Pomanjkanje kritičnih surovin v Evropi
| Avtorica: Mag. Marjetka Raušl Lesjak |
Zaradi razvoja zelenih tehnologij in digitalizacije potreba po določenih mineralnih surovinah v EU že narašča. A surovine, ključne za ta razvoj, Evropa večinoma uvaža. Ker pa je dobava nestabilna, spadajo med »kritične surovine«.
Zaradi tega je bila lani sprejeta uredba o vzpostavitvi okvira za zagotavljanje zanesljive in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami. Cilj uredbe je izboljšanje notranjega trga z vzpostavitvijo okvira za zagotovitev dostopa EU do zanesljive, odporne in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami, vključno s spodbujanjem učinkovitosti in krožnosti v celotni vrednostni verigi.
Potrebe po kritičnih surovinah
Evropski akt o kritičnih surovinah vsebuje seznam 34 kritičnih surovin, izmed katerih je 17 opredeljenih kot strateških (to so surovine, nujne za zeleni in digitalni prehod, potrebe vesoljske in obrambne industrije). Vse to so surovine, ki imajo velik ekonomski pomen, hkrati pa tudi visoko tveganje pri dobavi zaradi odvisnosti EU od uvoza s strani tretjih držav.
EU je leta 2023 uvozila kositer, tantal, volfram in zlato v vrednosti 18,3 milijarde evrov. Države z regijami, vključenimi na seznam konfliktnih območij in območij z visokim tveganjem pri dobavi teh surovin so Indija, Kongo, Turčija, Afganistan, Venezuela, Pakistan, Ukrajina, Zimbabve, Nigerija, Filipini, Egipt, Kolumbija, Burundi in Mozambik (podatki iz podatkovne zbirke statističnih podatkov o zunanji trgovini (COMEX) ESTAT.
Na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ) nimajo podatkov o stanju preskrbe s tovrstnimi surovinami, pravijo tudi, da do sedaj še niso bili obveščeni, da bi slovenska podjetja imela večje težave pri pridobivanju teh surovin za potrebe svoje proizvodnje. Ocenjujejo pa, da bi pomanjkanje določenih surovin lahko najbolj prizadelo avtomobilsko in obrambno industrijo, ter industrije jekla, elektronke in proizvodnje baterij.
Na MGTŠ še pravijo, da so zastavljene referenčne vrednosti za krepitev posameznih ravni vrednostne verige kritičnih surovin (rudarjenje, procesiranje, recikliranje) do leta 2030 zastavljene zelo ambiciozno, a kljub temu ocenjujejo, da je ambicioznost EU v zvezi s tem pravi pristop. Zavzemajo se za celovit pristop ukrepov, skupaj z diverzifikacijo oskrbovalnih verig, podpirajo nadaljevanje sklepanja strateških partnerstev EU s tretjimi državami, pri čemer opozarjajo, da je treba zmanjšati odvisnost od ene same tretje države. Le tako bomo zmanjšali ranljivost evropskega gospodarstva in okrepili njegovo odpornost. Pri tem še dodajajo, da »predstavlja uredba o kritičnih surovinah zgolj en segment oziroma pobudo v okviru celovitih naporov za zmanjšanje strateških odvisnosti EU od tretjih dobaviteljev in za zagotavljanje gospodarske varnosti EU v sedanjih hitro se spreminjajočih in napetih geopolitičnih razmerah.«
Kako naprej?
Države članice EU morajo do 24. maja letos pripraviti nacionalni program (NRP) za splošno raziskovanje kritičnih surovin in mineralov nosilcev za kritične surovine, zagotoviti informacije o novih ali obstoječih projektih na tem področju na območju države, obvestiti Evropsko komisijo o stanju svojih strateških zalog, vzpostaviti podatkovno zbirko zaprtih objektov za ravnanje z rudarskimi odpadki, in do 24. novembra 2027 sprejeti in izvesti ukrepe za spodbujanje predelave kritičnih surovin iz rudarskih odpadkov.
Nalogo priprave predloga NRP je Ministrstvo za naravne vire in prostor naložilo Geološkemu zavodu Slovenije (GeoZS).
