Od materiala do ekodizajna – embalaža v krožnem gospodarstvu
Iskanje trajnostnih rešitev za embalaže izdelkov nima enoznačnega odgovora. Veliko vlogo pri snovanju embalaže imajo navade potrošnikov, kjer velikokrat prihaja do razkoraka med deklariranim stališčem in dejanskimi vedenjskimi vzorci. Podjetje mora pri ustvarjanju učinkovitih rešitev iskati kompromis med optimizacijo, percepcijo potrošnikov in tehnološkimi možnostmi. Ne gre niti brez medsektorskega sodelovanja in upoštevanja infrastrukturnih zmogljivosti, ki omogočajo ali onemogočajo izvajanje embalažnega kroga. Priporočljiva je analiza življenjskega cikla. To je le nekaj ugotovitev z embalažne delavnice, ki jo je Fit media izvedla po izidu priročnika Razvoj embalaže v krožnem gospodarstvu. Na delavnici so se srečali akterji embalažne verige – od proizvajalcev do živilcev in trgovcev.
Trajnostna embalaža
mag. Vanesa Čanji, Fit media d.o.o.
Krog embalaže – od bazičnih materialov do odlaganja – predstavlja dolgo verigo. Zavedati se moramo, da pri razvoju embalaže ne gre za uporabo v laboratorijskem okolju. Embalaža je namenjena ljudem, ki lahko s svojimi navadami, percepcijo teoretično predpostavko obrnejo na glavo. Gre torej za kompromis med optimalnostjo in potrošnikovo percepcijo, navadami. Upoštevati je treba tudi embalažne funkcije, zakonodajne omejitve. Okoljski odtis nima vedno največje teže za odločanje. Nekateri že v osnovi zavračajo plastiko ne glede na analize in njen okoljski odtis. Pri snovanju embalaže je zaželeno sodelovanje s potrošniki, razumevanje njihove percepcije. Pomembna je tudi javna infrastruktura, ki omogoča krožen tok embalaže. Podatki kažejo, da kot bolj trajnostno embalažo podjetja dojemajo embalažo z večjim deležem reciklata, če plastično embalažo zamenjajo z drugim materialom, če je embalaža kompostabilna ali biorazgradljiva. Med izzivi pa je velik problem, tako ameriški kot evropski in slovenski, pomanjkanje infrastrukture za recikliranje. Zato je pomemben meddeležniški pristop. Eden od izzivov je še vedno, da potrošniki niso pripravljeni plačati več za trajnostno embalažo. Kaže se razkorak med normativnimi odgovori potrošnikov in njihovimi dejanskimi vzorci. Generacije od milenijcev naprej so bolj senzitivne in tudi njihovi vedenjski vzorci kažejo, da so njihove navade bolj trajnostne oziroma so jih pripravljeni spremeniti v bolj trajnostne. Tudi potrošniki embalažo, ki komunicira o tem, da je reciklabilna ali primerna za večkratno uporabo, sprejmejo kot okolju bolj prijazno. Pomembno je tudi, da embalaža ni prevelika.
Ali je več recikliranja res trajnostni korak? Da, če se omogoči neto pozitivni učinek recikliranja in ne samo, da je embalažo možno reciklirati. Odpadna embalaža za recikliranje ima tudi zahtevo po ločljivosti, ustrezni čistosti idr. Ko pride embalaža na trg, delo še ni končano. Če potrošnik ne ravna pravilno z odpadno embalažo in če ni ustrezne infrastrukture, se embalažni krog ne zaključi in se lahko zgodi, da imamo celo neto negativen učinek glede na trenutno embalažo. Oblikovanje za recikliranje je koristno, vendar možnost recikliranja embalaže še ne pomeni, da se dejansko reciklira. V Sloveniji bo treba vzpostaviti infrastrukturo, da se lahko zanke zaključijo in se lahko embalaža tudi reciklira.
