Matej Oset, Pivovarna Laško Union:
Urad vlade Republike Slovenije za komuniciranje je v začetku 2016 objavil odlično novico, da se je Slovenija uvrstila na peto mesto med 180 državami glede na kazalnik skrbi za okolje (EPI -Environmental Performance Index), ki ga izračunavajo na ameriški univerzi Yale v sodelovanju z univerzo Columbia in Svetovnim gospodarskim forumom (WEF). Rezultati raziskave, ki so jih predstavili na letnem zasedanju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu, kažejo, da so bili narejeni pozitivni globalni premiki na področju podnebja in energije, dostopu do pitne vode in sanitarij, kar vpliva na boljše zdravje prebivalcev. Slovenija ima zagotovo enkratne naravne danosti, ki so predpogoj za trajnostno usmeritev države. Ali smo v slednje prepričani vsi prebivalci Slovenije? Kako na to gledamo v gospodarstvu? Smo storili dovolj ali pa imamo še številne izzive, ki lahko naše gospodarstvo naredijo bolj konkurenčno?
Gospodarske dejavnosti, povezane s cestnim prometom, proizvodnjo energije in toplote, industrijo in kmetijstvom, so glavni viri izpustov v zrak. Vemo, da je v Sloveniji približno 40 % prebivalstva izpostavljenega koncentracijam delcev, ki so od 30 do 40 μg PM10/m3, kar je nad priporočili Svetovne zdravstvene organizacije. Zato je pomembno izvajanje ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti v prometu in pri energetski sanaciji stavb. Večja uporaba sredstev javnega prevoza ter čistejših goriv v prometu in energetiki bo pomembno prispevala k izboljšanju zraka predvsem v mestih. Pri tem je ključna sprememba navad prebivalstva. Zato je cilj EU do leta 2020 doseči 10 %-ni delež energij iz obnovljivih virov v vseh vrstah prometa. Večja raba alternativnih virov goriva bi pripomogla tudi k boljši kakovost zraka. V Sloveniji predvideni deleži porabe biogoriva niso bili doseženi, ker nimamo rafinerij za proizvodnjo motornega bencina. Glede na stanje prometne politike in (ne)konkurenčnost železnic lahko v Sloveniji pričakujemo nadaljevanje neugodnega razvoja – s povečevanjem obsega in deleža cestnega blagovnega prevoza ter z upadom deleža železnic. Gospodarstvo Slovenije vsekakor vzpodbuja in pričakuje aktivno reševanje prometnih težav v korist učinkovitega železniškega transporta.
Za znižanje izpustov toplogrednih plinov je Slovenija sprejela številne ukrepe. Povezani so z izboljšanjem energetske učinkovitosti v energetiki in prometu. V gospodarstvu se zavzemamo za večjo rabo obnovljivih virov energije, vendar na stroškovno učinkovit način. Izboljšanje energetske učinkovitosti v vseh gospodarskih sektorjih omogočajo novo tehnologijo za industrijske procese, ogrevanje, pogon avtomobilskih motorjev in električne naprave. Za doseganje večje energetske učinkovitosti bodo potrebne nadaljnje izboljšave predvsem pri varčevanju z energijo, pri proizvodnji energije in zagotavljanju trajnostne mobilnosti. Zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov je ključno za prehod v nizkoogljično gospodarstvo.
Celovita zelena davčna reforma
V večini držav so glavni razlogi obdavčitve energije v javnih financah. Toda vloga davkov ne sme biti samo priliv denarja v proračun. Z višjo obdavčitvijo lahko država spodbuja k zmanjšanju rabe energije ali pa posega v cenovna razmerja, s čimer vpliva na zamenjavo okoljsko vprašljivega goriva s takim, ki je okolju manj škodljiv. Tak sistem obdavčenja se uvaja z zeleno davčno reformo. Njen namen je prerazporeditev davčnih bremen z davkov na delo na okoljske davke in preoblikovanje politike spodbud. Pri tem uvedba novih okoljskih davkov ne sme voditi k splošnemu povišanju davkov, temveč se mora davčno breme zgolj prerazporediti. Čeprav imamo v Sloveniji razvit sistem okoljskega obdavčenja, bi celovita zelena davčna reforma lahko bistveno prispevala k večji energetski učinkovitosti.
Subvencije za energetiko lahko okolju škodujejo ali koristijo. Vsekakor vplivajo na zmanjšanje proizvodne cene energije ali na strošek za njeno rabo. Na splošno izboljšujejo konkurenčnost vira glede na druge vire energije. V Sloveniji se moramo v bodoče predvsem strateško opredeliti do vprašanja, katere alternativne vire energije želimo vzpodbujati in koliko to prinaša k trajnostnemu razvoju države. Veliko možnosti za zmanjšanje porabe energije je v javnem sektorju, pri stavbah in v prometu. Poleg ukrepov za spodbujanje učinkovite rabe energije v ožjem smislu zelo vplivajo na rabo končne energije ukrepi trajnostne prometne politike in splošnih razvojnih politik, zlasti davčne, politike trajnostne proizvodnje in potrošnje, pa tudi energetsko učinkovito prostorsko načrtovanje.
Slovenija je z vodo bogata država, a vodni viri so ranljivi in neenakomerno porazdeljeni. Za oskrbo s pitno vodo, tehnološke namene, pogon turbin v hidroelektrarnah in drugo porabimo le manjši delež – okoli 3 odstotke razpoložljivega odtoka vode. Največji delež vode v Sloveniji je uporabljen za hidroenergetsko rabo, kjer vodo praviloma po določeni razdalji vračajo v vodotok. Po zadnjih razpoložljivih podatkih je znašala količina vode, izkoriščene za pridobivanje energije, skoraj 75 milijard kubičnih metrov na leto. V primerjavi z drugimi državami porabimo v Sloveniji relativno malo razpoložljive vode. Delež urbanih zemljišč na vodovarstvenih območjih se je v zadnjih letih sicer povečal, vendar lahko v prihodnosti, predvsem v bližini neposrednih zajetij (najstrožji vodovarstveni režim), pričakujemo zaustavitev povečevanja deleža urbanizacije, saj na teh območjih zakonodaja pozidavo zelo omejuje.
