Konkurenčnost gospodarstva in zeleni prehod
| Avtor: Jože Volfand |
Ali EU preveč hiti z zelenim prehodom in s tem preveč vpliva na konkurenčnost gospodarstva. Nekatera podjetja in združenja smo povabili, da v anketi odgovorijo na dve vprašanji.
Ekološko neravnovesje in podnebne spremembe že vplivajo na poslovanje, razvoj in naložbene odločitve. Zato podjetja pristopajo k izvedbi zelenega prehoda. Bolj intenzivno velika podjetja, ki jih zavezuje trajnostno poročanje po ESG, zahteve bank in nadzornikov, vse bolj pa tudi trg in potrošniki. Kako ob zahtevah zelenega prehoda ohraniti konkurenčnost gospodarstva in kakšno je vaše mnenje o stališčih v Sloveniji in nekaterih državah EU, da mora EU zmanjšati tempo zelenega prehoda? Pri katerih zelenih ciljih in kaj pričakujete od politike EU?
Slovensko gospodarstvo se v strategijah trajnostnega razvoja in zelenega prehoda večinoma osredotoča na energetsko učinkovitost in uvajanje OVE, zmanjševanje odpadkov in ponovno uporabo surovin, na razogljičenje, izdelavo LCA, na spekter zahtev ESG itd. Država, banke, podjetniški sklad in drugi z različnimi razpisi spodbujajo zeleni prehod s povratnimi in nepovratnimi sredstvi. Katere pomanjkljivosti ali ovire (nejasna zakonodaja, premalo spodbud, okoljevarstvena dovoljenja, pomanjkanje strokovnega kadra za zeleni prehod, nerazvite tehnologije, davčne razbremenitve pri vlaganjih v zelene naložbe, premalo sredstev za trajnostne projekte itd.) najbolj vplivajo na odločanje o sprejemanju programov zelenega prehoda in kdo bi moral ukrepati? Ali ste seznanjeni z različnimi razpisi, ki ponujajo spodbude za zeleni prehod?
Ključna pomanjkljivost je preambiciozna in nejasna zakonodaja
Za našo prihodnost je pomembno, da gospodarstvo EU ohranimo konkurenčno. To nam lahko uspe le skupaj, s pravimi in konkretnimi odločitvami vseh deležnikov s področja gospodarstva, trajnostne preobrazbe in politike. Osnovni temelj za gospodarsko konkurenčnost predstavljajo inovativne tehnologije in trajnostne prakse. Brez tega izzivi, s katerimi se danes sooča industrija na poti do zelenega prehoda, vodijo v nadaljnji upad evropske proizvodnje ter hkratno povečevanje azijskega uvoza. Zato potrebujemo celovit pristop – prehod, ki temelji na znanosti, ima predvidljivo regulativno okolje in dostop do zelene, cenovno dostopne in trajnostne energije v zadostni količini. Menim, da mora EU z ambicioznimi zelenimi cilji nadaljevati, hkrati pa izostriti posluh za ovire s katerimi se pri tem sooča gospodarstvo. Kar je najbolj pomembno, pa temu ustrezno tudi ukrepati. EU mora razviti politike, ki bodo spodbujale inovacije ter investicije v nove tehnologije. Prvi korak v to smer predstavlja letošnja Antwerpska deklaracija, ki poziva k desetim najnujnejšim ukrepom za ponovno vzpostavitev konkurenčnosti in ohranitev delovnih mest.
