Brez spodbud črni oblaki za sončne elektrarne – EOL 78/79

Mag. Robert Otorepec, direktor podjetja Sol navitas, d. o. o., in podpredsednik ZSFI, pravi: »Ni toliko sporna uredba, ampak način, kako so jo sprejeli. Sprejeli so jo tajno, brez najave, kar je nezakonito, in zato smo se najprej obrnili na ustavno sodišče, od tam pa so nas napotili na redno sodišče.« Skupna tožba investitorjem omogoča delitev sodnih in odvetniških stroškov, trenutno pa vlagajo pritožbe na višino podpore, določene v odločbah o podpori, ki so jih investitorji (ki so priklopili elektrarne decembra lani) prejeli od republiške Agencije za energijo. »Če bodo pritožbe zavrnjene, bomo nadaljevali tožbe na sodiščih,« poudarja Robert Otorepec. Do konca marca je zanimanje za sodelovanje v skupni tožbi izrazilo okoli 150 investitorjev, ki so lani decembra priklopili skoraj 20 megavatov skupnih kapacitet sončnih elektrarn. »Skupna ocenjena škoda znaša 950 tisoč evrov letno oziroma 14 milijonov evrov v petnajstih letih, kolikor se izplačuje podpora,« pravi Robert Otorepec in dodaja: »Če sodišče ne bo razveljavilo te nezakonito sprejete uredbe, lahko verjetno na nadaljnji razvoj OVE v Sloveniji kar pozabimo.«

Državne podpore z 38 na 13 centov

Odkupne cene električne energije padajo vse od leta 2010. Takrat je bil padec 7-odstoten, pozneje še 12-, 14- in 32-odstoten, nazadnje so cene padle kar dvakrat v enem letu, najprej za 32 in potem še za 25 odstotkov. Država je subvencije z 38 centov na kilovatno uro zmanjšala na današnjih 13 centov na kilovatno uro, pri čemer moramo upoštevati še tržni del elektrike, ki znaša okoli 5,5 centa. Fotovoltaika je bila tako zelo konkurenčna, da se je državni del subvencije, to je 33 centov na kilovatno uro, zmanjšal že na 7 centov na kilovatno uro. Trenutno najcenejši vir (cenejši kot veter), ki bi bil lahko konkurenčen, je država onemogočila tako rekoč »deset metrov pred ciljem«, menijo oškodovanci. Zaradi nižjih odkupnih cen, ki se vsak mesec znižajo za 2 odstotka, na področju gradnje elektrarn trenutno vlada popolno mrtvilo, pravijo v ZSFI. Medtem rastejo tudi cene solarnih celic in panelov, kar draži cene sončnih elektrarn. »Če nova vlada ne bo prilagodila odkupnih cen dejanskim razmeram na trgu in jih bo sprejemala prepozno oziroma na pamet, letos trga sončnih elektrarn v Sloveniji ne bo,« trdi Robert Otorepec. Podjetja zato že odpuščajo svoje delavce in zapirajo svoja vrata. »V podjetju Sol navitas smo morali število zaposlenih v Sloveniji zmanjšati za polovico, odprli pa smo podjetje na Hrvaškem, kjer smo že zaposlili dva elektroinženirja. V kratkem bomo odprli še podjetje v Srbiji,« pojasnjuje. Vrata je zaprlo tudi nekaj podjetij na jugovzhodu Slovenije, pri večini pa gre za popolno ustavitev investicij in prodaje. »Občina Trbovlje, ki je na strehe javnih objektov želela postaviti sončne elektrarne, tega ne bo uresničila, ker zaradi uredbe ni našla primernega investitorja,« poudarja Andraž Beravs iz Javnega podjetja Komunala Trbovlje, d. o. o.

