Novi scenariji energetske prihodnosti Slovenije
| Avtor: Jože Volfand |
Mag. Aleksander Mervar je s študijo Analiza 100 % OVE scenarija o prihodnosti elektroenergetskega sektorja do leta 2044 vnesel v strokovno razpravo o energetski poti Slovenije v nizkoogljično družbo precej drugačne poudarke, kot smo jih slišali doslej. Tudi njegova kritična ocena NEPN nekoliko trezni preveč preproste in populistične ocene, kako bo Slovenija dosegala cilje zelenega prehoda. Škoda je, ker so politika, javnost in stroka dobili alternativne scenarije za razvoj in prenovo energetike šele zdaj. Doslej so se na drevo pisanih ocen in prognoz, a tudi zelenega zavajanja v komuniciranju, kaj naj bo v osrčju razvoja strategije elektroenergetskega sektorja, obešale premalo domišljene ocene in analize. Morda je čas za relativizacijo nekaterih ciljev zelenega prehoda in za kritično predstavitev življenjskega ciklusa sončnih elektrarn.
Dovolj značilno je že to, da smo šele letos, neposredno pred referendumom o JEK2, zvedeli, kako je scenarij s stoodstotnim deležem OVE nerealen in tudi predrag. Noben strokovni dokument doslej ni z izračuni in z analizami dokazal, kateri scenarij bi bil za Slovenijo najboljši. Zakaj ga ni zahteval NEPN?
Scenarija torej, ki predvideva intenzivni delež OVE in vključuje vse vire – od SE in VE do hidroelektrarn, črpalnih hidroelektrarn, baterijskih hranilnikov, kogeneracije z odpadki, a tudi zagon plinskih elektrarn. Mag. Aleksander Mervar je pri tem povsem jasen: »Izvršna veja oblasti se bo morala odločiti, ali bo podprla gradnjo strateških rezervnih kapacitet plinskih elektrarn, ki bodo praviloma mirovale, če bodo cene na enotnem evropskem trgu z elektriko ugodne. Obratovale pa bodo v primeru kriznih stanj.« In še pomemben dodatek, ki ga sicer pogosto omeni: »Bolj kot želimo imeti zanesljiv elektroenergetski sistem, dražji bo. Dodatnih rezervnih plinskih kapacitet ne potrebujemo. A kaj, če se res zgodijo krajši ekstremni vremenski dogodki? Močno sneženje, dva tedna megle, v kateri ne bodo delovale sončne elektrarne, brezvetrje, visoke temperature ipd. Zato jih potrebujemo, ker sistema zgolj z obnovljivimi vir ne moremo uravnotežiti.«
Nihče še ni dokazal, da se z OVE lahko obvlada elektroenergetski sistem
O OVE pri mag. Mervarju ni dvomov. Pravi, da do danes še nihče na svetu ni dokazal, da z obnovljivimi viri lahko obvladuješ elektroenergetski sistem.
Avtor popularne analize o najcenejšem scenariju energetike prihodnosti Slovenije pristojnim organom priporoča nekaj nujnih korakov in odločitev, pa tudi preudarnost. Pri tem navaja predvsem subvencioniranje novih SE in VE. Upravičeno. Upravičeno zato, ker je bilo letos v pol leta izdanih več kot dvanajst tisoč odločb za subvencije v obnovljive vire energije, največ za sončne elektrarne za samooskrbo. Tudi pravne osebe kažejo veliko zanimanje za nepovratna finančna sredstva. V analizi piše, da imajo prav SE, ne glede na njihov potencial, v primerjavi z drugimi proizvodnimi OVE najslabše proizvodne karakteristike. Pač zaradi omejenega časa njihove proizvodnje EE. Tudi za izvedbo naložb v velika polja VE avtor ni optimist. A pri sončnih elektrarnah je končno tudi čas za strokovni pogled, kaj se bo zgodilo, se zgodi, s poškodovanimi sončnimi paneli. V tem trenutku jih noče prevzeti nobeno podjetje, ki kot javna služba skrbi za odpadke. Tema ni popularna, tako kot ne realna ocena, kaj prinašajo SE v elektroenergetski sistem kot zelen energent in kaj je tisto, kar relativizira njihov prispevek. Koliko je javnosti znan življenjski ciklus sončne elektrarne?
