Biološki odpadki – še ne dovolj odkrit potencial – EOL 57

Predvsem metan je okolju škodljiv, ker je toplogredni plin s potencialom globalnega segrevanja 25 v 100 letih. To pomeni, da v povprečju v 100 letih vsak kilogram CH4 ogreje Zemljo 25-krat bolj kot enaka masa CO2. Odlagališča so tretji največji izvor antropogenega metana v svetovnem merilu.

Slika 1. Primer neustrezno ločenih »ločeno zbranih bioloških odpadkov« Vir: Saubermacher

Evropska zakonska ureditev bioloških odpadkov

V okviru nove Okvirne direktive o odpadkih (Direktiva 2008/98/ES) je bila Evropska komisija zadolžena, da izvede oceno vpliva ravnanja z biološkimi odpadki. Na podlagi Zelene knjige, ki je bila objavljena decembra 2008, je bilo prikazano trenutno stanje in načini ravnanja z biološkimi odpadki, razmere v državah članicah EU, pravni instrumenti, ki urejajo obdelavo in uporabo bioloških odpadkov, vplivi na okolje, gospodarski učinki ter vplivi na družbo in zdravje človeka. Na podlagi podatkov in stališč, ki so jih poslale države članice, je bila konec leta 2009 objavljena študija ocene vpliva ravnanja z biološkimi odpadki (ARCADIS, 2009), maja 2010 pa je bilo objavljeno tudi sporočilo komisije svetu in evropskemu parlamentu o nadaljnjih korakih pri ravnanju z biološkimi odpadki v Evropski uniji. Ocena vpliva ravnanja z biološkimi odpadki naj bi prikazala, ali je na ravni Evropske unije potrebna enotna direktiva o bioloških odpadkih. Ravnanje z biološko razgradljivimi odpadki je namreč zelo razdrobljeno obravnavano v različnih zakonskih instrumentih, ki jih je objavila EU:

• Direktiva o odlaganju odpadkov (31/1999/ES), ki zgolj omejuje odlaganje biološko razgradljivih odpadkov na odlagališča, vendar ne določa načina.
• Okvirna direktiva o odpadkih (2008/98/ES), ki spodbuja države k preprečevanju nastajanja odpadkov in izboljšanju ravnanja z biološko razgradljivimi odpadki, vendar ni nikjer niti okvirno določeno.
• Direktiva sveta o varstvu okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu (86/278/ES), obravnava čistilna blata, ki so prav tako biološko razgradljiv odpadek, vendar ne sodijo med komunalne odpadke.
• Direktiva (2009/28/ES) o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ki opredeljuje tudi pridobivanje bioplina s predelavo bioloških odpadkov.

Večina držav članic, med njimi tudi tiste, ki imajo ravnanje z biološkimi odpadki zelo dobro urejeno, kot so Nemčija, Avstrija, Nizozemska in Belgija (Flandrija), še posebno pa nove članice, ki so pri ravnanju z odpadki na samem začetku, je podpirala nastanek enotne Direktive o bioloških odpadkih. Direktivo je podprl tudi Evropski parlament, vendar – kot se to pogosto zgodi – je politika EU odločila drugače. Naslednji korak, ki ga pripravlja Evropska komisija, je postavitev meril, kdaj kompost preneha biti odpadek in kdaj postane proizvod. Z zagotavljanjem kakovosti pridelave komposta bi se okrepil trg, predvsem pa tudi zaupanje končnih uporabnikov.