V družbi BASF se zavedamo, da so za preživetje našega in ostalega evropskega gospodarstva potrebne spremembe. Pri prilagajanju lastnih procesov in proizvodov trajnostnim ciljem pa se podjetja žal srečujemo z mnogimi ovirami. Ključne pomanjkljivosti je moč opaziti v preobsežni, preambiciozni in nejasni zakonodaji, ki lahko zaradi pomanjkanja učinkovitih smernic in prezahtevnih predpisov uniči določene industrije. Kljub aktualnim razpisom za finančna sredstva, ki jih podrobno spremljamo, smo v primerjavi z ZDA in Kitajsko v EU še vedno deležni prenizkih spodbud in subvencij s strani vlad in drugih institucij, kar zmanjšuje motivacijo podjetij za vlaganje v zelene naložbe. Tu sta tudi nestabilna in visoka cena energentov. Nenazadnje naj omenim še pričakovanja kupcev in strank, ki od nas vse pogosteje zahtevajo izdelke in storitve z nizkoogljičnim odtisom. Ob vsem tem je zmotno pričakovati, da bodo cene storitev in izdelkov na trgu ostale enake. Če v EU želimo pravočasno doseči, kar smo si zadali, potem je skrajni čas, da vsak deležnik stori, kar mora. Le tako se bo celotni cikel trajnostne preobrazbe gospodarstva lahko uspešno vzpostavil ter pripomogel k nadaljnji rasti gospodarstva v EU.
Do brezogljične družbe postopoma
Učinkovita alternativa fosilnim gorivom pomeni, da dolgoročno ne zmanjšujemo učinkovitosti gospodarstva. Tako imenovani zeleni prehod bo seveda močno vplival, vendar bi se krivulja učinkovitosti s časom morala spet obrniti navzgor. Avtomobilska industrija je v Evropi od nekdaj predstavljala jedro gospodarstva. Mobilnost pa ena največjih svoboščin prebivalstva. EU se je odločila temeljito premešati avtomobilsko industrijo, jo narediti ogljično-nevtralno in to brez vnaprej postavljene energetske infrastrukture. Brezogljična družba ni mogoča v enem koraku – vse na elektriko. To bi lahko dosegli postopoma, z dobro premišljenimi ukrepi in spremembami. Na segmentu prevoza tovora, od katerega smo odvisni vsi, je na primer mogoče brez dodatnih izumov, inovacij in sprememb doseči, da prihranimo energijo na prepeljano enoto tovora, tudi do 90%. Gre le za drugačno izbiro prevoza tovora po evropski celini. Govorim o kombiniranem prometu, kjer se daljše razdalje premagujejo po železnici, lokalne dostave pa še vedno s cestnimi vozili. Tovor se nahaja v intermodalnih transportnih enotah. Vključevati je treba vse deležnike v prevozni verigi. V naslednjem koraku je mogoče elektrificirati tudi dostavo, saj na kratki razdalji baterijski tovornjak ni tako problematičen, kot je na tisoč in več kilometrov dolgi relaciji. Torej, po korakih bi dosegali cilje razogličenja transporta. Na voljo sta dve mednarodni študiji, ki dokazujeta prihranke pri energiji. (https://www.uirr.com/en/media-centre/leaflet-and-studies/mediacentre/2236-zero-carbon-combined-transport-study-by-d-fine-.html) in (https://www.uirr.com/en/media-centre/leaflet-and-studies/mediacentre/2403-roadmap-to-zero-carbon-combined-transport-2050-d-fine.html). Kakšno je stališče Slovenije do tega? Tega ne morem komentirati, vendar pomembnejših premikov ali vsaj vzpodbud v tej smeri pri nas ni videti.
Prihranki pri porabi energije so vsekakor pravi pristop. Ker najbolj poznam transportno panogo, se bom osredotočil na prevoze. Ko se govori o prevozu blaga po celini, običajno v Sloveniji to zreduciramo na cestne ali pa železniške prevoze. Kombinirani prevoz blaga je, kot ime samo pove, kombinacija obojega, ki od vsake panoge jemlje najboljši del. Cestni prevoz tovora je fleksibilen, točen in ima dostop do vsakega skladišča, v kateremkoli kraju. Medtem, ko železnica ne more doseči kateregakoli razkladališča, ima pa veliko kapaciteto za dolge relacije med terminali, in to z velikim prihrankom energije na enoto tovora. Kje je torej problem?