Pri oblikovanju embalaže za ponovno uporabo je treba spremeniti vrednostne in vedenjske vzorce potrošnikov, kar ni lahko. Prav tako mora potrošnik embalažo za ponovno uporabo uporabiti tolikokrat, da upraviči njen višji okoljski indeks v primerjavi z embalažo za enkratno uporabo. Zakonodaja EU gre z velikimi koraki proti plastiki, tudi javno mnenje je plastiki nenaklonjeno. V preizpraševanju je tudi kemično recikliranje, pri katerem je prav tako treba doseči določeno stopnjo čistosti odpadnih materialov. Ni torej enoznačnega odgovora, zato rabimo uvid v celoten embalažni krog.
Življenjski cikel embalaže
dr. Damjan Krajnc, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerza v Mariboru
Pri oceni življenjskega cikla gre za zbiranje vtokov, iztokov in ocenjevanje možnih okoljskih vplivov, ki se generirajo znotraj življenjskega cikla izdelka, od pridobivanja surovin, proizvodnje materialov, izdelkov, do uporabe in ravnanja z odpadki. Analize življenjskega cikla so podpora tudi pri razvoju embalaže. Primerne so predvsem takrat, kadar želimo primerjati embalažne materiale in pripraviti okoljsko izjavo določenega izdelka. Za izvedbo analize je možno uporabiti programsko orodje OpenLCA, ki je brezplačno profesionalno orodje za oceno življenjskega cikla organizacije GreenDelta. V programu je brezplačno na voljo tudi osnovna zbirka podatkov, s katerimi si lahko pomagamo pri izvedbi analize, lahko pa uporabimo lastne podatke. V programu OpenLCA Nexus, ki je plačljivo orodje, pa je dodatno na voljo nakup natančnejših, bolj razširjenih, noveliranih in eksaktnih podatkovnih baz z več kot 130.000 naborov podatkov. Kazalci, ki se običajno uporabljajo v analizi LCA, so zahteve po energiji, vodni odtis, potencial nastajanja fotokemičnega ozona, ocena toksičnosti za ekosistem in ljudi, potencial tanjšanja ozonske plasti, potencial globalnega segrevanja (ogljični odtis), sprememba rabe zemljišča, potencial evtrofikacije oziroma nutrifikacije, potencial acidifikacije.
Pametna embalaža za živila
dr. Diana Gregor Svetec, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani
Na evropskem trgu je prisotne veliko manj pametne embalaže kot na trgih v ZDA, Kanadi, Avstraliji, na Japonskem. Vendar se pričakuje, da jo bo v prihodnje več tudi pri nas. Pametna embalaža vstopi v obzir tam, kjer je potrebno doseči določeno kakovost, svežino hrane brez konzervansov, pa vendar z daljšim rokom uporabe, predvsem kadar gre za daljši transport, skladiščenje. Zato se pametna embalaža najbolj uporablja na področju živil. Na eni strani gre za aktivno embalažo, ki omogoča kakovost za daljši čas ter podaljša življenjsko dobo in rok uporabe živil, na drugi strani je to inteligentna embalaža, ki s potrošnikom komunicira.
Aktivna embalaža ima v svojo sestavo vključene komponente, ki absorbirajo določeno snov (npr. kisik, vlago), ali iz embalaže emitirajo v okolico embaliranega živila (vlago, hranila, ogljikov dioksid idr.). Aktivna snov je lahko k izdelku vključena v obliki vrečk, nalepljena na notranjo stran embalaže, lahko je funkcionalen premaz, ali je vključena kot laminat idr. Lahko gre tudi za kombinacijo več absorbentov (npr. vlage in arom). Vendar so lahko absorbenti arom včasih tudi nevarni, saj v tem primeru po vonju ne prepoznamo, ali je pri izdelku (meso, ribe) že prišlo do razgradnje. Pokvarljivost je torej kamuflirana. Obstaja torej stopnja previdnosti do uporabe aktivne embalaže, predvsem v Evropi. Slabosti aktivne embalaže so tudi visoka cena, več različnih sistemov oteži prisotnost na tržišču, tehnološke omejitve, otežena je reciklabilnost, vplivi na okolje.