Slovenska uredba že od lani

Kakšna pa je v Sloveniji pot za doseganje ciljev zmanjšanja bioloških odpadkov? Delež biološko razgradljivih odpadkov v komunalnih odpadkih lahko zmanjšamo predvsem z intenzivnim ločenim zbiranjem tovrstnih odpadkov na izvoru in ustrezno predelavo. Biološko razgradljivi odpadki so zaradi svojega visokega organsko in biološko razgradljivega deleža primerni zlasti za aerobno ali anaerobno obdelavo. Najenostavnejši način obdelave ločeno zbranih biološko razgradljivih odpadkov je kompostiranje, s ciljem pridobiti nove, uporabne organske snovi – kompost.
Prva in najbolj učinkovita možnost zmanjševanja je preprečevanje nastajanja biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov, kar pomeni, da se čim bolj zmanjša nastajanje ostankov hrane in zavrženih, deloma še neuporabljenih živil (s pomočjo osveščanja ter dvigovanja znanja in zavesti).
Druga možnost pa je spodbujanje hišnega kompostiranja. S hišnim kompostiranjem lahko dosežemo znatno zmanjšanje količine biološko razgradljivih odpadkov, ki vstopajo v snovni tok komunalnih odpadkov. Študije so pokazale, da hišno kompostiranje v povprečju doprinese okoli 220 kg biološko razgradljivih odpadkov na gospodinjstvo v enem letu oziroma 50 kg na prebivalca na leto (Arcadis, 2009). Zato je nujno, da tudi izvajalci javne službe povzročitelje kuhinjskih odpadkov iz gospodinjstev obveščajo, ozaveščajo, spodbujajo in motivirajo za hišno kompostiranje lastnih kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada.
Raziskave so pokazale (Gallenkemper et al., 2006), da širše zastavljene akcije hišnega kompostiranja lahko bistveno znižajo stroške ravnanja s komunalnimi odpadki, ločeno zbiranje biološko razgradljivih odpadkov zaradi predelave teh odpadkov v kompostarnah pa lahko v povprečju za polovico poceni odlaganje mešanih komunalnih odpadkov. Hišno kompostiranje kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada je tudi v skladu s hierarhično zastavljenimi cilji politike EU glede ravnanja z odpadki: preprečevanje nastajanja, ponovna uporaba, snovno recikliranje in okolju prijazno odstranjevanje odpadkov.
V luči omenjenih dejstev smo na ministrstvu pripravili Uredbo o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom (Uradni list RS, št. 39/2010), ki je stopila v veljavo lansko leto.
Uredba določa obveznosti in pravila ravnanja z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom, ki nastajajo tako v gospodinjstvih (komunalni odpadki) kot zaradi opravljanja dejavnosti. Zeleni vrtni odpad (s klasifikacijsko številko 20 01 01) tvori skupaj z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki (s klasifikacijsko številko 20 01 08) velik delež komunalnih odpadkov predvsem na podeželskih območjih in urbanih območjih s prevladujočo individualno poselitvijo ali mešano stanovanjsko poselitvijo.

