| Anketa | | Majdi Kosi, Tanja Panger | |
| Podpisniki javnega pisma, znani okoljski strokovnjaki, ki so gradnjo bioplinarn označili kot zlorabljen energetski projekt, so v javnosti vzbudili velik odmev. Je resnica nekje vmes? Kakšna je torej prihodnost biogoriv in kakšen je njihov realni prispevek k boju proti podnebnim spremembam in zmanjšanju emisij CO2? Številni trdijo, da gre tako za del rešitve kot za del problema. Že leta 2007 so voditelji EU na srečanju v Bruslju potrdili načrte, ki naj bi zagotovili, da bodo biogoriva do leta 2020 v 27 državah članicah nadomestila 10 odstotkov celotne porabe bencina in dizelskega goriva. | |
Dr. Boris Vezjak, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Oddelek za filozofijo:
Akcijski načrt za obnovljive vire je prišel prehitro in še pred sprejemom Nacionalnega energetskega programa. Zdrava pamet in že stari Grki so nam povedali, da potrebujemo najprej premislek, potem dejanja, najprej strateške dokumente, šele potem akcijske. Zakaj se je zadnje čase hitelo z graditvijo bioplinarn? Če potrebujemo jasno vizijo o prehodu v nizkoogljično družbo, katere del bo nesporno tudi uporaba zelenih virov energije, si o uporabi biogoriv ni treba delati utvar. Potrebujemo jih. Vprašanje je le, katere, v kakšni meri in na kak način – v Sloveniji so gospodarske, kmetijske in druge razmere drugačne kot drugod. Žal pa na tem področju vlada anarhija, ki jo zlahka in s pridom izkoriščajo tisti, ki jih vodi osebni zaslužek in prav nič javni interes uravnoteženega trajnostnega razvoja. Slovenska gospodarska, kmetijska in ekološka politika ima pred sabo še veliko dela in še več odgovornosti. Prav v tem je bil namen našega javnega poziva, ki smo ga napisali – opozoriti na škodljive posledice, ki jih ima uvajanje bioplinarn na sisteme samooskrbe s hrano ter na okoljske standarde v trenutku, ko teh vplivov in učinkov nismo premislili. Sklicevati se na ekološko tehnologijo in z njo povzročati neposredne ekološke težave je nekaj najbolj absurdnega, kar se nam lahko dogaja.
Do odločitve o biogorivih s pomočjo raziskav
Dr. Borut Bohanec, prodekan za področje agronomije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani:
V odmevnem BBC-jevem članku so biogoriva poimenovali zločin proti človečnosti (Ferrett, 2007). Logično, saj če kmetijske površine namenimo proizvodnji biogoriv, s tem ogrožamo pridelavo hrane. Problematika je nedvomno zelo kompleksna. Prvo in v tem trenutku ključno je seveda, ali so biogoriva sploh potrebna v času, ko je na voljo še več kot dovolj zalog fosilnih goriv. Potreba po biogorivih dejansko ni racionalna odločitev in se ji daje prednost le v nekaterih območjih sveta, ostala področja teh dodatnih ekonomskih bremen ne čutijo. Politika potrebo po biogorivih opravičuje z domnevnim vplivom človeka na segrevanje ozračja, kar je teza, ki ji mnogi oporekajo. Ne glede na to pa seveda dolgoročno velja, da bo človeštvo slej ko prej potrebovalo tudi alternativne oblike tekočih goriv, če ne drugega, vsaj za pridelavo hrane. Spodbujanje tovrstnih raziskav torej ni brez pomena.
Zlasti obetavne so tiste raziskave, ki omogočajo pretvorbo celuloze in drugih vlaknin v biogoriva. Na ta način bi lahko izrabili tiste dele rastlin, ki jih sicer ne uporabljamo za prehrano. Podobno potekajo tudi raziskave številnih vrst rastlin, ki bi jih lahko uporabljali v energetske namene. Tovrstne raziskave vsekakor pozdravljam, povsem nesmiselno pa se mi zdi uvajanje neučinkovite tehnologije, kakršna je proizvodnja elektrike v bioplinarnah ob obstoječih proizvodnih pogojih. Gre za masovno uvajanje tehnologije, ki lahko preživi le ob izdatni pomoči proračunskih virov, ki ob tem v praksi še povečuje pridelavo v monokulturi in je neposredna konkurenca pridelavi hrane. Prav je povedati, da hrana, ki jo zato uvozimo še več kot sicer, tudi nekje raste in da tudi naša potrošnja neposredno prispeva k izsekavanju tropskih gozdov ali izčrpavanju najbolj nerazvitih dežel. Bojim se, da navidezno okolju prijazna tehnologija povzroča ravno nasprotni učinek, seveda, če jo preverimo v celoti.
