Cene še naprej v zamrzovalniku – EOL 71-72

Nepotrebna vladna odločitev

Janko Kramžar, Snaga Ljubljana:
Vlada se je odločila za novo zamrznitev cen. To je nepotrebna odločitev. Določanje cen komunalnih storitev bi vsekakor morali urejati bolj sistematično – treba bi bilo sprejeti standarde in normative na področju izvajanja javnih služb ter v zvezi z njimi tudi primerno metodologijo za določanje cen komunalnih storitev. Po mojem mnenju bi morala država bolj trdno usmerjati izvajanje javnih služb s področja varstva okolja, še posebej na področjih, kjer lahko ekonomske in okoljske rezultate, primerljive z najučinkovitejšimi gospodarstvi ter državami v svetu, dosežemo samo z zagotovitvijo zadostnega obsega storitev. Pri izvajanju vseh storitev ali pri izgradnji infrastrukture za izvajanje javnih služb s področja varstva okolja je treba preučiti tudi možnost javno-zasebnega partnerstva. Sem pa včasih zelo v dvomih, ali je zasebno izvajanje res lahko učinkovitejše od javnega. V preteklosti se je mnogokrat pokazalo, da ne. Prave cenovne politike danes pravzaprav nimamo, ta, ki obstaja, pa je preveč spremenljiva in nima ustrezne sistemske in strateške usmeritve.
Glavni problemi komunale so nesistematični in nestrokovni pristopi k reševanju problemov ter pomanjkanje sistemskih usmeritev (standardi in normativi). Velik problem je tudi dopuščanje tega, da podjetja javne storitve izvajajo za ceno, ki je nižja od lastne cene izvajalca, kar privede do problema neprimerljivosti med izvajalci tako pri nas kot v drugih državah.

Dvoličnost prejšnje in zdajšnje vlade

Ivan Hajnšek, Snaga Maribor:
Vsi sicer govorimo o zamrznitvi cen, v bistvu pa gre za maksimiranje cen komunalnih storitev, kar z drugimi besedami pomeni, da se cene lahko spreminjajo, vendar samo navzdol. Takšno stanje traja že od avgusta 2010, torej dve leti. Po drugi strani pa je to samo dokaz, da vlada, tako prejšnja kot zdajšnja, nima strategije glede oblikovanja cen komunalnih storitev. Hkrati je to neke vrste dvoličnost obeh vlad, prejšnje in zdajšnje, saj se nekatere cene, kot so cene za električno energijo ali naftni derivati, spreminjajo brez težav oziroma kar avtomatično na podlagi določenih parametrov – borzne cene nafte, tečaja evra nasproti dolarju. Obe postavki pa sta v družinskem proračunu bistveno večji kot cene komunalnih storitev. Očitno v vladi prevladuje strah, da bodo v primeru sprostitve teh cen podivjale druge. Ker pa cene potrjujejo občinski oziroma mestni sveti, je ta strah odveč, saj se večina županov trudi biti všečna svojim volilcem. Seveda takšno zadrževanje cen na dolgi rok dejansko pomeni, da se bodo morale te cene v nekem trenutku dvigniti za večji odstotek, kar pa bo na takšen ali drugačen način boleče za vse. S takšnim stanjem se siromaši tudi infrastruktura komunalnih podjetij v Sloveniji. Na žalost že ugotavljam, da marsikatero mesto v sosednji Hrvaški za zbiranje in odvoz odpadkov uporablja boljši in novejši vozni park.
V Mariboru imamo ceno za zbiranje, odvoz, predelavo in odlaganje odpadkov iz leta 2006. Mestni svet nam je že potrdil dvig cen za dobrih 20 odstotkov, ki bi se časovno izvedel v dveh korakih. Poslovanje Snage Maribor je stabilno. Prihranke iščemo na vseh področjih, tudi z neinvestiranjem v našo infrastrukturo, zato upam, da bomo poslovno leto 2012 zaključili pozitivno.

