Odmev na intervju Marka Zidanška |
 
 

Odgovor na intervju z mag. Markom Zidanškom, direktorjem javnega podjetja Simbio d.o.o., ki je izšel pod naslovom »Javne službe kot »talci« družb za ravnanje z odpadno embalažo« v reviji EOL, oktober 2014

Ne glede na to, da se z nekaterimi ocenami mag. Marka Zidanška glede situacije ravnanja z odpadno embalažo v celoti strinjam, pa moram podati odgovore na trditev, da so izvajalci javne službe ravnanja z odpadki „talci“ družb za ravnanje z odpadno embalažo. Izjava je v celoti zavajajoča in tendenciozna, kar argumentiram z naslednjimi dejstvi. V skladu z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. L. RS 84/06, z vsemi spremembami in dopolnitvami) mora izvajalec javne službe ravnanja z odpadki (18. člen, 1. odstavek) »… družbi za ravnanje z odpadno embalažo oddati odpadno embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija v zbiralnicah ločenih frakcij ali kot ločeno zbrana frakcija v zbirnih centrih iz prejšnjega člena …«. Izvajalec javne službe mora družbi tudi oddati (18. člen 3. odstavek) »… ločeno zbrane frakcije iz mešanih komunalnih odpadkov pri njihovi obdelavi pred odstranjevanjem, … razen količine, za katero je ministrstvo dovolilo energetsko ali drugo predelavo v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki.« V skladu o Odredbo o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Ur.l. RS 21/01 z vsemi spremembami in dopolnitvami) »… mora Izvajalec javne službe za izločanje ločenih frakcij zagotoviti ločeno zbiranje in prevzemanje v zbiralnicah ločenih frakcij in ločeno zbiranje in prevzemanje v zbirnih centrih.« (4. člen) in to »… za papir in drobno lepenko, vključno z drobno odpadno embalažo iz papirja ali lepenke, drobno odpadno embalažo iz stekla, drobno odpadno embalaže iz plastike ali sestavljenih materialov in drobno odpadno embalažo iz kovine …« (6. člen), razen v primeru »… če je v okviru opravljanja javne službe z razvrščanjem komunalnih odpadkov v sortirnici zagotovljeno izločanje ločenih frakcij …« (7. člen).

Ne glede na določila v uredbi in odredbi so vsi izvajalci javnih služb v Sloveniji enostransko in brez ustrezne zakonske podlage uvedli zbiranje t.i. »mešane komunalne odpadne embalaže«, ki nastaja v gospodinjstvih z uvedbo sistema t.i. »rumene vreče« oziroma »rumenega zabojnika«. Pri tem se niso posvetovali z družbami za ravnanje z odpadno embalažo, čeprav so vedeli, da bo to za družbe (in za gospodarstvo) predstavljajo dodatne finančne obremenitve in da so ključen deležnik v sistemu ravnanja z odpadno embalažo. Naj pri tem izpostavim, da v družbi Interseroh sicer podpiramo katere koli odločitve, ki vodijo v povečanje ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov, vendar se ne moremo strinjati, da se tovrstne odločitve sprejemajo brez soglasja in dogovora z vsemi, ki so vpeti v sistem ravnanja z odpadno embalažo in na katere te odločitve vplivajo tudi poslovno. Na tej podlagi se lahko upravičeno vprašamo, ali ni ravno obratno: da so družbe za ravnanje z odpadno embalažo »talec« lobija komunalnega gospodarstva.

Poleg tega večina izvajalcev javnih služb niti ne zbira več ločeno embalaže, plastike in kovin, temveč so gospodinjstvom dali navodila, da te frakcije odpadne embalaže zbirajo v okviru »rumene vreče«. Nekateri izvajalci javnih služb dajejo gospodinjstvom celo navodila, da v okviru »rumene vreče« zbirajo tudi embalažo iz papirja. Oboje povzroča izjemno visoke stroške sortiranja in nižje izplene pri sortiranju te embalaže. Ravno tako opažam, da se v okviru »rumene vreče« pojavlja tudi do 10 % odpadkov, ki niso embalaža, temveč mešani komunalni odpadki in bi jih morala gospodinjstva odlagati v t.i. »sivo kanto« za zbiranje mešanih komunalnih odpadkov. Tako v okviru prevzemanja »mešane komunalne odpadne embalaže« v vsebini najdemo tudi odpadke iz gradbeništva in organske odpadke.

Poleg tega je pri izvajalcih javne službe tudi praksa, da v primeru, če imajo lastno sortirnico, izločajo visoko vredne frakcije, predvsem PET in ALU pločevinke, preostanek pa oddajajo družbam kot »mešano komunalno embalažo«. Ne nazadnje na terenu opažamo tudi prakso, da se embalaža iz papirja in embalaža iz kovin klasificira po klasifikacijski skupini 20, ki jo izvajalci javne službe ravnanja z odpadki na trgu sekundarnih surovin prodajajo kot »papir« in »kovine«.

