| Trajnostni razvoj cestnega prometa | | Bine Pengal1 | |
| Učinkoviti transportni sistemi so danes nujni za uspevanje človeške družbe. Vplivajo na ekonomsko rast, splošni družbeni razvoj in v veliki meri na okolje. Namen trajnostne prometne politike je ravno uskladitev teh elementov, da bi transportni sistem po eni strani zadovoljil čim več ekonomskih, socialnih in drugih potreb družbe ter na drugi strani čim manj obremenil naše okolje (2). Najbolj razširjena vrsta transporta še vedno ostaja cestni transport, ki je hkrati odgovoren za največje onesnaževanje okolja, zato bomo v tem prispevku govorili samo o prihodnosti cestnega transporta. | |
Naraščajoča obremenjenost prometnih sistemov (cestni tovorni promet naj bi se po pričakovanjih do leta 2020 povečal za 55 %, cestni potniški promet pa za 36 %) in s tem povezana poraba energije ter negativni vplivi na okolje (emisije CO2 iz prometa se bodo predvidoma do leta 2020 povečale za nadaljnjih 15 %) zahtevajo vedno bolj inovativne pristope pri reševanju težav prometa in mobilnosti (1). Evropska unija in tudi ostale razvite države sveta se tega vedno bolj zavedajo in so v ta namen pripravljene vložiti velika sredstva. Potrebno pa je seveda vedeti, v razvoj katerih področij in implementacijo katerih rešitev naj se sredstva preusmerijo. V ta namen po svetu že nekaj let potekajo razna srečanja, na katerih različni strokovnjaki s področja transporta razpravljajo o usmeritvah prometa do leta 2020. Do zdaj je v razpravah prišlo v ospredje 5 osnovnih področij, preko katerih naj bi se oblikovale sodobne prometne politike in načrtoval razvoj cestnega transporta v prihodnosti:
1. mobilnost,
2. varnost,
3. vplivi na okolje (okoljevarstvo),
4. multimodalnost,
5. inteligentni transportni sistemi (ITS).
Če se omejimo na Evropsko unijo, se nekatere izmed aktivnosti, ki izhajajo iz teh petih področij, že vključujejo v novo nastajajočo evropsko zakonodajo za transport ter preko nje v nacionalne zakonodaje držav članic EU, ki jih bodo nato prenesle v vsakodnevno prakso. Izvajalci teh novih transportnih politik in aktivnosti bodo predvidoma tako ministrstva, cestne administracije in druge državne službe, ki delujejo v transportnem sektorju, kot tudi zasebna podjetja (pri tem mislimo zlasti na aktivnosti, ki se tičejo avtomobilskih proizvajalcev).
Poglejmo si zdaj posamezna prednostna področja za razvoj transporta v prihodnosti in nekatere izmed konkretnih tehnologij ali aplikacij, ki jih raziskujejo v tem okviru ali pa so morda že predvidene za implementacijo.
1. Mobilnost
Področje mobilnosti se v osnovi osredotoča na upravljanje in odpravljanje cestnih prometnih zastojev. Ne glede na to, da do zastojev lahko prihaja tudi na odprtih cestah (hitrih cestah in avtocestah), se to področje v glavnem ukvarja s prometom v mestnih (urbanih) območjih. Prometni zastoji v mestih in neposredni okolici mest se danes po celem svetu povečujejo kot posledica povečane motorizacije, urbanizacije, rasti prebivalstva, demografskih sprememb (staranje prebivalstva), sprememb v poseljenosti, načinu življenja (izreden porast dnevnih migracij) ipd. Kot posledica tega se zmanjšuje učinkovitost transportne infrastrukture, povečujejo se potovalni čas, onesnaženost zraka in poraba goriva. V okviru tega področja strokovnjaki iščejo rešitve: kako bolje upravljati promet, da bi se preprečil nastanek zastojev, kako ljudi pravočasno obvestiti o izbiri alternativne poti, ukvarjajo se s prometnimi sistemi za vodenje v vozilih, kako povečati učinkovitost javnega potniškega prometa (tramvaj, avtobus, železnica) in kako ljudi pripraviti do večje uporabe le-tega, kako zagotoviti razpoložljivost omejenih parkirnih mest, pa tudi kako načrtovati gradnjo v mestih, da bi promet potekal čim bolj nemoteno itd.