»Glavni cilj NRP je pridobiti sodobne in celovite podatke o geološki zgradbi slovenskega ozemlja v globinah, ki so globlje od 300 m in tako določiti ožja območja, kamor bi bilo perspektivno usmerjati bolj ciljne raziskave, ki bi vključevale tudi raziskovalno vrtanje. To lahko naredimo predvsem s sistematičnim pregledom slovenskega ozemlja na podlagi geofizikalnih raziskav, ki vključujejo natančna merjenja magnetnega, električnega in gravitacijskega polja iz zraka, ter z izvajanjem terenskih geoloških in geofizikalnih raziskav, ki vključujejo merjenje seizmičnih odzivov in zemeljskih električnih (telurskih) tokov. Drugi cilj pa je z izboljšanimi analitskimi metodami in novim znanjem o nastanku rudišč, geološki in tektonski zgradbi Slovenije, izvesti ponovne raziskave znanih slovenskih nahajališč surovin, v luči morebitnega ovrednotenja potenciala za pridobivanje kritičnih surovin,« pravijo na GeoZS
Program pripravljajo raziskovalci GeoZS iz različnih področij. »Pri pripravi NRP-ja zbiramo in upoštevamo mnenja in ideje vseh pomembnejših deležnikov. 16. januarja 2025 smo v prostorih GZS pripravili javni posvet, na katerem smo predstavili potek priprave NRP, na katerega smo povabili vse zainteresirane javnosti. Ob tem bi želeli vse morebitne zainteresirane povabiti na drugi posvet, ki bo predvidoma v prvi polovici april, kjer bomo podrobneje predstavili nastajajoči osnutek Nacionalnega programa za raziskovanje kritičnih mineralnih surovin v Sloveniji.«
GeoZS: stanje, priložnosti, rezervni načrti
O aktualnem stanju preskrbe s kritičnimi surovinami v Sloveniji in Evropi smo povprašali strokovnjake iz GeoZS. Odgovore so pripravili dr. Gorazd Žibret, dr. Klemen Teran in dr. Meta Dobnikar:
»Stanje o preskrbi Evrope s kritičnimi surovinami je predstavljeno v študiji predvidevanja (Foresight study), ki jo je objavil skupni raziskovalni center Evropske Komisije JRC. Študija kaže, da bo zaradi razvoja zelenih tehnologij v naslednjih desetletjih (2030–2050) potreba po določenih mineralnih surovinah v EU močno narasla.
Za Slovenijo ne vodimo centralne evidence o preskrbi s kritičnimi mineralnimi surovinami, zato bomo v predlogu Nacionalnega raziskovalnega programa za kritične mineralne surovine, ki ga pripravljamo za potrebe države, predvideli ustanovitev strokovnega telesa (observatorija), ki bi deloval kot most med proizvajalci, uvozniki, gospodarstvom in ministrstvi in bi tako imel pregled nad porabo in preskrbo s kritičnimi mineralnimi surovinami ter ugotavljal, katere surovine so kritične za slovensko gospodarstvo.«
Kaj uvažamo, kaj pridobivamo sami?
V Sloveniji trenutno ni odprtega rudnika ali dnevnega kopa, v katerem bi pridobivali katero izmed surovin, uvrščeno na seznam kritičnih in strateških mineralnih surovin (CRM), zato vse te mineralne surovine uvažamo. Do leta 2023 je v Kidričevem delovala elektroliza primarnega aluminija, ki je uvrščen na seznam kritičnih mineralnih surovin, iz glinice, ki pa smo jo uvažali. Zaradi visoke cene električne energije so spomladi 2023 linijo za elektrolizo trajno ugasnili, podjetje pa se ukvarja le še s proizvodnjo in predelavo aluminija iz sekundarnih surovin. Omeniti moramo tudi podjetje Impol iz Slovenske Bistrice, ki uporablja kritične surovine za izdelavo svojih izdelkov, podobno je tudi s podjetji Magneti Ljubljana, Akrapovič, Pipistrel in številnimi drugimi.
