Oskrba z lokalno pridelano hrano
| Avtorica: mag. Marjetka Raušl Lesjak |
Da je kakovost lokalno pridelane hrane bistveno boljša, hranljivejša, bolj zdrava, vemo. Da z nakupom hrane, bodisi pridelkov bodisi izdelkov, podpiramo domačega kmeta in s tem domače gospodarstvo, je tudi jasno. Odpadejo pakiranje, skladiščenje in dolgi transport, zato lokalno pridelana hrana ne nosi tako velikega ogljičnega odtisa in zanjo niso uporabili strupenih kemikalij za podaljšanje obstojnosti ali zaplinjevanja za obrambo pred plesnenjem in škodljivci med dolgimi prevozi. Lokalna hrana je posameznikom vse bolj dostopna. Težave so pri javnih zavodih. Delovna skupina Vlade RS za več lokalne hrane v zavodih je bila ustanovljena aprila, sestala se je v juniju. Po vstopu v EU pa Slovenija uvaža vse več hrane – kar 80 %. Se samooskrbnost zelo oddaljuje?
Razveseljuje, da se vse več kupcev odloča za nakup pridelkov, ki so zrasli na domačih tleh. Če smo nekoč za oskrbo z lokalnimi pridelki uporabljali tržnico ali znance na vasi, je danes možnosti bistveno več. Razvoj alternativnih poti do lokalno pridelane hrane je pospešila epidemija, ko smo za kratek čas izkusili tudi zaplete pri dobavljivosti določenih proizvodov in hitrih podražitvah.
Prednosti uporabe spletnih platform
Nastale so spletne tržnice. Nekateri posamezniki so s preskrbo in organizacijo prevoza pridelkov od kmetov do vrat ali dogovorjenih mest celo uspeli ustvariti delovno mesto zase. Zaživele so Facebook (FB) skupine, ki so povezale pridelovalce in potrošnike znotraj določenega geografskega območja.
Nove poti omogočajo boljši pretok informacij in sledljivost poreklu. Člani skupin ali ponudniki na spletnih mestih lahko hitro in enostavno delijo informacije o razpoložljivih izdelkih, sezonski ponudbi, lokacijah, o načinu pridelave. Kupec ve, od koga je pridelek kupil, na kak način in kje je bil pridelan.
Večja je transparentnost in zaupanje v kakovost hrane. Eden od uporabnikov teh spletnih tržnic pravi, da je na začetku skrbno izbral različne pridelovalce določene hrane. Ko jih je spoznal in se z njimi prek rednih nakupov povezal, je oskrba z lokalno hrano zanj postala preprosta. »Ko preideš na tak način oskrbe, ne greš več nazaj,« pravi.
Ker so transportne poti krajše, je hrana okusnejša. Ohrani več hranilnih snovi, ker je dejansko dozorela in jo dobimo v njihovem naravnem ciklu rasti. Ker ni kemično obdelana kot uvožena hrana, je zmanjšana vrednost strupenih snovi v živilih.
Spletna mesta za skupnostno naročanje
Portal Dobrote slovenskih kmetij je bil zasnovan z namenom približati ponudbo slovenskih kmetij različnim ciljnim skupinam posameznikov in je nastal v okviru EIP projekta Seneno meso in mleko, katerega vodilni partner je Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS). Na portalu je baza podatkov kmetij, ki svoje pridelke in izdelke tržijo. »Našo bazo podatkov ponudnikov in njihovo ponudbo usmerjamo v Katalog živil za javno naročanje, ki je namenjen javnim zavodom,« pravi Klara Otoničar iz KGZS. Po evidenci KGZS je portal dobro obiskan, sodelujoče kmetije tudi povedo, da se jim je povečala prodaja, pri čemer velja omeniti, da te kmetije svoje ponudbe oglašujejo tudi preko drugih kanalov. »S portalom sledimo cilju razumevanja pomena trajnostno usmerjenega dela kmetov in pridelave domače hrame v neposredni bližini. Gre za hrano najvišje kakovosti, ki je za pot od njive ali hleva do kuhinje potrebovala čas, ki se meri v urah in minutah ter ne v tednih in morskih miljah,« še pravi Otoničarjeva.
