Sprašujejo dijaki 3. h razreda (1. skupina) Srednje zdravstvene šole Ljubljana pod mentorstvom učiteljice strokovno teoretičnih predmetov in praktičnega pouka Mateje Gornjak.
Vprašanje: Zakaj postavljamo tržno ceno stvarem (voda, hrana, narava, zrak …), ki za naše življenje predstavljajo neprecenljivo vrednost? Ali niso to naravne dobrine?
Odgovarja prof. dr. Marko Pahor, ekonomist, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani:
V ekonomski znanosti ima lahko določena dobrina ali storitev različno ceno: tržno ceno, stroškovno ceno, pa še kakšno bi našli. Tržna cena je tista cena, ki jo je nekdo zanjo pripravljen plačati. Preprosto povedano, če je za liter vode ali pol kilograma kruha nekdo pripravljen plačati evro, potem je to cena litra vode ali polovice kilograma kruha. Preprost odgovor na zastavljeno vprašanje bi torej bil, da imajo naravne dobrine ceno zato, ker je zanje nekdo pripravljen plačati. Ljudje pa smo za nekaj pripravljeni plačati zato, ker je to nekaj razmeroma redkega. Drugače rečeno, količina hrane ali vode ni neomejena, tistega, kar nekdo porabi, drugi ne more. Redkejša, kot je določena dobrina, več bodo nekateri zanjo pripravljeni plačati in višja bo tržna cena.
Dobrine imajo tudi stroškovno ceno. To je tista cena, ki ravno pokrije stroške proizvodnje oziroma oskrbe s to dobrino. Slovenija je prva država na svetu, ki je pred kratkim v svoj najvišji zakon, ustavo, zapisala, da je pitna voda pravica vsakega prebivalca in da oskrbo zanjo zagotavlja lokalna skupnost v obliki neprofitne dejavnosti. Neprofitno preprosto pomeni, da prebivalci za vodo plačujejo njeno stroškovno ceno. Stroški pri zagotavljanju vode zajemajo izgradnjo vodnih zajetij, rezervoarjev, vodovodnega omrežja, prečiščevanja vode, črpanja vode, plač zaposlenih, ki skrbijo za to, pa še kaj bi se našlo. Zato ima voda, ki priteče iz domače pipe, svojo ceno, a ta mora biti tolikšna, da ravno pokrije vse te stroške.
Hrana ima običajno tržno ceno, ki je višja od stroškovne. Oskrba s hrano ima običajno razmeroma dolgo verigo, vse od kmetov, preko predelovalcev hrane do prodajalcev. Vsakdo v tej verigi bi rad ustvaril vsaj nekaj razlike med stroški, ki jih utrpi, in plačilom ki ga dobi – rad bi ustvaril dobiček. Dobiček je njegova motivacija, zakaj sploh počne, kar počne. Če ne bi bilo dobička, bi kmet namesto pridelovanja hrane prideloval kaj drugega, na primer bombaž za oblačila. In tako tudi vsi ostali. Nekaj dobička mora ostati, da je dejavnost zanimiva. Če je dobička premalo, začnejo ljudje iskati druge dejavnosti, kar pomeni, da postane določena dobrina še redkejša, kar dvigne njeno ceno in ustvari ali poveča dobičke. Zato imajo tudi naravne dobrine svojo tržno ceno.
Seveda lahko, če se ne strinjate s tržno ceno neke naravne dobrine, tudi sami poskrbite zase. Najamete kos zemlje in začnete pridelovati hrano. Na balkon postavite zbiralnik za deževnico. A če dobro pomislite, tudi v tem primeru plačate ceno, le da ni v denarju, temveč v vloženem trudu in času. Če se namesto vas potrudi nekdo drugi, si pa zasluži nagrado, kajne?
