Dokončne odločitve najbrž v maju – EOL 57

Dogovarjanja naj se ne prepusti le lokalnim skupnostim

Janko Kramžar, Snaga Ljubljana:
Uredba o ravnanju s komunalnimi odpadki

 

• Strinjamo se s konceptom približevanja ločenega zbiranja k uporabniku, vendar ocenjujemo, da je v predlagani uredbi to področje prenormirano. Poudarek bi moral biti dan doseganju ciljev in pri normativih dopustiti tudi alternativne možnosti zbiranja vsaj za posebne tipe naselij (gosto, redko naseljena, individualna gradnja, blokovna gradnja).
  Za zagotovitev usklajenega načrtovanja in delovanja regijskih centrov za obdelavo odpadkov je potrebno natančno določiti oz. predpisati prispevna območja posameznih centrov in ne prepustiti dogovarjanja samo lokalnim skupnostim. Le na ta način bo zagotovljeno usklajeno delovanje teh centrov na področju celotne države.
• Ker brez energetske izrabe odpadkov ni celovitega ravnanja z odpadki, predlagamo, da se v uredbi (ali kakšnem drugem dokumentu) predvidijo tudi tovrstni objekti z lokacijami in roki, v katerih bodo izgrajeni. Lokalne skupnosti bodo le na ta način lahko načrtovale svoje aktivnosti glede obdelave odpadkov in transportnih poti do tovrstnih objektov.
• Čas za uveljavitev je absolutno prekratek. Plani investicij izvajalcev javnih služb so v letošnjem letu v glavnem že v proceduri sprejema ali celo že sprejeti, enako velja za proračune občin. Glede na ostale pogoje (izvedbo javnih naročil, spremembe odlokov …) je realni rok za uveljavitev vseh sprememb 1. 3. 2013.
• Nadzor in sankcije je treba uravnotežiti in ne skoncentrirati samo na izvajalce, ki nimajo vseh vzvodov za zagotovitev učinkovitega ravnanja z odpadki (infrastruktura, nadzor …).
• V zvezi z implementacijo zahtev, izhajajočih iz uredbe, bi bilo potrebno javno in celovito predstaviti vse pozitivne in negativne posledice v družbi, posledice za okolje, gospodarstvo, uresničevanje trajnostnih ciljev in tudi posledice za obnašanje izvirnih povzročiteljev ter neposredne in posredne posledice za družinske proračune uporabnikov teh storitev. Na javnih predstavitvah ne bi smeli govoriti samo o tem, da ne bo nobenih posledic. Oceniti bi bilo treba tako investicijske kot tudi obratovalne stroške uvedbe sprememb s posledicami za proračune lokalnih skupnosti oziroma stroške uporabnikov.

Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih

• Kot pogoj za odlaganje odpadkov je mletje in odprto kompostiranje z okoljskega, prostorskega, finančnega in časovnega vidika neizvedljivo in nesprejemljivo. Aerobna obdelava bi na odlagališču zmanjšala zajem plina in posledično proizvodnjo elektrike, okoljskih koristi ni. Predlagamo, da do vzpostavitve regijskih centrov šteje za obdelavo izpolnjevanje ciljev iz priloge 5 predloga Uredbe o ravnanju z odpadki.
• Določila 14. in 15. člena onemogočajo širitev Odlagališča nenevarnih odpadkov Barje, ki pa je v prilogi 10 določeno kot odlagališče za obdobje 2016–2030. V primeru, da bo navedena določba uveljavljena, načrtovane širitve ni možno izvesti in bo umanjkalo za 1.800.000 t odlagalnega prostora.

Pravilnik o katastru gospodarske javne infrastrukture javnih služb varstva okolja

Predlagamo, da so zbiralnice odpadkov infrastruktura samo opcijsko.