Preveč velikih elektrarn

Robert Otorepec pojasnjuje, da je bil vzrok za hitro rast investicij neustrezna metodologija izračunavanja referenčnih stroškov, ki so podlaga za izračunavanje odkupnih cen, in ne generalno previsoke odkupne cene, kot so trdili na ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Dejanska razlika v referenčnih stroških je več kot 70-odstotna, veljavna metodologija pa pravi, da je razlika v ceni le 9,3-odstotna. »Dobro leto smo opozarjali, da so v nekaterih segmentih odkupne cene previsoke in da bo to ogrozilo podporno shemo. Razen tega, da je denarja v podporni shemi zmanjkalo, se ni zgodilo nič.« »Obratovalne podpore za večje sončne elektrarne (nad 300 kW) so zato bile vseskozi previsoke, kar je povzročilo nevzdržno rast investicij prav v te elektrarne. Register deklaracij pri Agenciji za energijo trenutno beleži 66 odstotkov sončnih elektrarn, večjih od 150 kW, in okoli 50 odstotkov sončnih elektrarn, večjih od 300 kW. Elektrarn do 20 kW je manj kot 5 odstotkov, to pa je v popolnem nasprotju s kar nekaj cilji podporne sheme,« meni sogovornik in nadaljuje: »Podporna shema naj bi omogočala, da imajo vsi, ki prispevajo sredstva v shemo, možnost sredstva tudi črpati. Po veljavni metodologiji pa so fizične osebe, ki prav tako prispevajo sredstva v podporno shemo, skoraj izključene, saj je na stanovanjskih hišah prostora za največ 20-kilovatne sončne elektrarne, ki pa po veljavni metodologiji niso prinašale dovolj visokih donosov, da bi bile zanimive za investitorje, kar je razvidno tudi iz števila do zdaj postavljenih elektrarn.« Največjo korist od podporne sheme imajo torej le investitorji, ki so imeli dostop do visokih zneskov za vlaganje v velike sončne elektrarne, in to je nekaj posameznikov iz Slovenije, večina investitorjev pa je iz Nemčije.

V (boljšo) prihodnost brez spodbud

Kot pojasnjujejo v Direktoratu za energijo na Ministrstvu za infrastrukturo RS, je trenutno edini vir za zagotavljanje podpor prispevek, ki ga plačujejo vsi končni porabniki električne energije in ga v trenutnih razmerah ni več mogoče neomejeno zviševati. Po načrtovanih ukrepih bo imela vlada več nadzora nad obsegom proizvodnih naprav, ki se bodo gradile v prihodnosti, in s tem nad stroški podporne sheme, ki jih bo treba pokrivati. Sedanjim napravam moči 233 MW, ki so bile priključene do 31. decembra lani, so se v prvih treh mesecih v omrežju pridružile še fotovoltaične proizvodne naprave moči 8,5 MW, kar je desetkrat več od akcijskega načrta za izrabo obnovljive energije do leta 2020, pravijo v direktoratu. Akcijski načrt je namreč do konca leta 2013 predvidel postavitev naprav moči 27 MW. O mrtvilu v fotovoltaiki torej ni mogoče govoriti, zatrjujejo v direktoratu. Ocenjujejo, da je do »nenormalnega« razvoja na trgu prišlo zaradi previsokih spodbud, zato menijo, da se bo lahko normalna konkurenca na trgu vzpostavila šele takrat, ko ne bo več državnih pomoči, ampak bo konkurenca odvisna le od razlik med ponudniki in želja investitorjev. Nov zagon investicij se bo z odkupnimi cenami lahko spodbudil le, če bodo za to zagotovljeni novi, dolgoročnejši viri za podpore. Novela energetskega zakona, ki ga pripravlja ministrstvo (in s katero se ne strinjajo v ZSFI), prinaša spremembe, ki jih zahtevajo trenutne tržne razmere. Brez njih bi podporna shema propadla, saj je ne bi bilo več mogoče financirati, na koncu pa bi propadli tudi končni porabniki električne energije, ki plačujejo čedalje višje račune za električno energijo.