Kje imamo nahajališča CRM in kakšne so možnosti za identifikacijo novih?
Od 214 registriranih nahajališč in pojavov kovinskih mineralnih surovin jih skoraj polovica vsebuje kritične mineralne surovine, bodisi kot glavni rudni mineral (npr. barit, antimon, aluminij) ali pa so znane vsebnosti kritičnih surovin kot primes (npr. germanij v svinčevo-cinkovih rudiščih).
Največja znana rudišča, ki vsebujejo kritične ali strateške mineralne surovine v Sloveniji so Litija in Pleše pri Škofljici (barit), Cerkno-Sovodenj-Škofje (baker), predvsem v južnem delu Slovenije je precej pojavov boksita (aluminijeva ruda), potencialno zanimivo je tudi območje Mežice, kjer so znane številne sledne prvine v svinčevo-cinkovi rudi, okolica Trojan in Šoštanja (antimon), kakor tudi območje Pohorja z okolico (npr. litij). Za odkritje novih rudišč obstaja potencial predvsem v centralnem, zahodnem in severnem delu Slovenije.
So pa podatki o potencialnih nahajališčih, ki so na voljo, precej pomanjkljivi, saj se v zadnjih 40 letih ni financiralo niti izvajalo sistematičnih raziskav na tem področju. Za proizvodnjo modernih tehnologij oziroma naprav, kot so magneti, ekrani, baterije, čipi ipd. danes uporabljamo celo paleto surovin, ki jih v preteklosti sploh nismo raziskovali. Določene raziskave so slovenski geologi v zadnjih desetletjih sicer izvajali, vendar so bile te raziskave omejene na posamezna nahajališča in ne dajejo zadovoljivih odgovorov za ponovno ovrednotenje domače surovinske baze.
Zato upamo, da bo prihajajoči Nacionalni program raziskav kritičnih mineralnih surovin, ki ga bo Slovenija kot članica EU pripravila in tudi izvedla, raziskave mineralnih surovin ponovno oživil. Slovenska nahajališča mineralnih surovin je namreč nujno treba ponovno sistematično ovrednotiti z uporabo modernih raziskovalnih metod, pristopov, analitike in znanj ter opraviti sodobne geološke raziskave (geofizikalne raziskave, geokemične analize idr.). Na podlagi pridobljenih podatkov bomo lahko bolje določili potencial posameznih rudišč.
Kje so prednosti in slabosti uvoza?
Slabost uvoza surovin, ki so ključnega pomena za razvoj in proizvajanje modernih tehnologij, je predvsem zagotavljanje nemotene dobave teh surovin. Že manjše motnje v dobavi lahko pomenijo velike motnje v gospodarstvu. Prav tako smo pri uvozu odvisni od odločitev in politike proizvajalca ali celo držav, v kateri se nahaja proizvajalec oziroma predelovalec kritičnih surovin. Ta lahko enostransko prekine dobavo, uvede kvote ali samovoljno viša cene surovine. To je problematično predvsem v situacijah, kjer je proizvodnja skoncentrirana zgolj v eni državi, kot je primer Kitajske, ki lahko svoj monopol na trgu izkorišča za doseganje političnih in ekonomskih ciljev. Takšna dobava surovin je lahko tudi dobesedno čez noč prekinjena, zaradi različnih mednarodnih konfliktov, naravnih ali drugih nesreč. Gospodarstvo Evropske unije, pa tudi Slovenije, se mora v prihodnosti nujno bolj nasloniti na domačo surovinsko bazo, hkrati pa mora sprejemati druge ukrepe, ki zmanjšujejo ranljivost v primeru motene oskrbe s surovinami (npr. izdelava zalog, recikliranje, zamenjava z drugimi surovinami ipd.).
Nekatere surovine bomo morali še naprej uvažati, saj določenih surovin na območju Evrope ni v zadostnih količinah. Pri drugih surovinah pa se prednost uvoza kaže lahko v nižji ceni surovine. Pri tem pa se moramo nujno zavedati, da je nižja cena surovine lahko posledica cenejše delovne sile, nižjih cen energije, žal nemalokrat tudi zaradi nižjih okoljskih standardov v državah, kjer te surovine pridobivajo.
