Priročnik za investitorje
Pred izidom je priročnik za investitorje Človek v pametni in krožni stavbi. Pripravljamo ga v sodelovanju z več partnerji (SRIP Pametne stavbe in dom z lesno verigo, Zavod TIGR, GZS – Združenje lesne in pohištvene industrije, Zavod za gradbeništvo Slovenije, MGRT in SPIRIT Slovenija, javna agencija, GZS – Zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala, Stanovanjski sklad RS in Fit media), s stroko in podjetji. Objavljamo nekatera strokovna stališča avtoric in avtorjev, ki sodelujejo v priročniku in usmerjajo načrtovalce gradnje k drugačnemu snovanju pametnih stavb. Še posebej, ker raziskave kažejo, da hitrost tehnoloških novosti pušča v ozadju kognitivne sposobnosti človeka in bi se morale naprave prilagajati človeku, ne on njim. Poleg tega pa današnje pomanjkanje surovin in virov že potrjuje, da uvajanje krožnega gospodarstva ni mogoče odložiti v prihodnost. Tudi v gradbeništvu ne.
Krožnost zgradb kot varna naložba v prihodnost – koncept gradnje za razgradnjo
Čeprav krožna gradnja obstaja že od davnine človeštva, so se šele zdaj začeli dogajati konkretni premiki v to smer. Zato investitorje pestijo problemi, kot so nestandardnost sekundarnih materialov, nerazvit trg, manko znanja v stroki in splošno nepoznavanje koncepta ter problematike odpadkov, ki se odraža v nezainteresiranosti za tovrstno gradnjo. Tovrsten premislek o gradnji je šele pred kratkim dobil močno institucionalno podporo, zato še ni na voljo veliko preverjenih rešitev. Ravno zaradi tega je navkljub svoji inherentni destruktivnosti trg še vedno usmerjen v klasično gradnjo zidanih hiš ali v primeru stolpnic v porabo gromozanskih količin betona, jekla in stekla. A vendar bomo zaradi eksternih faktorjev v obliki ekološke krize, pomanjkanja materiala in uradnih smernic k snovni samooskrbi primorani popraviti metabolizem gradbeništva. Le to predstavlja izjemno priložnost za razvoj v referenčnem okvirju, ki je skladen s človekovimi pričakovanji in ekološkimi omejitvami. Institucionalne smeri so pripravljene v obliki evropskega obnovitvenega vala, novega evropskega Bauhausa, Zelenega dogovora in kazalnikov trajnostne gradnje pod okriljem ZAG-a. Trenutno se nahajamo v obdobju protislovij. Čeprav je ZW gradnja za razgradnjo razširjena praksa, okoli nas še ni bila definirana in ni predmet enakih spodbud kot energetska sanacija. Kljub mnogim anekdotnim primerom trga z rabljenimi surovinami še ni primerne digitalne in fizične infrastrukture za ponovno uporabo materialov. Manjka krožni gradbeni ekosistem, zato odgovornost sloni na poslovnih subjektih in lokalnih skupnostih, da v tandemu s trenutno in bodočo legislacijo udejanjijo potencial krožnega gospodarstva. Ravno arhetip slovenske krajine, kozolec, v kombinaciji s principom krožnosti in sonaravnosti lahko služi kot vodilo prihodnje gradnje. Namreč gradnja iz naravnih materialov ima prednosti v obliki bolj zdravega bivanja, manjšega vpliva na okolje, nižje primarne energetske intenzitete in velikega potenciala ponovne uporabe ali recikliranja. Torej, zero waste stavba lahko navkljub trenutnemu manku tržne in infrastrukturne podpore predstavlja varno investicijo v negotovi prihodnosti, saj se na institucionalni ravni dogajajo veliki premiki v podporo tovrstnemu premisleku o gradnji prihodnosti.