To ni edina politična odločitev za takojšnjo uporabo nerazvite tehnologije, ki prav zato ne more biti stroškovno konkurenčna. Mnogo bolj primerno bi bilo počakati na dejanski tehnološki napredek in šele potem uvesti tehnologijo v dovršeni obliki ter s tem doseči proizvodnjo na ekonomsko vzdržnih temeljih.
Slovenija mora uveljaviti proizvodnjo biodizla
Mag. Franc Dover, direktor podjetja Bio goriva, d. o. o.:
Pri uporabi biogoriv kot alternativnega in zelenega vira energije se bomo omejili na proizvodnjo in uporabo biodizla, ki je v Sloveniji trenutno edina možna alternativa fosilnim gorivom v obliki primešavanja (do 20 odstotkov) ali v čisti, 100-odstotni obliki. V akcijskem načrtu AN OVE 2010 predstavlja biodizel povprečno 85 odstotkov vseh pričakovanih OVE v prometu do leta 2020. Električna energija iz OVE v prometu predstavlja povprečno 6 odstotkov in bioetanol 9 odstotkov vseh pričakovanih OVE v prometu do leta 2020. To pomeni, da bi morali v letu 2011 primešati ali prodati čistega biodizla 48,5 mio litrov in v letu 2020 kar 216,7 mio litrov, v kolikor bi poraba dizla ostala na nivoju iz leta 2010. Zaradi vpliva zmanjšanja izpustov CO2, ki ga ima primešan ali čisti biodizel, je glede na trenutne razmere edino alternativno gorivo v prometu, gledano z ekološkega in ekonomskega vidika. Zaradi tega in tudi zakonodajne ureditve v Sloveniji je bila zgrajena naša tovarna in ustanovljeno podjetje Bio goriva, d. o. o., ki je v lastništvu Petrola in Pinusa TKI. Zato menimo, da je potrebno v Sloveniji uveljaviti proizvodnjo biodizla z možnostjo lastne oskrbe od proizvodnje oljne ogrščice in stiskanja olj v Sloveniji glede na dane zmogljivosti. Treba je ustrezno osveščati vse državljane Slovenije glede zbiranja in oddajanja rabljenega jedilnega olja zbiralcem tega olja in skupaj zbrano količino proizvedenih in zbranih olj predelati v biodizel po konkurenčnih cenah. To bi lahko pomenilo del lastne samooskrbe z olji in biodizlom, ki bi bilo namenjeno za kmetijsko mehanizacijo (za proizvodnjo hrane) in za potrebe delovanja državnih institucij (javne ustanove, kot so prevozi za prvo pomoč, vojsko, policijo in javni transport). Za preostali del pa bi se ustrezna olja uvozila po konkurenčnih cenah. Dogaja se namreč, da se rabljeno jedilno olje izvaža v sosednjo Avstrijo, kjer ga predelajo in nam ga v obliki primešanega biodizla k fosilnemu dizlu vračajo v Slovenijo. Smetano od dodane vrednosti imajo sosedje.
Proizvodnja biodizla je smiselna, v kolikor so izpolnjeni ustrezni pogoji. Tukaj ne moremo mimo urejene trošarinske politike in zakonodaje, ki jo je potrebno dopolniti, urejenega modela oblikovanja maloprodajne cene za biogoriva (v Sloveniji še ni sprejet), stimulacij za proizvajalce biodizla, pridelovalce olj, zbiralce odpadnih jedilnih olj, nakup vozil na OVE, medijske promocije itd. Na teh področjih bo potrebno še letos nujno narediti premike v pravi smeri, da bomo lahko dosegli zadane cilje do leta 2020. V kolikor ciljev ne bomo dosegli, bomo vsi državljani plačali penale v raznih oblikah nakupov dobrin, ki jih potrebujemo v gospodinjstvu ali podjetja pri svojem poslovanju. To pomeni dvig stroškov in s tem tudi zmanjšano konkurenčnost v primerjavi z bolj razvitim in nekoliko manj razvitim svetom od nas.