Pri celotnem procesu prevoza blaga gre namreč za pomembno dejstvo. Vprašajmo se: Kdo je tisti, ki kontrolira blago? Kdo načrtuje in upravlja s sredstvi in kdo nosi odgovornost za izvedbo prevoza? Z eno besedo: Kdo obvladuje posel? Cestni prevozniki imajo bojazen, da bo železniški operater prevzel njihove naročnike in izvajal prevoze sam. Vendar v praksi ni tako. V kombiniranem transportu je naročnik cestni prevoznik, ki obvladuje celotno transportno verigo. Operater kombiniranega transporta se osredotoča na optimizacijo prevozov med kontejnerskimi terminali cenovno in kakovostno. Običajno je cestni prevoznik tudi lastnik oziroma imetnik intermodalnih transportnih enot, ki jih razporeja po evropski celini, kot tudi vlečna vozila in voznike. Teh potrebuje občutno manj kot sicer v čisti cestni različici prevoza. Torej, tudi ozaveščanje cestnih prevoznikov je ena izmed nalog države. Poleg tega jih tuji naročniki že silijo k uporabi intermodalnih rešitev. Predvsem pa menim, da so potrebne vzpodbude, ne pa morebitni omejevalni ukrepi. V Sloveniji ni nikakršnih vzpodbud za takšno dejavnost, tako da zaenkrat ni pravih razlogov, da bi cestni prevozniki razmišljali v tej smeri.
Zahteve zelenega prehoda so morda precej nepremišljene
EU je zelo optimistično postavila cilje zelenega prehoda, ki se področja pridelave in predelave hrane še posebej dotikajo. Gre za Zeleni dogovor in številne strategije, ki so bile sprejete na področju metana, biotske raznovrstnosti, strategija od vil do vilic, strategija za krožno gospodarstvo, evropski načrt boja proti raku in številne druge, ki vnašajo v poslovanje podjetij trajnostne cilje, potrebujejo pa veliko investicij. Podnebne spremembe imajo močan vpliv na pridelavo hrane. V Sloveniji, ki ima veliko območij z omejenimi dejavniki za pridelavo in je prevladujoča panoga živinoreja, zaveze EU zelo zadevajo. Prilagajanje na vremenske nevšečnosti, zagotavljanje dobrobiti živali, novi potrošniški trendi terjajo od podjetij velika vlaganja v nove tehnologije, nove prilagojene hleve in ne zgolj v izboljšanje energetske učinkovitosti ter uvajanja obnovljivih virov energije. V podjetjih potekajo procesi trajnostne preobrazbe, ki pa je finančno in kadrovsko zelo zahteven proces. Podjetja, če želijo biti konkurenčna, se novim zahtevam intenzivno prilagajajo. Morda so nekatere zahteve EU na področju zelenega prehoda precej nepremišljene, včasih preambiciozne, saj stanje razvitosti posameznih držav članic ne omogoča tovrstnih prilagoditev in bi morali imeti prilagojene ukrepe za države članice.