Nova zamrznitev cen, modela za regulacijo pa ni

Mag. Stanka Cerkvenik, IREET:
Gospodarske javne službe varstva okolja se izvajajo v pogojih geografsko lokalnih naravnih monopolov. Analiza izvajanja javnih storitev pogosto razkrije neučinkovitost, kar je posledica dejstva, da izvajalci javnih storitev delujejo v nekonkurenčnem okolju in so v svojem organizacijskem okviru pogosto podvrženi različnim tržnim nepravilnostim ter vplivu državne in lokalne politike.
Za izvajanje trajnostne razvojne politike, zlasti glede zanesljive in kakovostne oskrbe ter varovanja naravnih virov, je zato potrebna ustrezna ekonomska regulacija, ki mora zagotoviti polno pokritje stroškov izvajanja dejavnosti, okoljske stroške in potrebna sredstva za razvoj infrastrukture ter vključevati ustrezne spodbude za učinkovitejše izvajanje javnih storitev. Bistvo regulacije je torej določiti ceno, ki krije upravičene stroške izvajanja storitev in zagotavlja trajnostno poslovanje reguliranih izvajalcev.
Občine, odgovorne za zagotavljanje komunalnih storitev, se pri tem soočajo s ključnim vprašanjem, kateri stroški in v kolikšni višini so dejansko upravičeni. Odgovor nikakor ni enostaven. Občinske gospodarske javne službe varstva okolja se namreč na posameznih oskrbovalnih območjih izvajajo pod zelo različnimi pogoji. Poleg naravnih pogojev na izvajanje vplivajo tudi številne tehnično-tehnološke značilnosti povsem lokalnega značaja, kar vpliva na lastno ceno storitev. Pri presoji učinkovitosti je torej ključno poznavanje in upoštevanje pogojev izvajanja oskrbe javne storitve, ki jih opredeljujejo značilnosti prostorske urejenosti oskrbovalnih sistemov v upravljanju posameznega izvajalca. Brez upoštevanja navedenega se namreč lahko izvajalcu pripišejo neučinkovito izvajanje in temu primerni nižji priznani stroški, razlog nedoseganja zahtevanih vrednosti pa je dejansko v različnih oz. zahtevnejših pogojih izvajanja dejavnosti.
S strokovnega stališča je torej nesporno, da mora analiza učinkovitosti upoštevati specifične pogoje izvajanja storitev. Problem je predvsem v tem, kako zagotoviti potrebne podatke in strokovno presoditi relativno učinkovitost posameznega izvajalca. Pri tem ne gre pozabiti na pogosto nesimetrijo informacij, ki presojo še dodatno otežuje. Izvajalci imajo namreč na razpolago več podatkov, so bolje opremljeni in običajno niso motivirani za zmanjševanje stroškov.
V praksi se kot orodje za celovito ugotavljanje učinkovitosti izvajanja javnih storitev vse bolj uveljavlja primerjalna analiza (benchmarking). Številne evropske države s predpisi sistemsko uvajajo primerjalno analizo izvajanja javnih storitev na lokalno raven, kar občinam omogoča učinkovitejše upravljanje javnih služb in zagotavlja strokovne osnove za cenovno regulacijo. Raziskave potrjujejo, da države, ki v večji meri uporabljajo primerjalno analizo, dosegajo višjo raven učinkovitosti izvajanja javnih storitev.
Z vstopom v Evropsko unijo bi morala tudi Slovenija uvesti ustreznejši način regulacije komunalnih storitev. Pri tem je metodologija preglednega določanja upravičenih cen komunalnih storitev bistven element za izvajanje trajnostne razvojne politike, zlasti glede učinkovite, zanesljive in kakovostne oskrbe ter varovanja naravnih virov. Vendar pri nas državni regulaciji do danes še ni uspelo vzpostaviti mehanizma za vodenje učinkovite ekonomske politike na področju gospodarskih javnih služb, podrejena je predvsem