Biorazgradljive vrečke v praksi ne obstajajo, to je nateg – EOL 97

Zakaj toliko uvoza odpadne plastike, saj je tudi Slovenija prevzela slogan EU o družbi reciklaže. Kam gre odpadne plastična embalaža?
Slovenija je majhen trg. Trg odpadkov je postal globalen. Prodajalci in kupci se lahko najdejo na spletu. Zakoni trga so znani. Odpadno embalažo kupiš tam, kjer je najcenejša, granulate kot izdelek prodaš tja, kjer se doseže najboljša cena. V Sloveniji ni več veliko možnosti za nove zmogljivosti za reciklažo plastike. Trg je pokrit.

Ali ločeno zbiranje plastike ni povečalo zbranih količin odpadne plastične embalaže?
Je. Vendar je prvo vprašanje, kakšna strategija pri ravnanju z odpadki se kaže na trgu. Ali hoče država doma zadržati odpadke, surovine ali ne. Pri sosedih, Avstrija, Italija, Madžarska, najprej poskušajo odpadke prodati doma, ker dajejo prednost domači industriji in lahko nadzorujejo deleže predelave. Drugo je, kolikšen je dejanski izplen uporabne, dovolj kakovostne plastike, ki jo sortirajo v zbirnih centrih. Vsake plastike se ne da reciklirati. Kolikor poznam podatke, v zbirnih centrih za ravnanje z odpadki zaradi nečistoč in drugih razlogov v najboljšem primeru pridobijo za reciklažo do največ 60 % zbrane in prevzete odpadne plastike. Drugo konča v termični obdelavi. Deleži sežiga se povečujejo.

Kje je problem?
Več jih je. Najprej bi omenil družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Mimogrede, družb je preveč. DROE podpisuje pogodbe o prevzemu in embalažnini s podjetji, ki morajo upoštevati načelo podaljšane odgovornosti proizvajalca. Toda s proizvajalci se ne ukvarjajo. S tem, kakšno embalažo dajo na trg. Ni skrivnost, da se spet povečuje uporaba PVC plastike, za katero je znano, da je okolju in zdravju škodljiva. Če bi analizirali plastenko za vodo ali kozarec za jogurt, bi ugotovili, katera embalaža je oslojena, kateri je dodan ovoj PVC iz folije. Tako se navadna PET plastika osloji s PVC, kar je zame kriminalno dejanje. To je samo eden od primerov, ki pove, zakaj se delež embalaže, ki je ni možno predelati, povečuje.

Kaj lahko stori družba za ravnanje z odpadno embalažo?
DROE zdaj zaračuna enako embalažnino za plastiko, ki gre lahko v predelavo, kot za tisto, ki mora zaradi nečistosti ali neustreznih materialov v sežig. Na ekoloških otokih je 20 % PET embalaže, ki ni primerna za mehansko predelavo. DROE bi se morale začeti spraševati, kaj to pomeni, saj to vpliva na ekonomičnost njihovega poslovanja. Če se več zbira, se mora več reciklirati. Kdo izgublja, če to ni res? Nam se je zmanjšal delež HDPE plastenk na domačem trgu, a to je dober material za reciklažo.

Materiali, iz katerih je plastična embalaža postajajo problem?
Ne vsi. Gre za to, kateri so neprimerni za mehansko predelavo, kateri pa so in iz katerih lahko izdelamo granulate za nove plastične izdelke. Čas je za standardizacijo materialov. Pri plastični embalaži bi morali uveljaviti standarde pri uporabi materialov. Katere se sme, katere se ne sme uporabiti. Proizvodnja embalaže se je zelo spremenila. Ne mislim samo na dematerializacijo, ampak tudi na marketinške službe, ki si izmišljujejo za isti izdelek raznovrstno embalažo z dodatki, zaradi katerih se težko reciklira.

Ali je v tem, na kar opozarjate, razlog, da se ponavljajo kampanje proti plastiki in ukinitvi plastičnih vrečk?
Pri plastiki ni vrnitve. Neumnost je govoriti o ukinitvi plastičnih vrečk, ker onesnažujejo okolje. Ali se zavedamo, kakšna industrija stoji in pade s plastiko? Uporaba plastike izjemno narašča. Raste in uveljavlja pa se tudi menedžment za družbo brez odpadkov – zero waste. Torej? Ali bomo ukinili avtomobile, ker onesnažujejo zrak? Ali pa se bodo iskale rešitve za plastiko, ki najmanj onesnažuje okolje in se jo lahko v celoti reciklira?