Vajo bo treba še enkrat ponoviti

Dario Rolih, Komunala Nova Gorica:
MOP je le dokončno spisal novo uredbo, ki združuje staro (iz leta 2001) Odredbo o ločeno zbranih frakcijah in še nekaj novih pogruntavščin v zvezi z ravnanjem z odpadki (nekaj besed o obdelavi in parametrih).
Menim, da je zelo težko napisati Uredbo v taki obliki, ki bi vsebovala zelo natančna navodila, norme in parametre ter zajela splošno tematiko. MOP nas sili v en način zbiranja, ki je najverjetnejši za doseganje ciljev ločenega zbiranja. Zbiralec bo delal sortirne analize mešanih komunalnih odpadkov in dosegal okoljske programe, tako da tudi obdelovalcu ne bo potrebno izdelati ocene odpadkov? Če ločeno zbiranje ni obdelava odpadkov, zakaj je potemtakem taka odvisnost od ločenega zbiranja? Odpadki se morajo obdelati in kemična analiza mora biti izdelana ne glede na ločeno zbiranje.
Zeleni vrtni odpadki bi se morali zbirati ločeno od kuhinjskih odpadkov in ne skupaj, kot to narekuje uredba. Problem je doseganje kakovosti odpadkov za odjemalca. Ali lahko kompostarne potrjujejo evidenčne liste za 20 01 08? Vemo, da morajo biti za ŽSP III. reda doseženi parametri, ki niso zahtevani s strani ARSO, temveč s strani VURS. Drug problem je obdelava in prehodno skladiščenje zbranih odpadkov. Kdo kontrolira, kako občinski inšpektorji za odpadke opravljajo svoje delo? Koliko kazni so dali povzročiteljem zaradi neločevanja odpadkov?
Uredbe so napisane, kot da jih sestavlja nekdo, ki ne pozna razmer v Sloveniji (logistike, poseljenosti, vremenskih pogojev …).
Na kratko, vajo bo potrebno še enkrat ponoviti.

 

