Izobraževanje logistov
| Avtorja: ddr. Lazar Pavić in dr. Matevž Obrecht, Univerza v Mariboru Fakulteta za logistiko |
Glede na študijo Evropske agencije za okolje naj bi globalna logistika predstavljajo do 40 % svetovnih emisij CO2, od tega transportni sektor 24 %. Zaposleni v logističnem sektorju, odločevalci kot včasih tudi diplomanti, ki odhajajo iz visokega šolstva, včasih niso najbolje pripravljeni na izzive doseganja trajnostne prihodnosti. Izobraževanje logistov v veliki meri temelji na kompetencah, znanjih in veščinah po ELA standardu, ki so bili zadnjič posodobljeni leta 2014. Študijski programi se sicer kontinuirano prenavljajo – nekateri bolj drugi spet manj.
Sledijo industrijski strategiji EU, ki temelji na zelenem prehodu, digitalizaciji in kreiranju konkurenčne prednosti pred ostalim svetom. Prav tako pa nimamo odgovora na vprašanje, kako kompetence, ključne za zelen in digitalen prehod logistike in oskrbovalnih verig, v smislu vsebine, normativov in infrastrukture vključiti in prenašati na odločevalce, zaposlene, študente in druge zainteresirane.
Razvoj sistema, ki je odziven na potrebe iz okolja, ustvarja visokokvalificirano delovno silo oziroma logiste prihodnosti in hkrati nagovarja trende in izzive sedanjosti in prihodnosti, mora pokrivati različna področja in podajati interdisciplinarna znanja. Kot prioritetna področja izobraževanja se profilirajo zelena in digitalna logistika in oskrbovalne verige, ki so izpostavljene kot eden bistvenih izzivov zelenega in digitalnega prehoda ter trajnostne prihodnosti EU. Visokošolski sistem mora zagotoviti večjo prilagodljivost, odpornost in odzivnost na potrebe okolja skladno z industrijsko strategijo EU. Logisti so nujno potrebni za zeleni prehod, digitalizacijo in povečanje konkurenčnosti. Relevantnost vloge visokega šolstva za izobraževanje tudi že prekaljenih logistov, ki pa nimajo dovolj znanj s področja upravljanja trajnostnosti, okoljskih presoj, ekodizajna in taksonomije EU, se kaže kot še neizkoriščen potencial za doseganje večje učinkovitosti, spodbujanja kohezije in trajnostnega razvoja (uravnotežen družben, okoljski in gospodarski razvoj) za nemoten prehod v družbo 5.0.
Trajnostnih kompetenc ne dobimo kar čez noč
Zaposleni na področju logistike bodo v bližnji prihodnosti potrebovali določene ključne kompetence, ki bi jim lahko omogočale odgovorno ravnanje v vsakdanjem in poslovnem okolju skladno s smernicami trajnostnega razvoja. Za potrebe trajnosti in trajnostnega razvoja je treba razviti trajnostne kompetence, ki zajemajo specifične lastnosti in vsebujejo kognitivne, afektivne, motivacijske in voljne elemente. Trajnostnih kompetenc se torej ni možno naučiti, temveč jih posameznik lahko aktivno razvija skozi proces učenja na podlagi izkušenj in refleksije. Na ta način se lahko posameznik opolnomoči za odgovorno ravnanje v različnih življenjskih situacijah.
Za trajnostno ravnanje posameznika je ključnega pomena naslednjih osem kompetenc:
- Kompetenca sistemskega razmišljanja – sposobnost prepoznavanja in razumevanja odnosov, analize kompleksnih sistemov, razmišljanja o tem, na kakšen način so različni sistemi vgrajeni v različna področja in spopadanja z morebitno negotovostjo;
- Kompetenca predvidevanja – sposobnost razumevanja in vrednotenja prihodnosti (možne, verjetne in zaželene), ustvarjanja lastne vizije za prihodnost, uporabe načela previdnosti, ocene posledic različnih dejanj in soočanja z ocenjenimi tveganji in morebitnimi spremembami;
- Normativna kompetenca – sposobnost razmišljanja o normah in vrednotah, ki so osnova posameznikovih dejanj, sposobnost pogajanja o trajnostnih vrednotah, načelih in ciljih v kontekstu različnih in pogosto navzkrižnih interesov, negotovosti in protislovij s skrajnjim ciljem doseganja kompromisov;
- Strateška kompetenca – sposobnost skupnega razvoja in izvajanja inovativnih ukrepov, ki spodbujajo trajnost na lokalni in širši ravni;
- Kompetenca sodelovanja – sposobnost učenja od drugih, razumevanja in spoštovanja potreb, pogledov in dejanja drugih (empatije), sposobnost razumevanja, povezovanja in občutljivosti do drugih (empatično liderstvo), reševanja nastalih konfliktov v skupinah skupaj s sposobnostjo participativnega in sodelovalnega reševanja morebitnih problemov;
- Kompetenca kritičnega razmišljanja – sposobnost prepoznavanja norm, praks in mnenj, razmišljanja o lastnih vrednotah, zaznavah in dejanjih skupaj s sposobnostjo zavzemanja stališč v diskurzu o trajnosti;
- Kompetenca samozavedanja – sposobnost refleksije lastne vloge v lokalni skupnosti in (globalni) družbi, nenehnega ocenjevanja in posledično motiviranja lastnih dejanj skupaj z aktivnih ukvarjanjem s svojimi občutki in željami;
- Integrirana kompetenca reševanja problemov – vsesplošna sposobnost uporabe različnih okvirov za reševanje zapletenih problemov s področja trajnosti in razvoj izvedljivih, vključujočih in pravičnih možnosti za rešitev, ki spodbujajo trajnostni razvoj z vključevanjem vseh predhodno omenjenih kompetenc.