Trajnostna preobrazba podjetij je zelo zahtevna in jo morata ozavestiti najprej lastnik in vodstvo podjetja, ki se odloči, da bo svojo poslovno strategijo preobrazil v trajnostno poslovno strategijo podjetja. Gre za odločitev, ki poteka kot proces v podjetju, zahteva pa prilagoditve poslovnega procesa, tehnologij, kompetenc zaposlenih in kulture. Zakonodaja vse bolj sili podjetja, da vstopajo na pot trajnostnega razvoja, čeprav so trenutno stroški tovrstne preobrazbe zelo visoki in so pogosto v celoti na ramenih podjetja. Zagotovo bi k hitrejšemu prehodu podjetij prispevala enostavnejša zakonodaja na področju pridobivanja različnih dovoljenj (gradbena, okoljska, vodna), občutno je pomanjkanje strokovnega kadra, ki razume zeleni prehod. Žal še vedno veliko tehnologij, ki bi bile učinkovite pri zelenem prehodu in cenovno konkurenčne, še ni razvitih ali pa so v pilotnih fazah. Pričakovali bi več davčnih razbremenitev pri vlaganjih v trajnostno preobrazbo v podjetjih, cenejše povratne vire financiranja in zagotovo več nepovratnih sredstev s strani države, tudi večjo podporo inovacijam. Industrija proizvodnje pijač si že nekaj let prizadeva za vzpostavitev kavcijskega sistema za plastenke pijač v Sloveniji, s katerim bi zagotovili krožni model znotraj industrije. Veliko se vlaga v trajnostno rabo vode, vendar še vedno primanjkuje namakalnih sistemov. Podjetja razvijajo nova inovativna živila, ki so prijaznejša okolju in zdravju ljudi (odloči se za polnozrnato). Prav tako si podjetja prostovoljno postavljajo zaveze po zmanjševanju vsebnosti soli, sladkorjev in maščob v živilih ter si prizadevajo za trajnostno embalažo. Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij je aktivator številnih aktivnosti tudi skozi projekte, kot so SRIP HRANA, EIT FOOD HUB, HIGHFIVE in drugi.
Zeleni prehod ni uresničljiv brez podpore države
Ekipa podjetja REM d.o.o.
V zadnjih letih se v gradbenem sektor namenja vse večji pomen zeleni gradnji ter trajnostnemu pristopu k zasnovi zgradb. Vzrok ni samo večja okoljska ozaveščenost družbe, temveč tudi vse bolj zahtevna zakonodaja na tem področju.
V podjetju REM smo pred 10 leti prepoznali trende in usmeritve regulative EU ter se odločili za razvoj trajnostnih modularnih objektov in prehod v trajnostno poslovanje. Glavni korak k trajnostnemu delovanju podjetja je bil zapis trajnostne strategije 2020-2024. Večji dosežen mejnik pa razvoj t.i. nizkoogljične modularne enote REM z znanim vplivom na okolje, z dokazili, skladnimi z metodami LCA in PEF, ki je bil dosežen ob podpori strokovnjakov Zavoda za gradbeništvo (ZAG). Rezultat razvoja predstavlja pridobitev okoljske deklaracije proizvoda EPD, s čimer smo postali prvi proizvajalec modularnih enot v Evropi s pridobljeno okoljsko deklaracijo. To predstavlja pomemben korak k uresničitvi zahtev ESPR in pridobitvi DPP (ang. Digital Product Passport).
Za uspešno izvedbo razvoja nizkoogljične modularne enota je bila ključna podpora s strani državnih razpisov, zato lahko z veliko zanesljivostjo trdimo, da razvoj trajnostnih izdelkov, kakor tudi trajnostno poslovanje podjetij z upoštevanjem zahtev zelenega prehoda ni uresničljivo brez ustrezne podpore države. Podjetja pričakujemo predvsem dolgoročno podporo države v spodbudah, večje davčne razbremenitve pri vlaganjih v zelene naložbe in zagotavljanje večjega števila strokovnega kadra na trgu dela. Glede na omejene možnosti podpore, ki smo jim danes priča v državi in EU ter zaradi nekonkurenčnih pogojev gospodarstva v EU, ki jih predstavljajo visoki stroški energije, pomanjkanje delovne sile, visoke davčne obremenitve in ostalih dejavnikov, pričakujemo, da bomo zeleni prehod izvajali premišljeno in vzdržno.
