Energetsko-podnebni prehod
| Avtor: Jože Volfand |
Trenutne razmere nam jasno kažejo, da je poleg razogljičenja enako pomembno zasledovati tudi zanesljivost oskrbe in s tem energetsko neodvisnost, pravi Danijel Levičar, predsednik Strateškega sveta GZS za energetski prehod in poslovni direktor GEN, krovne družbe v Skupini GEN. Prav nacionalni varnostni vidik samooskrbe z energijo, za kar najnižjo energetsko uvozno odvisnost Slovenije in s konkurenčno ceno energije je bil v ospredju meddeležniškega strokovnega posveta o energetsko-podnebnem prehodu Slovenije na GZS. A prav tako vloga in pomen energetsko intenzivne industrije, umeščanje energetskih objektov v prostor, optimalna energetska mešanica, gradnja JEK2 in vlaganja v distribucijsko omrežje. V Skupini GEN načrtujejo, da bodo z naložbami in s povečanjem proizvodnih zmogljivosti zagotovili dodatnih 10 TWh električne energije, 1 TWh naj bi prispevale nove sončne in hidroelektrarne. Slovenija potrebuje akcijski načrt za energetsko-podnebni prehod, meni Danijel Levičar.
Kaj so glavna sporočila meddeležniškega posveta o energetsko-podnebnem prehodu Slovenije, posebej glede na dejstvo, da mora Slovenija pristopiti k prenovi NEPN in da bo potrebno upoštevati negotovosti pri oskrbi z energijo? Kaj naj bo torej v ospredju revitalizacije sprejetih dokumentov?
Z vidika načrtovane skorajšnje prenove Celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) smo se strinjali, da potrebujemo javno, široko in strokovno podprto razpravo o energetsko-podnebnem prehodu. Ta mora temeljiti na kakovostnih orodjih in metodologijah ter na kredibilnih podatkih, na podlagi katerih bomo lahko oblikovali realistične in medsebojno primerljive scenarije. Ti morajo enakovredno upoštevati tehnološke zmožnosti, ekonomiko in družbeno sprejemljivost energetskega prehoda. Očiten poudarek naše razprave je bil, da je podnebna nevtralnost vsekakor eden osrednjih ciljev. Enakovredno pa moramo obravnavati tudi nacionalni varnostni kontekst samooskrbe z energijo, torej prizadevanje za čim nižjo energetsko uvozno odvisnost Slovenije in s tem povezano stabilno, konkurenčno ceno energije ne le za naše državljane, temveč tudi za gospodarstvo in javni sektor.
Energetsko intenzivna industrija je za takšen pristop najbolj zainteresirana.
Deležniki iz industrije so v razpravi jasno izpostavili željo in odločnost, da se gospodarstvo kot partner enakopravno vključi v prihodnje načrtovanje in uresničevanje nacionalnih energetskih strategij, saj njegova vloga ne sme ostati prezrta. Prenova NEPNa je zagotovo prvi tak proces, v katerega se bo industrija aktivno vključila. S tovrstnimi posveti in razpravami na temo energetskega prehoda Slovenije bomo nadaljevali. Spodbujali bomo izobraževanje in ozaveščanje o energiji in energetiki, da se bodo deležniki, predvsem mladi, aktivno in informirano vključevali v odločanje o energetsko-podnebnem prehodu. Za odločevalce bomo pripravljali jasna in konkretna priporočila in usmeritve za oblikovanje sektorskih politik – strategij in akcijskih načrtov. Naj dodam, da v razpravi tokrat sicer še niso sodelovali predstavniki odločevalcev, ker je naš majski posvet časovno sovpadel z obdobjem takoj po volitvah, vendar še pred oblikovanjem nove vlade.
A Slovenija je že sprejela temeljne cilje razogljičenja in pri tem posebej naslovila energetski sektor. Poleg tega IPCC poziva države še k višjim ciljem pri zniževanju emisij toplogrednih plinov. Ali se vam zdi, da je zdaj nujno sprejeti konkretno agendo z ukrepi, kako bo energetski sistem znižal izpuste TGP in koliko bo zelen na koncu desetletja?