Strinjamo se in podpiramo usmeritve Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter okoljskih strokovnjakov, da je pridelava hrane na prvem mestu. V Sloveniji bi predvsem morali določiti prave usmeritve in zaporedje izpolnjevanja. Naj navedemo samo to, da je bil v Sloveniji sprejet Akcijski načrt (AN OVE 2010). Težava je v tem, da bi morali po prepričanju strokovnjakov, ki se s temi posli ukvarjajo, in tudi našem mnenju imeti prej nacionalni energetski program in energetski zakon, kjer se odloča o konceptu in strategijah energetske oskrbe, šele potem naj bi se pripravil ustrezni akcijski načrt.
Uporaba biogoriv je velika priložnosti
Aleš Zver, Keter Organica:
Uporaba biogoriv je poleg doseganja cilja akcijskega načrta nujna še iz drugih razlogov. Zelena energija je namreč dober regulator zmanjševanja emisij CO2 in drugih še bolj škodljivih toplogrednih plinov. Z vključevanjem vseh zelenih tehnologij in proizvodnjo zelene energije se lahko dolgoročno pridela dovolj energije za domače potrebe. Slovenija je na področju virov zelene energije pestra dežela. Imamo prav vse potenciale, kot so hidroenergija, sončna energija, energija vetra, geotermalna energija in energija iz biomase ter kombinacije različnih. Od biomase imamo velik potencial v gozdovih in omembe vreden potencial iz bioplina. Investiranje v zeleno energijo je zato dobro tudi z vidika decentralizacije, saj na ta način določene regije postajajo energetsko manj ali celo neodvisne. Zaradi decentralizirane proizvodnje energije se tudi potrebe in izgube pri transportu energije znatno znižajo, kar ima pozitivne vplive.
Z vidika gospodarnosti je proizvodnja in uporaba biogoriv velika priložnost, saj poleg zelene energije odpira nova delovna mesta. Kot smo že omenili, pa zelena energija decentralizira proizvodnjo energije, s čimer se zmanjšajo izgube oziroma stroški pri transportu energije. Z ekološkega vidika vseh virov zelene energije ne moremo dati v isti koš. Različni načini izkoriščanja imajo namreč različne vplive na okolje, vsem pa je skupno, da celostno pozitivno vplivajo na okolje, saj jih sicer ne bi izkoriščali in jim rekli zelena energija. Odločitev za ta način pridobivanja energije je vsekakor smiselna, če okolje to dopušča. Na kmetijah je tako smiselno postaviti bioplinarne, ki zaključujejo krog pridelave hrane in omogočajo kmetu dodaten zaslužek, hkrati pa so regulator cen, saj kmet ni odvisen od prodaje svojih pridelkov na trg. Fotonapetostne elektrarne na strehah objektov so vsekakor smiselne, v kolikor je dovolj sončnih ur, saj prav tako ugodno vplivajo na vsa tri področja: gospodarstvo, ekologijo in energetiko. Potem imamo možnost postavitve vetrnic, če le imamo dovolj vetra. Podobno je še z ostalimi obnovljivimi viri.
Vprašanje glede uporabe biogoriv z vidika potreb pri proizvodnji hrane je najverjetneje namenjeno izkoriščanju gojene biomase za namen proizvodnje bioplina. Na to vprašanje bom dal kar malo oster odgovor – o čevlju sodi naj kopitar, kot je povedal že Prešeren. Če si danes strokovnjak za področje X, ne moreš čez noč postati strokovnjak za področje Y, saj je za to, da zamenjaš neko znanstveno področje, potrebnega precej dela. Sam se s to tematiko ukvarjam od leta 2000 in spremljam dogajanje po svetu, še najbolj v razvitejših državah EU. Slovenija, tudi prej v bivši Jugoslaviji, nikoli ni bila prehransko preskrbljena. Bila so leta, ko smo imeli dovolj določenega mesa. Trenutno nismo energetsko neodvisni in še marsikje nimamo neodvisnosti.