Spremembe bodo zahtevale enormno povečane stroške

Zbornica komunalnega gospodarstva
Zbornica komunalnega gospodarstva je pripombe in predloge na spremembe Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih in Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki zapisala kar na petnajstih straneh. Ministrstvu za okolje in prostor jih je poslala 21. februarja.
Zelo nedvoumno je stališče, kaj naj bi se štelo kot obdelava odpadkov za obdobje do leta 2015. Takole pravijo: Popolnoma neprimerna je tudi rešitev, ki predvideva, kaj se šteje kot obdelava odpadkov do leta 2015, in sicer v delu, ki za izpolnjevanje tega pogoja zahteva drobljenje preostanka do največ 50 mm in najmanj 21-dnevno aerobno obdelavo zdrobljenih mešanih komunalnih odpadkov na prostem z večkratnim mešanjem zaradi njihove stabilizacije, pri čemer sposobnost mešanih komunalnih odpadkov po obdelavi, da sprejemajo kisik, izražena v AT4, ne sme presegati vrednosti 20 mg O2/g suhe snovi (56. člen Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki). Taka rešitev pomeni povzročanje enormnih problemov s postavitvijo naprav za mletje, prostorskih problemov zaradi zagotavljanja prostora za to stabilizacijo, predvsem pa probleme s smradom, ki se bo nekontrolirano širil iz aerobne obdelave na prostem. Namesto te rešitve predlagajo na obstoječih deponijah uvedbo tako imenovane »bioreaktorske deponije«, ki že delujejo v nekaterih evropskih državah (npr. Italiji).
Dodatni problem pri tem, kaj se šteje kot obdelava do leta 2015, je tudi »regijsko izračunavanje« doseženih okoljskih ciljev ločenega zbiranja (priloga 5 Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki), in sicer iz razloga, ker s sedaj in v bodoče predvidenimi regijami, ki gravitirajo na posamezne centre/odlagališča, ni mogoče (brez sprememb pristojnosti iz občin na državo) uravnavati trga. Z drugimi besedami je ta izračun nemogoč in nekonsistenten, pa tudi netrajen v primeru sprememb komercialnih relacij med občinami, če npr. na enem odlagališču, recimo v Novem mestu, odlagajo odpadke tako rekoč iz vseh (statističnih) regij. Predlagajo doseganje skupnega cilja za celo Slovenijo, po regijah pa samo predvidene orientacijske cilje.
Strokovno je zanimiv predlog, da se kompostiranje izenači z anaerobno predelavo po hierarhiji, ki jo opredeljuje MOP. V hierarhiji obdelave bi bilo treba po mnenju komunalcev postaviti anaerobno biološko obdelavo pred oziroma enakopravno s kompostiranjem. Ali drugače – želijo odgovor, definicijo, kaj pomeni termin biorazgradljivi kuhinjski odpadki.
V pripombah na Osnutek Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki je že v uvodu poudarjena podpora pripravi krovnega predpisa, ki bo celovito urejal problematiko ravnanja s komunalnimi odpadki. Kot dobro rešitev posebej izpostavljajo razširitev nabora izvirnih povzročiteljev komunalnih odpadkov (KO) tudi na izvirne povzročitelje iz dejavnosti javne uprave in javnih storitev ter izvirne povzročitelje iz proizvodne dejavnosti, trgovine, poslovne dejavnosti, storitvene dejavnosti ali druge dejavnosti, ki ni dejavnost javne uprave in javnih storitev, ter uvedbo zahteve za ločeno zbiranje odpadkov tudi pri njih.
Vendar pa je v Zbornici komunalnega gospodarstva v oceni ekonomskih posledic osnutka uredbe prevladala realnost. Brez enormno povečanih stroškov radikalnih sprememb ne bo mogoče vnesti v prakso. Po preučitvi osnutka uredbe in tudi iz javnih predstavitev ocenjujejo, da se napovedujejo zelo radikalne spremembe, ki so v praksi brez enormno povečanih stroškov praktično neizvedljive. Še posebno bodo doletele izvajalce javnih služb (in seveda občin), kjer poteka zbiranje in odvoz tako imenovanih skupnih zabojnikov za preostanek komunalnih odpadkov, saj se predvideva v okviru javne službe zbiranja in odvoza sistem od vrat do vrat, in sicer tako preostanka komunalnih kakor tudi bioloških odpadkov ter zelenega vrtnega odpada, plastične in kovinske embalaže in tudi papirja, kjer je gostota poselitve najmanj 100 prebivalcev na km2. Na ta način se spreminja sistem zbiranja ločenih frakcij na zbiralnicah, kjer naj bi po novem zbirali le steklo in delno papir. Vse ostalo gre v individualni način zbiranja od vrat do vrat. Tudi predpis o maksimalnem odvozu preostanka odpadkov na 14 dni bistveno ne zmanjša frekvence odvoza, saj se z odvozom zgoraj omenjenih frakcij od vrat do vrat podvoji ali celo potroji število prevozov in nikakor ne drži teza MOP-a, da se naj ne bi povečali prevozni stroški.
Ne strinjajo se s prenosom absolutne odgovornosti na izvajalca javne službe, in sicer prav v vseh ozirih, tako v obveznem obveščanju kot tudi samem izvajanju javne službe. Obvezno bo vsakoletno poročanje MOP-u, ki bo izdal odločbo o doseganju ciljev, v kolikor jih izvajalec ne doseže, sledijo inšpekcijski nadzor in sankcije. Skrajni ukrep je celo izbris iz registra izvajalcev.
Predvidene roke za prilagoditev ocenjujejo kot izredno kratke, in sicer zgolj 6 mesecev od sprejetja uredbe, kar je logistično, organizacijsko in finančno nemogoče.
Nikjer v osnutku uredbe ni zaslediti nikakršnega upoštevanja trenutnega stanja ter sledenja racionalnega in gospodarnega prehoda v nov sistem. V primeru, da pokriva izvajalec cca. 4500 gospodinjstev, pomeni samo finančni vložek v individualne posode cca. 0,5 mio evrov, upoštevati pa je treba še finančni vložek ter stroške dodatnega števila »smetarskih« ekip skupaj z vozili. Poleg navedenega se postavlja vprašanje smotrnosti dosedanjih dobav in namestitve skupnih posod za preostanek odpadkov in posod za plastično in kovinsko embalažo na obstoječih zbiralnicah, ki se po novem umikajo iz sistema. Strošek zanje je znašal preko 100.000 evrov. Kam sedaj z njimi?
Popolnoma nesmiseln je tudi predpisani standard opremljanja zbirnih centrov z velikimi kontejnerji ABROLL. Osnutek uredbe je ocenjen kot neživljenjski, nerealen in v praksi brez enormnega finančnega vložka neobvladljiv, meni Zbornica komunalnega gospodarstva.