Dokumenti, ki smo jih oblikovali in sprejeli pred energetsko krizo, so nujno potrebni revitalizacije, predvsem NEPN, pri prenovi katerega mora imeti industrija pomembno vlogo predvsem z vidika pomena zanesljive oskrbe in zagotavljanja konkurenčnih cen energije, ki sta ključnega pomena za vitalnost naših podjetij na domačem in tujih trgih. Slovenska industrija in energetika sta na tovrstno razpravo in aktivno vključevanje v prenovo NEPN temeljito pripravljeni. Marca letos je GZS objavila strateški načrt za razvojni preboj Slovenije, imenovan Horizonti prihodnosti. V njem smo energetsko-podnebne vidike vključili v vse stebre razvoja slovenskega gospodarstva, še posebej pa v okvir zelenega prehoda gospodarstva, ki med drugim temelji na zanesljivi oskrbi z energijo, energetski samozadostnosti in stabilni surovinski oskrbi. Prav tako smo se razmisleku o energetskem prehodu temeljito posvetili v okviru načrtov na področju krepitve povezljivosti, kjer obravnavamo strateške načrte na področju infrastrukture, transporta in logistike.
Cilji prehoda v trajnostni elektroenergetski sistem in v bolj zeleno industrijo so znani.
So. Z Dolgoročno podnebno strategijo, pri čemer je v ospredju učinkovito ravnanje z energijo in naravnimi viri, hkrati pa moramo ohranjati visoko stopnjo konkurenčnosti nizkoogljičnega krožnega gospodarstva. Podnebna strategija in NEPN uporabljata enake projekcije sektorskih emisij TGP. Za leto 2030 glede na leto 2005 postavljata za energetiko cilj zmanjšanja izpustov za 34 % za tisti del energetskega sektorja, ki ni vključen v trgovanje z emisijami. Za industrijo je cilj zmanjšanje izpustov za 43 %, za stavbe pa 76 %.
Lahko trenutne razmere ogrozijo doseganje ciljev?
Trenutne razmere nam jasno kažejo, da je poleg razogljičenja enako pomembno zasledovati tudi zanesljivost oskrbe in s tem energetsko neodvisnost. Ob vojni v Ukrajini, ki je odprla žgoče vprašanje zanesljivosti oskrbe z energijo, postaja še bolj kot kadar koli prej jasno, da v Sloveniji potrebujemo akcijski načrt energetskega prehoda, ki bo podrobneje opredelil izvedljive poti za doseganje ambicioznih okoljsko-podnebnih ciljev, opredeljenih v NEPN in Podnebni strategiji. Scenariji morajo biti zastavljeni tako, da bodo ob izpolnjevanju podnebnih ciljev hkrati ohranili ali celo okrepili konkurenčnost našega gospodarstva, industrije in s tem blaginje življenja. V okviru prenovljenega NEPN moramo zato definirati jasne, realistične in medsebojno primerljive scenarije energetsko-podnebnega prehoda Slovenije, med katerimi se bomo lahko odločali in ki bodo utrli pot elektrifikaciji Slovenije.
Med večjimi izzivi, kljub različnim ocenam, kakšen je lahko delež OVE v končni rabi energije do konca desetletja, je za elektroenergetski sistem gradnja hidroelektrarn, ki zamuja, in raba sončne energije. Kaj lahko pove več študija Omogočanje uvajanja obnovljivih virov v elektroenergetskem sektorju od številnih predlogov, kje bi lahko sistematično nameščali sončne elektrarne in hkrati od države zahtevali izboljšanje regulative? Razprav o večji rabi OVE ni malo, rezultatov je premalo. Kaj bi morala storiti energetska panoga, kaj država?
Razprave o optimalni energetski mešanici in deležu OVE so tesno povezane s potrebo po elektrifikaciji Slovenije. Ta ima tri pomembne vplive, in sicer vpliv na posamezne sektorje rabe energije, na potrebo po povečanju proizvodnih zmogljivosti za pogon teh sektorjev in na izbor virov energije v smeri nizkoogljičnosti. Prvi vpliv prinaša priložnost za defosilizacijo sektorjev prometa in ogrevanja, kar pomeni tudi učinkovitejšo rabo energije. Drugi vpliv je na področju povečanja proizvodnih zmogljivosti, ki bodo poleg drugih vrst rabe lahko poganjale tudi promet in ogrevanje. Brez novih proizvodnih virov bomo do leta 2035 namreč več kot 50-odstotno energetsko uvozno odvisni, kar je z vidika nacionalne varnosti oskrbe z energijo nesprejemljivo visoko. Zato najkasneje dotlej potrebujemo vsaj za 10 TWh novih virov energije. Za uresničitev ciljev razogljičenja energetike morajo biti ti viri nizkoogljični, kar pomeni jedrsko energijo in OVE. Tretji ključni vpliv elektrifikacije je torej izbor ustreznih, nizkoogljičnih virov energije.