Bolj in lažje dostopna je inteligentna embalaža, ki ima tudi zakonsko manj omejitev. Označuje materiale, ki spremljajo stanje pakiranih živil in okolja, ki živila obdajajo. Namen je podati dodatne informacije o kakovosti izdelka med transportom in skladiščenjem, boljšo sledljivost. Sem spadajo tudi BARCODE in druge kode. Postopek nanašanja je enostaven, saj gre za običajni tisk, ki ne podraži izdelka. Izjema je tiskana elektronika, kjer se uporabljajo funkcionalne tiskarske barve in dodaten postopek tiska. Prisotni so tudi različni indikatorji. Najbolj razširjeni so indikatorji čas/temperatura, ki beležijo, ali je bil izdelek med transportom in skladiščenjem izpostavljen višji temperaturi. Uporaben je predvsem v mrzli verigi. Moteče pri indikatorjih je, da imajo različne barve, zato je ob grafičnem znaku potrebna dodatna pojasnitev, kaj znak oziroma njegova barva pomeni. Za večino teh indikatorjev rabimo posebne tiskarske barve, kar pomeni, da je izdelek dražji. Slabosti inteligentne embalaže so cena, omejena zakonodaja, nezaupanje potrošnika, prisotne so tehnološke omejitve, vprašljiva je reciklabilnost, vpliv na okolje (potrebne so dodatne operacije, porabi se več energije).
Ekodizajn
izr. prof. mag. Barbara Prinčič, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani
Oblikovanje po naravi teži k inovaciji. Oblikovalci razmišljamo drugače, iz česar se je razvil Design Thinking, ki je postal cenjen v poslovnih okoljih. Oblikovanje je torej tisto orodje/storitev, ki s strateškim načrtovalskim pristopom in procesom rešuje naročnikov problem. Končni rezultat je višja dodana vrednost in večja konkurenčna prednost. V izdelek vgrajujemo vidne in nevidne parametre, ki gradijo kompleksno kakovost izdelka. To so izvirnost rešitve, logičnost konstrukcije, povezanost celote in detajlov, optimalna izraba tehnologije, jasna funkcija in konstrukcija, fizična in psihična ergonomija, celostna uporabna vrednost izdelka, odnos do okolja, ki je danes filter, skozi katerega moramo delati vse. Eko dizajn je eno od orodij za razvoj izdelkov v skladu s krožnim gospodarstvom, zato imamo oblikovalci upanje, da bomo v Sloveniji bolj koristni, kot smo bili do sedaj. Raziskave so pokazale, da 7 % podjetij dizajn storitev uporablja vedno, 40 % nikoli, ostali nekje vmes. Prvi pogoj za eko oblikovanje je, da se oblikovalec najprej vpraša, kakšna je predvidena življenjska doba izdelka. Pomembno je tudi, ali gre za produktni pristop ali sistemski pristop. Eko dizajn je bil v začetku postavljen za produkt, danes se zahteva sistemsko rešitev. Rešitev je toliko boljša, koliko uspemo spreminjati celotno verigo.
Pri eko oblikovanju lahko izpostavimo tri strategije. Ena je oblikovanje, ki omogoča dolgo življenjsko dobo ali podaljšanje življenjske dobe. To pomeni, da se oblikuje trajno, trpežno, modularno, prilagodljivo, popravljivo, možno za ponovno uporabo, predelavo, ustvarjajo se novi poslovni koncepti. Druga strategija je oblikovanje, ki omogoča predelavo ali recikliranje. Pri tem je prvi pogoj oblikovanje za razstavljivost, kar pomeni uporabljati standardne vezne elemente, izogibanje lepljenju, jasnost razstavljanja idr. Pri tem si pomagamo tudi z orodjem »ecolizer« belgijskega podjetja OVAM, ki je narejeno za pomoč oblikovalcem pri razvoju novih izdelkov. Tretja strategija je oblikovanje za kompostiranje.