Industrija hoče jasna pravila igre pri ravnanju z odpadki

Matej Stražiščar, Gospodarsko interesno združenje za odpadno embalažo:
Te uredbe, poleg Uredbe o ravnanju z odpadki, nekako določajo pravila igre glede ravnanja z odpadno embalažo, kar nas jasno kot zavezance za ravnanje z odpadno embalažo najbolj zanima. Spremembe zakonodaje so verjetno poleg potrebnih sprememb spodbudila razmišljanja računskega sodišča o nedoseganju ciljev ravnanja z odpadki oziroma kot to navaja Povzetek revizijskega poročila Ravnanje z ločeno zbranimi komunalnimi odpadki (http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/). Nedoseganje ciljev se nanaša praktično na vsa predpisana področja, razen nekaterih svetlih izjem, kot je Komunalno podjetje Vrhnika, kjer so že pred časom zaprli deponijo, vzpostavili ločeno zbiranje odpadkov in embalaže, ko so se drugi o tem še učili.
Ne bom se spuščal v pripombe, ki so bile predstavljene na raznih javnih razpravah ob predstavitvah sprememb teh predpisov, vsak jasno vleče na svoj konec. Predpisi so, razen nekaj podrobnosti, dobro zastavljeni, država je končno ugotovila (EOL, št. 56, feb. 2011, Komunalci bodo morali dosegati cilje, sicer bodo ob dovoljenje), da se ciljev ne dosega in da odločno zaostajamo z vzpostavitvijo ločenega zbiranja in vso nadaljnjo infrastrukturo pri ravnanju z odpadki. Skupni cilj sprememb je, da se poveča učinkovitost in zajem ločenih frakcij odpadkov ter se zmanjša količina odpadkov na deponijah. Osnovno načelo odpravljanja težav je odkrivanje vzrokov, zakaj so težave nastale, in njihovo odpravljanje.
V tem trenutku moram opomniti na dejstvo, da smo gospodarstvo in Vlada RS davnega leta 2004 podpisali dogovor glede obveznosti ravnanja z odpadno embalažo in sprejeli načelo medsebojnega dogovarjanja glede obvez, doseganja ciljev in tako naprej. Ta dogovor je bil kmalu enostransko pozabljen s prvo spremembo pravilnika o embalaži in odpadni embalaži, ki je omogočil ustanavljanje več družb na področju odpadne embalaže. Država je seveda pozabila določiti medsebojne obveznosti za družbe na trgu in s tem v zvezi je bil omogočen »konkurenčni boj«, ki seveda ne vodi k večjemu zajemu odpadkov, pač pa k zniževanju stroškov in vsemu ostalemu. Dodatno zavezanci v večini primerov ne preverjajo, kakšna storitev jim je bila opravljena za embalažnino, niti teh podatkov od družb, na katere so prenesle odgovornost, ne zahtevajo. Država dodatno podatkov od komunalnih podjetij, koliko odpadne embalaže se je dejansko predalo družbam, in o skladnosti s tržnimi deleži, ni zbirala niti ukrepala. Tudi komunalna podjetja so uspela marsikakšno ločeno frakcijo z dobro ceno prodati sama, brez evidenc. Zaradi tega seveda trpi slika predelave, recikliranja in doseganja ciljev pred EU, zaradi česar smo kot RS lahko penalizirani.
V zvezi s tem me je zanimalo, kakšna je pravzaprav strategija RS glede ravnanja z odpadki. Ko sem to geslo vtipkal na različne spletne strani (MOP, ARSO …), se je med novicami znašla le obljuba sedanjega ministra za okolje z dne 15. 4. 2010, da strategija bo in to v enem mesecu. Zadnji veljaven dokument, ki strateško obravnava to problematiko, je očitno Nacionalni program varstva okolja iz leta 1999 oziroma njegovo nadaljevanje z Resolucijo o nacionalnem programu varstva okolja od 2006 do 2012. Program dokaj natančno zastavi cilje, celo številke so postavljene, vendar je cel tekst pisan v smislu: mora se, naj se naredi, sprememba potrošniških navad, ozaveščanje javnosti ipd. Če doma rečem otroku, naj se posoda pomije ali naj se kuhinja posesa, lahko čakam le svetopisemske