Na poti do novih virov energije ovir ne manjka, zamuja gradnja hidroelektrarn, težave so pri umeščanju sončnih elektrarn.
Umeščanje energetskih in infrastrukturnih objektov v prostor je zahteven in dolgotrajen, v Sloveniji večinoma kar mukotrpen proces, pri tem praviloma prihaja do velikih zamud. Usmeritve nove vlade, ki poudarja nujnost pospešitve teh postopkov, so z vidika uresničevanja energetsko-podnebnega prehoda izjemno dobrodošle. V razpravi na posvetu GZS smo se razpravljavci strinjali, da je pri nas veliko ovir za uvajanje OVE. Če želimo doseči zastavljene ambiciozne cilje na področju elektrifikacije, bo treba korenito poseči v obstoječe postopke, jih pohitriti. Za učinkovit energetski prehod Slovenije v smeri nizkoogljičnosti in podnebne nevtralnosti bomo namreč potrebovali vse razpoložljive nizkoogljične vire energije. Potrebna bo realna ocena potencialov in enakopravna obravnava vseh virov energije in tehnologij. Vsak vir in tehnologija ima določene prednosti in določene slabosti. To je treba enakopravno upoštevati pri oblikovanju optimalne energetske mešanice oziroma pri določitvi nizkoogljičnega scenarija, s katerim lahko najučinkoviteje dosežemo okoljsko-podnebne, ekonomske in družbene cilje energetskega prehoda. Omenjate vodno in sončno energijo. To sta vsekakor pomembna vira energije v prihodnji nizkoogljični energetski mešanici. Stroka bo izračunala in predlagala, v kakšnih deležih so optimalni posamezni nizkoogljični viri, da ohranimo stabilno elektroenergetsko omrežje in zanesljivo oskrbo odjemalcev.
To naj bi povedala tudi študija?
Rezultati študije Omogočanje uvajanja OVE v elektroenergetskem sektorju v Sloveniji bodo dobrodošel vhodni dokument za prenovo NEPN, njene rezultate lahko pričakujemo spomladi prihodnje leto. Študija bo vključevala popis potenciala OVE v Sloveniji in analizo optimalnih lokacij za umeščanje velikih OVE v prostor ter analizo regulatornih in drugih ovir za uvajanje OVE v Sloveniji. Tak realističen in na dejstvih temelječ pristop je prava smer za uvajanje OVE in za odločanje o prehodu s fosilnih goriv na druge nizkoogljične vire energije, kamor poleg OVE sodi še jedrska energija.
Na posvetu niste govorili, kako bo z zanesljivostjo oskrbe z energijo po umiku od premoga in z veliko slovensko odvisnostjo od uvoza? Ali ste v energetskem sektorju že simulirali stanja na trgu, kaj se bo zgodilo okrog leta 2030, če ne bo dovolj naložb v OVE, v URE in če bo še naprej naraščala raba energije? Kdaj akcijski načrt za OVE do leta 2030?
Pri razpravi o energetskem prehodu ne moremo mimo aktualnih dogodkov. Energetska kriza, ki smo ji priča, je simptom vojne agresije Rusije nad Ukrajino in ne dovolj premišljenih preteklih energetskih politik, ki niso v zadostni meri upoštevale pomena energetske samozadostnosti. Pomanjkljiva zanesljivost dobave plina se odraža v visoki ceni plina in električne energije. V razmerah odprtega trga energentov je gospodarstvo prvo na udaru, na evropskih energetskih trgih vladajo tako rekoč vojne razmere. Situacija, do katere v primeru bolj premišljenega načrtovanja oskrbe z energijo ne bi prišlo. Menim, da je treba med ukrepi za blaženje energetske krize ločiti kratkoročne in dolgoročne ukrepe. Če so kratkoročni ukrepi le začasni obliž na rano, je bila razprava, ki smo jo organizirali v okviru SSEP, namenjena predvsem pogledu v prihodnost in snovanju dolgoročnih ukrepov ter scenarijev, ki bodo preprečili ali vsaj močno omilili ponovitev podobnih kriznih razmer. Z drugimi besedami: kako zasnovati energetski prehod, da se tovrstne krize ne bi več mogle zgoditi ali bi se zgodile v milejši obliki?
