| Obraz | | Sebastijan Kopušar | |
| V podjetju Riko Ekos iz Malega Loga pri Loškem Potoku si kruh služijo (tudi) z odpadki. So namreč ponudniki sodobne opreme za obdelavo odpadkov. Nastali so iz nekdanjega Riko Holdinga, ki je razpadel kmalu po osamosvojitvi. Ekos je bil eden od tozdov, oče sedanjega direktorja Aleša Knavsa pa je takrat zmogel dovolj vizije in poguma, da je ob stečaju prevzel podjetje in nadaljeval s proizvodnjo in razvojem ekološkega programa. Ta hip so osrednji del njihove proizvodnje sistemi za celovite rešitve pri ravnanju z odpadki, bodisi za ločeno zbrane frakcije, za komunalne odpadke ali za industrijske odpadke. |
|
Res, tu so doma mojstri za odpadke. Aleš Knavs pri 33 letih vodi največje podjetje v občini Loški Potok – Hrib, ki hkrati zaposluje največ ljudi v kraju in okolici. Po izobrazbi je ekonomist, diplomiral je z nalogo o upravljanju s tečajnim tveganjem v Sloveniji. Najprej se je ukvarjal s financami, še pred devetimi leti je denimo tekmoval v rokovanju s fiktivnimi delniškimi portfelji na študentski borzi.
“Nato smo se morali odločiti, kako naprej s podjetjem. Ali še naprej vlagati in širiti ali pa zmanjšati proizvodnjo,“ pravi o preobratu v svojem življenju. Z bratom, ki je po izobrazbi strojnik, sta se odločila za prvo možnost in svojo energijo posvetila razvoju in rasti podjetja. Zagotavlja, da mu do sedaj ni bilo nikoli žal.
Nizozemska spodbuda
Njihov ekološki program je nastal kot posledica sodelovanja s podjetji na nizozemskem trgu, kjer ima zbiranje in recikliranje odpadkov že kar dolgo tradicijo. Riko Ekos je za nizozemskega partnerja izdeloval posamezne strojne sklope. Ob uvajanju sodobnejšega ravnanja z odpadki v Sloveniji se je tudi pri nas pojavilo povpraševanje po takšnih strojih, z njimi se je razvijalo tudi podjetje v Malem Logu. „Sedaj smo sposobni sami celovito vlagati v razvoj ter izvesti različne projekte, za ročno sortiranje, za mehansko sortiranje ali pa za predelavo v gorivo,“ pojasnjuje Aleš Knavs delo podjetja, ki je skupaj z zunanjimi partnerji oblikovalo svojo razvojno skupino.
Po njegovih besedah je Riko Ekos, ki dela od leta 1993, relativno majhno podjetje, kar mu omogoča, da so prilagodljivi in se lahko hitreje odzivajo na razmere na trgu in prisluhnejo potrebam kupcev. „Trenutno so na tržišču nekoliko neobičajne razmere, saj so cene starega papirja precej zrasle. Vzrok je pomanjkanje celuloze, kar nekateri povezujejo z nedavnim potresom v Čilu. V tej državi je namreč ogromno podjetje za proizvodnjo celuloze. Ti sunki na trgu so tako nenadni in nepredvidljivi, da jih večja podjetja ne uspejo obvladovati. Tako je papir postal najbolj donosna surovina, kar je prvič v recimo zadnjih dvajsetih letih, ko je bila na prvem mestu ponavadi plastika,“ razlaga zadnji pretres na svetovnem tržišču.
Po njegovih besedah so se lani soočali s tako nizkimi cenami sekundarnih surovin, da se ni izplačalo obdelovati odpadkov in je predelovalna dejavnost skoraj povsem zamrla. Z zadnjo rastjo cen nafte se povečujejo tudi cene, tako da oživlja tudi ta dejavnost. Prednost Rika Ekos v primerjavi s podjetji na zahodu ali severu Evrope so tudi še vedno nižji stroški dela. Aleš Knavs hkrati ugotavlja, da je po drugi strani konkurenca na jugovzhodu Evrope tehnološko še dokaj okrnjena, saj ne zmorejo ponuditi celovitih rešitev in bolj kompleksnih sistemov za obdelavo odpadkov.
Slovenija rabi čas
V Sloveniji intenzivno ustanavljamo centre za ravnanje z odpadki, zato je največ investicij na področju ravnanja z mešanimi odpadki. Ob tem opozarja, da imamo v naši državi težave s premajhnimi količinami ločeno zbranih odpadkov, zato so centri premajhni za avtomatizirano proizvodnjo. „Za naše podjetje bi bilo ustanavljanje veliko majhnih središč sicer bolj donosno, za posameznega uporabnika pa to pomeni višje položnice,“ opozarja prvi mož podjetja Riko Ekos.