2. Varnost
Področje varnosti je izrazito večdimenzionalen izziv v cestnem transportu. Na eni strani sem spadajo teme o vedenju voznika v prometu, njegovem psihološkem stanju, zaznavanju prometa, reagiranja itd., na drugi strani sem prištevamo raziskave in aktivnosti v zvezi z implementacijo varnostnih sistemov v vozilu (pasivnih in aktivnih). Nadalje v področje varnosti spadajo aktivnosti, ki se tičejo obravnavanja cestne in obcestne infrastrukture z vidika prometne varnosti, pa tudi z vidika zavarovanja in zaščite infrastrukture pred naravnimi nesrečami ter namernim poškodovanjem. Konkretni vidiki in tehnologije, na katerih trenutno največ delajo strokovnjaki s področja varnosti v prometu, so: oblikovanje varnih vmesnikov človek-stroj (HMI) v vozilu za npr. spremljanje budnosti voznika, za spremljanje vožnje znotraj voznih pasov (aktivni varnostni sistemi), pasivni sistemi na vozilu ter drugi aktivni ukrepi za zaščito bolj ranljivih udeležencev v prometu (motoristi, kolesarji, pešci, zlasti starejši in otroci), sistemi za pomoč vozniku pri vožnji ponoči in v slabem vremenu … Glede cestne infrastrukture pa npr. projektiranje t. i. “self-forgiving” (odpuščajočih) cest, kar se nanaša na takšno gradnjo cest, kjer sam potek ceste olajšuje vožnjo, deluje preventivno glede prometnih nesreč in hkrati omiljuje posledice prometnih nesreč, kadar do njih pride; nadalje so v ospredju raziskave o zaščiti in zavarovanju pomembnejših cestnih objektov, ki bi ob morebitnem izpadu iz prometa povzročili velike težave v poteku transporta, itd.
3. Vplivi na okolje (okoljevarstvo)
Transport ima zelo velik vpliv na naše okolje. Po ocenah zajema več kot 12 odstotkov celotnih izpustov CO2 v Evropski uniji, ki pretežno (okrog 80 odstotkov) prihajajo od porabe goriva v osebnih vozilih. Dozdajšnje izboljšave v boljšem izkoristku goriva so bile praktično izničene s povečanjem količine prometa. Raziskave in dejavnosti na področju okoljevarstva v transportu potekajo trenutno v glavnem (vendar ne samo) na dveh temah, in sicer boljšem izkoristku energije in novih (okolju prijaznih) pogonskih sistemih za vozila. Poleg izboljšav obstoječih motorjev proizvajalci vozil raziskujejo motorje z novimi, t. i. alternativnimi viri za gorivo (vodik, elektrika, bioplin, sončna energija ipd.), nadalje nove, okolju prijazne materiale za izdelavo vozil, optimalnejše postopke izdelave in na koncu predelave vozil ob zaključku življenjske dobe, kjer je prav tako možen prihranek energije. V smislu celostnega zmanjšanja vplivov cestnega prometa na okolje se raziskujejo tudi možni drugačni načini transporta (npr. koncept “car-sharing”) ali bolj futuristično – popolne spremembe potovalnih in življenjskih navad ljudi v povezavi z drugačnim načrtovanjem bivanjskega prostora in življenja v družbi (prehod na javni transport, zmanjšanje razdalje med domom, delovnim mestom in drugo pomembno infrastrukturo) itd.
4. Multimodalnost
Z izrazom multimodalnost lahko poimenujemo področje transporta, ki je vezano na prepletanje in dopolnjevanje različnih zvrsti transporta in prevoza. Na eni strani gre za povezavo med različnimi načini prevoza znotraj posamezne vrste prometa (npr. za cestni promet: avtobus-osebno vozilo-kolo), na drugi strani pa med različnimi vrstami prometa nasploh (npr. letalo-vlak-avtobus). Iz tega koncepta izhaja cela vrsta raziskav in aktivnosti, s katerimi želimo potnikom in tovoru na njihovi poti čim bolj olajšati prehajanje med različnimi prevoznimi sredstvi, z namenom poenostaviti potovanje. Koncept multimodalnosti je za prihodnost transporta zelo pomemben, ker ob dejanskem funkcioniranju nudi nadomestilo uporabi osebnih vozil ter na strani tovora ponuja optimiziranje dostavnih verig. To področje je v veliki meri povezano z inteligentnimi transportnimi sistemi in upravljanjem prometa, kar bo v prihodnosti omogočilo lažji pretok prometa.