Javni interes pri umeščanju objektov v prostor in interes investitorjev
Na lokalni ravni so bile občine doslej relativno neuspešne pri uveljavljanju prostorskih režimov na svojem območju. Gre predvsem za posege v prostor ali rabo prostora, za katero ni potrebno gradbeno dovoljenje in ne gre za lastnino v javni lasti. Tudi taki posegi na zasebni lastnini morajo biti namreč v skladu s prostorskim načrtom. Občine so doslej tukaj popuščale predvsem pred »močjo« nedotakljivosti lastninske pravice. Kot pa je bilo že predhodno pojasnjeno, nedotakljiva je sama lastninska pravica, ne pa tudi njeno uživanje oziroma raba. Res je, da mora biti omejitev uživanja lastnine utemeljena z javnimi koristmi in določena v zakonu, in prostorski zakoni so bili glede tega doslej nedorečeni.
Zato so zelo dobrodošle nove ureditve ZUreP-3, ki naslavlja prav ta problem. Tako so sedaj bolj jasno izraženi cilji in namen, torej skupni interesi urejanja prostora, predvsem pa je določeno tudi, da so prostorski izvedbeni akti, razen uredbe o najustreznejši varianti, podlaga, ne samo za graditev objektov, temveč tudi za izvajanje negradbenih posegov. Zakon pa uvaja tudi inšpekcijski nadzor ne le nad gradnjo enostavnih objektov, temveč tudi nad skladnostjo izvajanja negradbenih posegov z neposredno uporabnimi temeljnimi pravili urejanja prostora, podrobnejšimi pravili urejanja prostora in občinskimi izvedbenimi akti. Ta ureditev sedaj občini omogoča, da bolj neposredno uveljavlja načela trajnostnega urejanja prostora na območju celotne občine, ne glede na lastnino zemljišč.
Do rabe sončnega potenciala s samooskrbno skupnostjo
Na prihodnji razvoj trajnostne gradnje in energetske nadgradnje stavb bo vsekakor vplivalo več dejavnikov. Podnebne politike, cene energentov, razvoj tehnologij in želja po energetski varnosti so le najbolj izpostavljeni dejavniki, ki bodo v prihodnje vplivali na spremembe našega načina bivanja, delovanja in mobilnosti. Profil odjema električne energije na področju bivalnih stavb je v porastu. Razlogi za to so povečanje števila porabnikov električne energije, sprememba tehnologij ogrevanja in e-mobilnost. V zadnjem času se zaznava tudi sprememba vzorca dnevnega odjema električne energije stavb zaradi sprememb načinov uporabe bivalnih stavb, ki so v zadnjem obdobju v večjem odstotku postali tudi šolska in delovna okolja. Priključevanje električnih porabnikov in proizvodnih naprav ob neupoštevanju tehničnih zakonitosti ter istočasnosti v nedogled bo dolgoročno težko vzdržno. Potrebna bo pametna izraba kapacitet s pomočjo digitalnih in zelenih tehnologij na obeh straneh električnega omrežja. Eden od konceptov, ki odgovarja na izzive prihodnosti, je brez dvoma trajnostni energetski krog, ki deluje blagodejno tako na potrebe stavbe prihodnosti kakor tudi na razvoj mikroomrežij.
Z uporabo zelenih in naprednih digitalnih tehnologij lahko znotraj obstoječe priključne moči stavbe zadostimo vsem potrebam proizvodnje brezogljične električne energije s pomočjo sonca, bivanja, ogrevanja, hlajenja in mobilnosti. Rezultati pilotnih projektov so fantastični, nadaljnji razvoj področja pa bo izvedljiv ob sprejemu zakonske podlage za razvoj mikroomrežij in doseganju ekonomije obsega na področju proizvodnje baterijskih zalogovnikov. Ocenjujem, da je ena od možnih poti razvoja področja v spodbudnih dinamičnih tarifah in predvidenem odklepanju električnih avtomobilov za potrebe uporabe avtomobilskih zalogovnikov z namenom povečevanja kapacitet hrambe na lokaciji. Le tako bomo dosegli multiplikativne učinke tehnologij, kar postane še bolj smiselno ob upoštevanju podatka, da avtomobili v povprečju 95 % časa niso v primarni uporabi. Razvoj uporabe posameznih tehnologij pa se lahko pospeši tudi na nacionalni ravni s sistemom regulatornih in ekonomskih spodbud, kot je to primer v Angliji ali v določenih nemških zveznih deželah, kjer ponujajo podpore in davčne olajšave v višini približno 40 % nabavne vrednosti kapacitet za hrambo energije. Predvidevanje prihodnosti odjema in uporabe energije v stavbi bo eden od ključnih dejavnikov pri zasnovi in projektiranju stavb, saj je modularna nadgradnja tehnologij veliko cenejša ob predhodnem upoštevanju in pripravi osnovne infrastrukture za možnost nadaljnje nadgradnje.