Kuhinjski odpadki so predvsem za kompostiranje

Kuhinjski odpadki, ki nastajajo v gostinstvu, in tisti, ki nastajajo v gospodinjstvih, se po svoji sestavi zelo razlikujejo. Kuhinjski odpadki, ki nastajajo v gostinstvu, so namreč večinoma tekoče oziroma pastozne sestave, zato so bolj kot za kompostiranje primerni za predelavo pod anaerobnimi pogoji v bioplinarnah. Povzročitelj odpadkov iz gostinstva mora te odpadke ločeno zbirati in jih oddajati zbiralcu. Kuhinjske odpadke iz gostinstva je prepovedano mešati z zelenim vrtnim odpadom, ker le-ta zaradi vsebnosti lignina ni primeren za predelavo v bioplinarnah, kjer se pod takšnimi pogoji ne razgradi.
Kuhinjski odpadki so predvsem sestavljeni iz odpadkov, ki nastajajo pri pripravi hrane in bistveno manj iz ostankov hrane. Zaradi svoje sestave so primerni predvsem za kompostiranje. Za optimalen potek procesa razgradnje biološko razgradljivih snovi pri kompostiranju je nujno potreben tudi tako imenovani strukturni material, ki ga predstavlja prav zeleni vrtni odpad. Zaradi tega je smiselno, da se kuhinjski odpadki iz gospodinjstva zbirajo skupaj z zelenim vrtnim odpadom. V gospodinjstvih individualne stavbne poselitve nastajajo od marca do novembra (vegetacijska sezona) bistveno večje količine zelenega vrtnega odpada, od novembra do marca pa v glavnem kuhinjski odpadki. Količina nastalih kuhinjskih odpadkov je dokaj stalna in znaša v povprečju 60 do 90 kg na prebivalca na leto. Količine zelenih vrtnih odpadkov se prav tako spreminjajo glede na letni čas in poselitev. V mestih je količina zelenega vrtnega odpada na prebivalca v enem letu od 20 do 30 kg, na podeželju pa so te količine bistveno večje in se gibljejo okoli 150 kg.
Namen uredbe je torej predvsem zmanjšati količine biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada ter ločeno zbrati tovrstne odpadke na izvoru. Od sredine leta 2011 bo ločeno zbiranje biološko razgradljivih odpadkov in zelenega vrtnega odpada obvezno na celotnem področju države.
Seveda pa se moramo zavedati, da pomeni uspešno ravnanje z biološkimi odpadki še veliko več kot le zakonska ureditev. Poskrbeti moramo, da taka uredba v realnosti tudi zaživi. Med najpomembnejšimi nalogami je zagotovo ozaveščanje prebivalcev, zakaj je ločeno zbiranje bioloških odpadkov nujno potrebno, predvsem zavedanje, da so le pravilno ločeni biološki odpadki na izvoru porok za kakovost pridobljenega komposta. Le vsak posameznik lahko pripomore k doseganju ciljev, ki si jih zastavi država in le vsak posameznik lahko s pravilnim in odgovornim ravnanjem z odpadki, ne glede na zvrst odpadkov, doprinese h kakovostnemu in cenovno ugodnemu recikliranju in posredno k varovanju okolja. Na osnovi slike 1 lahko ugotovimo, koliko napora bo še potrebno vložiti, da v kompostarnah ne bo več prihajalo do takih kupov neprimerno »ločeno zbranih bioloških odpadkov«.
Potrebno je ozaveščanje tudi v smeri predstavitve konkretnih stroškov, ki v kompostarni nastanejo, če sicer biološke odpadke pravilno ločimo, jih pa v dobri veri zavežemo v nerazgradljivo plastično vrečko in odvržemo v zabojnik za biološke odpadke. S tem, mogoče nevede, povzročimo visoke dodatne stroške obdelave (ročno in strojno čiščenje plastike ali drugih tujih primesi) odpadkov in s tem tudi poslabšamo končno kakovost komposta.
Seveda pa je potrebno zagotoviti zadostne zmogljivosti za predelavo bioloških odpadkov v kompostarnah. Trenutno pripravljamo na ministrstvu tudi spremembo Uredbe o obdelavi biološko razgradljivih odpadkov, ki bo vsebovala nacionalna pravila (predpis) za obdelavo kuhinjskih odpadkov iz gospodinjstev, ki spadajo pod kategorijo treh živalskih stranskih proizvodov. Slednje opredeljuje Uredba o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi (1069/2009/ES), za katere sicer veljajo dokaj stroge zahteve za obdelavo. Ta uredba dovoljuje državam članicam, da si za tovrstne odpadke pripravijo nacionalni predpis, ki bo omogočal, da bodo kompostarne lahko nemoteno uporabljale aerobni proces obdelave kuhinjskih odpadkov iz gospodinjstev. Poleg spremembe Uredbe o obdelavi biološko razgradljivih odpadkov bomo pripravili tudi Smernice pravilne tehnike kompostiranja, ki bodo poleg same tehnike kompostiranja obravnavale tudi ukrepe za zmanjševanje negativnih vplivov kompostarn na okolje, kot so neprijetne vonjave in zmanjšanje izcednih vod.
V začetku marca je bil prvi sestanek strokovnjakov s področja ravnanja z biološkimi odpadki na ravni EU, kjer se bodo obravnavala merila za kakovost komposta. Tudi v tem kontekstu bo potrebno razmisliti o standardih kakovosti komposta in na kakšen način jih bomo pri nas lahko najhitreje dosegli.
Čaka nas še veliko dela, a med najpomembnejše naloge sodi zagotovo intenzivno ozaveščanje prebivalcev o pomembnosti in pravilnem ravnanju z odpadki, tako na ravni države kot tudi na ravni lokalnih skupnosti.

Viri:

ARCADIS, 2009. Assessment of the options to improve management of bio-waste in the European union.
Gallenkemper et al., 2006. Kostenbetrachtung für die separate Bioabfallsammlung und -behandlung im Vergleich zur gemeinsamen Entsorgung mit dem Restabfall. Verband der Humus- und Erdenwirtschaft e. V.