Slaba polovica Slovenije uporablja še greznice
Sistem čiščenja odpadnih voda je v državah članicah Evropske unije različno razvit. Približno 70 % prebivalstva Evropske unije je priključenih na čistilne naprave. V Sloveniji je po podatkih iz leta 2012 ta delež 55-odstoten, kar pomeni, da spadamo med države, v katerih je delež prebivalstva, priključenega na komunalne in skupne čistilne naprave, majhen in da slaba polovica prebivalstva v Sloveniji še vedno uporablja greznice. Za razliko od prebivalstva ima slovensko gospodarstvo svoje odpadne vode izrazito dobro upravljane, saj je večina največjih uporabnikov vode tudi IPPC zavezancev in je pod budnim očesom tako slovenskih kot evropskih inšpekcijskih služb. Nenazadnje potrebujejo gospodarske družbe v Sloveniji tudi okoljevarstvena dovoljenja za obratovanje.
Kot odziv na potrebo po zmanjševanju nastajanja odpadkov in njihovo večjo uporabo kot materialni in energetski vir so se za nekatere vrste odpadkov (odpadna embalaža, izrabljena vozila, odpadna zdravila, odpadna elektronska oprema) po letu 2004 začeli vzpostavljati sistemi za ravnanje z odpadki na podlagi razširjene odgovornosti proizvajalcev. Zbiranje bo v večini sistemov treba izboljšati, deleži reciklaže zbranih odpadkov pa večinoma dosegajo cilje. Za nekatere vrste odpadkov doma ne moremo zagotoviti ustreznega ravnanja, zato jih izvozimo. Pričakovanja gospodarstva predvsem do Ministrstva za okolje in prostor pa so, da zakonodajo prilagodi najboljšim evropskim praksam in vzpostavi transparentnost in red za vse delujoče gospodarske družbe, ki se ukvarjajo z ravnanjem z odpadki. Ravnanje z odpadno embalažo zavzema posebno mesto pri ravnanju z odpadki. Ne toliko zaradi nastalih količin in nevarnostnega potenciala, temveč predvsem zaradi velikega volumna, kratke življenjske dobe ter precejšnjega deleža organskih snovi. V Sloveniji je do leta 2004 večina odpadne embalaže končala na odlagališčih. Med mešanimi komunalnimi odpadki jo je bilo tudi do 65 %. Z uvedbo predpisov, ki določajo plačilo okoljske dajatve na embalažo, ločeno zbiranje odpadne embalaže, vzpostavitev sistema za ravnanje z odpadno embalažo ter osredotočenost k doseganju ciljev predelave in reciklaže odpadne embalaže, se je ravnanje s to vrsto odpadkov močno izboljšalo. Letno pri nas nastane okoli 100 kg odpadne embalaže na prebivalca. Ravnanje z njo večinoma zagotavljajo družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Predelava odpadne embalaže v Sloveniji narašča in je v zadnjih letih okoli 70 %. Povezave med bruto domačim proizvodom in nastalo količino odpadne embalaže večina držav EU, med njimi tudi Slovenija, še vedno ni uspela prekiniti. Z vzpostavitvijo ločenega zbiranja komunalnih odpadkov in zakonske zahteve glede obdelave mešanega preostanka odpadkov pred odlaganjem se delež odloženih komunalnih odpadkov glede na nastale znižuje. Leta 2008 smo odložili 74 % nastalih komunalnih odpadkov, leta 2012 pa 47 %. Omejitve glede odlaganja so se v preteklosti nanašale le na količino odloženih biorazgradljivih odpadkov. Novejši evropski predpis pa za komunalne odpadke do leta 2020 zahteva 50-odstotno ponovno uporabo in recikliranje določenih odpadnih materialov iz te vrste odpadkov. Za nadaljnje zmanjševanje količin nastalih odpadkov iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti bo treba še več proizvodnje preusmeriti v krožni sistem, v katerem bodo odpadki uporabljeni kot surovine. Podjetja imajo pri tem zelo pomembno vlogo, saj bodo morala pri oblikovanju izdelka in proizvodnega procesa postaviti v ospredje okoljevarstveni vidik in proizvajati izdelke, ki vsebujejo manj nevarnih snovi in čim več materialov, ki so preprostejši za recikliranje.
V Sloveniji se je ekološki odtis v obdobju 1992–2001 povečal za 3,5 gha/osebo. Ker povpraševanje po naravnih dobrinah presega ponudbo, je Slovenija od leta 1999 v ekološkem primanjkljaju. V obdobju 1992–2012 so se zviševali tako odtis bioloških sredstev, ogljični odtis kot tudi odtis infrastrukture. Najbolj je naraščal ogljični odtis, ki je leta 2012 dosegel vrednost 3,2 gha/ osebo, kar je skoraj štirikrat več kot leta 1992. Ogljični odtis v celoti pripisujemo delovanju energetskega sektorja. Za ekološki odtis se predvideva, da bo postal ključni kazalec trajnostnega razvoja in podlaga za sprejemanje odločitev na vseh področjih, zlasti v okviru nacionalnih vlad.
Slovenija ima pred sabo številne izzive, ki jih lahko spremeni v priložnosti in konkurenčno prednost z vgrajeno trajnostno komponento.