Naprave v stavbi je potrebno prilagoditi človeku
Pri razvoju pametnih in umirjenih rešitev za prihodnost je torej treba imeti v mislih, da ljudje s svojimi »procesorji«, torej možgani, dejansko ne dohajajo več tehnološkega razvoja, vključno z eksponentnim pospeškom procesorske moči, ki še vedno vsaj približno sledi t. i. Moorovemu zakonu, torej podvojitvi na približno dve leti. Ob bliskovitem napredku pa možgani homo sapiensa še vedno ostajajo bolj ali manj takšni, kot so bili pred 200 tisoč leti, zato je to omejitev nujno upoštevati in naprave prilagoditi človeku, namesto da se mora ona ali on prilagajati nanje.
Postaviti človeka v središče razvoja je dejansko bistvo vseh priporočil (»zapovedi«) za razvoj pametnih rešitev, seveda vključno s stavbami. In to je tudi bistvo štirih korakov razvoja po meri ljudi. Ključni problem, s katerim se soočamo v času t. i. digitalne preobrazbe, je namreč to, da v razvojnem procesu pozabljamo na ljudi, ki bodo morali sobivati s pametnimi napravami in živeti v pametnih stavbah. Kako pogosto pri snovanju pametnih rešitev spregledamo človeka, je morda najbolj očitno v znanstvenofantastičnih vizijah prihodnosti, ki že od nekdaj v filmih in na naslovnicah knjig postavljajo v ospredje leteče avtomobile in pametne stavbe, ljudje pa so najpogosteje skriti v ozadju in so zgolj dopolnitev podobe, v kateri stopijo v ospredje naprave.
Pri stavbah je še najmanj definirana njihova arhitektura
Pri načrtovanju, izgradnji in uporabi vseh stavb se v zadnjem obdobju pojavljajo bistveno večje okoljevarstvene in sanitarne zahteve, kot so se pred leti. Nekatere zahteve so predpisane, druge so samo zahteve investitorjev. Učinkovita raba energije, vode in varovanje okolja se načrtno usmerja preko predpisov in ustrezne politike. Veliko stanovanjskih hiš se sedaj gradi tako, da presegajo minimalne okoljevarstvene zahteve, ki so predpisane (pasivne hiše, reciklaža vode itd.). Pandemija covida-19 nas je opozorila, da je treba veliko bolj kot doslej upoštevati tudi sanitarne zahteve (mikrobiološko kakovost zraka, vode, površin itd.) v stavbah. Še najmanj je pri stavbah definirana njihova arhitektura. To je v Sloveniji v glavnem prepuščeno OPN, če se s to problematiko sploh kaj ukvarjajo, zato ni čudno, da se pogosto pojavijo nove stavbe, ki močno izstopajo iz arhitekture krajine. Pri tehnoloških stavbah pa imajo arhitekti bolj omejene možnosti, saj se morajo skoraj v celoti podrediti tehnološkemu načrtu. Stavba mora omogočati, da bo lahko tehnološka oprema ustrezno montirana v stavbo in da lahko nato obrat učinkovito obratuje.
Bioklimatske strategije za pasivno prilagajanje stavb podnebju
Čeprav je inženirski pristop k podnebni prilagoditvi stavb že relativno star, pa je gradbena stroka v zadnjih desetletjih prišla do spoznanj, s katerimi bioklimatski pristop postaja vse bolj ključen element načrtovanja trajnostnih in odpornih stavb. Torej, kaj se je spremenilo v zadnjih desetletjih? Prvič, poznavanje in pomen gradbene fizike se je med projektanti močno povečal. Drugič, potreba po oblikovanju stavb, ki se odzivajo in prilagajajo podnebnim razmeram, je postala očitna zaradi zavedanja o hitrih, s strani človeške družbe povzročenih podnebnih spremembah. Tretjič, z razvojem podnebne znanosti ter sposobnostjo sofisticiranega podnebnega modeliranja imamo prvič v zgodovini zmožnost predvidevanja prihodnjega stanja podnebja (Houghton, 2015; IPCC, 2022). Zlasti zadnje dejstvo je ključno pri načrtovanju podnebno prilagojenih stavb, saj je sedaj mogoče načrtovati stavbe ne le z ozirom na preteklo stanje podnebja – merjene podatke, ampak tudi glede na predvideno prihodnje stanje – projicirane podatke.