Pripravili gradbeni digitalni dnevnik, a ni podlage v zakonodaji
Zavedati se moramo, da je zeleni prehod dejstvo in ni več vprašanje. Torej je to zagotovo vlak, na katerega moramo sesti prej ali slej. Kdaj bo zares odpeljal s postaje, pa je drugo vprašanje. Pričakujemo, da bomo od države po vzoru EU dobili jasna merila in smernice. Vendar če želimo ostati konkurenčni, med tem časom ne smemo zaspati. V skupini GIC se ravnamo skladno z našo strategijo, kjer aktivno vlagamo v področje zelenega prehoda. Slednji je tesno povezan tudi s transformacijo podjetja na področju digitalizacije, s čimer verjamemo, da bomo poskrbeli za konkurenčnost in prepoznavnost na vseh področjih trajnostnega gradbeništva in trajnostnega poslovanja. Zagotovo pa je na nivoju države potrebno definirati, kaj je trajnostno gradbeništvo, v kolikšni meri se bo vključila država in kaj se pričakuje od gospodarstva. Če izpostavimo en primer – z enim izmed projektov smo oblikovali digitalni gradbeni dnevnik, ki pa ga žal ne moremo vpeljati, saj za to nimamo podlage v zakonodaji.
Res je, veliko govorimo o LCA analizah, obenem pa nimamo jasnih pravil, kakšna vrsta LCA analize se pričakuje. Dokler ne vemo, kaj je »dober in kaj slab« rezultat LCA analize, nam ne bo v veliko pomoč zgolj zato, ker bo narejena. Ugotavljamo, da je veliko nejasnosti. Vse preveč se govori na splošno. Zakonodaji, ki bi nas morala usmerjati, voditi, spodbujati, nam ne uspe niti slediti. Npr. govorimo o trajnostnem gradbeništvu, trajnostni gradnji, pa nimamo pripravljene zakonodaje, ki bi nam to omogočala, ki bi imela jasne smernice, kaj so merila in kako se bomo kot država tega lotili (npr. ne moremo digitalizirati procesov npr. BIM, gradbeništvo 4.0 ipd.). V skupini GIC smo veliko sredstev namenili raziskavam in razvoju digitalizacije, vpeljevanju trajnostnih materialov v gradnjo, optimizacijo procesov. Vendar, dejstvo je, da bomo potrebovali podporo države in odgovornih organov, da lahko aktivno in učinkovito začnemo s trajnostno gradnjo v Sloveniji. S trenutnimi razpisi smo seznanjeni, poznamo tudi napoved razpisov. Vprašanje pa je, koliko od teh razpisov bo namenjeno velikim podjetjem in kakšna bodo merila za prijavo.
Zeleni prehod je odgovornost več deležnikov
Konkurenčnost gospodarstva v času zelenega prehoda postaja v današnjem svetu vse pomembnejša tema. Zeleni prehod oziroma prehod iz tradicionalnih, ogljično intenzivnih panog v bolj trajnostne in okolju prijazne alternative je ključen za soočanje z izzivi podnebnih sprememb in zagotavljanje dolgoročne vzdržnosti gospodarstva. Konkurenčnost gospodarstva v zelenem prehodu zahteva integriran pristop, ki vključuje inovacije, regulativni okvir, izobraževanje, financiranje, mednarodno sodelovanje in socialno pravičnost, ki ne povzroči zmanjšanja števila delovnih mest, temveč spodbuja ustvarjanje novih delovnih mest v trajnostnih sektorjih. Trajnostna in konkurenčna gospodarstva bodo tista, ki bodo uspela uskladiti ekonomske cilje s cilji varstva okolja in družbene odgovornosti. Največ ovir vidim med tradicijo naroda in zelenim prehodom v uvajanju trajnostnih oblik prevoza kot na primer uporaba javnih prevoznih sredstev ali »car sharringa«. Ne gre pozabiti, da avtomobil v slovenski družni predstavlja statusni simbol. Podatek, da je bilo leta 2022 v Sloveniji registrirano približno 1,2 milijona osebnih avtomobilov, pove dovolj. Morda se bo z mlajšo generacijo uporaba javnih prevozov in »car sharinga« povečala tako v zasebnem kot v poslovnem življenju povečala. Prepoznavanje ovir uvajanja zelenega prehoda in soočanje s ključnimi koraki v uvajanju zelenega prehoda so izrednega pomena. Potrebno je uskladiti politike, investirati v raziskave in razvoj, zagotoviti dostop do finančnih virov ter izobraziti in motivirati deležnike, kako spodbujal trajnostni razvoj. Kratkoročni cilji podjetij in želja po ustvarjanju dobička otežujejo trajnostni razvoj.