Podaljšati življenjsko dobo NEK
Med priporočili, kje država, politika, stroka in energetski sektor ne smejo omahovati, izstopa predlog, da je treba nemudoma pristopiti k projektu podaljšanja življenjske dobe NEK do leta 2063. Po avtorjevem mnenju bi bil učinek večplasten, saj bi bila stroškovna cena proizvodnje EE bistveno nižja, ko bi obratovali obe, NEK in JEK2, kot če bi JEK2 obratoval kot samostojna enota. Predlaga spodbude in prednostno umeščanje koncentriranih polj SE in VE, ki bi bila priključena na prenosno elektroenergetsko in na distribucijsko omrežje. Med pomembnimi priporočili je zagotovo predlog za dopolnitev Zakona o oskrbi z električno energijo. Investitorje naj bi zakon zavezoval, da ob vlaganjih v proizvodne vire OVE vlagajo tudi v baterijske hranilnike. Poleg tega naj bi dodali zakonu določilo o obveznem daljinskem upravljanju obstoječih in novih SE in VE s strani elektrooperaterjev. Naložbe v baterije postavlja pred naložbe v ČHE. Tudi stroka je zadnje čase enotna, da nobene SE ne bi smeli postaviti brez baterijskih hranilnikov.
Slovenija potrebuje program za manjšo rabo energije
Sicer pa je ena izmed bistvenih avtorjevih ugotovitev ta, da pomeni zeleni prehod precej višje tarife za uporabo omrežja RS. Ocenjuje, da se bodo morale tarife povišati za 50 % in več v naslednjih 3 do 4 letih. Ali ta nepopularna napoved, ki naj bi bila preverljiva in verodostojna, ne zahteva odgovora na zelo kompleksno vprašanje: Koliko bo Slovenija porabila manj energije in s katerimi ukrepi? To ni le ekonomsko vprašanje, marveč tudi okoljsko, gre za vire in izpuste. Ali kot je bila nedavno izrečena modra misel, da »trajnost ne pomeni imeti več, temveč uporabljati manj«. Zakaj se Slovenija ne odloči za program, koliko bi lahko zmanjšali porabo električne energije do leta 2030?
Ni scenarija za manj ogljično Slovenijo
Kajti scenariji o energetski prihodnosti Slovenije so določeni, ko gre za zanesljivost oskrbe z energijo in za oceno samooskrbe. Ustvarjalci zelenega prehoda energetskega sektorja bodo morali zdaj še izračunati, koliko bo Slovenija manj ogljična ali razogljičena do leta 2064, oziroma najprej do leta 2040 in nato do 2050, če nas podatki ne bodo zanimali že prej. Po katerem scenariju najbolj, če velja zavezanost zelenemu prehodu in bodo jasneje osvetljena siva področja v energetskem sektorju. A to je le eden izmed izzivov, ki ne more predolgo čakati na odgovore.
Drugi, ta čas zelo živ, je prav zdaj v ogledalu politike in stroke: Kaj bo s TEŠ in Premogovnikom Velenje, saj interventni zakon Ministrstva za okolje, podnebje in energijo spreminja proizvajalca električne energije v javno službo za daljinsko ogrevanje Šaleške doline. Mišljen je Zakon o interventnih ukrepih za zagotavljanje toplote za prebivalstvo v Šaleški dolini. Status TEŠ naj bi se spremenil s 1. januarjem 2025. Kaj pomeni zakon za elektroenergetski sistem, kaj za Šaleško dolino, koliko je skladen s pravičnim prehodom in kaj transformacija funkcije TEŠ pomeni za izpuste?
Brez TEŠ se veča uvozna odvisnost
Upravni odbor Energetske zbornice se je seznanil z oceno dr. Jurija Klančnika, direktorja Področja za obratovanje na ELES-u. Ocena pravi, da spremenjen obratovalni režim TEŠ ne predstavlja težav za zanesljivo obratovanje elektroenergetskega sistema Slovenije. Toda to pomeni, da bo morala Slovenija uvažati več električne energije.