Brez spodbud ne bo šlo

Dr. Uroš Merc, predsednik uprave skupine BISOL Group

Trenutni predlog novele Energetskega zakona je v večkratnem navzkrižju z Ustavo RS, zavezami direktiv Evropske skupnosti, je diskriminatoren, krivičen in protizakonit. Trenutni predlog v celoti uničuje obnovljive vire energije v Sloveniji in vnaša številne diskriminatorne in protiustavne komponente, ki mečejo izjemno slabo luč na pravna, družbena in socialna merila, ključna za prihodnji razvoj Slovenije. Višina podpore, ki jo posamezni OVE prejema, se zato določi glede na stroške posamezne tehnologije. Predvideni javni razpisi, po katerih bi se sredstva, zbrana za podpore, dodeljevala samo tistim OVE, ki za svoje delovanje potrebujejo najmanj podpornih sredstev, so zato diskriminatorni. Sredstva za podporo OVE se zbirajo z ločenim prispevkom na priključno moč energetskega porabnika in niso proračunska sredstva RS. Z uvedbo zakona bi se precej zmanjšali prilivi v proračun in povečali izdatki za brezposelne. Predlagani zakon glede na predpise EU nedvoumno vodi do kazenskih sankcij EU. Na podlagi odločbe Evropske komisije bi po sprejetju predloga sledil njegov popravek in še odškodninski zahtevki zaradi škode v gospodarstvu.

Mag. Robert Otorepec, direktor podjetja Sol navitas, d. o. o., in podpredsednik ZSFI

Spodbude za OVE pospešujejo razvoj gospodarstva in ustvarjajo nova delovna mesta, tako da je na koncu dodana vrednost večja od zneska spodbud. Obnovljivi viri energije tudi zmanjšujejo izpuste CO2 in ne porabljajo omejenih virov energije, zato je sistem spodbud sploh nastal, vendar pa je na žalost večina pripravljena biti prijazna do okolja, samo dokler je to nič ne stane. Če bodo ukrepi, ki jih pripravlja ministrstvo, pripravljeni na podlagi dejanskih stroškov in razmer na trgu OVE, jih bomo podprli. Do danes so ukrepe vedno pripravljali ljudje, ki poznajo razmere na področju obnovljivih virov samo teoretično, dejanskega vpogleda na zelo hitre spremembe na trgih pa nimajo. Strinjamo se, da je v tem trenutku edini vir financiranje spodbud za OVE prispevek, ki ga mesečno plačujemo vsi porabniki električne energije. Dvig tega prispevka za gospodinjstvo in gospodarstvo ni rešitev, bomo pa neko rešitev morali najti, saj smo še zelo daleč od izpolnitve okoljskih zavez do leta 2020. Če rešitve ne bomo našli, bomo plačali visoke kazni, kar bo »udarilo« davkoplačevalce, torej gospodinjstva in gospodarstvo. Novela energetskega zakona prinaša spremembe, ki puščajo prevelik manevrski prostor vladi za sprotne spremembe, nekritično favoriziranje posameznih OVE in onemogočajo dolgoročno načrtovanje. Tudi mi se zavedamo, da so potrebne spremembe, da se na eni strani zagotovi dolgoročna vzdržnost podporne sheme, na drugi pa doseganje okoljskih ciljev do leta 2020, toda po našem mnenju bi bilo to mogoče narediti tudi tako, da bi ohranili večino od 2100 delovnih mest, ki jih je fotovoltaična industrija v zadnjih treh letih ustvarila v Sloveniji.

Metod Škerjanec, Gorenje, d. d. – Gorenje Solar

V Gorenju Solar bi si želeli več dialoga pri oblikovanju uredbe in podpornih shem s predstavniki vlade.

Za spremembe v obliki podpore je bilo podanih že veliko predlogov, tudi takih, pri katerih bi imela država veliko od tega. Na žalost pa do danes ni bilo velikega razumevanja. Sistem podpor za obnovljive vire energije je potreben izključno zato, da je kot začetna investicija privlačen tudi za zasebni kapital, ki dolgoročno prinaša cenejšo električno energijo. Če primerjamo izračun amortizacije za sončno elektrarno za obdobje 30 do 40 let (kar je na eni strani pričakovana življenjska doba sončnih elektrarn) z dobo amortizacije konvencionalnih virov energije (termoelektrarne, nuklearke …), podpor ne bi potrebovali. Lahko se tudi vprašamo, kdo bi bil tako pameten, razen države, ki bi investiral v take sisteme. Tudi Mednarodni denarni sklad je pred kratkim objavil raziskavo, ki pravi, da je bilo v svetu lani podeljenih šestkrat več subvencij za konvencionalne kot za obnovljive vire, kar nedvomno kaže konkurenčnost naše panoge. Že droben popravek subvencioniranja odkupnih cen in nekoliko drugačno rangiranje velikostnih razredov sončnih elektrarn bi omogočilo pozitivne učinke na vseh ravneh.