Ravnanje z odpadki se v Sloveniji zelo razlikuje od občine do občine, predvsem pa je odvisno od izvajalca javne službe, poudarja sogovornik. Ob tem ugotavlja, da ločeno zbiranje odpadkov pomeni precej višje stroške. Potrebno je imeti veliko različnih zabojnikov, posebna vozila, zahtevna je tudi logistika pobiranja. „Možna bi bila poenostavitev, da bi vso embalažo zbirali v enem zabojniku, kot to počno recimo v Nemčiji. Tako zbrano embalažo lahko nato ločujemo na posebni liniji za sortiranje, zaradi večje količine zbranih odpadkov pa bi bil strošek zbiranja nižji, kot je sedaj,“ vidi rešitev za racionalnejše delo pri zbiranju odpadkov.
Usmeritev v ločeno zbiranje odpadkov pomeni, da moramo že na njihovem izvoru ločiti čim več posameznih frakcij. To zahteva okoljsko kulturo in ozaveščenost državljanov, ki morajo biti pripravljeni nekaj več energije vložiti v zbiranje in odlaganje odpadkov. „V Sloveniji na žalost še nismo dosegli te ravni,“ meni Knavs. „Za mlade lahko rečem, da jim v šoli že dajejo potrebno znanje, privzgojili so jim zavest, da je treba ločevati. Starejše generacije imamo več težav, saj je pred dvajsetimi leti le malokdo vedel za ločevanje in reciklažo.“
Razlika je opazna tudi med podeželjem in mestom. Na vasi so bili dolgo časa nekoliko bolj brezbrižni do odpadkov, veliko ljudi je uporabljalo divja, nelegalna odlagališča. „Zato tudi imamo takšno okolje in so potrebne čistilne akcije,“ pravi Aleš Knavs. Z velikim veseljem se je udeležil vseslovenske čistilne akcije.
Hkrati ugotavlja, da se tudi odnos do okolja vidno izboljšuje. „Dejansko smo v Sloveniji še v fazi učenja, poleg tega regijski centri še niso povsem zaživeli. Trenutno imamo na področju mešanih komunalnih odpadkov le center v Celju, kjer so sposobni odpadke obdelati v skladu z evropskimi direktivami. Vsi ostali imajo samo sisteme za ločeno zbrane odpadke ali še vedno vse odlagajo na deponije.“
Okolje in posel
Slabši rezultati ločenega zbiranja pomenijo, da je kasnejše ločevanje mešanih komunalnih odpadkov zahtevno in predvsem drago. „Posamezne frakcije so umazane, zaradi česar imajo bistveno manjšo tržno vrednost kot ločeno zbrani odpadki,“ pojasnjuje Aleš Knavs. Odjemalci namreč neradi kupujejo umazano surovino, saj jo je pred predelavo potrebno oprati in izločiti vse primesi, zato iščejo kar se da čisto.
V Sloveniji je še vedno najbolj pogosto ročno ločevanje odpadkov, saj stroj za avtomatsko ločevanje stane od 250.000 evrov navzgor. Pri tem je za vsako frakcijo odpadkov potreben poseben stroj, kar pomeni najmanj pet ali šest ločevalnih linij. Avtomatska obdelava se uvaja pri regijskih centrih za obdelavo odpadkov, pri čemer ponavadi ne gre za izločanje dela odpadkov oziroma ločevanje uporabnih frakcij, ampak predelavo v gorivo. Odpadki gredo kot lahka frakcija v mlin, v katerem nastaja surovina za sežig.
Čeprav zakonodaja daje prednost snovni uporabi zbranih odpadkov, se pravi sortiranju, Knavs vidi dobro možnost v toplotni obdelavi. „Nadomeščanje klasičnih goriv z odpadki je lahko zelo učinkovito, saj je izkoristek sorazmerno velik. Ločevanje ima v sedanjih razmerah dosti manjši izplen, poleg tega je precej dražje. Seveda pa je to zelo odvisno od nihanja cen na trgu sekundarnih surovin,“ ugotavlja.
Tudi nove tehnologije na področju ravnanja z odpadki gredo v to smer. „Med takšne sodita plazemski sežig in proizvodnja goriva iz odpadkov, vendar so vse tehnologije še na ravni raziskav v laboratorijih. Razvoj bo zagotovo šel v to smer. Na ta način se bo postopek obdelovanja odpadkov poenostavil in čim bolj avtomatiziral,“ razmišlja. Po njegovih besedah je treba poleg okoljskega vidika upoštevati tudi gospodarskega, se oglasi tudi njegova podjetniška žilica.
“Tudi ob preusmeritvi v toplotno obdelavo bo še vedno ostala mehanska separacija odpadkov, treba bo izločiti biološko frakcijo, kovine, kar pomeni, da nam dela ne bo zmanjkalo. Ni bojazni, da bi vse odpadke kar povprek metali v peči,“ zagotavlja Aleš Knavs.
