Do ogljične nevtralnosti z izvedbo ukrepov v vseh sektorjih – EOL 142

Glavni cilj zakona je doseči ogljično nevtralnost – to je ničelno stopnjo neto emisij TGP za obdobje do leta 2050. Ta zaveza predstavlja prispevek Slovenije k mednarodnim ciljem iz Pariškega sporazuma. Za doseganje ogljične nevtralnosti zakon vzpostavlja mehanizme, preko katerih se bo podnebna politika izvajala v vseh sektorjih. Ti mehanizmi obsegajo:

• pripravo in sprejem dolgoročne podnebne strategije, ki bo analizirala stanje in določila cilje glede emisij TGP za leta 2030, 2040 in 2050, vključno s cilji podnebne politike za posamezne sektorje;
• pripravo in sprejem nacionalnih energetsko-podnebnih načrtov, ki bodo kot programski dokument operacionalizirali podnebno strategijo in določili vmesne cilje ter ukrepe za njihovo doseganje;
• pripravo in sprejem letnega poročila kot instrumenta spremljanja uspešnosti izvajanja podnebne politike,
• ustanovitev Podnebnega sveta kot posebnega posvetovalnega telesa Vlade Republike Slovenije,
• opredelitev vloge MOP kot koordinatorja za izvajanje podnebne politike na vseh ravneh,
• razglasitev podnebnega dne vsak tretji četrtek v mesecu oktobru, ko se bodo izvajale aktivnosti za podporo podnebni politiki.

Seveda so pomembni tudi drugi cilji zakona, ki predvsem stremijo k povečevanju ozaveščenosti in raziskovalno-razvojne dejavnosti za blaženje podnebnih sprememb, zahtevajo takojšnje ukrepanje vseh sektorjev in tudi nove ukrepe (izpostavljena so področja ponorov, prilaganja in podnebne varnosti). Zakon ne posega v mehanizem trgovanja z emisijskimi kuponi, ki je v slovenskem pravnem redu že urejen z Zakonom o varstvu okolja.

Zakon o podnebni politiki je relativno kratek (predlog ima le 15 členov), saj določa le okvir za vzpostavitev podnebne politike v Republiki Sloveniji, medtem ko bo podnebna politika natančneje določena ter operacionalizirana v dolgoročni podnebni strategiji, NEPN ter v preostalih razvojnih sektorskih dokumentih. Temu bodo sledile tudi ustrezne prilagoditve posameznih sektorskih predpisov, v kolikor bo to potrebno. Zakon se izrecno opira na trajnostni razvoj kot široko sprejeto načelo v številnih sektorskih politikah (kjer je na prvem mestu varstvo okolja), področje predmetnih sprememb pa postavlja tudi v kontekst človekovih pravic in mednarodnega delovanja.

Pri razlogih za sprejem zakona je v predlogu navedeno, da mora podnebna politika slediti ciljem Pariškega sporazuma, aktualnim znanstvenim dognanjem, predvsem Medvladnega odbora za podnebne spremembe (v nadaljevanju IPCC) in številnih drugih znanstvenih ustanov, sklepom in dokumentom na ravni EU ter sporočilu Evropske komisije »Čist planet za vse: Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo«.

Študije in analize IPCC in številnih drugih znanstvenih in strokovnih ustanov opozarjajo na možnost katastrofalnih posledic svetovnega pregrevanja in podnebne krize, če na svetovni ravni, pa tudi ravni EU in vseh držav ne bomo odločno ukrepali takoj. IPCC pri tem dodaja časovno obdobje desetih let, v katerem se z veliko verjetnostjo že lahko zgodijo tako imenovane »povratne zanke« oziroma »verižni učinki«, ki lahko pomenijo točko brez vrnitve.

Člani Medvladnega odbora za podnebne spremembe v posebnem poročilu iz novembra 2018 ugotavljajo, da cilj omejiti naraščanje svetovne temperature do 2 °C na regionalni in lokalni ravni, ki je bil prvotno zastavljen s sprejetjem Pariškega sporazuma, ne zagotavlja preprečitve vseh posledic podnebne krize. V poročilu je poudarjeno, da bi bilo za preprečitev nepredvidenih odzivov podnebnega sistema in s tem povezanih posledic nujno treba omejiti naraščanje povprečne temperature na do 1,5 °C.

V zadnjih 30 do 40 letih je povprečna svetovna temperatura že porasla za 0,75 stopinje Celzija (v Sloveniji in Alpah že skoraj za 1,5 stopinje Celzija) v primerjavi s povprečno temperaturo v obdobju po drugi svetovni vojni. Brez odločnega ukrepanja bi ta trend lahko pomenil tudi 4–6 stopinj Celzija višjo povprečno temperaturo sveta do leta 2050 v primerjavi z obdobjem po drugi svetovni vojni.

Evropska komisija je novembra 2018 skupaj z obsežnim analitičnim dokumentom objavila načrt prispevka EU k dolgoročni strategiji, imenovan »Čist planet za vse«, v katerem v skladu z zadnjimi znanstvenimi ugotovitvami IPCC poziva k doseganju cilja neto ničelnih emisij TGP do leta 2050.

Za dosego tega cilja komisija predvideva znatno povečanje vlaganj v podnebno-energetske ukrepe in vzpostavlja še nove mehanizme.