makroekonomskemu cilju inflacijskega sidra. Za administrativno določanje cen je značilno neupoštevanje pogojev in učinkovitosti izvajanja dejavnosti, kar je povzročilo neupravičene cenovne disparitete, medtem ko dolgotrajna omejevala politike s ceno, ki ne pokriva stroškov izvajanja dejavnosti, vse bolj zmanjšujejo likvidnostno in investicijsko sposobnost izvajalcev gospodarskih javnih služb v Sloveniji. Navedeno je potrdila tudi analiza izvajanja komunalnih storitev v Sloveniji, ki smo jo izvedli v Inštitutu za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji za obdobje 2007–2009. Taki pogoji ne omogočajo učinkovitega izvajanja javnih storitev, temveč nasprotno – spodbujajo neučinkovitost in dezinvestiranje na področju gospodarske javne infrastrukture, ki že dobiva razsežnosti resnega razvojnega problema.
Ne moremo si več zatiskati oči pred dejstvom, da je stanje na komunalnem področju vse težje. Pri tem pa vse kaže, da nismo nič bližje sistemsko urejeni regulaciji. Vlada je namreč pred dnevi ponovno podaljšala ukrep kontrole cen komunalnih storitev za nadaljnjih šest mesecev, z že znano obrazložitvijo, da bi se z oblikovanjem cen komunalnih storitev izključno na ravni lokalnih skupnosti vzpostavile razmere, ki bi v večji meri omogočale ekonomsko neučinkovito zagotavljanje komunalnih storitev. Pri tem pa sama vse od leta 1993, ko je z Zakonom o varstvu okolja določila, da je treba opredeliti oskrbovalne standarde in normative ter metodologijo za oblikovanje cen občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, ni uspela vzpostaviti ustreznega modela regulacije cen.
Nekako ne moremo mimo vprašanja, kako da v dveh desetletjih nismo uspeli vzpostaviti sistemskega okvira za ekonomsko regulacijo komunalne dejavnosti. Je razlog pomanjkanje strokovnega znanja ali politične volje? Prvi razlog bi težko potrdili, saj je stroka v tem času ponudila sistemske rešitve. V okviru projektne naloge, ki smo jo v inštitutu IREET izvedli za Zbornico komunalnega gospodarstva, je bil že leta 2009 izdelan predlog metodologije za oblikovanje in spremljanje cen komunalnih storitev, izvedene so bile tudi prve primerjalne analize izvajalcev posameznih javnih služb. Pri projektni nalogi so sodelovali tudi predstavniki vseh ministrstev in institucij, ki so kakorkoli povezani z oblikovanjem cen komunalnih storitev in so tako seznanjeni s stanjem na komunalnem področju.
Neodgovorno in nestrokovno bi bilo, da se predlogi in ugotovitve projektne naloge ne implementirajo v zakonske predpise in da se ne nadaljuje primerjalna analiza poslovanja izvajalcev javnih služb, ki bi lahko na podlagi že oblikovanih baz podatkov v zelo kratkem času zagotovila sistemska orodja za učinkovitejše izvajanje komunalnih storitev.
Strokovne podlage so torej že izdelane. Potrebna je le politična volja, da se zagotovijo formalnopravne podlage za metodološko enotno in pregledno spremljanje tehnično-ekonomskih parametrov izvajanja gospodarskih javnih služb. Glede na organiziranost pristojnih ministrstev in ob upoštevanju prenosa pristojnosti določanja cen na lokalne skupnosti pa velja razmisliti o skupni neodvisni instituciji, ki bo na strokovnih osnovah in z ekonomskimi argumenti presojala pogoje poslovanja in ustreznost cen javnih storitev. Na ta način bo zagotovljena strokovna podpora izvajalcem javnih služb pri oblikovanju in lokalnim skupnostim pri presoji in določanju upravičenih cen javnih storitev.