Energetskega prehoda, tudi prehoda v zeleno poslovanje, v Sloveniji ne razumejo vsi enako.
V SSEP energetski prehod razumemo in obravnavamo kot potrebo po pripravi skupka celovito zastavljenih ukrepov za prehod slovenske energetike in celotne družbe s proizvodnje in rabe fosilnih goriv na nizkoogljične in obnovljive vire energije. Zavedamo se, da ukrepi energetskega prehoda zajemajo tako tehnološke kot ekonomske in družbene vidike sprememb energetskega sistema in z njim povezanih družbeno-ekonomskih, okoljskih in drugih podsistemov. V strateškem svetu združujemo zelo različne interese – od energetsko intenzivnih podjetij, različnih gospodarskih panog, inženiringa do energetske proizvodnje. Zagovarjamo razvojno smer, ki bo z energetsko neodvisnostjo in podnebno nevtralnostjo izboljšala in ne poslabšala konkurenčnosti nacionalnega gospodarstva.
Je energetska neodvisnost Slovenije dosegljiva?
Zmanjševanje energetske uvozne odvisnosti je izjemno pomembno. Energija je namreč, poleg hrane in vode, ključna strateška dobrina, ki definira stopnjo samostojnosti države. Stroka se strinja, da si resne države več kot 10-odstotne uvozne odvisnosti pri oskrbi z električno energijo ne bi smele privoščiti. Do podobnih zaključkov je prišla tudi delovna skupina v okviru Sveta za razvoj pri SAZU, ki je pred kratkim predstavila strategijo razvoja elektroenergetsko-podnebnega sistema Slovenije do leta 2050. Ukrajinska vojna je torej dodatno izpostavila pomen zanesljivosti oskrbe in s tem povezane uvozne odvisnosti. V luči trenutne energetske krize lahko na naš posvet gledamo tudi skozi prizmo snovanja dolgoročnih ukrepov, ki bodo poleg podnebne nevtralnosti zagotavljali oziroma povečali tudi energetsko neodvisnost Slovenije.
Če pogledava energetsko krizo, kako bo gospodarstvo, kako bodo gospodinjstva prenesla občutno višje cene energije, kaj lahko za optimizacijo stroškov stori energetika, kaj država, kaj gospodarstvo in kaj gospodinjstva? Je realna ocena, da bi lahko prihodnje leto plačevali tri ali štirikrat višje cene elektrike in drugih energentov?
Cene energentov in s tem tudi električne energije so se močno zvišale že v letu 2021. Z energetsko krizo smo doživeli streznitev in po obdobju nizkih cen energentov stopili v novo energetsko realnost. Zaradi socialnega vpliva je za gospodinjski odjem pričakovati intervenco in zaščito najranljivejših odjemalcev. Za gospodarstvo pa obstaja bojazen, da bi država nanj pozabila. Najbolj bodo na udaru sektorji, ki konkurirajo na globalnem trgu. Zato je pozornost Strateškega sveta GZS za energetski prehod osredotočena tudi in predvsem nanje. Odločati se moramo premišljeno. Energetske krize so namreč vedno posledica nepremišljenih preteklih energetskih politik, v aktualnem primeru predvsem z vidika energetske uvozne odvisnosti celotne Evrope.
Vaš posvet je torej tudi opozorilo pred nepremišljenimi politikami?