Priljubljen vseslovenski nekomercialni samooskrbni projekt za neposredno povezovanje pridelovalcev in kupcev je Oskrbovalnica, ki ima več kot 16 tisoč članov. Je spletna tržnica in model skupnostnega naročanja, ki pomaga ohraniti slovenske kmetije in potrošnikom zagotavlja sveža in lokalna živila. Deluje tako, da na portalu naročimo, kar potrebujemo, in z različnih kmetij sveže pridelke dostavijo hkrati na dogovorjeno mesto. Naročilo vedno oddamo vnaprej, zato kmetije pripravijo točno količino pridelkov in izdelkov. Odpada tako ni in cena je lahko ugodnejša. Po tem modelu ni stroškov skladiščenja, dolgih prevozov in trgovskih marž. Kmetje lahko v relativno kratkem času razdelijo večjo količino živil, zaradi česar lažje načrtujejo posevke in čas, ki bi ga namenili prodaji ali trženju, namenijo pridelavi.
Ponudniki imajo ves čas v FB skupini Samooskrba za prehransko varnost, ki šteje že več kot 16.000 uporabnikov, na voljo neomejeno oglaševanje. Cene ponudniki postavijo sami.
Na podoben način delujejo med drugimi še spletna mesta Zeleni-zabojcek.si, ki ponuja eko pridelke in deluje tudi po sistemu naročanja, Zeleni krog in Mami hobotnica.
Tržnice na družbenih omrežjih
Kot izjemno uporabna so se kot spletne tržnice z lokalnimi kmetijskimi pridelki in izdelki izkazala družbena omrežja, kot je FB. V Sloveniji že imamo vrsto skupin, ki povezujejo obe strani, ponudbo in povpraševanje.
Ena od takih skupin je Mala tržnica Severne Primorske, ki jo je v času epidemije ustanovila Anja Kovačič Fornazarič. Zdaj šteje že več kot 24 tisoč članov. »Skupina se je tako dobro prijela in obdržala zato, ker je lokalna hrana pri nas vrednota,« meni ustanoviteljica, ki jo je izjemen odziv presenetil takoj po odprtju skupine: »Spomnim se, da sem skupino odprla zvečer, čez kakšno uro ali dve je število članov že naraslo na nekaj sto, ko sem se naslednji dan zbudila, pa jih je bilo že čez tisoč. Skupina je nastala v začetku leta 2020, ko je bilo kar nekaj negotovosti. Skupina je pridelovalcem kot kupcem nudila občutek varnosti, saj smo vedeli, da hrana je in da lahko pridemo do nje ali jo prodamo ne glede na ostale okoliščine.«
Takšna skupina, ki povezuje obe strani, ima po besedah ustanoviteljice, na Instragramu je njen zelo bran profil @rogovilice in blog, več prednosti: »Spoznavanje širše okolice v smislu ponudnikov hrane, navezovanje pristnih stikov med ponudniki in odjemalci, pregled nad pestro ponudbo hrane, ki jo imamo na voljo v okolici, podpora malim podjetnikom in kmetom, povezovanje skupnosti.« Tovrstnih skupin je na FB veliko. Med njimi so Lokalna preskrba Spodnje Savinjske doline, Lokalna preskrba Zg. Savinjske in Šaleške doline, Dolenjska tržnica, SLO Istra – lokalna samooskrba, Kras in Brkini – lokalno je zdravo, Lokalna preskrba Ljubljane z okolico, Lokalna preskrba Gorenjske … Ne gre spregledati dejstva, da je sodelovanje v teh skupinah brezplačno, in ni posrednika, ki bi pobiral kakršnokoli maržo.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) že osem let intenzivno izvaja promocijo lokalne hrane pod sloganom Naša super hrana. Del je zemljevid lokalne hrane, s katerim »potrošniki pridejo do koristnih informacij o ponudnikih sveže lokalne in sezonske hrane iz prve roke, kmetijam in predelovalcem pa podporo pri njihovi prepoznavnosti med potrošniki,« pravijo na MKGP. Trenutno boste na tem zemljevidu našli okrog 800 kmetij in ponudnikov.