Bioklimatske načrtovalske strategije, ki definirajo, katere ukrepe je smiselno uporabiti pri načrtovanju stavbe za doseganje njene podnebne prilagoditve, direktno izhajajo iz bioklimatskega potenciala lokacije. In sicer je iz definicije bioklimatskega potenciala razvidno, da kadarkoli so podnebne razmere pod cono zagotavljanja notranjega toplotnega udobja uporabnikov, stavba teoretično izgublja toploto, torej je potrebno pasivno ogrevanje.
Polnilnica za električni avtomobil pri hiši
Sara Fink, dr. Slavko Ažman, Dušan Lukič, MOON / Porsche Slovenija:
V petnajstih ali dvajsetih letih, kar je za dobo bivanja v hiši obdobje, ki ni nič posebnega, bomo zamenjali tri, štiri ali več avtomobilov. A še pomembneje od tega je, da se bo v tem času zamenjalo tudi nekaj generacij tehničnih rešitev v vozilih in samih mobilnostih rešitev.
Danes večinoma uporabljamo klasičen bencinski ali dizelski avto. Ko je njegova posoda za gorivo prazna, gremo na bencinsko črpalko. Nova mobilnost z električnim pogonom pa prinaša drugačen način uporabe.
Tako, kot vsak večer priklopimo mobilni telefon na njegov polnilec, tudi uporabniki električnih avtomobilov tega ob prihodu domov priključijo na polnilno postajo. Postopek je preprost – kabel, ki visi iz polnilnice, v sekundi ali dveh vklopimo v polnilni priključek vozila.
Domači uporabi so trenutno namenjene polnilnice na izmenični (AC) tok. Potrebujejo trifazni priključek, zaščiten z varovalko moči od 3 x 16 A do 3 x 32 A (odvisno od moči polnjenja in priključka objekta). Trenutno se večina električnih avtomobilov polni z največjo močjo 11 kW (kar pomeni 3 x 16 A varovalke), v prihodnosti pa lahko pričakujemo, da se bo ta moč povečala na 22 kW . Zato je treba primerno dimenzionirati trifazno napeljavo (varovalke z močjo 3 x 32 A in napajalni kabel dimenzije vsaj 5 x 6 mm²).
Pravilno dimenzioniranje bo pomembno tudi zaradi naslednjega koraka pri uporabi električnih avtomobilov – uporabi le teh kot domačega hranilnika energije. Nova generacija električnih avtomobilov namreč omogoča ne le polnjenje, pač pa tudi oddajanje energije v domačo napeljavo iz baterije vozila (V2H, Vehicle to Home oziroma V2G, Vehicle to Grid). Za to bo seveda potrebna primerna polnilna postaja s podporo tej funkciji. Tudi v tem primeru bodo največje moči pod 22 kW, zato na to moč dimenzionirana napeljava zadostuje.
Investitorji morajo biti nosilci in kreatorji zelenega prehoda gradbeništva
Slovensko gradbeništvo se še kako zaveda tudi pomena trajnostne in energetsko učinkovite gradnje, k čemur sta veliko pripomogli gradbena in okoljska zakonodaja, ki sta v ospredje postavili pogoje zniževanja ogljičnega odtisa tako pri gradnji kot uporabi stavb kot tudi drugih infrastrukturnih projektov. Eden od ključnih izzivov zelenega in pametnega gradbeništva je gradnja takšnih objektiv, ki bodo energetsko samooskrbni s pomočjo naravnih obnovljivih energetskih virov. Največji ogljični odtis poleg prometa namreč prispeva poraba energentov v stavbah. Seveda pa moramo v proces priprave investicijskih projektov na področju stavbarstva vključevati vse deležnike: poleg investitorjev morajo v vrednostni verigi zelenih in pametnih gradenj enakovredno sodelovati tako projektanti in izvajalci kot tudi vzdrževalci in upravljavci ter navsezadnje še uporabniki. Samo tako bomo dosegli optimizacijo poslovanja, višjo dodano vrednost in večjo konkurenčnost gradbene panoge.
