vozila (EV), pri ogrevanju pa za priključevanje toplotnih črpalk (TČ). Upoštevati moramo še, da je velik del sončnih elektrarn in praktično vsa EV in TČ priključen na nizkonapetostno (NN) omrežje, zato bo imel energetski prehod največji vpliv ravno na tem nivoju. To se kaže predvsem kot neustrezne napetosti (prenizke oz. previsoke napetosti) in kot preobremenitev transformatorjev. Če kot primer vzamemo elektrifikacijo prometa: če bi bila vsa osebna vozila v Sloveniji električna, bi to povečalo porabo za približno 3,2 TWh na leto, kar pomeni nekje od 20 % do 25 % povečanje celotne porabe električne energije. V kolikor upoštevamo samo gospodinjski odjem (približno 3,5 TWh), pa to pomeni skoraj podvojitev porabe. Upoštevati je potrebno tudi, da NN omrežje ni bilo v fokusu, kar se tiče investicij in nadgradenj. Slovenska distribucijska omrežja so precej daleč od slabih, je pa za NN nivo značilna stara infrastruktura, z manjšim deležem lokacij, kjer razmere že sedaj niso ustrezne.
Kljub vsemu je tehnični izziv priključevanja OVE, EV, TČ obvladljiv – to pomeni, da znamo določiti vpliv novih virov in bremen na omrežje in da poznamo rešitve, ki priključevanje omogočijo. Možne rešitve so seveda različne in naloga nas, raziskovalcev, je, da poiščemo rešitve, ki zahtevajo najmanjša vlaganja v omrežje. Glavne ovire, ki stojijo na poti energetskega prehoda, so predvsem finančne in seveda organizacijske. Za energetski prehod bodo potrebna dodatna vlaganja v omrežja, zlasti v distribucijsko, in nacionalne strategije, ki jim bomo sledili. Trenutno nimamo določenih virov za dodatno financiranje vlaganj v omrežje, nimamo strategij, ki bi jih zares izvajali, in tudi ne koordiniranih ukrepov.
Ne vem, če se zavedamo obsega sprememb v omrežju, ki nas čakajo. Z distribucijo imamo velikokrat različne poglede na investicije, ki bodo potrebne – v vsakem primeru se ne pogovarjamo o tem, ali bo do leta 2030 potrebno ojačanje NN omrežja 2 ali 5 %, ampak o tem, ali bo potrebna menjava 20 ali 50 % vodov. Vsekakor je mogoče z naprednim vodenjem omrežja potreben vložek v infrastrukturo zmanjšati. Pri tem ne gre samo za vprašanje cene, ampak tudi za vprašanje izvedljivosti, to je umeščanja v prostor, projektiranja, izvedbe…. Izzivov je gotovo veliko, so pa, vsaj s tehničnega stališča, obvladljivi in rešljivi.
Industrija je del rešitve, ne problema
Pri energetskem prehodu je potrebno upoštevati dve ključni posebnosti Slovenije: da ima Slovenija specifično sestavo proizvodnih virov električne energije in da je vloga industrije v Sloveniji pomembno večja kot v drugih državah članicah EU. V Sloveniji industrija prispeva skoraj 24 % BDP-ja, medtem ko je povprečni delež industrije v EU zgolj 16,3 %. Energetsko intenzivna industrija v Sloveniji je proizvodnja aluminija, kovinskih in nekovinskih materialov, papirnice, steklarna in del kemijske industrije ter proizvodnje gradbenih materialov. EU zeleni dogovor je jasen: »Energetsko intenzivna industrija je temelj nizkoogljičnega krožnega gospodarstva, saj zagotavlja surovine za vrednostne verige za vse ostalo EU gospodarstvo, na katere obstoj je potrebno skrbno paziti, da ne bi prišlo do njene izselitve iz Evrope.«
Industrija porabi v Sloveniji 2/3 vsega zemeljskega plina in skoraj polovico (45,8 % električne energije, Slovenska energetska oskrba, ki je bila posledica uravnoteženega energetskega miksa, je v preteklosti bila pomemben vir konkurenčne prednosti slovenske industrije. Za svoje delovanje in konkurenčen nastop na globalnem trgu pa potrebuje zanesljivo, stabilno oskrbo z energijo po konkurenčnih cenah. V preteklosti je bila energija vir konkurenčne prednosti, danes, v energetski krizi, je njen ključen izziv za prihodnost, ne le v Sloveniji temveč povsod v Evropi. Od leta 2008 do leta 2020 se je poraba energije v industriji znižala za 17,8 %, poraba električne energije za 6 %, prodaja pa se je povečala za 21 % in dodana vrednost za 40 %. To potrjuje, da se je energetska učinkovitost v industriji povečala.