Lokalna hrana v gostinstvu
»Iz lastnih izkušenj kot pridelovalec opažam, da so gostinci, sploh tisti, ki želijo gostom ponuditi lokalno pridelano hrano, pripravljeni za pridelke in izdelke plačati več kot običajni kupci,« o svoji izkušnji prodaje gostincem pravi Jernej Mazej iz Kmetije Mazej pri Mozirju, ki oskrbuje restavracije višjega ranga. Najdejo ga prav preko družabnih omrežij: »Tam mi sledi tudi precej kuharjev, ki z menoj navežejo stik, ker si želijo v svojo ponudbo dodati nevsakdanje sestavine, da bi obogatili ponudbo na jedilniku. Zgodi se tudi, da ko kuhar menja delodajalca, novemu omeni, da pozna nekoga z zanimivimi pridelki. Pogosto se zgodi, da kuharji kar na moji njivi sestavljajo nove menije.«
Mazej svojo prepoznavnost gradi preko FB skupine Čudoviti svet vrtnarjenja, ki ima že skoraj 44.000 članov, FB strani svoje kmetije in FB strani društva Učni sadovnjak. Na profilu objavlja svoje izdelke, inovativne pridelke, vrtnarske nasvete, opozarja pred neurji in kako ukrepati po njih, opozarja na pojav bolezni. Prakticira tudi tedenski vklop v živo, kjer vrtičkarjem svetuje, kaj je aktualnega na vrtu. Ker goji številne zanimive in drugačne zelenjadnice in zelišča, katerih sadike je prav tako mogoče kupiti pri njem, je rezultat velika gledanost in seveda tudi dobra prodaja. Mazejev angažma smo lahko opazili tudi po lanskih poplavah, ko je uspel v okviru akcije Posadimo upanje zbrati in razdeliti več kot 150 tisoč sadik zelenjadnic, da so si poplavljenci lahko ponovno obnovili zelenjavne vrtove.
Kako do lokalno pridelane hrane v javne ustanove?
Če imamo posamezniki s spletnimi portali in družbenimi omrežji dokaj enostaven in hiter dostop do najbolj kakovostne lokalno pridelane hrane, je žal pot do tega, da bi bila ta hrana standard tudi v javnih ustanovah, zlasti bolnišnicah, šolah in vrtcih, še dolga.
Trenutna zakonodaja predpisuje minimalne deleže živil v javnih zavodih. Po mnenju MKGP je mogoče »že z obstoječo zakonodajo naročati še več lokalnih živil, saj zgornja meja ni predpisana. Večja težava je, da ni pestre ponudbe, zadostne količine, kot tudi možne oskrbe že npr. olupljenega in narezanega krompirja, čebule … saj se javni zavodi srečujejo s kadrovsko stisko. Podobno težavo imajo tudi ponudniki.«
Na KGZS se zavzemajo za spremembo Zakona o javnem naročanju, da bi varoval pridelovalce s sklepanjem pogodb vsak leto pred vegetacijsko dobo. Pogodbe bi morale biti tudi zavezujoče. »Prav tako bi bilo smiselno, da bi se v ta zakon umestila dikcija, ki ščiti sadjarje in zelenjadarje v primeru naravnih nesreč, ko pridelkov ni in jih ne morejo zagotoviti,« opozarja Klara Otoničar iz KGZS in dodaja, da bi bilo treba nujno spremeniti normo za kuharje v javnih zavodih, ki bi dejansko omogočala pripravo jedi iz osnovnih kmetijskih pridelkov in živil. »To zahteva tudi nujno opremo kuhinj s pripomočki, ki omogočajo delo. Gre za rezalnike kruha, lupilnike krompirja in ostalo. Nujna bi bila tudi zagotovitev hladilnih kapacitet, kar je v pristojnosti občin, ustanoviteljic javnih zavodov.«
Očitno je tako, da bo nekdo moral vložiti dodatna sredstva. Če pogledamo samo na primeru krompirja: bodisi pridelovalci, ki bodo poleg tega, da krompir posadijo, okopljejo, izkopljejo, le-tega morali še olupiti in narezati za prodajo, bodisi občine, ustanoviteljice javnih zavodov, ki bodo za to delo plačale dodatne delavce v kuhinji. Če do tega ne bo prišlo, bomo delež uvoženega krompirja, zlasti na račun predelanega krompirja, še povečevali. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS) pravijo, da se je od leta 2000 povečuje prav delež uvoženega krompirja, in sicer zato, ker stopnja samooskrbe s krompirjem že tako pada, nimamo pa niti predelovalnih obratov, ki bi krompir predelali v npr. kuhanega, pomfrit, čips itd.