Bliža se trenutek učinka domin

Tomaž Novak, JP Komunala Laško:
V času, ko je bil na čelu Zbornice komunalnega gospodarstva Leon Behin, so bile aktivnosti zbornice usmerjene med drugim tudi v reševanje problematike cen komunalnih storitev. Med drugim so potekala usklajevanja v zvezi z dopolnitvami Uredbe o oblikovanju cen komunalnih storitev in Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja v povezavi s to uredbo. Za komunalna podjetja, ki smo v zvezi z uredbo in pravilnikom že pridobila pozitivno strokovno mnenje pristojnega ministrstva, je bilo zelo pomembno dejstvo, da bi s temi spremembami zadržali veljavnost tega pozitivnega strokovnega mnenja, saj do njegove uveljavitve oziroma uporabe v praksi ni moglo priti zaradi nenehnega podaljševanja zamrznitve cen komunalnih storitev. To ureja Uredba o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev. Pogovori pa so potekali v smeri odmrznitve cen komunalnih storitev, ki jih ureja ta uredba.
Poleg problematike, ki se v našem primeru nanaša na cene komunalnih storitev za opravljanje gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov, sta za nas in našo prihodnost pomembni tudi hitrost in ažurnost v zvezi z odločanjem in izdajanjem okoljevarstvenih dovoljenj na področju zbiranja, odlaganja in sortiranja MKO, kompostiranja MKO, muljev iz ČN in drugih odpadkov z ustreznimi ocenami ter ne nazadnje izdelava kompozitnih materialov, kar smo kot primer dobre prakse potrdili tudi s pridobitvijo slovenskih tehničnih soglasij.
Od vseh deležnikov pričakujemo ustrezno razumevanje omenjene problematike, takojšnji odziv in selektivno, ažurno, strokovno odločanje vseh udeleženih na vseh ravneh in v vseh procesih odločanja.
V primeru naše komunale v tem trenutku še ne moremo oceniti posledic, se pa bliža trenutek, ko bo prišlo do zaprtja deponije nenevarnih odpadkov Strensko. To bo povzročilo učinek domin. Vsa našteta dejstva bodo ob trenutni gospodarski situaciji zelo negativno vplivala na naše poslovanje v prihodnosti.

Cene naj bodo v rokah lokalnih skupnosti

Špela Hlačar, JKP Slovenske Konjice:
JKP, d. o. o., Slovenske Konjice posluje z nespremenjenimi cenami za storitve gospodarskih javnih služb že celo desetletje, brez kakršnihkoli uskladitev s stopnjo rasti stroškov. V tem času je bilo zgrajene za več milijonov evrov komunalne infrastrukture, ki dodatno z amortizacijo oz. najemnino bremeni naše poslovanje.
Na področju odpadkov smo želeli cene uskladiti v letu 2010, pred tem, ko smo prenehali odlagati odpadke na lastnem odlagališču in ob uvedbi ločenega zbiranja bioloških odpadkov. Zamrznitev cen v avgustu 2010, ki še vedno traja, nam je to onemogočila. Še bolj pa smo razočarani nad mnenjem ministrstva, da storitve, kot so odvoz mešanih komunalnih odpadkov na regijski center, obdelava odpadkov pred odlaganjem in uvedba zbiranja bioloških odpadkov, niso nove storitve izvajalca gospodarske javne službe, ki bi jih smeli uporabnikom na novo zaračunati.
Poslovno leto bomo v skladu z načrtom, podobno kot pretekla leta, zaključili na način, da bo naša lastnica, občina Slovenske Konjice, krila izgubo izvajanja gospodarskih javnih služb iz proračuna (subvencije, dotacije).
Na področju opravljanja storitev bi država morala ne glede na velikost lokalnih skupnosti zahtevati podobne standarde izvajanja gospodarskih javnih služb, to redno kontrolirati in ukrepati. Ni prav, da še vedno številni večji vodovodni sistemi niso v upravljanju s strani občin imenovanih koncesionarjev, da za vodne vire v uporabi niso pridobljena vodna dovoljenja, da marsikje ne ločujejo odpadkov, kot je predpisano, da lokalne skupnosti ne bomo uspele doseči rokov za čiščenje odpadnih voda in podobno.
Velik problem države je tudi brezbrižno podeljevanje dovoljenj za sheme zbiranja odpadkov družbam, ki nato ločeno zbranih frakcij ne prevzemajo v celotni, pri izvajalcih javnih služb zbrani količini, ampak le tisto, kar so si preračunali kot ekonomsko upravičeno (embalaža in odpadna embalaža, sveče in podobno).
Cene storitev izvajalcev GJS bi morale biti ob podobnem standardu med sabo primerljive. Kot primer, naši uporabniki odvoza odpadkov plačajo za enak obseg storitve, kot je v večjih občinah v neposredni bližini, več kot dvakrat manj.
Cene naj bodo v rokah lokalnih skupnosti, predhodno pa bi bilo mogoče prav, da se pridobi soglasje kakšnega ministrstva, vezano tako na nivo opravljanja storitve, dokazila v zvezi z izpolnjevanjem zakonodajnih zahtev kot tudi same višine cene.
Vir financiranja izgradnje komunalne infrastrukture so poleg obeh okoljskih dajatev še sredstva evropskih skladov, namenska sredstva občinskega proračuna in najemnina. Lokalna skupnost je v zadnjem času uspela pridobiti evropska sredstva za izgradnjo kanalizacijskega sistema in centralne čistilne naprave Slovenske Konjice, v pridobivanju so sredstva za menjavo azbestnih vodovodnih cevi in izgradnjo novih vodohranov. Vedno pa je premalo denarja za investicijsko vzdrževalna dela na obstoječi komunalni infrastrukturi. Tudi denarja za priključitev novih uporabnikov na javni vodovodni sistem, kar se je izkazalo kot nuja ob letošnji suši, je premalo oziroma ga sploh ni.

