Vprašujejo učenci 6. in 7. razredov ljubljanske OŠ Bežigrad pod vodstvom vodje EKO projektov, Tomaža Jurce.
Človek v vesolje izstreljuje razna vesoljska plovila (rakete, satelite, sonde idr.), med katerimi nekatera ostanejo v atmosferi, druga poletijo globoko v vesoljni prostor. Kaj se zgodi s temi plovili, ko se konča njihova življenjska doba, ter kako to vpliva na onesnaženost zemeljske atmosfere in prostrani vesoljni prostor? Ali odslužena plovila ogrožajo nas in morebitna druga življenja v vesoljnem prostoru?
Zanima nas tudi, kaj se zgodi z raketami in drugimi pirotehničnimi sredstvi (petarde, ognjemeti) v zraku? Ali vplivajo na ptice in druga živa bitja? Ali zgoreli delci in hrup vplivajo na organizme in naravo na zemlji?
Prof. dr. Tomaž Zwitter, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za matematiko in fiziko:
Kaj se zgodi z vesoljskim plovilom, je odvisno od njegove oddaljenosti od Zemlje. Če je blizu, to je na višini nekaj sto kilometrov nad Zemljinim površjem, ga upor v zgornjih plasteh Zemljinega ozračja sčasoma ustavi in pade proti Zemlji. Tako zgori v ozračju. Da ne bi slučajno kak večji kos vseeno padel na Zemljo, poskrbi eksplozivni naboj, s katerim mora biti opremljeno vsako tako plovilo. Več manjših kosov namreč gotovo zgori, en sam velik kos pa morda ne bi. Usoda plovil, ki so vsaj nekaj tisoč kilometrov nad Zemljinim površjem, je drugačna. Ta plovila praktično za vedno ostanejo v vesolju. Ne v enem ne v drugem primeru se posebnega onesnaženja ni bati. Plovila, ki potujejo daleč od Zemlje, že zaradi občutljivih aparatur na krovu skrbno razkužijo, še posebej pa na to pazijo pri vseh predmetih z Zemlje, ki končajo svojo pot na drugem planetu ali luni. Tudi padci na Zemljo so redki, mnogo redkejši kot padci naravnih kamnov iz vesolja. Pravzaprav predstavljajo vesoljska plovila nevarnost le eden drugemu. Če bi v vesolju trčila, bi se pokvarila, torej se skušajo takim trkom izogniti in zato poti umetnih satelitov budno spremljajo.
Izr. prof. dr. Maja Remškar, Laboratorij za sintezo anorganskih nanocevk in vrvic, vodja Odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu Jožef Stefan:
Veliko kemikalij, katerih kemijske reakcije izkoriščajo pirotehniška sredstva za dosego zvočnih in svetlobnih efektov, je naštetih na povezavi: www.pyrouniverse.com/chem.htm. Pri pregledu spojin dobimo vpogled v strupenost ali relativno varnost posameznih raket, vendar je potrebno vedeti, da poceni pirotehnična sredstva ne vsebujejo nikakršnih informacij o kemijski sestavi. Prav tako ni navodil o ščitenju dihal pri eksplozijah, zato se je pirotehničnim sredstvom najbolje na daleč izogniti. Ptice spadajo med dihalno bolj občutljive organizme, a tudi astmatiki, starejši ljudje in otroci lahko postanejo žrtve uporabe pirotehnike, še posebej v zaprtih okoljih, kamor spadajo tudi zaprti trgi in neprevetrene kotline. Pri eksplozijah nastajajo majhni delci, ki se med seboj ne morejo združiti v manj nevarne skupke, saj jih eksplozija razprši. Nanodelci so nevarni, ko zaidejo v pljuča, potem v krvni obtok, v možgane in notranje organe. Nekateri so strupeni že zaradi kemijske sestave, npr. svinčeve in arzenove spojine, drugi pa zaradi majhnosti: bakrovi in železovi oksidi. Več o tem lahko preberete na spletnem naslovu http://www.kemijskovaren.si/files/nano_knjiga.pdf.