V informaciji Energetske zbornice Slovenije je zapisano: V letu 2023 je Slovenija energijo uvažala v 63,4 odstotka časa, pri čemer je znašal največji uvoz 1305 MW (poraba na ravni države znaša med 1600 in 2100 MW). Če TEŠ v tem letu ne bi obratoval, bi bilo treba električno energijo uvažati 88,4 odstotka časa, najvišji uvoz pa bi se povišal na 1.579 MW. V Sloveniji imamo sicer uvozne zmogljivosti, ki vsaj dvakrat presegajo konično porabo in že zgolj zato ni in ne bo ogrožena zadostnost slovenskega elektroenergetskega sistema. Celotni primanjkljaj električne energije, ki bi nastal zaradi znižane proizvodnje, bi torej lahko kadarkoli nadomestili z njenim uvozom iz tujine, saj so uvozne zmogljivosti dovolj visoke. V kriznih razmerah in v primeru morebitnih težav s preskrbo zaradi spremenjenih tržnih razmer pa bi v Sloveniji aktivirali tudi mirujoče, a razpoložljive (plinske) elektrarne.
Takšno je stališče upravnega odbora Energetske zbornice Slovenije. Vendar pa izračuni potrjujejo, da bi se uvozna odvisnost brez TEŠ-a povečala, in sicer od 25 do 35 %.
Dr. Jože P. Damijan z izračuni o izpustih CO2
V dosedanjih scenarijih o energetski prihodnosti Slovenije so v panogi in strokovnih in drugih razpravah prevladovali ekonomski vidiki, predvsem, kakšni bodo skupni stroški energetskega prehoda in kako bo z uvozno odvisnostjo. Kot da NEPN, Podnebni zakon in drugi dokumenti ne bi utemeljevali zelenega prehoda z nujnim odmikom od fosilnih goriv. Torej z razogljičenjem. Kje so izračuni, kateri scenarij, kako jih je predstavil mag. Aleksander Mervar, je okoljsko ali ogljično najbolj sprejemljiv? V Sobotni prilogi Dela je dr. Jože P. Damijan prvi preračunal, kako bo z razogljičenjem Slovenije v prihodnjih desetletjih in v celotno razpravo vnesel tematiko, ki je bila doslej sicer navidezno v ospredju, a brez izračunov in preverljivih dejstev. Čeprav so seveda scenariji vselej le scenariji.
»Pri vrednotenju različnih scenarijev razvoja elektroenergetskega sistema pa je treba upoštevati tudi učinke na okolje. Večina analiz pozablja, da se »zelenega« energetskega prehoda lotevamo predvsem z namenom razogljičenja energetskih virov. Večina analiz, vključno z NEPN in tudi Evropska komisija teh zadev nimajo premišljenih, saj kot kriterij postavljajo cilj maksimiranje deleža OVE virov v proizvodnji elektrike namesto deleža nizkoogljičnih virov. Kot kažejo različne analize, tudi Mervarjeva, in kot kaže razvoj energetike v Nemčiji, maksimiranje deleža OVE zaradi narave proizvodnje OVE virov ohranja odvisnost od fosilnih goriv (predvsem plina) in s tem visoke vrednosti izpustov CO₂. Naš NEPN poskuša ta problem ignorirati na način, da uvoza »umazane« nadomestne elektrike ne šteje med izpuste CO₂, ki nastanejo zaradi naše porabe elektrike. Torej problem »rešuje« tako, kot da bi smeti vrgel sosedu čez ograjo. Zapremo Teš 6 in pozimi nadomestno energijo uvažamo iz plinskih ali premogovnih elektrarn v tujini. Na drugi strani pa, kot kažejo primeri Švedske, Švice, Francije, pa tudi Slovenije, maksimiranje deleža nizkoogljičnih virov s kombinacijo jedrske, hidro, sončne in vetrne energije omogoča učinkovito znižanje izpustov CO₂ v ozračje.