Občine niso v enakem položaju

Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije in župan občine Pivka:
Podaljšanje zamrznitve cen komunalnih storitev s strani države ni korektno. Država občine drži v poziciji, ki tudi pravno ni sprejemljiva. Čeprav smo v občinah v vse težji finančni situaciji, moramo v proračunih dodatno iskati denar za probleme komunalnih podjetij. V najkrajšem času mora država sprejeti nov pravilnik o komunalnih cenah, ki bi priznal realne stroške. Združenje občin, Skupnost občin in Zbornica komunalnega gospodarstva smo predlagali novo uredbo in jo poslali Ministrstvu za okolje in prostor, vendar se ni nič zgodilo. Vse je po starem. Občine niso v enakem položaju. V boljšem so tiste, ki so, ko je bila možnost, pohitele s povišanjem cen. Tiste, ki tega niso storile, ne vedo, kako pokriti stroške novih dejavnosti, na primer ločeno zbiranje odpadkov ali pa realizirane naložbe, kot so nove čistine naprave.

Z novo metodologijo do enotnega sistema

Barbara Avčin Tržan, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje:
Z novo metodologijo naj bi se poenotil sistem za celo Slovenijo. Sistem naj bi bil sestavljen iz stroškov infrastrukture ter variabilnega dela, ki se nanaša na dejansko količino opravljene storitve. Med drugim naj bi bilo tudi določeno, kaj lahko posamezen izvajalec javne službe zaračuna kot »omrežnino« oziroma stroške infrastrukture. Pri kalkulaciji tega dela cene storitve bo potrebno preveriti, kakšna je stopnja izkoriščenosti infrastrukture, oz. kolikšen del infrastrukture za vodooskrbo ter odvajanje in čiščenje javne službe je dejansko potreben za izvajanje te storitve.
Po sprejetju uredbe naj bi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje v roku enega leta izdelalo model primerljivih območij in primerljivih cen med izvajalci komunalnih storitev, s čimer naj bi zagotovili večjo transparentnost poslovanja tudi pred občani. Tako bomo končno dobili podatke, koliko za enake storitve zaračunavajo med seboj primerljive komunalne službe. Jasno je namreč, da ne moremo Ljubljane primerjati z Osilnico, lahko pa jo z Mariborom. Zato bodo narejeni posebni tenderji, na podlagi katerih se bo točno vedelo, kdo je v Sloveniji predrag – izvajalec ali občina s predrago infrastrukturo.