Koliko se tega zaveda celotna veriga, od projektanta do gradbinca, vzdrževalca in upravljavca razgradnje stavbe, a tudi do uporabnika stavbe? In kje se mora začeti zgodba za premik k trajnostni gradnji s pametnimi tehnologijami, ki bodo človeka razbremenjevale in ga v prijetnem, zdravem okolju osrečevale? Gradnja pametnih stavb in domov predstavlja v Sloveniji potencial in priložnost in investitorji so tisti, ki morajo biti nosilci in kreatorji zelenega prehoda gradbeništva in vzpostavljanja paradigme pametne stavbe v Sloveniji, pa naj bodo družinske ali poslovne stavbe.
Uredba o zelenem javnem naročanju spodbuja uporabo lesa v gradnji
Osnovni razlog, da obseg lesene gradnje in rabe lesenih proizvodov zaostaja za nekaterimi državami EU, je bil v preteklosti predvsem v premajhni ozaveščenosti vseh deležnikov, ki lahko bistveno pripomorejo k večji rabi lesa. Poleg tega je zaradi prevlade drugih sodobnih gradbenih materialov vedno ostajal nekako v ozadju. Vendar pa zaradi sprememb zakonodaje, vezane na učinkovito rabo energije, in zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, večje ekološke ozaveščenosti in sodobnih tehnologij gradnje in možnosti uporabe novih materialov v zadnjih letih v Sloveniji raba lesa pri gradnji stavb narašča.
Zgled so nam lahko nekatere države, na primer Skandinavija in Japonska, kjer v lesenih stavbah živi okoli 70 odstotkov prebivalcev, v Kanadi in Ameriki celo več kot 90 odstotkov, v sosednji Avstriji je delež lesene gradnje okrog 37-odstoten. Dober primer spodbujanja gradnje z lesom je tudi Francija, kjer naj bi z letošnjim letom v javne stavbe začeli vgrajevati najmanj 50 % lesa.
Uredba o zelenem javnem naročanju zdaj določa 22 predmetov, pri katerih je treba upoštevati okoljske cilje. Med drugim so to živila, papir, elektronska oprema, pohištvo, vozila in čistila, projektiranje oziroma izvedba gradnje stavb in cest, z zadnjo spremembo tudi stavbno pohištvo ter protihrupne cestne ograje. V Direktoratu za lesarstvo na MGRT si že dalj časa prizadevamo, da bi naročniki bolj kot doslej upoštevali zahtevo po večji uporabi lesa. Glede obvezne uporabe lesa je Uredba ZeJN jasna, saj za predmete javnega naročanja predpisuje:
- delež lesa ali lesnih tvoriv v stavbah mora znašati najmanj 30 % prostornine vgrajenih materialov (brez notranje opreme in plošče pritlične etaže ter pod njo ležečih konstrukcij);
- delež lesa ali lesnih tvoriv v protihrupnih cestnih ograjah mora znašati najmanj 55 % prostornine uporabljenih materialov in
- delež lesa ali lesnih tvoriv v stavbnem pohištvu mora znašati najmanj 80 % prostornine vgrajenih materialov (brez stekla in stavbnega okovja).
Kakovost notranjega zraka v pametnih in krožnih stavbah
Dr. Viviana Golja, Majda Pohar, mag. Simona Uršič, doc. dr. Agnes Šömen Joksić, Nacionalni inštitut za javno zdravje:
Pomemben vir emisij potencialno škodljivih snovi v notranji zrak zlasti v novih zgradbah predstavljajo tudi gradbeni proizvodi in notranja oprema. Tipično onesnaževalo notranjega zraka, ki večinoma izhaja iz gradbenih proizvodov in pohištva oziroma ostale stanovanjske opreme (les in tekstil), je formaldehid (Salthammer, 2018). Predvsem nizkocenovno pohištvo je pogost vir formaldehida v domačih stavbah, proizvodnja cenovno dostopnejših vrst pohištva pa se nenehno povečuje (Babich idr., 2020). Meritve formaldehida v stanovanjskih zgradbah v različnih državah so pokazale, da so ravni formaldehida v notranjem zraku pogosto blizu kratkoročne priporočene vrednosti za formaldehid, ki jo kot smerno vrednost predlaga Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2010).