Javna razprava, ki smo jo odprli v okviru SSEP, je prvenstveno namenjena razmisleku o dolgoročnih ukrepih in preprečevanju ponavljanja ali vsaj omilitvi podobnih situacij v prihodnje. Danes se proti energetski krizi borimo v prvi vrsti s pomočjo kratkoročnih državnih intervencij. Kratkoročni ukrepi pa le blažijo in ne preprečujejo ponovitve krize. Le pametno in dolgoročno zasnovani energetski sistemi prihodnosti lahko hkrati zagotovijo podnebno nevtralnost, energetsko neodvisnost in konkurenčnost cene energije, torej sprejemljive zneske na položnicah. Pri tem moramo misliti na vse kategorije odjemalcev. Prvenstveno seveda na gospodinjstva, vendar enakopravno tudi na gospodarstvo oziroma industrijo ter na javni sektor. Oba sta namreč v službi državljanov, saj zagotavljata delovna mesta in splošno blaginjo, kakovost življenja. V SSEP se osredotočamo prav na vlogo, položaj in cilje slovenske industrije pri uresničevanju zelenega prehoda Slovenije.
Energetsko intenzivna industrija je v najtežjem položaju. Direktor Taluma je tudi v reviji EOL, prav tako na posvetu, pojasnjeval njihov zeleni prehod in zniževanje rabe energije. Kje energetiki vidite največ možnosti za zeleni prehod v industrijskih podjetjih in kje so ovire? Kako lahko ekonomska politika pospeši zeleni prehod industrije?
Energetsko-podnebni prehod v nizkoogljičnost je največji medgeneracijski projekt po osamosvojitvi Slovenije za energetiko in za celotno slovensko družbo, še posebej pa za našo industrijo, znotraj katere imamo precejšen odstotek energetsko-intenzivne industrije. Ta je skladno z Evropskim zelenim dogovorom prepoznana kot industrija posebnega pomena, saj pomeni platformo za razvoj novih materialov, tehnologij in produktov. Evropska komisija ji zato namenja različne oblike pomoči, žal pa v Sloveniji pri tem močno zaostajamo, saj nismo pravočasno izkoristili ponujenih podpor za prestrukturiranje in tehnološki preboj. V okviru SSEP in javne razprave o energetsko-podnebnem prehodu smo si zato zadali tudi krepiti zavedanje v javnosti, da je slovenska energetsko intenzivna industrija temelj nizkoogljičnega krožnega gospodarstva. Zagotavlja namreč ključne surovine za vrednostne verige za ostale dele gospodarstva. Na njegov obstoj moramo skrbno paziti, saj bo sicer prišlo do njegove izselitve izven Slovenije in celo izven Evrope. To bi imelo usodne posledice za našo ekonomijo, delovna mesta in blaginjo življenja.
Tudi na posvetu je bil pomen industrije v Sloveniji zelo poudarjen.
Seveda, ker ima Slovenija kar nekaj posebnosti, ki jih moramo upoštevati pri načrtovanju in izvajanju energetskega prehoda. Vloga industrije je v Sloveniji namreč precej večja, močnejša kot v drugih državah članicah EU. Industrija namreč prispeva v slovenski BDP kar 24 %, med tem ko znaša povprečje EU 16 %. Tako je tudi prispevek slovenske industrije k zagotavljanju delovnih mest z višjo dodano vrednostjo in k strukturi izvoza višji od evropskega povprečja. Slovenska energetsko intenzivna industrija, osredotočena na aluminij, kovinske in nekovinske materiale, papirnice, steklarne in del kemijske industrije je ključna industrija za samozadostnost in neodvisnost tako na nacionalni ravni kot v širšem evropskem prostoru. Zagotavlja kar 25 tisoč delovnih mest, kar pomeni 10 % vseh zaposlenih v industriji, ki ustvarijo 6 milijard evrov prihodkov, kar je petina vseh prihodkov industrije. Prav tako pokrije petino celotnega izvoza v višini 5 milijard evrov. Dodana vrednost na zaposlenega pa znaša 55 tisoč evrov, kar je 12 % višje od povprečja v industriji.
To pa seveda pomeni, da je industrija pomemben igralec tudi na področju odjema električne energije. Za občutek o industriji kot odjemalcu elektrike: v Sloveniji porabijo gospodinjstva le približno četrtino celotne električne energije, kar tri četrtine pa je porabita gospodarstvo in javni sektor.
Na posvetu so bili navedeni podatki o večji energetski učinkovitosti industrije, a možnosti je še veliko.