dogodke, tam pri čudežih, da se bo res kaj zgodilo. Ob brskanju po spletni strani ARSO sem naletel še na nekaj operativnih programov ravnanja z odpadki, a je najnovejšemu med njimi rok trajanja potekel leta 2008 (http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/odpadki/programi/). Dejstvo je, da se je veljavnost teh operativnih programov podaljšala z uredbami in pravilniki, tako da prav bosi nismo, vendar je problem drugje. Vsa resna podjetja imajo strategijo dela, razvojno strategijo, ki je ne postavljajo za 5 ali 10 let in potem pregledajo realizacijo, pač pa želijo ustvariti živ dokument, ki ga prilagajajo glede na spremembe na trgu, politične razmere, spremembe zakonodaje, glede na konkurenco in tako naprej. Prav tako bi morala biti postavljena strategija ravnanja z odpadki ali katerakoli druga, ki vsebuje tudi mehanizme ažuriranja. Definirani morajo biti akterji (kreatorji okoljske politike, plačniki, ki izhajajo iz obvez zakonodaje, in tisti, ki so dolžni izvajati zahteve zakonodaje), z imeni in priimki, z nalogo, da se sproti integrira relevantna dejstva (spremembe direktiv, doseganje ciljev, tekoča problematika) v strategijo in spremembe ciljev. Na takšni podlagi bi bilo tudi bistveno enostavneje pisati aktualno zakonodajo, da ne bi ugibali ob vsaki uredbi sproti, kaj je namen in kaj so cilji, z avtorji zakonodaje vred. Naj to ne zveni kot kritika, prej nasprotno, verjetno je težko ustvarjati predpise, če ni državna strategija popolnoma jasna vsem akterjem, obenem isti avtorji doživljajo kritiko z vseh strani. Z jasno strategijo (živo) bi se znebili tudi raznih zakulisnih političnih ali privatnih interesov, ki pripomorejo k neučinkoviti zakonodaji oziroma k njenemu neizvajanju.
Praktično vsa delujoča odlagališča odpadkov so IPPC zavezanci. Ko sem preletel uradni seznam dovoljenj (http://okolje.arso.gov.si/ippc/upload/File/IPPC%20odlocbe%201mar2011.pdf), sem lahko samo ugotovil, da je bilo za vloge komunalnih podjetij oziroma upravljavcev odlagališč s strani ARSO ugotovljeno, da se vloge zavržejo, to po domače pomeni, da so brez dovoljenj. Sam sem vodil postopek pridobitve dovoljenja v večjem podjetju po IPPC direktivi in si za svojo poklicno pot ne predstavljam trenutka, ko bi moral pred upravo argumentirati, da je bila vloga zavrnjena in da se moramo soočiti s posledicami neizdaje obratovalnega dovoljenja.
Kaj bi se zgodilo z mano oziroma mojim delovnim mestom, se mi približno dozdeva, kaj se lahko zgodi v primeru javnih služb in javnih funkcij (komunalna podjetja, župani, občinski svet …)? Vse te komunale še naprej obratujejo, predpisana globa za obratovanje naprav brez IPPC dovoljenja znaša od 75.000 do 125.000 evrov in direktorju takega podjetja še 3.500 do 4.100 evrov. Na žalost nimam podatka, koliko je bilo dejansko izrečenih kazni za te primere. V primeru izreka kazni s strani okoljske inšpekcije bi ta strošek verjetno bremenil občinski proračun, ravnanje z odpadki se iz tega naslova ne sme podražiti, kaj hujšega se pa verjetno ni ali ne bo zgodilo (lahko da iz proračuna kaj od kulture ali športnih dejavnosti izpade ali pa ne bo kakšnega pločnika ob šolski poti …).