Navedene kompetence so v tesni navezi s področjem Vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (skrajšano: VITR), ki se je razvilo iz potrebe po soočanju z vse večjimi trajnostnimi izzivi tudi v vzgoji in izobraževanju. VITR uporablja k aktivnosti usmerjene, inovativne pedagoške pristope, s katerimi se učečim omogoča, da pridobijo znanje, postanejo bolj ozaveščeni ter aktivno prispevajo k preobrazbi v bolj trajnostno družbo.
Izvršni odbor UNESCA je na 40. zasedanju Generalne konference UNESCA sprejel nov izvedbeni okvir Vzgoja za izobraževanje in trajnostni razvoj za 2030 (ESD for 2030), potrjen na 74. zasedanju Generalne skupščine ZN. VITR za 2030 gradi na Globalnem akcijskem programu (GAP), katerega cilj je bil preusmeriti ter okrepiti vzgojo in izobraževanje ter učenje na področjih, ki spodbujajo trajnostni razvoj. Večjo pozornost namenja osrednji vlogi vzgoje in izobraževanja pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja (CTR). Izvedbeni okvir ima za cilj kakovostno in vključujoče izobraževanje kot tudi sledenje drugim ciljem trajnostnega razvoja z namenom zagotavljanja ustrezne vzgoje in izobraževanja, ki v središče postavlja odgovornost za prihodnost. Ta kažipot opredeljuje specifična področja delovanja za izpeljavo konkretnih dejanj v okviru zagotavljanja sprememb, ki jih lahko razvijejo in podprejo države članice skupaj s posameznimi deležniki, vključno z nevladnimi organizacijami ter razvojnimi partnerji na regionalni in globalni ravni. Tudi Slovenija v sklopu projektne sheme Načrt za okrevanje in odpornost investira v razvoj izobraževanj za zeleni in digitalni prehod po celotni vertikali. Pripravljajo se tudi nove usmeritve za poklicne srednje šole, ki bodo v prihodnosti prav tako v večji meri vključevala znanja s področja trajnostnega razvoja ter blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe.
Na fakulteti projekt za izobraževanje zelene logistike
Tudi na Fakulteti za logistiko smo zaznali, da navkljub dobro vključenim vsebinam s področja zelenih tehnologij, trajnostne presoje, krožnih oskrbovalnih verig, alternativnih virov energije, digitalizacije ter e-poslovanja, ki jih osvojijo naši diplomanti, v podjetjih pri logistih kot tudi drugih povezanih funkcijah še zmeraj obstaja velik razkorak na področju znanj in veščin iz področja trajnostnega razvoja, ki jih narekuje nova družbena paradigma, zahtevajo direktive EU (trajnostno poročanje za velika podjetja do leta 2024, za srednja do 2026) in znanj, ki so jih strokovnjaki pridobili v času študija. Zmeraj bolj pomembno zato postaja vseživljenjsko učenje.