Slovenska industrija je kljub svoji energetski intenzivnosti nedvomno že visoko energetsko učinkovita. V letih od 2008 do 2020 smo namreč zmanjšali porabo energije v industriji za skoraj petino, ob hkratnem povečanju prodaje za 21 % in zvišanju dodane vrednosti za 40 %. Pri tem je bila energetsko intenzivna industrija še uspešnejša od povprečja slovenske predelovalne dejavnosti. Dosegla je namreč znižanje porabe energije za 24 %, od tega na področju elektrike za 16 %.
Dobrodošlo bi bilo, če bi energetsko intenzivno industrijo razumeli in obravnavali kot strateško pomembno industrijo proizvodnje materialov, kar v oskrbovalnih verigah pomembno pridobiva na pomenu. Zelenega prehoda namreč ne more biti brez materialov, zato na širši evropski ravni potrebujemo ustrezno strategijo razvoja materialov. Slovenija ima pri tem ključno vlogo. Evropski zeleni dogovor poudarja, da sta proizvodnja in reciklaža materialov prioritetna sektorja, ki jima Evropska komisija zagotavlja ustrezno mesto in finančne vire. Proizvodnje materialov na začetku vrednostnih verig moramo ohranjati čim bližje njihovi porabi, saj lahko le tako dosegamo konkurenčnost in zmanjšujemo globalni ogljični odtis. Aktualno stanje, ko smo priča prekinjenim oskrbovalnim verigam, bi morali prepoznati kot priložnost za streznitev in okrepitev zavedanja o pomenu naše industrije tako nacionalno kot v širšem evropskem prostoru. Slovenska industrija je torej del rešitve energetsko-podnebnega prehoda.
Kje je in kje ni v slovenskem elektroenergetskem sistemu dosežen konsenz za povezovanje in sodelovanje pri zelenem prehodu? Nacionalno energetsko strategijo mora zasnovati panoga skupaj z načrtovalci zelene vizije države do leta 2030? Kaj je za vas realistični scenarij energetsko-podnebnega prehoda Slovenije?
Posvet je jasno izkazal voljo po povezovanju med ključnimi deležniki iz vrst industrije, energetike in civilne družbe ter široke strokovne javnosti s področij energetike in posebej elektroenergetike, mobilnosti, klimatologije, ekonomije, gozdarstva itd. Realistični scenarij je tisti, ki prispeva k učinkovitemu soočanju vseh treh vidikov energetske trileme in tako prispeva k uresničitvi zanesljive oskrbe z nizkoogljično energijo po ugodni ceni za vse kategorije odjemalcev. Hkrati je finančno izvedljiv. Pri tem moramo stremeti k dolgoročnim ciljem do leta 2050, hkrati pa si zastaviti jasne, oprijemljive kratkoročne in srednjeročne korake na tej poti do leta 2035, ko smo sposobni izvesti elektroenergetski prehod ter razogljičiti proizvodnjo in rabo elektrike. Podobno so ugotovili tudi kolegi energetiki, ekonomisti in biologi, združeni v delovno skupino Sveta za razvoj pri SAZU na posvetu, ki so ga organizirali kmalu za našim.
Jedrska energija je prehodno uvrščena med zeleno energijo, brezogljično. Ali bo to pospešilo priprave na drugi blok? Je to zdaj postala edina opcija za zagotovitev zanesljive oskrbe z električno energijo? Je realno, če bo referendum uspel, da jo zgradite okrog leta 2030?
V Skupini GEN na izzive razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema odgovarjamo z Vizijo 3 + 1. Ta vizija z nizkoogljično mešanico jedrske, hidro in sončne energije predstavlja ključ do stabilnega, cenovno konkurenčnega in nizkoogljičnega elektroenergetskega sistema za Slovenijo in širšo regijo. Skupina GEN že danes proizvede 99 % elektrike iz nizkoogljičnih virov, z družbo GEN-I pa nastopamo tudi na področju prodaje in trgovanja z energijo. Z investicijskimi projekti in načrtovanim povečanjem proizvodnih zmogljivosti bomo zagotovili dodatnih 10 TWh električne energije. Od tega bo največji delež, okoli 9 TWh, zagotovil JEK2, 1 TWh pa bodo prispevale nove sončne in hidroelektrarne. Tako povečana domača proizvodnja bo omogočala manjšo uvozno odvisnost in razogljičenje slovenske proizvodnje električne energije do leta 2035. Dodatne teravatne ure električne energije bodo nadomestile izpad energije iz fosilnih goriv, hkrati pa podprle cilje na področju elektrifikacije mobilnosti, ogrevanja in hlajenja ter digitalizacije družbe in napredne integracije razpršenega dela aktivnih odjemalcev-proizvajalcev v povezan, enovit elektroenergetski sistem prihodnosti.