Zaradi znižanih odkupnih cen lahko na splošno pričakujemo zmanjšanje povpraševanja, investicij in padec javno-privatnega partnerstva, v okviru katerega so investitorji v sončne elektrarne omogočali prenove streh in dodatne prihodke občinam, ki so dajale strehe osnovnih šol in drugih objektov v občinski lasti v najem. Še vedno je donosnost investicije v sončno elektrarno največja za tiste investitorje, ki so sami lastniki strehe, saj ni stroškov najemnine in tudi z obratovalno podporo sami uporabljajo električno energijo v svojih proizvodnih obratih.

Mojca Kleva Kekuš, evroposlanka

Dejstvo je, da moramo zaščititi delovna mesta v Evropi pred dampinškim uvozom iz Kitajske. Kitajska je sicer zelo pomembna partnerica Evropske unije, vendar partnerstvo pomeni enake pogoje za obe strani. Želimo pravične trgovinske odnose. To ne pomeni le preprečitev dampinga, temveč tudi zagotovilo, da vsi trgovinski partnerji upoštevajo spoštovanje pravic intelektualne lastnine in delovnih standardov. Morebitno nespoštovanje pravične trgovine namreč vpliva na konkurenčnost evropskih podjetij v času, ko mora Evropska unija spodbujati in podpirati zaposlovanje v svojih panogah. Evropska komisija mora zdaj pospešiti protidampinško in protisubvencijsko preiskavo proti proizvajalcem solarnih celic in solarnih modulov iz Kitajske in razviti dolgoročno industrijsko strategijo, zato da bi zavarovala evropske delavce in podjetnike. Preiskava sicer lahko traja tudi do petnajst mesecev, čeprav bi EU (v skladu s pravili za zaščito trgovine) lahko uvedla začasne protidampinške dajatve v roku devetih mesecev, če meni, da so potrebni. Kaj to pomeni za Slovenijo, je v tem trenutku težko reči. Treba bo počakati na ugotovitve Evropske komisije. Če ta res ugotovi, da gre za damping in nedovoljene subvencije, bo morala Evropska unija primerno ukrepati in zagotoviti, da se vzpostavi trg zdrave konkurence.

Andreja Knez, Sonel, d. o. o.

V Sloveniji se srečujemo z različnimi vrstami konkurence in verjamemo, da je dobra konkurenca vedno zdrava. Ponudniki stremimo k stalnemu izboljšanju, stranke pa lahko izberejo najboljše. Sčasoma se tudi v Sloveniji že kaže razlika med kakovostno in nekakovostno izvedbo. Verjetno bo čas najboljši pokazatelj, kaj je bilo narejeno dobro in kaj ne. Zaradi novembrske uredbe smo bili prisiljeni zmanjšati število zaposlenih in skrčiti stroške na vseh področjih. Žal pa samo varčevanje ne zadostuje za zdravo poslovanje podjetja. Zato se širimo na druga sorodna področja, kot so servisiranje, čiščenje, izdelava toplotnih črpalk in ponudba solarno-termalne tehnike. Želimo si, da bi v fotovoltaiki prišlo do poenostavitev in pocenitev postopkov za sončne elektrarne na strehi, manjši od 50 kWp, posebnih finančnih spodbud za elektrarne do 15 kWp in dodatnih spodbud za sončne elektrarne po sistemu »notranjega priklopa« (lasten odjem).

Vlado Korber, Mirosan

V sončni energiji kot neomejenem viru energije je zagotovo svetla prihodnost, vendar so za razvoj panoge spodbude nujno potrebne, sicer bi težko zaživela. Višina spodbud naj bo taka, da omogoča preživetje in predvsem razvoj, kjer so še velike rezerve, in tako v nekaj letih vzpostavi konkurenčnost z drugimi viri energije. Takrat spodbude ne bodo več potrebne. Najslabša so nihanja pri spodbudah, ki nimajo vzroka v strošku investicije, tako kot menijo na ministrstvu.