Kvalitetno pridelana domača hrana zapusti našo državo kot surovina brez dodane vrednosti, posledično pa uvozimo velike količine tuje hrane, za kar z največjim veseljem poskrbijo trgovci. Potem se zgodi gradnja bioplinarn in velik rompompom glede pomanjkanja hrane. Po drugi strani pa izgubimo okrog 9.000 ha kmetijske obdelovalne zemlje in s kmetijstvom preneha cel kup kmetij. Tako se nam zaraste okrog 26.000 parcel. Nekateri pa vseeno kričijo hrana, hrana, hrana …, do katere imamo zelo mačehovski odnos že na samem začetku proizvodne verige, ko prvovrstna koruza in pšenica romata k sosedom. Poskrbeti bi morali za odkup poljščin, odkup mesa, seveda po konkurenčnih cenah, ki bodo kmetijskim družinam omogočale več kot le preživetje, kar pomeni, da bodo lahko šolale otroke, ki se bodo radi vrnili nazaj na kmetijo in nadaljevali delo kmeta.
Izkoriščanje zelene energije je najbolj vezano na kmetijsko dejavnost, saj reke tečejo po kmetovi zemlji, veter piha čez kmetovo zemljo, na kmetovi zemlji raste biomasa, tudi pod kmetovo zemljo je topla geotermalna energija in v kmetovem hlevu nastaja gnoj, kateremu lahko dodamo vrednost, ko iz njega najprej naredimo bioplin, zemlji pa vrnemo visokokakovostno organsko gnojilo.
Nekoč je moral vsak kmet rediti vprežno živino; da je ta preživela, je morala nekaj jesti – »biogorivo«. V takratnih pogojih pridelovanja (agrotehnika) je bilo temu namenjenih veliko več površin kot sedaj. Takrat je 1 kmet prehranil 4 ljudi, sedaj jih 137. Z biogorivi lahko brez težav pokrijemo potrebe za obdelavo vseh površin in še nekaj energije nam ostane. Znano je, da na enoto površine pridelamo različno količino energenta. Tako na določeni površini pridelamo najmanj energije s pridobivanjem biodizla in največ z bioplinom.
Nastopa čas, ko bo kmet spet cenjen poklic, za katerega bo potrebno veliko znanja in poznavanja še mnogih novih panog. Na globalno kmetijstvo zelo vpliva politika, kar je prav, ni pa prav, da se politika vmešava v tehnologijo in na področje, ki ga v svetu usmerja in regulira kapital. Ko se pojavi nov porabnik surovine, kot je gojena biomasa, se ustvari konkurenčnost, ki je dober regulator za krizo, predvsem z vidika preživetja kmeta.
Dr. Marta Svoljšak, direktorica področja TRKV v Petrol, d. d.
Poznano je, da sta Evropski parlament in Svet Evropske unije 23. aprila 2009 sprejela Direktivo 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije in obnovljivih virov (RED Direktiva) spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES in Direktivo 2009/30/ES o spremembah Direktive 98/70/ES glede specifikacij motornega bencina, dizelskega goriva in plinskega olja ter o uvedbi mehanizma za spremljanje in zmanjševanje emisij toplogrednih plinov.
Posledično se še vedno pojavlja potreba za poseg v veljavno ureditev tega področja v Sloveniji, saj s predvidenimi količinami dajanja biogoriv na trg znatno zaostajamo. Sprejet je bil tudi akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010–2020, v katerem so obdelani tudi nekateri predlogi za pospeševanje rabe obnovljivih virov energije v transportnem sektorju oziroma rabe biogoriv. Izvajanje teh ukrepov je predvideno šele v letu 2012, kar seveda še ne ustvarja okolja za pospeševanje rabe biogoriv v transportu. Ne glede na številne slabosti, ki jih biogoriva imajo (v ekonomskem in tehničnem smislu), so glede na ekonomijo obsega edina možnost, da EU doseže zastavljene cilje do leta 2020. EU bo kvantitativne cilje revidirala v letu 2013/2014, a bistveno v konceptu ne namerava odstopati. Dileme »hrana nasproti gorivom« so številne, do neke mere povsem razumne, a nemalokrat predmet zlorabe in špekulacij.
Širša analiza izvedljivosti Nacionalnega akcijskega načrta, ki ga je 8. julija 2010 sprejela Vlada RS, za področje prometa terja skrben pristop in pripravo korigiranih obstoječih mehanizmov podpore za spodbujanje rabe biogoriv ali morebitno vpeljavo novih, kot je npr. nujna vključitev končnega potrošnika v izvajanje uredbe. Distributer namreč s svojim poslovnim delovanjem po dosedanjem sistemu ne more vključiti oziroma spodbuditi končnega uporabnika in ne more odgovarjati za njegove odločitve o izbiri goriv, ki jih bo uporabljal v transportne namene.