Znane so ocene, kakšna vlaganja so potrebna za distribucijsko omrežje, ki je premalo robustno in na robu zmogljivosti. Kdo bo zagotovil sredstva?
Stroka se strinja, da bodo potrebni veliki investicijski vložki v elektrodistribucijski sistem, da bo lahko ta ustrezno podprl zeleni energetski prehod. Številke glede vlaganj se sicer razlikujejo, če na primer primerjamo ocene iz NEPN in nekatere druge, tudi nedavne ugotovitve delovne skupine Sveta razvoj pri SAZU, a v vseh primerih gre za ocene reda velikosti v več milijardah evrov. Analize in praksa v državah z visokim deležem OVE v sistemu kažejo, da je meja vključevanja teh virov v omrežje nekje pri 30 % deležu. Seveda pa je z novimi tehnologijami ter z dodatnimi vlaganji tako v distribucijsko kot prenosno omrežje ta delež mogoče povečati tudi čez navedeno mejo. Gre za vprašanje ambicioznosti ciljev energetskega prehoda, seveda pa tudi realističnosti scenarijev in njihove finančne izvedljivosti.
Kdo bo nosil stroške?
Od premišljeni in razumni uravnoteženosti naših odločitev na tehnološkem, družbeno-ekonomskem in okoljsko-podnebnem področju bo odvisno, kakšno oskrbo z energijo bomo imeli v prihodnje in koliko nas bo stala. Zato je pomembno, da pri izboru virov energije, iz katerih bomo proizvajali elektriko, upoštevamo tudi sistemske stroške. Skupni stroški morajo ostati na vzdržni ravni. Le tako bodo na vzdržni ravni lahko ostali tudi končni zneski na položnicah, ki jih bodo za elektriko plačevala gospodinjstva in gospodarstvo. Vir financiranja energetskega prehoda je namreč v končni fazi samo en, in to je končni odjemalec oziroma to smo državljani preko prispevkov in naše ustvarjalne aktivnosti. Tudi EU sredstva so nenazadnje sredstva državljanov.
Brez opolnomočenja kadrov za zeleni prehod in digitalizacijo bo težko doseči energetsko podnebne cilje. Ali se podjetja, družbe v elektroenergetskem sektorju zavedajo pomena znanja in ozaveščenosti za celovit zeleni prehod, ki se ne omejuje samo na energente, pač pa na celotno ravnanje z viri?
Za učinkovito oblikovanje naše energetsko-podnebne prihodnosti je izjemno pomembno razumevanje izzivov in priložnosti zelenega prehoda tako na področju oskrbe z energijo kot na drugih ključnih področjih prehoda v nizkoogljičnost. To velja tako za posameznike kot za celotne organizacije. Izobraževanje in ozaveščanje na tem področju je ključnega pomena. Tudi to je ena od ugotovitev posveta SSEP, na katerem smo odprli razpravo s predstavniki civilne družbe, predvsem z mladimi kot predstavniki prihodnjih generacij. Mladi so posebej poudarili, da želijo biti aktivno vključeni v odločanje o zelenem prehodu, vendar se zavedajo, da za to potrebujejo znanja, dejstva in številke, na podlagi katerih bodo lahko enakopravno in utemeljeno sodelovali pri odločanju. Opozorili so, da jim današnji izobraževalni sistem še ne daje ustreznih podlag. Zato smo si v okviru SSEP zadali, da jih bomo po svojih močeh podpirali na področju izobraževanja in ozaveščanja za energetsko-podnebno pismenost. Tovrstni pristopi so dobrodošli tudi v podjetjih v obliki multidisciplinarnih »zelenih timov«, ki si prizadevajo za učinkovite zelene preobrazbe svojih organizacij in družbe kot celote.