To so le nekatere nepravilnosti, ki jih opažamo pri izvajanju uredbe in odredbe pri izvajalcih javnih služb ravnanja z odpadki. Za vsako navedeno dejstvo razpolagamo s konkretnimi podatki.

Ne glede na navedena dejstva pa vsi izvajalci javnih služb, na čelu z Zbornico komunalnega gospodarstva, zahtevajo, da družbe vsebino teh »rumenih vreč ali zabojnikov« v celoti prevzemamo, ne da bi imele kakršno koli možnost vpliva na kvaliteto in količino na tak način zbrane embalaže iz gospodinjstev. Izvajalci javnih služb ravnanja z odpadki so se z ločenim zbiranjem embalaže prek sistema »rumene vreče« spretno izognili svojim obveznostim, ki jim jih nalagata navedena Uredba in tudi Odredba. Izvajalci javnih služb ravnanja z odpadki, ki nimajo možnosti sortiranja pred odlaganjem, so z uvedbo sistema »rumene vreče« stroške sortiranja pred odlaganjem, stroške odlaganja in energetske izrabe, ki bi jih bila dolžna izvajati po odredbi, spretno prenesli na družbe za ravnanje z odpadno embalažo.

Dejstvo je, da družbe za ravnanje z odpadno embalažo (in gospodarstvo) neupravičeno in brez zakonske podlage financiramo izvajalcem javne službe ravnanja z odpadki stroške sortiranja »rumene vreče«, stroške sortiranja pred odlaganjem in stroške energetske izrabe.

Ne glede na vse navedeno pa mag. Marko Zidanšek celo zagovarja podržavljanje sistema ravnanja z odpadno embalažo in da naj bi se sredstva, ki jih družbe za ravnanje z odpadno embalažo pridobimo iz prodaje pozitivnih frakcij, namenila »zniževanju« cene za ravnanje z odpadki za prebivalstvo. Naj pri tem izpostavim, da koncept »razširjene proizvajalčeve odgovornosti« ni namenjen financiranju javne službe za ravnanje z odpadki in zniževanju stroškov ravnanja z odpadki za prebivalstvo, temveč za ravnanje s tisto embalažo, ki je posledica dejavnosti proizvajalcev. Seveda pa je za izvajalce v javnih služb ravnanja z odpadki mnogo lažje prevaliti stroške na družbe za ravnanje z embalažo in s tem na gospodarstvo. Kakšno težo ima njegova trditev, da naj ima glede sistema ravnanja z odpadno embalažo okoljski minister v rokah škarje in platno tako z okoljevarstvenega in ekonomskega vidika, pa priča že samo in javnosti znano dejstvo, da ministrstvo za okolje in prostor in njegovi organi na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo sami kršijo zakonodajo, ne upoštevajo sodb sodišč ter pišejo in izdajajo nelegalne inšpekcijske odločbe. Navsezadnje pa natančno to ministrstvo, ki bi mu po mnenju mag. Marka Zidanška bilo potrebno dati škarje in platno v roke, podpira in omogoča to, kar on neposredno kritizira v svojem intervjuju in s čimer se seveda osebno strinjam: ne spremeni zakonodaje, ki bi znižala prag zavezancev s 15 ton na 5 ton in omogoča ustanavljanje in delovanje špekulativnih družb za ravnanje z odpadno embalažo brez znanih lastnikov in kapitala.

Če parafraziram naslov v EOL-u, bi ga uporabila za opis trenutnih razmer na področju ravnanja z odpadno embalažo. Vsi skupaj smo »talci« – ne samo družbe za ravnanje z odpadno embalažo, temveč celotno slovensko gospodarstvo, različnih interesnih sfer nekaterih organizacij in posameznikov, med drugim tudi lobija izvajalcev javnih služb, ki želijo svoje lastne interese realizirati tako, da izrivajo druge deležnike na trgu. Veliko lažje je z zavajanjem kazati na anomalije tam, kjer jih ni, in tiho podpirati dejanske anomalije, kot v strokovnem dialogu najti skupen dogovor, ki bo v prid vsem v sistemu ravnanja z odpadno embalažo in ne samo posameznikom.

Glede na situacije na področju ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji se ne čudim, da Slovenija tudi sicer gospodarsko in ekonomsko nazaduje, saj že ta situacija kaže, da pravna država ne deluje in da pravila igre na posameznih trgih lahko določajo posamezne interesne skupine, ki na tem trgu sploh ne delujejo in jih v sistemu prostega gospodarstva sploh ni.

Mateja Mikec,
direktorica družbe Interseroh