Pri pripravi predloga zakona se je ministrstvo zgledovalo tudi po drugih državah. Zakoni o podnebnih spremembah (z različnimi imeni) so bili po do zdaj znanih informacijah sprejeti v sedmih državah članicah EU (Velika Britanija, Danska, Finska, Irska, Francija, Švedska in Nizozemska), zunaj EU pa na Norveškem in v Mehiki. Nemčija, Španija in Madžarska načrtujejo sprejetje zakona o podnebnih spremembah v letu 2019. Zunaj EU naj bi zakon pripravljala tudi Nova Zelandija in Čile.

Za Slovenijo podnebne politike drugih držav, zlasti najpomembnejših trgovinskih partneric, niso le zgled, ampak tudi jasno sporočilo, v kateri smeri so bodo odpirale gospodarske možnosti za naša podjetja (in kje se bodo zapirale). Zato preletimo te informacije:

Velika Britanija (prvi tovrstni zakon na svetu) je zakon o podnebnih spremembah sprejela leta 2008. Določil je 80-odstotno zmanjšanje emisij TGP do leta 2050 glede na leto 1990. Velika Britanija naj bi z novelo zakona v kratkem uskladila svoje cilje s Pariškim sporazumom in bo v zakon dodala cilj neto ničelnih emisij TGP do leta 2050.

Danska je zakon sprejela leta 2014. Določa 100-odstotni prehod na rabo obnovljivih virov energije (OVE) do leta 2050 in 0-odstotno rabo fosilnih goriv.

Finska je zakon sprejela leta 2015 (pred sprejetjem Pariškega sporazuma). Določa 80-odstotno zmanjšanje emisij TGP do leta 2050 glede na leto 1990. Je pa junija letos nova vlada Finske sprejela cilj neto ničelnih emisij TGP že do leta 2035.

Irska je zakon sprejela leta 2015. Zakon ne določa konkretnega cilja z odstotki zmanjšanja emisij TGP, temveč opisno določa, da naj bi Irska do leta 2050 dosegla cilj nizkoogljično, podnebno odporno in okoljsko trajnostno gospodarstvo.

Francija je zakon sprejela leta 2015 (pred sprejetjem Pariškega sporazuma). Določa 75-odstotno zmanjšanje emisij TGP do leta 2050 glede na leto 1990. Februarja 2019 je vlada pripravila novelo zakona s ciljem za dosego cilja neto ničelnih emisij TGP do leta 2050.

Švedska je zakon sprejela leta 2017. Določa dosego cilja neto ničelnih emisij TGP do leta 2045 z dejanskim zmanjšanjem nacionalnih emisij TGP za 85 %, preostanek pa z drugimi ukrepi ponorov, tehnologij in majhnega dela z uporabo kreditov iz projektov za zmanjšanje emisij TGP v tujini. Do leta 2030 bodo emisije iz prometa (razen letalskih emisij) zmanjšane za 70 % v primerjavi z letom 2010. Vse emisije iz ne-ETS sektorjev bodo do leta 2030 manjše za najmanj 63 %, do leta 2040 pa za 75 % glede na leto 1990. Skupne emisije TGP Švedske bodo do leta 2030 manjše za 55 %, do leta 2040 pa za 73 % glede na leto 1990. Zakon je bil v parlamentu sprejet s podporo vseh političnih strank razen ene manjše.

Nizozemska je zakon sprejela na začetku leta 2019. Zakon zajema podnebni cilj za zmanjšanje nacionalnih emisij TGP za 95 % do leta 2050 in za 49 % do leta 2030 glede na leto 1990 ter cilj 100-odstotne ogljično nevtralne proizvodnje elektrike do leta 2050. Zakon je bil v parlamentu sprejet s podporo vseh političnih strank (z izjemo ene) dokončno junija 2019.

Norveška je zakon sprejela leta 2017. Določa 80–95-odstotno zmanjšanje emisij TGP do leta 2050 glede na leto 1990, delno tudi z uporabo kreditov zmanjšanja emisij TGP v tujini.

Nemčija načrtuje sprejetje zakona o podnebnih spremembah v letu 2019. Vlada je predlog zakona pripravila spomladi, da bi bil po besedah ministrice za okolje Svenje Schulze sprejet v zveznem parlamentu najpozneje do konca leta 2019. V sedanji dolgoročni strategiji Nemčije do leta 2050 je predviden cilj zmanjšanje emisij TGP za 80–95 %. Za osnutek zakona o podnebnih spremembah nemška vlada, po vzoru EU in številnih držav članic, določa cilj neto ničelnih emisij TGP do leta 2050. Nemčija v prvem osnutku zakonu postavlja naslednje podnebne cilje: najmanj 40-odstotno zmanjšanje celotnih nacionalnih emisij TGP do leta 2020 glede na leto 1990, 55-odstotno do leta 2030, 70-odstotno do leta 2040 in 95-odstotno do leta 2050 (oziroma neto ničelne emisije TGP do leta 2050). Dosedanji cilj Nemčije do leta 2050 je bil v razponu 80–95 %.

Predlog zakona je tudi eden od odgovorov Ministrstva za okolje in prostor na zahteve mladih, ki so jih spomladi oblikovali v okviru gibanja Mladi za podnebno pravičnost in posredovali odločevalcem. Tako mladi kot širša javnost in vsi deležniki so vabljeni k aktivnemu sodelovanju pri njegovem izboljševanju v postopku sprejemanja, pri izvajanju in spremljanju. Le tako bo zakon tudi zaživel in prispeval k trajnostni prihodnosti nas vseh in tudi prihodnjih generacij.