S študenti smo izvedli projekt ŠIPK, študentski inovativni projekt za družbeno korist, z naslovom Inovativne rešitve za zmanjševanje količine embalaže, kjer so izsledki anket pokazali, da bi bilo 85 % uporabnikov pripravljenih plačati nekaj 10 centov več za pijačo, če bi jo pili iz okolju prijaznega lončka. 66 % bi jih bilo pripravljenih plačati kavcijo za lončke, 94 % potrošnikov pa raje izbere sadje in zelenjavo v rinfuzi kot pakirano. Trend pri trgovcih je ravno drugačen, pakiranega sadja in zelenjave je vedno več. Kavcijskemu sistemu se ne bomo mogli izogniti. Seveda je razkorak med deklariranim stališčem in dejanskim vedenjem. Kljub temu rezultati nakazujejo, kje je potencial. Anketa je pokazala tudi, da si potrošniki želijo biološko razgradljivih materialov. Nujno je ozaveščanje potrošnikov na prodajnih mestih. Predlagamo tudi povezovanje trgovcev in poenotenje embalaže, kar je sicer drzna sistemska rešitev. Tudi več zaposlenega osebja na prodajnem mestu bi pomenilo manj embalaže.
Ugotovitve z delavnice
Preden smo se lotili dela po skupinah, so bili na kratko predstavljeni primeri dodane vrednosti pri iskanju embalažnih rešitev. Božidar Bašič iz podjetja Pinocchio d.o.o. je predstavil njihovo kolekcijo Eko office, narejeno iz kompozitov odpadnega papirja in kartona ter ostalih odpadnih materialov iz papirne industrije. Primož Kokalj iz tiskarne Etiketa, d.d., je udeležence seznanil z možnostmi in vrednostjo digitalne nadgradnje tiskovin in njihov primer sodelovanja pri produktu Bokashi Organko, ki omogoča virtualni preizkus izdelka. Nadja Košmrlj iz podjetja Inteseroh d.o.o. pa je predstavila Interserohovo novo metodo ocenjevanja za preverjanje reciklabilnosti embalaže, ki ga izvajajo v njihovem laboratoriju v Mariboru.
Po skupinah smo obravnavali različne vrste embalaže, ki so jih prispevali Mlinotest, Paloma, Žito in Celjske mesnine. Ključne ugotovitve delavnice so pokazale, da zasnova embalaže, ki združuje optimizacijo embalaže in upošteva pričakovanja, vedenje potrošnikov ter tehnološke omejitve proizvodnega procesa, ni enostavna. Veliko je še izzivov, kjer se lahko v sodelovanju različnih služb, strokovnjakov in podjetij rodijo nove ideje. Razprava na delavnicah je pokazala, da so možnosti izboljšav na področju optimizacije embalaž z vidika zapolnitve praznega prostora, zmanjšanju uporabe kompozitnih materialov in laminiranih materialov, ki onemogočajo ustrezno reciklažo embalaže, v uporabi enovitih materialov, kjer je jasno razvidno, kam embalaža spada v sistemu ločevanja. V dizajnu embalaže črna ni več prepoznana kot premium barva in kjer več ni nujno bolje. Pri povečanju funkcionalnosti embalaže, predvsem v večjih pakiranjih, je dobrodošlo omogočiti možnost enostavnega zapiranja. Prav tako je želja po večji uporabi recikliranih materialov tam, kjer je to možno (poudarek je bil na embalaži za živila). Pozornost je treba posvetiti tudi pravilnemu umeščanju različnih okoljskih oznak na embalažo izdelka, komuniciranju njihovega pomena potrošnikom idr.