Izhajajoči iz smernic VITR in potrebi po novih znanjih, kompetencah in veščinah s področja zelenega in digitalnega prehoda v družbo 5.0 je glavni cilj triletnega projekta Vzpostavitev okolja za izobraževanje zelene in digitalne logistike ter oskrbovalnih verig, ki ga financira EU (Next Generation EU v sklopu Načrta za okrevanje in odpornost) in ki smo ga začeli izvajati na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru v letu 2022, razvoj sistema treningov in delavnic za zagotavljanje merljivo višjih kompetenc za trajnostni in digitalni prehod. Le te so zasnovane na prilagojenih in kontinuirano modificiranih delavnicah primernih za vseživljenjsko učenje, ki preko udeležbe na delavnicah ter samostojnim delom omogoča tudi pridobivanje mikrodokazil na področju zelene in digitalne logistike ter oskrbovalnih verig. Projekt promovira trajnostne vrednote, problemsko učenje in trajnostno ukrepanje, saj sledi usmeritvami novega evropskega Bauhausa kot tudi usmeritvam NEPN in taksonomiji EU.
Delavnice in treningi pa niso namenjeni primarno študentom, temveč predvsem zaposlenim v organizacijah javnega in zasebnega sektorja (javna uprava, logistična in ostala podjetja, ki izvajajo logistične aktivnosti), organizacije, diplomante in druge zainteresirane deležnike, ki ocenjujejo, da bi pri svojem delu ali življenju radi bolj aktivno prispevali k zelenemu prehodu in digitalni transformaciji.
Tailor made izobraževanje
Nimam časa za tako dolgo izobraževanje, želim samo vedeti, kako se računa ogljični odtis ter zaposlene poučiti kako deluje oskrbovalna veriga in zakaj nujno rabimo več alternativnih dobaviteljev – Tailor made izobraževanje.
S projektom želimo razviti konceptualno zasnovo vseh elementov okolja za učinkovito izobraževanje za zeleni in digitalni prehod na nivoju logistike in oskrbovalnih verig. Poleg vsebin poudarjamo tudi način izvedbe delavnic, ki vsebujejo uporabo digitalnih orodij, kombinacijo participatornega dela v živo in e-učilnico ter praktično delo na primerih iz vsakdanjega življenja in poslovanja. S projektom bomo definirali tudi koncept kreiranja personaliziranega izobraževanja, ki se bo lahko izvedlo na Fakulteti za logistiko ali v zainteresiranem podjetju, občini ali izobraževalni instituciji in bo sestavljeno iz več manjših učnih enot, s prelivanjem in kombinacijo veščin manjših učnih enot pa bodo udeleženci lahko dobili po meri ukrojeno izobraževanje. Če torej nekdo nima časa za izobraževanje, ki traja 2x tedensko pol leta, se lahko odloči za delavnico, ki bo pojasnila koncept in osnove izračuna ogljičnega odtisa, ki ga bo udeleženec sam zase tudi izračunal.
Če bo zaradi nerazumevanja motenj in kompliciranja poslovanja zaradi vključevanja različnih dobaviteljev ocenil, da bi bilo dobro, da zaposleni bolje razumejo, zakaj je potrebna široka mreža dobaviteljev na različnih delih sveta, pa bo lahko s sodelavci obiskal še izobraževanje, Kako deluje oskrbovalna veriga in zakaj nujno rabimo več alternativnih dobaviteljev.
Nekatere učne vsebine, ki smo jih že sedaj identificirali, so: (1) okoljska presoja (ogljični odtis, ekodizajn, koraki ozelenitve podjetja); (2) strategija doseganja ciljev trajnostnega razvoja (sledenje in spremljanje napredka, progresivno delovanje); (3) koncepti in razvoj zelenega voznega parka za trajnostno poslovno mobilnost in načrtovanje logistike pametnih mest; (4) optimizacija in raba digitalnih tehnologij za zeleni prehod; (5) oblikovanje prožnih in odpornih oskrbovalnih verig zasnovanih na vitki intralogistiki in (6) digitalna podpora za zeleno distribucijo ekološke in lokalno proizvedene hrane. Atraktivnost posameznih vsebin želimo predhodno preučiti in v izobraževanja vključiti tematike, ki za podjetja so ali pa še bodo najbolj aktualna, zato pravkar izvajamo obsežno raziskavo v slovenskih podjetjih, s katero bomo pridobili vpogled v to, kakšna znanja in veščine primanjkujejo in bi jih bilo smiselno razvijati v prihodnosti.
Ker se zavedamo, da je potrebno za učenje najprej izobraziti strokovnjake, želimo v projekt vključiti tudi pedagoške delavce in vplivati na razvoj njihovih digitalnih in trajnostnih kompetenc. Za uspešno izobrazbo za zeleni in digitalni prehod je namreč najprej potrebno spremeniti miselnost vseh nas o prioritetnem pomeni trajnostne razvojne paradigme ter pomenu prilagajanja in blaženja podnebnih sprememb.