Podatki kažejo, da je skupina energetsko intenzivnih dejavnosti še uspešnejša pri zniževanju skupne rabe energije, torej pri povečevanju energetske učinkovitosti od povprečja predelovalnih dejavnosti. V obdobju 2008-2020 je namreč znižala porabo skupne energije za 24,1 % oz. električne energije za 16,1 %.
Energetski prehod je za industrijo izziv na tehnološkem, razvojnem in finančnem področju, na področju kompetenc in še kje, problem pa je kratek čas, v katerem je potrebno izvesti tektonske premike. Industrija je bila v Sloveniji prva, ki je začela z elektrifikacijo, lastno proizvodnjo električne energije in toplote. Ima lastne kapacitete za proizvodnjo energije, predvsem pa v skladu s trendi in cilju Zelenega dogovora uvaja nove OVE in druge nizkoogljične vire. Prav tako povečuje energetsko in snovno učinkovitost in je aktivni porabnik energije z uravnavanjem odjema.
Ključna področja in izzivi industrije v energetskem prehodu so: prehod v nizkoogljično krožno gospodarjenje, posodobitev proizvodnih procesov, spodbujanje projektov snovne in energetske učinkovitosti, uporabe nizkoogljičnih tehnologij, razvoj in proizvodnja novih trajnostnih izdelkov in storitev, zmanjšanje rabe toplote ter povečano izkoriščanje obnovljivih virov energije in odvečne toplote, vzpostavitev infrastrukture in ustreznega zakonodajnega okvira za uporabo sintetičnega plina, vodika in drugo …
Energetska preobrazba bo draga, cene električne energije višje
Primerjava let 2015 in 2020 nam da jasno sliko, da smo bili na področju proizvodnje EE iz OVE v zadnjih letih neuspešni. Leta 2015 smo bili bistveno boljši od povprečja držav EU, neprimerno boljši od Nemčije. Leta 2020 smo bili še vedno boljši od Nemčije, slabši pa, kot znaša povprečje EU. Razen t.i. sončnih elektrarn po sistemu »neto meritev« se trenutno v RS ne dogaja nič. Še več – imamo probleme z močjo distribucijskega omrežja. Aktualne investicijske namere v polja sončnih in vetrnih elektrarn, kjer je potreben priklop na RTP ELES preko priključnega voda, v doglednem času, do 10 let, ne bo možno realizirati. Kje smo (slika 1)?
Kaj je treba storiti?
- Prioritetno umeščanje v prostor za proizvodne naprave in pripadajoče elektroenergetsko omrežje po principu »prevlade javnega interesa«.
- Preveriti zakonodajo, postopke, terminske plane dosedanjega umeščanja energetike v prostor s ciljem skrajšanja »neživljenjskih, 10 in večletnih rokov«.
- Določiti državnega »koordinatorja« na področju e polnilnic za promet s pristojnostmi določanja tehničnih karakteristik e-polnilnic in lokacij za njihovo namestitev.
Določiti strateške cilje na področjih:
o proizvodnih enot OVE,
o baterijskih sistemov,
o elektroliz, kjer se da prednost regijskim elektrolizam (meddržavnim).
Preveriti 10 letni načrt razvoja distribucijskega omrežja 2021–2030 in določiti prioritete vlaganj, da bo omrežje zmožno priključevanja novih proizvodnih enot OVE.
Glede na zadnje dogodke, povezane s ukrajinsko vojno, čimprej sprejeti odločitev o NEK II.
Smer, hitrost uvajanja elektro energetske preobrazbe naj bo premišljena, temelječa na specifikah naše države, upoštevajoč narodno gospodarske učinke, konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva in zmožnost slovenskih gospodinjstev. Elektro energetska preobrazba bo draga, v prehodnem obdobju bo povzročila znaten dvig končnih cen električne energije. Za koliko, pa bo odvisno tudi od nas samih.
Zato čaka zaposlene in strokovnjake elektroenergetike, nevladne organizacije, izvršno in zakonodajno vejo oblasti veliko dela, veliko kompromisov. Predvsem pa si vsi skupaj zaslužimo veliko več resnice v medsebojnih komunikacijah in ne zaslepljeno besedičenje, katerega se lahko z vsako malo bolj poglobljeno empirično analizo razblini v prafaktorje.
Kot država, članica EU, hočemo ali pa tudi ne –prehod v nizkoogljično družbo se dogaja in se bo dogodil! Vendar, enostavnega kopiranja rešitev drugih držav, še posebej Nemčije, si ne smemo in ne moremo privoščiti!