Na podlagi Mervarjeve strukture proizvodnje in projekcij porabe elektrike sem po scenarijih preračunal, kateri izmed štirih je najbolj okoljsko ugoden. Uporabil sem ocene specifičnih izpustov po tehnologijah iz študije UNECE (2020) za Evropo, pri čemer sem upošteval, da uvoz elektrike pride iz plinskih elektrarn. Izračuni kažejo, da je okoljsko najbolj ugoden »jedrski« scenarij, pri katerem bi se med letoma 2025 in 2044 vrednost izpustov CO₂ na enoto proizvedene elektrike zmanjšala za 78 odstotkov, v scenariju s podaljšanjem obratovanja Neka do leta 2063 (vendar brez Jeka 2) za 29 odstotkov, v NEPN OVE scenariju (z zaprtjem Neka v 2043) pa le za 17 odstotkov. Slednje je v skladu z ugotovitvami za Nemčijo, ki ji je kljub več kot 700 milijardam investicij v OVE in subvencijam za OVE vire v zadnjih dveh desetletjih uspelo izpuste CO₂ zmanjšati le za četrtino.
Energetski prehod naj bo pod celovito presojo vplivov na okolje
Navedeno kaže, kako pomembna je celovita strokovna presoja različnih vidikov energetskega prehoda. Za celovito odločanje o tem, kako bomo izvedli energetski prehod v Sloveniji, je nujno potrebno najprej doseči konsenz v strokovni javnosti. Na tem mestu pozivam vlado, da oblikuje delovno skupino, sestavljeno iz strokovnjakov energetsko-tehnične, ekonomske in okoljske stroke, ki bo preučila in ovrednotila alternativne energetske koncepte s priporočilom vladi glede optimalnega koncepta. Na tej osnovi lahko vlada sprejme kvalificirano odločitev glede bodočega energetskega koncepta ali ga po potrebi da v potrditev slovenskim državljanom in državljankam.«
Optimalni scenarij zahteva interdisciplinarno strokovno razpravo
Interdisciplinarno strokovno skupino bi morala vlada sestaviti že prej, ne pa, da so se razprave o energetskem razvoju Slovenije omejevale na panogo ali na debate z neprikritimi takšnimi ali drugačnimi interesi. Kdo se bo odločil za kritično refleksijo na zapisan cilj v Podnebnem zakonu, da bo Slovenija dosegla podnebno nevtralnost do leta 2045? Kdo usklajuje razvojne in podnebne politike v Sloveniji, če je v zasnovi več scenarijev energetske prihodnosti povsem prezrt Podnebni zakon? Koliko so in niso v uradniških prostorih zapisani cilji o podnebni nevtralnosti popolna iluzija? Nekateri strokovnjaki v Sloveniji so z izračuni podkrepili, da kljub povečanju uporabe obnovljivih virov v Sloveniji do leta 2050 ne bo mogoče nadomestiti fosilne in jedrske energije. Pravijo, da gre tudi za povsem tehnično neizvedljivost.
Slovenija se mora končno odločiti za relativizacijo nekaterih ciljev zelenega prehoda in na državni ravni zagotoviti strokovno interdisciplinarno razpravo o optimalnem scenariju prenove energetskega sistema.
Pobožne želje o ukinitvi uporabe fosilnih goriv
V Sobotni prilogi Dela sta avtorja Andrej Senegačnik in Mihael Sekavčnik, predavatelja na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, v prispevku Iluzija o zelenem prehodu do leta 2050 na koncu povabila k globokemu razmišljanju z naslednjim stavkom: »Filozofija ekologije in filozofija tržne ekonomije sta si vedno diametralno nasprotni. Rešitve bo tako iskati v korenitem premiku k drugim idejam, vrednotam in socialnim sistemom.«
Iluzij o zelenem prehodu s poudarjeno nekritičnostjo, kaj se v prihodnosti pri ciljih realno da doseči in kaj ne, ni malo. Še posebej ob strokovno nedomišljenih napovedih o skorajšnji podnebni nevtralnosti oziroma neto ničelnih emisijah do leta 2050 ali o brezogljičnih slovenskih mestih celo do leta 2030. Pobožne želje o ukinitvi rabe fosilnih goriv ostajajo želje, oddaljene, ne le pri nas, kar navsezadnje kažejo tudi bistveno drugačni toni razprave o energetski prihodnosti Slovenije po odpovedi referenduma o gradnji JEK2.