5. Inteligentni transportni sistemi (ITS)
Pomembno vlogo pri oblikovanju trajnostnega transporta bodo prav gotovo igrale inovacije, zlasti inteligentni transportni sistemi (ITS). To so sistemi, v katerih se uporabljajo informacijske in komunikacijske tehnologije za podporo cestnega prometa in za vmesnike do drugih vrst prevoza. Inteligentni transportni sistemi so že po svoji naravi v bistvu prisotni v vsakem od zgoraj omenjenih področij (mobilnost, varnost, okoljevarstvo in multimodalnost), na podlagi katerih se bo transport razvijal v prihodnosti. Lahko se uporabljajo v vozilih, na in ob cesti, za upravljanje prometa, nadzor, raziskave, zbiranje in obdelavo podatkov itd. Glede na izredno široko aplikativnost teh sistemov bo tema predstavljena v posebnem članku v tej reviji.
Nekaj načrtov je
V Sloveniji je na področju mobilnosti trenutno najbolj opazen problem zgoščevanja prometa v mestnih središčih in okoli njih (zaradi povečane količine dnevnih migracij) ter večja količina tovornega tranzicijskega prometa (kar se kaže zlasti v prenapolnjenosti parkirišč za tovorna vozila). Na področju prometne varnosti smo v zadnjih dveh letih, kot kažejo statistični podatki, uspeli narediti kar velik korak naprej, okoljevarstvena problematika pa ostaja spričo nadaljnjega povečevanja količine osebnih vozil in s tem prometa še nadalje velik problem. Za koncept multimodalnosti lahko rečemo, da je pri nas šele v povojih in v kratkem času tudi ni videti večjih aktivnosti v tej smeri.
Država nadaljuje aktivnosti na področju prometne varnosti, kjer stalno potekajo akcije za ozaveščanje voznikov ter za spremembo kulture vožnje, poseben poudarek pa je dan aktivnosti za zaščito ranljivejših udeležencev v prometu – v ospredju so ta trenutek vozniki koles z motorjem (motoristi). Okoljevarstvena problematika se pri nas rešuje zaenkrat le preko davčnih olajšav za osebna vozila na alternativni pogon in z nekaterimi manjšimi subvencijami za nakup okolju prijaznega osebnega vozila. Glede mobilnosti težave mestnega prometa rešujejo mesta v glavnem po svoje, pretok prometa na odprtih cestah in avtocestah pa ima namen država reševati s postopnim prehodom na elektronsko cestninjenje in na drugi strani z informacijsko podprtim upravljanjem cestnega prometa. Skladno s temi načrti se bodo postopoma začele tudi določene aktivnosti na področju uvajanja informacijskih transportnih sistemov.
Zaključek
Vidimo, da se je Evropska unija oblikovanja trajnostne prometne politike teoretično lotila široko, celostno in dolgoročno, čas pa bo pokazal, ali bo praksa tem usmeritvam sledila. Vsekakor je že danes jasno vsaj to, da transport, kakršen se odvija danes, v prihodnosti ne bo možen. Brez ustreznega upravljanja in vodenja prometa se tako v mestih v sorazmerno kratkem času ne bomo mogli nikamor več premakniti, varnostna statistika žrtev v prometu se kljub velikim naporom še vedno ni dovolj spremenila.
Tudi kulture voznikov še ni. Naša osebna vozila kljub velikemu reklamiranju avtomobilskih podjetij o t. i. zelenih tehnologijah in okolju prijaznih motorjih še vedno vozijo z motorji na notranje izgorevanje, katerih zasnova je stara skoraj dvesto let ter uporabljajo fosilna goriva. Itd. Zavedati se moramo, da nas tudi “čudežni” inteligentni transportni sistemi ne bodo rešili, če ne bomo tudi sami uporabniki pripravljeni spremeniti svojih potovalnih navad in sprejeti življenje, kjer avtomobil ne bo igral osrednje vloge v cestnem prometu. Morda smo trenutno še najdlje na področju sinteze različnih vrst transporta (multimodalnost), kar se v praksi kaže v delujočih povezavah, npr. letalo-vlak oziroma metro oziroma podzemna železnica-avtobus na večjih letališčih in pristaniščih po svetu. Vse ostalo je zaenkrat še teorija.
1 – Bine Pengal, Zavod za gradbeništvo Slovenije
Literatura:
1.Evropska komisija (2008). Direktiva o določitvi okvira za uvajanje inteligentnih prometnih sistemov v cestnem prometu in vmesnike do drugih vrst prevoza – SEC(2008) 3083 in SEC(2008) 3084.
2.Evropska komisija (2006). Keep Europe Moving – Sustainable mobility for our continent: Mid-term review of the European Commission’s 2001 Transport White Paper – SEC(2006) 768.
3.Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije (RePPRS) – Intermodalnost: čas za sinergijo. Uradni list RS, št. 58/2006.
4.Različna druga literatura.