Slovensko gospodarstvo si prizadeva vključiti te strategije v svoje politike in prakse, da bi zagotovilo trajnostno prihodnost državljanov in okolja. Sodelovanje z različnimi deležniki, vključno z ministrstvi, zasebnim sektorjem, akademskim svetom in civilno družbo, je bistveno za doseganje teh ciljev. Sprejetje programa zelenega prehoda zahteva integriran pristop, ki upošteva ekonomske, okoljske in socialne vidike trajnosti. Za doseganje ciljev zelenega prehoda in zagotavljanje trajnostne prihodnosti je ključno zagotoviti usklajenost in sodelovanje vseh deležnikov. Pri uvajanju programov zelenega prehoda so dosedanja prizadevanja brezpredmetna brez osveščenosti državljanov. Število spodbud, nerazvite tehnologije, davčne razbremenitve ne dosežejo svojega učinka, če investicije predstavljajo same sebi namen. Seznanjen sem z razpisi in med njimi pogrešam razpise za izobraževanje tako kadrov kot državljanov Republike Slovenije, ki bi omogočala hitrejšo implementacijo zelenega prehoda. V preteklih dveh letih sta se v Sloveniji zgodile dve naravni katastrofi, požar na Krasu in poplave katastrofalnih razsežnosti. V obeh primerih govorimo zgolj o kurativi in ne o preliminarnih ukrepih, da se morda taka razdejanja ne ponovijo. Koncept uvajanja zelenega prehoda je potrebno spremeniti.
Pri izpustih toplogrednih plinov presegli oba cilja
Talum v okviru svoje politike trajnostnega razvoja in strategije intenzivno deluje v smeri trajnostnega razvoja proizvodnje aluminijevih izdelkov. S tehnološkimi izboljšavami skozi čas smo direktne emisije toplogrednih plinov zmanjšali za več kot 90 % glede na leto 1990 in več kot 85 % glede na leto 2005. Tako smo že močno presegli cilja, ki izhajata iz zelenega evropskega dogovora, cilja »Pripravljeni na 55« in cilja sektorja, ki trguje s pravicami emisij toplogrednih plinov EU-ETS.
Že za poslovno leto 2022 smo trajnostno poročilo izdelali kot samostojni dokument in ga javno objavili na spletni strani družbe. Trajnostno poročilo za poslovno leto 2023 je že pripravljeno v skladu z evropsko direktivo o trajnostnem poročanju CSRD in evropskimi standardi trajnostnega poročanja ESRS. V poročilo bodo vključena razkritja vseh, za podjetje pomembnih področij v okviru stebrov ESG. Na ta način s transparentno komunikacijo naših trajnostnih aktivnosti in dosežkov sodelujemo z vsemi ključnimi deležniki in sledimo ter izpolnjujemo njihove zahteve.
Tehnološke ter poslovne procesov prilagajamo in izpopolnjujemo z upoštevanjem kriterijev v okviru ESG. Za uspešen prehod in prilagoditev pa s strani države in EU potrebujemo konkurenčno in stabilno poslovno okolje v okviru naše dejavnosti.
Aluminij je strateško pomemben material za uspešen zeleni prehod. S tem namenom je tudi uvrščen v Akt o kritičnih surovinah (CRMA) in igra izredno pomembno vlogo pri tehnologijah v okviru Akta o neto ničelnih tehnologijah (NZIA). Zato je ključno in neobhodno, da bodo aktivnosti regulatornih in upravnih organov močno spodbujale in motivirale pohitritev pridobivanja dovoljenj na eni ter dostop do finančnih spodbud za nove ali obstoječe projekte na drugi strani.