Formaldehid in ostale hlapne organske spojine, bolj podrobno predstavljene v nadaljevanju, se v notranjem zraku pojavljajo v plinastem stanju in so lahko posledica uporabe tako gradbenih proizvodov in opreme, kot tudi različnih topil, barv, sredstev za zaščito lesa, aerosolnih razpršilcev, čistil in razkužil, repelentov in pesticidov, osvežilcev zraka, skladiščenja goriv in avtomobilskih izdelkov, različnih pripomočkov za hobi in kemično očiščenih oblačil. Pomemben vir so tudi pisarniška oprema, kot so kopirni stroji in tiskalniki, korekturne tekočine in brezogljični kopirni papir, grafični in obrtni materiali, vključno z lepili, obstojnimi markerji in fotografskimi raztopinami. Iz gradbenih proizvodov se lahko sproščajo tudi polhlapne organske spojine (SVOC), kot so ftalati, polibromirani zaviralci gorenja, policiklični aromatski ogljikovodiki (US EPA, b.d.) in druge hlapne organske spojine (Kukec idr., 2021).
Pomemben dejavnik kakovosti notranjega zraka so tudi biološka onesnaževala, kot so glive in plesni, ki se pojavijo predvsem v slabo zračenih in vlažnih prostorih. K temu lahko prištejemo tudi različne alergene, od cvetnega prahu, živalskega prhljaja do pršic. Raziskave so pokazale večje tveganje za pojav oziroma poslabšanje zlasti astme, alergij, bronhitisa in drugih zdravstvenih težav dihalnega sistema in imunskega odgovora pri stanovalcih, ki so izpostavljeni biološkim onesnaževalom (WHO, 2009, Mendell idr., 2011; Perčič idr., 2015; Pomés idr., 2016). Plesni so tudi pomemben biološki vir VOC.
Stavbe so potencial za energetske prihranke
Trdimo lahko, da na področje zgradb trenutno vplivajo tehnološki napredek, podnebne spremembe in spremembe energetskega trga. Na nivoju organizacij se le-te v povezavi z nepremičninami srečujejo z različnimi izzivi, ki jih lahko združimo v štiri skupine:
- starajoča se oprema – vedno pogostejši izpadi, nezanesljivo delovanje
- povečanje udobja in zmanjšanje porabe energije
- zadostitev predpisom in potreba po večji konkurenčnosti
- negotovosti, povezane z gibanjem cen energije in okoljskimi zahtevami
Na te izzive organizacij smo se v podjetju Feniks pro d.o.o. poskušali odgovarjati s kvalitetnimi rešitvami regulacijske opreme in s sistemi za upravljanje zgradb (Building Management Systems) – BMS ali centralni nadzorni sistem (CNS). Gre za računalniški sistem za nadzor, nameščen v zgradbah, ki upravlja in nadzira strojno in elektro opremo: opremo za pripravo in distribucijo energije, prezračevanjem, razsvetljavo, električnim napajanjem itd. Naš fokus je vedno bilo izvajanje projektov avtomatizacije v zgradbah in sistemov v industriji večinoma za znane naročnike. Izvajanje takšnih projektov je praviloma vnaprej dobro premišljeno in podprto z dodelano strategijo. Želje in projektne zahteve naših naročnikov smo vedno reševali z dobrim razumevanjem njihovih problemov in inovativnimi tehničnimi rešitvami.
Na naše področje dela smo želeli vnesti več strukture in urejenosti. Zavedali smo se, da bi to posledično prineslo tudi več varnosti za investicije naših naročnikov. Razvili smo sistem, ki mu pravimo SISTEM ŠTIRIH KORAKOV™. Nastal je na podlagi 20-letne učna krivulja ekipe, izkušenj in znanja, pridobljenega s poznavanjem svetovnih proizvajalcev opreme s področja avtomatizacije in upravljanja sistemov v zgradbah. Ker sistemi avtomatizacije postajajo vedno bolj kompleksni je potrebno vlagati vedno več energije za pravilno vzpostavitve teh sistemov. Velikokrat gre za umetnost koordinacije in postavljanja različnih stvari na skupni imenovalec.