Prehod na brezogljične vire naj vodi racionalna usmeritev
Dobro upravljanje z energijo je prvi korak k večji učinkovitosti v podjetjih in digitalizacija nam omogoča napredne in bistveno boljše rešitve kot v preteklosti. V velikih podjetjih je upravljanje večinoma že vzpostavljeno in je te sisteme potrebno le smiselno nadgrajevati. Večji izziv predstavljajo manjša podjetja, kjer se s tem precej manj ukvarjajo, saj nimajo ustreznih znanj in kadrov. Prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo bo zahteval velika vlaganja v nove tehnologije v industriji, kjer bo ključna izbira najbolj učinkovitih rešitev, kar bi morala spodbujati tudi država.
Energetska učinkovitost v stavbah se je izboljšala. To je rezultat sistematičnega vlaganja v URE in OVE v Sloveniji in bo treba v prihodnje vlaganja še okrepiti. Prva usmeritev je povečanje učinkovitosti stavb in zmanjšanje potreb po toploti, nato pa sistematično opuščanje fosilnih virov za ogrevanje, saj je to sektor, kjer lahko najhitreje dosežemo samooskrbnost in neodvisnost od uvoza fosilnih goriv. Pri tem bo potrebno uravnoteženo spodbujati uvajanje učinkovitih toplotnih črpalk in kotlov na lesno biomaso na območjih z redkejšo poselitvijo, na gostejših območjih pa spodbujati trajnostno in konkurenčno oskrbo z daljinsko toploto. Tako bo mogoče izkoristiti velik potencial odvečne toplote in OVE ter še dodatne pozitivne učinke povezovanja energetskih sektorjev. To bo ena pomembnih usmeritev pri prenovi NEPN.
Slovenija ne razpolaga z dovolj trajnostnimi brezogljičnimi viri, da bi lahko preprosto zamenjali fosilne vire. Gre za globalni izziv in racionalno usmeritev, da najprej izkoristimo razpoložljive tehnološke in druge možnosti, da omejimo naše potrebe po energiji in drugih naravnih virih. S tem najmanj obremenimo okolje, manjše potrebe po energiji pa bomo lažje zagotovili s trajnostnimi OVE in drugimi brezogljičnimi viri. Za Slovenijo, ki danes uvozi skoraj polovico energije, je to še posebej pomembno in ena ključnih strateških razvojnih usmeritev, ki se še posebej kaže v trenutnih izrednih razmerah na trgih z energijo. To je že glavni cilj prvega NEPN. Pri pripravi posodobitve pa bo potrebno predvsem več naporov usmeriti v pripravo uspešnih ukrepov za hitrejše doseganje tega cilja ter nato iskanju trajnostnih alternativ za čim hitrejšo zamenjavo fosilnih virov pri naši oskrbi z energijo.
Za zeleni prehod energetike so znane prednostne usmeritve
Z energetskim prehodom se oddaljujemo od fosilnih goriv, torej tudi nafte in plina, ampak vsi vemo, da to pomeni vsaj dvoje. Prvič, če bomo z enako stopnjo porabe ali pa celo še z večjo – pozor, truditi bi se morali, da poraba pade in ne raste! – nadaljevali, bomo pač porabili več elektrike, ki jo bomo morali od nekod dobiti. In drugič, energetski prehod s seboj potegne nujne spremembe v našem načinu življenja in dela. Zelo lahko se je opredeliti za »zelenega«, ker imamo doma po novem sončno elektrarno ali pa smo se odločili za električni avtomobil. Vendar, istočasno običajno kupimo še kakšno letalsko karto… Če je navada železna srajca, potem bo ves proces veliko bolj zahteven, kot smo si pripravljeni priznati.
Ker pa je trend »vse zeleno« in ker ima Slovenija v finančni perspektivi 2021-2027 na voljo največ evropskih sredstev v svoji zgodovini, smo na EZS pripravili analizo o načrtih slovenskih energetskih družb glede investicij, ki jih lahko označimo za »zelene«. Analiza je pokazala, da je skupna vrednost vseh načrtovanih investicij v finančni perspektivi
Sredstva v okviru NOO bodo usmerjena v naslednja štiri ključna področja: (1) zeleni prehod, (2) digitalna preobrazba, (3) pametna, trajnostna in vključujoča rast in (4) zdravstvo, socialna varnost. Za zeleni prehod je predvidenih 551,75 milijona evrov nepovratnih sredstev ter 513 milijonov evrov posojil. Na EZS bi si seveda želeli, da so prednostna vsa področja energetskega prehoda, ki jih izpostavljajo energetske družbe kot tiste, ki jih je nujno izvesti – tako v okviru obnovljivih virov, zmanjšanja emisij, vlaganj v pametna omrežja ipd. Država oziroma pristojni so po usklajevanju z resorji in deležniki določili, da bo področje zeleni prehod vključeval pet komponent, ki so torej prednostne: obnovljivi viri energije in učinkovita raba energije v gospodarstvu; trajnostna prenova stavb; čisto in varno okolje; trajnostna mobilnost; krožno gospodarstvo – učinkovita raba virov. Ocenjujemo, da bi lahko za OVE in URE v gospodarstvu namenili precej več sredstev.