Morda pa bo do sklepa, da je domače na dolgi rok boljše od tujega, uvoženega in pretirano kemično obdelanega, prišla tudi Delovna skupina Vlade RS za več lokalne hrane v javnih zavodih. Naloge te skupine, ki je bila ustanovljena aprila letos, je, »da pripravi identifikacijo zaznanih vrzeli na področju javnega naročanja živil v javnih zavodih in pri ponudnikih živil ter pripravi predloge rešitev,« pravijo na MKGP. Žal se je delovna skupina doslej sestala samo enkrat, po informacijah MKGP lahko več informacij pričakujemo šele jeseni.
Boljši učinki za zdravje
»Večja razpoložljivost in nakup lokalno pridelane hrane prinaša pozitivne ekonomske učinke (s tem se zagotovijo delovna mesta, sodeluje se z lokalnim okoljem, posledično se zmanjšuje revščina); sezonski pridelki imajo ugodnejšo ceno. Koristi se kažejo tudi na okoljskem, socialnem in zdravstvenem področju. Rezultati raziskav potrjujejo, da imata sadje in zelenjava, pridelana v lokalnem okolju, boljše učinke na zdravje. Lokalno pridelano sadje in zelenjava imata visoko vsebnost zaščitnih in bioaktivnih snovi, ki krepijo zdravje ljudi, boljše senzorične lastnosti – videz, (tradicionalen) okus, teksturo, aromo, v primerjavi s sadjem in zelenjavo, ki sta bila pripeljala od daleč in skladiščena daljši čas,« pravi Vida Fajdiga Turk iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).
Lokalna ponudba v trgovinah
Tudi večji trgovci že ponujajo vedno večji delež lokalno pridelane hrane.
V trgovinah Hofer lokalna dobava predstavlja četrtino njihovega rednega sortimenta. Višjo slovensko samozadostnost spodbujajo tudi tako, da nakup sezonskega sadja in zelenjave s kmetij načrtujejo že jeseni.
V Lidlu Slovenija sodelujejo z več sto domačimi dobavitelji, z mnogimi že več kot 15 let, in to tako v projektu Lidlova lojtr’ca domačih, s katerim podpirajo manjše butične proizvajalce, kot z lastno blagovno znamko Naše nam paše, za katero prehranske izdelke proizvajajo slovenski dobavitelji.
Mercator pravi, da od slovenskih dobaviteljev letno nabavi za več kot 500 milijonov blaga. S tem dokazuje, da se zaveda pomembnosti področja pridelave hrane v Sloveniji, obenem pa odgovornosti do celotne verige, od kmeta, malih lokalnih, družinskih pridelovalcev, zadrug, do velikih pridelovalcev hrane. Trenutno ima samo v programu Radi imamo domače več kot 1.500 izdelkov manjših lokalnih proizvajalcev. V Mercatorju opozarjajo, da je slovenska pridelava hrane preveč odvisna od naravnih danosti, ker manjka ključna infrastruktura (namakalni sistemi, rastlinjaki, izkoriščanje geotermalne energije, protitočni sistemi). Zaradi tega je pridelava preveč odvisna od vremena, kar bistveno omejuje možnosti razvoja kmetijstva, predvsem pa nima pozitivnega vpliva na delež uvožene hrane, ki se v Sloveniji žal ne zmanjšuje.
V Tušu ponujajo lokalne izdelke v okviru sheme Izbrana kakovost, a opažajo, da se kupci za nakup večinoma odločajo glede na ceno izdelkov.