Presvetli župani oziroma občinske uprave so po veljavni zakonodaji dolžni in odgovorni za vzpostavitev pogojev za izvajanje občinskih javnih služb, kamor spada tudi vsa telovadba z odpadki. Ali jim lahko kdo napiše kazen? Zakon o varstvu okolja tega prekrška ne predvideva. Pa bi moral. Glede na rezultate računskega sodišča bi lahko napisali kazni po vsej hierarhiji odgovornosti po občinah. Ko sem preletel poročila računskega sodišča, bi lahko dopolnili še kakšen drug zakon s prekrški (občinski proračuni, javno naročanje …), ki se tiče nosilcev javnih funkcij. Ne bi polnili proračuna le s prekrški za nepravilno parkiranje in nepravilno vožnjo, kot to država rada počne z nami, navadnimi državljani. Posebej mestna redarstva so zelo dejavna na področju kaznovanja zaradi nepravilnega parkiranja, nisem še slišal, da bi kje tako resno in sistematično pregledovali kante za smeti pri občanih, kot to počnejo s parkiranjem.
Še ena malenkost je – zaradi IPPC dovoljenj (RS oziroma davkoplačevalce) nas lahko doletijo še kazni, če se bomo zaradi tega znašli pred Evropsko komisijo. Kazni Evropske komisije za te primere lahko znašajo na tisoče evrov, ki jih bomo morali poravnati davkoplačevalci, krivca bomo iskali pa v kakšnem grešnem kozlu, namesto da bi imeli mehanizme za kaznovanje tistih, ki niso ustrezno uredili odlagališč (upravno in fizično).
Naj bo dovolj kritike, ki se bolj tičejo razmer v državi kot konkretnih uredb, o katerih naj bi bilo govora. Zastavlja se vprašanje, kaj torej manjka. Moje osebno mnenje je, da manjka jasna strategija države, kakšno pot z odpadki bomo ubrali, kdo je za kaj odgovoren (industrija, gospodinjstvo, javne službe, kako bo vzpostavljen trg z odpadki), koliko regijskih centrov bomo imeli in kje bodo postavljeni, kdaj bodo postavljeni in kdo je za to odgovoren. Ko se bomo okoli te infrastrukture uskladili, lahko začnemo govoriti o tem, kakšne cilje si bomo zastavili in kdo je odgovoren za njihovo doseganje. Verjetno je iluzorno pričakovati, da bomo z državnim zborom, kjer je krepak odstotek poslancev hkrati tudi županov, dosegli, da bo izglasovan kakršenkoli zakon, ki predvideva tudi sankcioniranje javnih uslužbencev, županov in drugih nosilcev odgovornosti, vendar je dejstvo, da tudi tovrstno nesankcioniranje močno prispeva k nezadovoljivemu izvajanju zakonodaje.
Glede ravnanja z odpadki zanima nas kot industrijo predvsem postavitev jasnih pravil igre, ki bodo omogočala normalno poslovanje vsem akterjem v njej. V industriji postavljamo tehnologije za 10 let ali več, zato zelo neresno izpade vsaka akcija trenutne politike, ki bi prepovedala danes nekaj, naslednji dan nekaj drugega zgolj zaradi dnevno političnih potreb. Dodatno moramo težiti k temu, da je končni strošek vseh aktivnosti, ki so potrebne ob ravnanju z odpadki, najnižji možni (cilji morajo biti jasno doseženi) in da država v postavljanje pravil vključi plačnike, ne pa izvajalcev. Predvsem pa ne sme biti izvajanje postavljenih strategij orodje dnevne politike za doseganje nekih parcialnih ali privatnih interesov.

 

Irena Koželj, Ministrstvo za okolje in prostor:
Javna razprava za Uredbo o ravnanju s komunalnimi odpadki, Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih in Pravilnik o katastru gospodarske javne infrastrukture javnih služb varstva okolja je končana. V javni obravnavi je še Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, v kratkem pa bo za javno obravnavo objavljen še Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki z okoljskim poročilom.
Prispelo je kar nekaj pripomb in predlogov sprememb, ki jih moramo preučiti in jih v primeru sprejemljivosti na primeren način upoštevati pri pripravi predpisa, v svetovnem spletu pa objaviti obrazloženo stališče z opredelitvami do mnenj in pripomb javnosti. Prav tako pa navesti razloge za upoštevanje oziroma njihovo neupoštevanje pri pripravi predpisa. Sledi seveda še medresorsko usklajevanje in nato sprejem in objava predpisov, za že objavljene predpise predvidoma v maju 2011.