Ne zdi se nam namreč primerno, da na ravni EU predpisani delež OVE, ki ga mora Slovenija, pa seveda vse druge članice EU, doseči, to stori z nakupom manjkajočega deleža od druge države, torej s statističnim prenosom. Če lahko drugi državi plačamo za manjkajoči delež OVE, potem lahko ta denar tudi vložimo v svoje lastne obnovljive vire.
Energetska zbornica poudarja nujnost, da država zasleduje cilje odporne energetske unije, ki si prizadeva odjemalcem v EU (gospodinjstvom in podjetjem) zagotoviti zanesljivo, trajnostno, konkurenčno in cenovno sprejemljivo oskrbo z energijo. Odporna energetska unija namreč pomeni varnost.
Obenem si je treba prizadevati za iskanje vseh možnih trajnostnih energetskih rešitev, tudi s pomočjo raziskav in inovacij, ki bodo pripeljale do tega, da Slovenija postane gospodarsko uspešna nizkoogljična družba. Le na ta način si bo namreč zagotovila razvoj in blaginjo za vse.
Slovenija se resnično nahaja na prelomni točki: kot družba (!) in ne kot posameznik, posamezno ministrstvo, posamezno podjetje itd., se bomo morali znati dogovoriti o tem, kakšno prihodnost na področju energetike si bomo izgradili. Nujno moramo sprejeti nekaj odločitev, kajti brez novih proizvodnih virov za proizvodnjo električne energije bomo vse bolj odvisni od uvoza. Ne gre za to, ali smo naklonjeni enemu obnovljivemu viru, ampak bi morali biti odprti za vse obnovljive in nizkoogljične vire. Idealnega dogovora med vsemi deležniki verjetno ne bo, a nek kompromis mora biti sprejemljiv za vse. Če sami ne bomo sprejemali odločitev, jih bodo drugi namesto nas.
Kakovostno pripravljena dokumentacija investitorjev lahko pospeši postopke
Kot predstavnik skupine za biodiverziteto bi poudaril, da je kriza biodiverzitete (uničevanje narave, izgubljanje vrst, itn.) vsaj tako pereča kot podnebna kriza ter da ju moramo naslavljati skupaj. Tako se je potrebno držati načela iz Zakona o ohranjanju narave, da je negativen vpliv na naravo dopusten zgolj ob umanjkanju drugih alternativ. Pri preprečitvi škodljivih vplivov nam lahko pomagajo t.i. GO oz. NO GO karte. Na njih se določi lokacije, kjer je umeščanje naravovarstveno, ekonomsko in socialno sprejemljivo oz. nesprejemljivo. Ker investitorji tako poznajo primerne lokacije, se, tudi ob državnih spodbudah, umeščanje pohitri. Obstaja še en tehten način pohitritve postopkov – kvalitetno pripravljena dokumentacija s strani investitorja. Vse prevečkrat se zgodi, da sodišče ustavi postopke zaradi nepopolne dokumentacije. Tu ne gre za nagajanje NVOjev, temveč za napake s strani investitorja.
Če pogledamo še energetske vire: v skupini nasprotujemo gradnji velikih hidroelektrarn, saj obstajajo naravi prijaznejši načini pridobivanja električne energije in zagotavljanja fleksibilnosti. Pri kurjenju biomase za energetske namene vidimo možnost zgolj v uporabi industrijskih lesnih ostankov in biomase, ki jo trenutno gospodinjstva že uporabljajo. Onkraj tega podnebno in biodiverzitetno sprejemljivega potenciala ni več. Pri kurjenju odpadkov se moramo držati jasnih smernic – preprečevanje, recikliranje in ponovna uporaba odpadkov pred kurjenjem. Lokacije sežigalnic na dobro prevetrenih območjih in spoštovanje BAT standardov. Podpiramo gradnjo druge jedrske elektrarne v Krškem, a ta investicija nas ne sme pasivizirati pri takojšnji gradnji sončnih elektrarn, investicijah v omrežje ter ukrepih učinkovite rabe energije. In nenazadnje, predlagamo opustitev kurjenja premoga v TEŠ najkasneje do leta 2030 zaradi podnebnih in ekonomskih (višja stroškovna cena od primerljivih alternativ; visoke izgube proti koncu desetletja, za katere je smiselno, da jih, če sploh, država pokriva zgolj omejen čas) razlogov. Alternative: več uvoza (zaradi mejnega davka na ogljik in vsesplošne ozelenitve proizvodnje bo ta postajal vedno bolj zelen), plina (po 2026, ko bo najhujših posledic trenutne krize konec in bodo cene že občutno padle), OVE in URE.