Benjamin Cokan, Metronik Solar, d. o. o

Z novembrsko uredbo smo doživeli šok. K sreči smo imeli skoraj vse projekte izpeljane tako daleč, da smo elektrarne lahko priključili še pred velikim znižanjem podpor, propadel je le en manjši projekt. Številnim investitorjem smo morali dati dodaten popust, da so se odločili za investicijo. Zaradi uredbe smo izgubili kar 30 odstotkov trga, delno smo se preusmerili na tuje trge. Zato je torej manj konkurence v Sloveniji. Če želimo fotovoltaiko razvijati naprej, je treba zbirati denar za subvencije, smiselno pa bi bilo podpirati manjše sisteme, kar je bil tudi primaren namen spodbud. Tako bi bilo treba podpreti male elektrarne do 20 oziroma 50 kilovatov, pri velikih pa subvencijo zmanjšati oziroma tam niti ni potrebna, saj bodo večje elektrarne tudi brez spodbud postale veliko prej donosne kot male. Čakamo na sprejetje novega energetskega zakona, ki bi spremenil dodeljevanje podpor, da se stvari normalizirajo.

Novembrska sprememba uredbe je torej naredila večplastno škodo industriji. Že kratkoročni učinki se kažejo v bistveno zmanjšanem interesu vlagateljev, zato so se mnogi preusmerili na trge Hrvaške, BiH ter Srbije in druge. Dolgoročno bo nedvomno največ izgubila država, saj se kratkoročno odreka zmanjšanju nezaposlenosti in davkom od gradnje sončnih elektrarn in proizvodnje električne energije, dolgoročno pa se odreka možnosti, da bi sončne elektrarne – po izteku obdobja subvencije – na slovenski trg dobavljale sorazmerno poceni električno energijo, ki bi ugodno vplivala na gospodarstvo in posamezna gospodinjstva.

Franko Nemac, Agencija za prestrukturiranje energetike, d. o. o.

Nemčija, denimo, je sočasno z nižanjem cen zniževala podpore, kar je dobro, Slovenija pa je v letih 2011 in 2012 že zamujala z nižanjem podpor, zato so se elektrarne hitro gradile. Zaradi ustreznih podpor Nemčija ni imela 200-odstotne letne rasti pri gradnji, ampak 40- do 50-odstotno, ker so zahteve odkupa spremljali letno in tako lažje uravnavali rast. V Sloveniji pa imamo zaradi prehitre rasti zato zdaj namesto 130 230 megavatov kapacitet. Taka rast ni vzdržna, zato je razlika med zagotovljeno in komercialno ceno elektrike prevelika. Če bi bilo elektrarn malo, bi država potrebovala tudi malo sredstev za podporo fotovoltaiki, tako pa za podporo v današnjem obsegu potrebujemo okoli 50 milijonov evrov. Slabo je tudi, da podpiramo gradnjo elektrarn, nič pa nismo naredili za spodbujanje proizvodne opreme in storitev. Slovenska industrija je – razen Bisola, ki končni izdelek sestavlja (vse dele pa uvozi) – glede tega na dnu. Talum, na primer, ki je eno največjih podjetij v svetovni proizvodnji aluminija, tulce izvaža, mi pa moramo uvažati aluminijaste okvirje za sončne elektrarne, kar je smešno in nesprejemljivo. Podporna shema, ki jo financiramo porabniki električne energije, omogoča, da podpiramo gradnjo elektrarn in posredno še uvoz opreme iz Kitajske, Nemčije, Avstrije in drugod. V Sloveniji tudi nismo nič naredili za to, da bi podprli tehnološki razvoj, razmislili, kaj bi bilo smiselno narediti, in postavili podjetja po vzoru priznanih v tujini. Lahko se torej zgodi, da bo pri gradnji res nastalo mrtvilo, ker so cene padle in smo ob zadnjem znižanju nazadovali na raven pred petnajstimi leti.

Navadili smo se namreč na bistveno boljše razmere; medtem pa v svetu mrtvila ni pričakovati. Nemčija, Italija, Amerika in Kitajska gradijo v velikem zamahu, tamkajšnja raven potrebnih cen je blizu tistih, ki jih porabniki plačujemo za električno energijo z vsemi stroški (to je elektrika in omrežnina). Ocenjujem, da bomo v prihodnosti gradili sončne elektrarne za lastno oskrbo z električno energijo in ne kot dobičkonosne naprave. Cene so namreč nastavljene tako, da se, če elektriko proizvajaš sam, izogneš plačilu elektrike in omrežnine.