Zakonodajne usmeritve in izzivi za novo vlado
Vzporedno s potrebami po trajnostni gradnji rastejo zahteve po energijsko učinkoviti gradnji, ki so zakonsko podprte. Vendar selektivna zakonodaja ustvarja občutek, da je učinkovita raba energije obveza, kakovost bivanja nadstandard premožnih, trajnostna gradnja pa modna muha.
Veliko je zamujenega za promocijo trajnostne gradnje. Že sam pojem »trajnostna« je tuj, lažje bi bilo, če bi prevzeli izraz »sonaravna«. Občanom so ljubši izrazi, ki se slišijo bolj domače. Trajnostna gradnja je naravna, sonaravna gradnja.
Izrazi, ki jim nepoučeni graditelji nasedajo, nekorektnim trgovcem pa polnijo blagajno, so: naravna, bioklimatska, eko, bio, difuzijsko odprta, pasivna … Svoje pristavi še Eko sklad, ki z romantično delitvijo gradiv na naravne, mineralne in sintetične povzroča zmedo med graditelji in prezre stroko.
Obstaja celo bojazen, da bo prej obvezna gradnja ničenergijskih stavb, kot bo sprejeta zakonodaja, ki določa skoraj ničenergijske stavbe.
Odrást ali nerast je družbenoekonomski model, ki ne zahteva ali predvideva vztrajne gospodarske rasti, temveč čim večje trajnostno sožitje, sobivanje človeka in narave. Načela nerasti morajo sprejeti vsi deležniki družbe, od gospodarstva in političnih institucij do posameznikov. Prej, kot bomo sprejeli nerast, hitreje bo dosežena trajnostna raven proizvodnje in potrošnje.
Bo nova vladna garnitura uspela uveljaviti hitre in učinkovite rešitve na področju trajnostne gradnje ali bo porabljala čas za reorganizacijo pristojnih ministrstev? Bodimo optimisti, apelirajmo na obvezno vgradnjo sončnih elektrarn v novogradnjah, rabo sive vode, omejevanje rabe energije, nedvoumno prepoved rabe elektrike za osnovno ogrevanje stanovanj in segrevanje vode, vgradnjo prezračevalnih sistemov z vračanjem toplote, poprejšnjo pripravo na pametne stavbe, dejansko omejevanje emisij kurilnih naprav, trajnostno gradnjo in rabo prostora itd.
Investitorji še ne prepoznajo prednosti integracije podatkov objektov
Vsaj v slovenskem prostoru ta trenutek večina investitorjev še ne prepoznava prednosti integracije podatkov objekta, ki so ga na primer pravkar začeli uporabljati ali upravljati v BIM skupne podatkovne odložišču, čeprav je bil za namene projektiranja, izvedbe in prevzema objekta skoraj zagotovo že uporabljen (v kratkem, pa bo to za javne objekte tudi obvezano). En aspekt je, da programska orodja, ki to podpirajo, mogoče še niso dovolj poznana pri nas, so pa brez dvoma že uspešno prodrla na tuje trge. Takšna orodja integrirajo oziroma uparijo elemente v BIM modelu z elementi dejansko vgrajene opreme oziroma sistemi in na ta način postane BIM portal za dostopanje do sistemov, ki jih želimo nadzirati in uporabljati. To so lahko svetila, sistem za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje, senčila itd. Hkrati lahko na eni točki določimo zasedenost določenih prostorov oziroma njihovo rezervacijo in s tem pripravo na uporabo ter kasneje analizo med uporabo in posledično prilagajanje zmogljivost in optimalnega delovanja sistemov. Drug primer rabe je v primeru napak pri delovanju ali pri varnostnih situacijah, kjer na primer v BIM podatkovno okolje integrirane kamere lahko pripomorejo k samodejni detekciji težave ali napake in sprožijo alarm. Bistvena prednost integracije sistemov v celoto je vsekakor samodejno tudi lociranje elementov ali sistemov v prostoru, kot je to značilno za BIM.
