| Reciklaža nevarnih odpadkov | | Jože Volfand | |
| Kaj se dogaja z nevarnimi odpadki v Sloveniji? Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, saj se na Ministrstvu za okolje in prostor z nevarnimi odpadki posebej ne ukvarja nobena služba. Tudi noben delavec ne, ker so nevarni odpadki sestavni del skrbi v vzpostavljanju celotnega sistema za ravnanje z odpadki v Sloveniji. Morda je prav zato posebno pozornost vzbudila nova Uredba o ravnanju z odpadnimi baterijami in akumulatorji. Kajti pri nevarnih odpadkih ni le več problemov pri ločenem zbiranju, pač pa še posebej z zagotavljanjem predelave in reciklaže. V Sloveniji je na primer podjetje MPI reciklaža edino, ki je sposobno in opremljeno za predelavo izrabljenih svinčevih akumulatorjev in drugih odpadkov z določenim deležem svinca. Direktor Igor Lipovnik je pojasnil, kaj se dogaja na trgu nevarnih odpadkov in sekundarnih surovin. | |
Kaj pomeni za MPI reciklažo nova Uredba o ravnanju z odpadnimi baterijami in akumulatorji? Ali bo zagotovljena večja preglednost na trgu in ali je lahko pričakovati, da bo zdaj zbranih več teh nevarnih odpadkov?
Nova uredba pomeni večji izziv predvsem za zbiralce, ki se bodo morali po novem bolje organizirati in biti sposobni dokazati, da je njihovo zbiranje v skladu z vsemi ekološkimi standardi. Za naše podjetje se verjetno kaj posebnega ne bo spremenilo, saj je bil že do sedaj ves »legalno« zbrani svinčeni odpad pripeljan k nam. Obstaja pa realna nevarnost, da se bo zaradi konkurence med zbiralnimi shemami, ki se bodo na novo pojavile na trgu, cena sekundarnih surovin zvišala, kar pa bo »udarilo« celotno predelovalno verigo.
Osebno upam, da bo zagotovljena večja preglednost, saj sedaj precej odpadkov preko raznih neprijavljenih zbiralcev ponikne neznano kam. Svinčene baterije in svinčev odpad je eden od redkih odpadkov, ki se je že sedaj zelo uspešno zbiral. Vzrok je predvsem v tem, da je reciklaža svinca rentabilna in je zbiranje tega odpada lahko kar donosen posel. Osebno mislim, da se tega odpada ne bo zbralo več, upam pa, da bo statistika zbranega odpada bolj točna in dostopnejša.
Kolikšna je letna proizvodnja svinca iz odpadkov in kaj se je dogajalo na tem trgu v zadnjih treh letih? Kaj pričakujete letos? Ali se trg sekundarnih surovin ponovno vzpostavlja?
Naša letna proizvodnja svinca je približno 25.000 ton ti. rafiniranega svinca in svinčevih zlitin. S to količino se uvrščamo med manjše evropske predelovalce tega odpada. Izkoristek je odvisen od vrste odpada, ali so to baterije, odpadne cevi, pločevina … Načeloma lahko rečem, da predelamo cca. 30.000 ton odpadnih baterij. V Sloveniji se zbere med 4-5000 ton baterij. Vse ostalo je uvoz, saj je slovenska količina bistveno premajhna za rentabilnost proizvodnje-reciklaže. V preteklih letih je bil tudi pri svincu podoben trend kot pri ostalih barvnih kovinah. Po letu 2003 se je začela strma rast cene svinca na londonski borzi-LME. Konec leta 2008, z začetkom krize, pa je prišlo do zloma cene.
Je zdaj že drugače?
Je. V letu 2009 smo bili zopet priča strmi rasti borzne cene svinca. Isto velja tudi za cene odpada, ki je v našem primeru edina surovina. Cene odpada so vezane na borzno ceno svinca in se giblje praktično vzporedno. Za leto 2010 je kot vedno zelo težko kaj napovedati, saj so mnenja analitikov deljena. Eni napovedujejo nadaljnjo rast, ki naj ne bi bila več tako strma, drugi pa napovedujejo padec cene. Bolj se pridružujem mnenju drugih, seveda pa nihče ne more vedeti, saj poleg realne porabe surovin na ceno zelo vplivajo špekulacije.