Torej je prihodnost v biorazgradljivih plastičnih vrečkah?
Biorazgradljive vrečke v praksi ne obstajajo. To je nateg. Prava biorazgradljiva vrečka bi se v stiku z vlažnimi živili raztopila. Pozablja se, da plastični materiali, ki so iz obnovljivih surovinskih virov rastlinskega izvora, niso biološko razgradljivi. Če govorimo o bioplastiki, to ni zagotovilo za biorazgradljivost. Bioplastika je iz biogoriv. To je res. Biorazgradljivost pa je odvisna od strukture materialov in razmerij, v katerih poteka razgradnja. Biorazgradljivost pospešujejo posebni aditivi, kemija. V Nemčiji je velika polemika, kaj naj delajo z biorazgradljivimi vrečkami. Italijani so prepovedali plastične PE vrečke in sprejeli zakon, da morajo biti vse vrečke biorazgradljive. Tako danes pri proizvodnji vrečk k običajnemu PE materialu dodajajo aditive, ki pospešujejo razpadanje polietilena na mikro delce. To pa seveda ne pomeni, da se takšna plastika razgradi in izgine. Problem takšen vrečke pa je tudi cena, ki jo trg ne bi sprejel.

Prihodnost biorazgradljive plastike?
Biorazgradljivost že postaja tema, ali gre za pravo pot. Ali je to prava razvojna inovacija. Čeprav je uporaba biorazgradljive plastike v porastu, vse sloni na aditivih. To je polietilen z aditivi, ki pospešujejo razpadanje. Predelovalci nočemo biorazgradljivih plastičnih vrečk, ker vplivajo na slabšo kakovost granulata, čeprav njihova proizvodnja raste.

Koliko granulatov proizvedete?
Okrog 20.000 ton. To so standardni PE in PP granulati, ki jih trg najbolj išče. Proizvajamo granulate pri katerih lahko stalno zagotavljamo stabilne tehnične lastnosti. Pri nedefiniranih mešanicah granulatov brez tehnične specifikacije je najhujša konkurenca. Izvažamo v Nemčijo, Italijo, Grčijo, Turčijo, Španijo, predvsem trgi EU in države nekdanje Jugoslavije. Za kvalitetne granulate je čedalje več povpraševanja. Torej je na trgu več izdelkov iz reciklirane plastike. In kupci so bolj osveščeni. Postajajo pozorni na certifikat, ali je izdelek iz reciklatov in pri nakupu ne omahujejo. Doma prodamo le 2 do 3 % proizvodnje.

Iz katere odpadne embalaže delate granulate?
Predvsem iz folij. Delež folij v naši reciklaži povečujemo. Za reciklažo PET plastike nimamo tehnologije, to je za nas manj zanimivo. Poleg tega velike multinacionalke že na svojem dvorišču postavljajo obrate za reciklaže, da si znižujejo stroške. So veliki onesnaževalci, a so tudi inovativni v akcijah reciklaže. Nestlé ima program iz odpadne plastenke v novo plastenko.

In cene granulatov?
Vse je odvisno od ponudbe in povpraševanja. Dejstvo pa je, da so izdelki iz reciklažnih materialov vse bolj iskani. Proizvajalci plastičnih izdelkov ne morejo več mimo zahtev, kolikšen delež reciklatov, to je granulata naj bo v novem izdelku. Trg se spreminja. Uporaba granulatov iz certificiranih podjetij je prava strategija. Tuji kupci redno prihajajo v našo proizvodnjo in nas kontrolirajo. Kakovost, ki je zahtevana, moramo dokazati.

Kakšen bo razvoj Omaplasta?
Predvsem bomo posodobili tehnologijo. Za novo naložbo se še nismo odločili, ker si v teh časih ne upam tvegati. Vendar vemo, kako se moramo opremiti za optimizacijo proizvodnje, kako je potrebna avtomatizacija. Kakovost je naš prvi cilj. Kupci so prisiljeni k recikliranim materialom in to je naša priložnost. Na trgu delajo zmedo novi reciklažni obrati, ki so jih s sredstvi EU zgradili Romuni, Bolgari, še prej Poljaki. Proizvajajo granulate po precej nižjih cenah, a tudi slabše kakovosti. Naš cilj so kakovosti granulati iz HDPE, LDPE in PP.

Vas je okolje sprejelo, saj kljub sodobni opremi včasih zagotovo pride do neprijetnih vonjav v okolju.
To je zelo redko in v okolju ni posebnih težav. Zavedamo se odgovornosti do okolja. Mislim na zmanjšanje vplivov na zunanje okolje in za notranji proizvodni proces. Za preprečevanje neprijetnih vonjav in preprečevanje emisij v zrak smo pripravili projekt za novo filtrirno napravo. Pri pranju embalaže nastaja problem vlage in moramo klimo nadzorovati. Lani smo obnovili okoljevarstveno dovoljenje za vodo. Porabo vode smo lani precej zmanjšali z posodobitvami sistema. Res je. Okoljski stroški naraščajo, a vlaganja se vrnejo. Za filtrirno napravo je projekt pripravljen in le čakamo na razpis, ki ga napovedujejo za program učinkovite rabe energije.

Koliko je konkurence v Sloveniji?
Malo. A na evropskem trgu jo je dovolj.