Celovita strategija za trajnostno grajeno okolje
Prav tako je EK marca 2022 sprejela prenovljeno Uredbo o gradbenih proizvodih (CPR), ki poleg varnostnih in funkcionalnih vidikov posega tudi v določanje trajnostnih meril za gradbene proizvode (European Commission, 2022c). CPR ustvarja usklajen okvir za ocenjevanje in obveščanje glede okoljske in podnebne učinkovitosti gradbenih proizvodov. Gre za akt, ki se vsebinsko navezuje na predlog Uredbe o okoljsko primerni zasnovi trajnostnih izdelkov (COM(2022) 142 final), ta pa postavlja nove zahteve, da bi bili izdelki bolj trpežni, zanesljivi, za večkratno uporabo, nadgradljivi, popravljivi, enostavnejši za vzdrževanje, obnavljanje in recikliranje ter učinkoviti z energijo in viri. Poleg tega za vse regulirane izdelke predvideva tudi digitalne potne liste.
Od leta 2013 dalje je bilo v Sloveniji izdanih preko 80.000 energetskih izkaznic (EI) stavb. Na podlagi dovedene energije je v EI izračunan kazalnik letne emisije CO₂. Ker je pri gorenju fosilnih goriv CO₂ prevladujoči TGP, ta kazalnik privzamemo kot zadovoljivo izhodišče za oceno operativnega ogljičnega odtisa stavbe. V tem prispevku smo analizirali 2.420 energetskih izkaznic izdanih v letu 2017 za stavbo kot celoto, in sicer za enodružinske in večstanovanjske stavbe.
Država naj sprejme progresivno lestvico kazalnikov trajnostne vzdržnosti in gradnje
Prof. dr. Matej Blenkuš, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo:
Februarja leta 2021 je Vlada Republike Slovenije sprejela Dolgoročno strategija energetske prenove stavb do leta 2050, ki opredeljuje ključne vsebinske in finančne korake do končnega cilja zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v stavbah za vsaj 70 odstotkov glede na leto 2005 in pretežni prehod na obnovljive vire energije (OVE). Za doseganje ciljev strategije je bilo opredeljenih več kazalnikov, s katerimi se vrednoti učinkovitost doseganja ciljev strategije do leta 2030 in 2050. Kazalniki so osredotočeni na delež stavb, ki že dosegajo cilje, količino privarčevane primarne energije in količino privarčevane energije na račun ogrevanja (Vlada RS, 2021, str. 21-25).
Med že več let uveljavljen ukrep zagotavljanja večje stopnje trajnostne ozaveščenosti lahko štejemo tudi načela zelenega javnega naročanja. Pomemben doprinos prepoznam v dejstvu, da so bili v postopku oddaje javnih naročil dodani dodatni kriteriji, ki poleg cenovno najugodnejše ponudbe pogojujejo tudi druge pomembne vidike, to je delež obnovljivih gradbenih materialov, delež okoljsko neoporečnih tehnologij in materialov ter pogoj, da so v postopke izvajanja javnih naročil vključeni strokovnjaki, ki razpolagajo z znanji in izkušnjami primernimi za trajnostno preobrazbo.
Sistem je v grobih principih postavljen primerno, žal pa je njegova implementacija neustrezna. Trajnostnega načina gradnje in ravnanja z viri ne bomo dosegli s parcialnimi pristopi. Ključno je namreč, da vsi postopki presoje primernosti izhajajo iz celovite, ne le parcialne presoje. Načelo »biti malo manj slab, pri čimer pa še ne dovolj dober« lahko vzdrži v sistemih, ki temeljijo na pragmatičnih kazalnikih. Trajnostna preobrazba vanje ne sodi. Majhni parcialni koraki, med katere po mojem osebnem prepričanju sodi tudi sistem zelenega javnega naročanja, enostavno ne izpolnjuje celostnih ciljev. Njegovo poslanstvo je osredotočeno zgolj na nekaj najbolj izpostavljenih dobrobiti, a spregledajo morebitne negativne učinke, ki bi jih sicer koristno ukrepanje lahko imelo.
Menim, da je v tem trenutku strateškega pomena, da država na najvišjem nivoju sprejme t.i. progresivno lestvico kazalnikov trajnostne vzdržnosti za gradnjo.