Svinec iz reciklaže se v glavnem prodaja samo v akumulatorsko industrijo. Največji kupec je matično podjetje TAB d.d., kamor prodamo cca. 70 % proizvodnje. Ostalo pa gre drugim proizvajalcem baterij na Madžarsko, Italijo, Hrvaško. Poleg svinca za akumulatorje tržimo še svinčeno pločevino in profile, katerih poraba pa je v velikem upadu, tako da so te količine le še simbolične.
Preveč baterij ostane v komunalnih odpadkih
Kako imate urejen odkup odpadnih svinčevih akumulatorjev in drugih odpadkov te vrste? Kateri zbiralci so najuspešnejši? Ločeno zbiranje odpadkov v Sloveniji je šele v razvoju, problemi so pri ugotavljanju kemijske sestave in teže teh odpadkov.
Podjetje odkupuje odpad samo od registriranih zbiralcev odpada. Odpadni akumulatorji se skladiščijo v posebej prilagojenem skladišču, ki omogoča zbiranje in nevtralizacijo elektrolita. Glavna zbiralca oz. dobavitelja sta TAB d.d. in TABAKUM, ki se že zaradi svoje osnovne dejavnosti prodaje novih baterij že zelo dolgo ukvarjata z zbiranjem starih in odsluženih startnih baterij. Seveda pa so tu še Dinos, Surovina in drugi.
Drži, da je ločeno zbiranje odpadkov v Sloveniji v povojih. Na srečo zaradi rentabilnosti in prepoznavnosti svinčenih baterij zbiranje ni od včeraj in je ločevanje relativno dobro rešeno. Na več zbirnih mestih so na voljo posebni plastični kontejnerji, kamor se vračajo odslužene baterije. Poleg tega se izvajajo razne prodajne akcije »staro za novo«, kjer se pri vrnitvi rabljene stare baterije ob nakupu nove dobi dodatni popust … Žal pa ločeno zbiranje ne velja za ostale vrste baterij, ki jih uporabljamo v gospodinjstvih. Te žal še vedno v veliki večini pristanejo v komunalnih odpadkih. Po mojem mnenju je še vedno za to kriva premajhna osveščenost ljudi, manjka pa tudi zbirnih mest.
Ali se vam zdi možnost, da na trgu dela več shem za ravnanje z odpadnimi baterijami in akumulatorji (kolektivne in individualne) ustrezna, ali bo to povzročilo manjšo učinkovitost izvajanja Uredbe?
Po mojem preveč shem ni dobrih, ker bi to zmanjšalo preglednost in učinkovitost zbiranja. Na učinkovitost zbiranja število shem po mojem ne bo bistveno vplivalo. Bi pa prevelika konkurenca med shemami pomenila njihovo slabšo rentabilnost in s tem manjšo zmožnost oglaševanja in osveščanja ljudi za zbiranje in ločevanje. Po mojem bi bilo potrebno zagotoviti, da vsaka shema zagotovi in dokaže, da je sposobna pobirati odpadne baterije povsod v Sloveniji, kjer nastanejo, in ne samo na nekem manjšem lokalnem nivoju.
Kazni so manjše od dobičkov
Koliko ton baterij in akumulatorjev se “izgubi” na slovenskem trgu? Kaj bi morala storiti država, da zajezi delo “free riderjev”?
Težko bi ocenil, koliko baterij se izgubi, mislim pa, da nekje med 10 in 20 odstotki. Država bi seveda morala poostriti nadzor in bistveno povečati kazni za prekrškarje. Jasno, da je »free riderjem« ob današnjih kaznih vseeno, če se jih zaloti in kaznuje. Plačajo kazen in delajo naprej, saj so kazni bistveno manjše od njihovih dobičkov. Kazni bi morale iti v tisoče, da ne rečem desettisoče evrov, saj se pogovarjamo o nevarnih odpadkih, ki so ob nepravilnem skladiščenju in ravnanju z njimi lahko zelo škodljivi za okolje.