Na policah trgovin Spar Slovenija ponudba slovenskega sadja in zelenjave narašča. Trenutno je delež 32 %, se pravi, da kupijo več kot 20 tisoč ton domačih pridelkov. Ko je na voljo dovolj slovenskih izdelkov, v Sparu pravijo, da ustavijo nakupe tujih, in ponudijo samo slovenske. Tako so imeli v dveh tednih junija v ponudbi zgolj slovenski krompir in zelje, 94 % vse solate kristalke je bilo slovenske, prav tako 98 % kumar, 78 % paradižnika in 66 % bučk. Slovenskega kmeta v Sparu podpirajo do te mere, da so jim za te izdelke v povprečju plačali 20 do 30 % višje nabavne cene, kot bi plačali za tujo zelenjavo.
MKGZ poudarja, da so dolgoročne pogodbe znotraj verige ključne za delovanje in razvoj verige preskrbe s hrano. Zagotavljajo finančno stabilnost kmetom in zmanjšujejo tveganja, povezana z nestanovitnimi tržnimi cenami.
Kolikšen je delež slovenske samooskrbe?
Po podatkih ARSO kazalca glede strukture uvoza hrane na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS) pravijo, da je bila »pred vstopom v EU (2000-2003) v povprečju nekaj več kot polovica vse hrane (52 %), razpoložljive v Sloveniji, domačega izvora, manj kot polovica pa je bilo uvožene oziroma tujega izvora. Po vstopu v EU (2004-2017) se je razmerje obrnilo.« Kar 63 % razpoložljive hrane je bilo uvožene, 37 % pa domačega izvora. »Ta razmik se je še stopnjeval, v obdobju zadnjih let (2018-2022) je bilo že 80 % hrane uvožene, 20 % pa proizvedene v Sloveniji,« pravi Sara Bele, mag. inž. agr. iz KIS.
Razlogov je več, pravi Beletova. »Pri proizvodih, pri katerih se v Sloveniji zmanjšuje samooskrba, moramo seveda več količin uvoziti, da pokrijemo vse domače potrebe, ki pa ostajajo na podobni ravni. Veliko uvozimo sadja, zelenjave, žita, sladkorja, prašičjega mesa. To so proizvodi, pri katerih ne dosegamo visoke samooskrbe. Po letu 2005 se je na primer opazno povečal uvoz sladkorja, ko se je zaprla edina tovarna sladkorja v Sloveniji. Eden od vzrokov je tudi, da je nabava hrane usmerjena k velikim, večino cenejšim dobaviteljem izven Slovenije, katerim slovenski kmetje enostavno ne morejo konkurirati.« Ob tem Sara Bele izpostavlja še nakupovalne navade potrošnikov: »Radi posegamo po cenejših uvoženih proizvodih, nesezonski ponudbi ter po proizvodih, za katere v Sloveniji nimamo kapacitet tako za pridelavo kot predelavo. S tem tržni delež izgubljajo slovenski proizvodi.« Tipičen primer so banane in citrusi pri porabi sadja in vse večje povpraševanje po ekoloških živilih, ki ga z domačo proizvodnjo ne moremo pokriti.
Več kot 100 % samooskrbo pri nas dosegamo pri govejem in perutninskem izdelku ter mleku, pravi Beletova, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri koruzi za zrnje. »Skoraj samooskrbni smo z jajci. Manj kot 50 % samooskrbo dosegamo pri krompirju, zelenjavi, sadju, medu in prašičjem mesu.« To dokazuje, da je samooskrba višja v sektorjih reje živali (razen prašičereje), medtem ko je pridelava rastlinskih proizvodov pod močnim vplivom medletnih nihanj, zlasti ekstremnih vremenskih dogodkov. »Vpliv nihanj letin zaradi vremenskih dogodkov je še posebej razviden pri sadju in mleku. Pri teh dveh proizvodih smo bili v zadnjih letih priča izredno slabim letinam (v letih 2019 in 2023), katerih posledica je bila nizka samooskrba s tema proizvodoma.«