Kako imate v MPI reciklaži tehnološko urejen proces obdelave in predelave odpadnih svinčevih PBA? Za katere BAT tehnologije ste se odločili?
V podjetju MPI reciklaža d.o.o uporabljamo tehnologijo separiranja baterij in predelavo svinčevih materialov v bobnastih oz. rotacijskih pečeh. To je tudi najbolj pogosta tehnologija reciklaže svinca v Evropi. Izrabljeni akumulatorji se prevzemajo samo od dobaviteljev, ki spoštujejo zakonodajo na ravni Evropske skupnosti in iz držav, ki so podpisnice Baselske konvencije. Odpadni akumulatorji se skladiščijo v posebej prilagojenem skladišču, ki omogoča zbiranje in nevtralizacijo elektrolita. Izrabljeni akumulatorji se iz skladišča po transportnem traku vodijo v drobilnik, kjer se zdrobijo. V pralnem valju se svinčeva pasta loči od preostalega dela. Preostali kosovni material: svinčeve mrežice, polipropilen in separatorji se vodijo v hidrodinamični ločilec, kjer se loči polipropilenska plastika, metalni svinec in separatorji. Pasta in mrežice se nadalje predelujeta v bobnastih pečeh, separatorji pa se odlagajo na urejeno deponijo. Svinčevo pasto (svinčevi oksidi in sulfati) in mrežice (metalni svinec) skupaj z dodanimi talili in reducentom termično predelamo v bobnastih pečeh, kjer poteka redukcija in proces ločevanja metala-surovega svinca in žlindre. Pri polipropilenu pa je končni prodaji proizvod polipropilenski regenerat v črni ali sivi barvi, ki se uporablja za brizganje različnih polipropilenskih izdelkov.
IPPC dovoljenje pridobili brez težav
Katere okoljske probleme ste morali v podjetju rešiti pri pridobivanju IPPC dovoljenja? Je vpliv na okolje manjši?
V letu 2001 je podjetje TAB d.d. kupilo večinski delež v MPI Reciklaža d.o.o. Že takrat se je postavila kot prioritetna strategija, da pridobimo certifikat ISO 9001 in ISO 14001. Nujna je bila popolna obnova in modernizacija podjetja po zgledu podobnih podjetij v tujini.
Tako smo obnovili ves odpraševalni sistem, za preprečevanje dviganja prahu s cest se vozne poti 16 ur na dan močijo in čistijo s posebnim vozilom. Obnovili smo proces separacije baterij, prešli na kurjenje peči s kisikovimi gorilci, v rafinaciji smo prešli iz mazuta na kurjenje z utekočinjenim plinom, optimizirali smo razžvepljevalno napravo … Lahko zatrdim, da je vpliv na okolje bistveno manjši kot v preteklosti. Izboljšave smo izvedli v zadnjih nekaj letih, tako da s pridobivanjem IPPC dovoljenja ni bilo posebnih težav.
Kakšna je dosežena stopnja učinkovitosti recikliranja odpadkov in kaj naredite z ostanki odpadkov?
Zakonsko predpisana stopnja reciklaže svinčenih baterij je 65 %. Pri nas dosegamo precej večji izkoristek, saj poleg svinca v celoti recikliramo tudi polipropilen iz akumulatorskih ohišij, žveplena kislina pa se nevtralizira v razžvepljevalni napravi, kjer se pretvori v kalcijev sulfat-sadro, ki se uporablja kot dodatek pri izdelavi cementa. Tako lahko zagotovimo, da je stopnja recikliranja bistveno višja od zakonskih zahtev. Nereciklirani ostajajo samo t.i. PE separatorji, ki predstavljajo cca. 6 % teže akumulatorjev.