Kje so naše priložnosti?
Priložnosti so v izvedbi sistematičnih geoloških raziskav celotnega slovenskega ozemlja, pa tudi v sodelovanju s sosednjimi državami na mejnih območjih, ki bodo izboljšale poznavanje geološke zgradbe ozemlja in s tem možnosti za odkritje novih nahajališč (kritičnih) mineralnih surovin. Podatki, zbrani iz omenjenih raziskav bodo uporabni tudi za številne druge panoge, kot je na primer izkoriščanje geotermalne energije, skladiščenje CO₂ in vodika, izboljšanje vedenja o potresni varnosti, iskanje novih vodnih virov, študije toka podzemne vode in njenega onesnaževanja, projektiranje in izvajanje različnih infrastrukturnih projektov in pa tudi za pridobivanje ostalih mineralnih surovin, ki niso na seznamu kritičnih ali strateških itd.
Dodatna priložnost je tudi vzpostavitev strateških partnerstev z državami, ki izvažajo CRM, ki jih slovensko gospodarstvo potrebuje in vzpostavitev že prej omenjenega nacionalnega strokovnega telesa (observatorija).
Kakšne so možnosti in priložnosti za pridobivanje CRM z reciklažo?
Recikliranje ni v domeni GeoZS, na področju postopkov reciklaže surovin delajo drugi raziskovalni zavodi, kot Zavod za gradbeništvo, Inštitut za kovinske materiale in tehnologije, Institut “Jožef Stefan” ipd. Lahko pa poudarimo, da je globalno gledano rast porabe surovin tako skokovita, da recikliranje nikakor ne more zadovoljiti potreb po surovinah. Prav tako je določene surovine zelo težko ali neekonomično reciklirati, saj ti postopki vključujejo visoko rabo energije in/ali kemikalij in povzročajo nevarne odpadke, za nekatere surovine pa sploh ne poznamo postopkov recikliranja, ki bi lahko potekali na industrijskem nivoju. Predvsem je problematika recikliranja najbolj pereča pri uporabi surovin v nanotehnologijah, kjer s tankimi nanosi določenih kritičnih surovin naredimo le-te »nereciklabilne« (npr. elektronika). Zato bo primarno pridobivanje primarnih surovin z rudarjenjem še vedno ključno pri zagotavljanju oskrbe s surovinami, ki jih potrebuje gospodarstvo oz. družba za ohranjanje življenjskega standarda in za napredek.
Kakšen bi lahko bil rezervni načrt za pridobivanje teh surovin?
Zmanjšanje tveganj pri dobavi kritičnih mineralnih surovin naslavlja lani sprejeta Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za zagotavljanje zanesljive in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami. Uredba med drugim določa, da morajo države članice:
Do 24. maja 2025 pripraviti nacionalni program za splošno raziskovanje kritičnih surovin in mineralov nosilcev za kritične surovine (NRP) in ga posredovati Evropski komisiji.
Komisiji v svojih poročilih, zagotoviti informacije o novih ali obstoječih projektih na področju kritičnih surovin na njihovem ozemlju.
Komisiji v svojih poročilih, predložiti informacije o stanju svojih strateških zalog strateških surovin.
Vzpostaviti podatkovno zbirko zaprtih objektov za ravnanje z rudarskimi odpadki na njihovem ozemlju, vključno z opuščenimi objekti za ravnanje z rudarskimi odpadki, razen za zaprte objekte za ravnanje z rudarskimi odpadki, kadar zaradi določenih značilnosti območij ravnanja z odpadki ali geoloških razmer ni verjetno, da bi obstajale količine kritičnih surovin, ki bi jih bilo mogoče tehnično izkoristiti.
Do 24. novembra 2027 sprejmejo in izvedejo ukrepe za spodbujanje predelave kritičnih surovin iz rudarskih odpadkov, zlasti iz zaprtih objektov za ravnanje z rudarskimi odpadki, za katere je ugotovljeno, da vsebujejo kritične surovine, ki bi jih bilo mogoče izkoristiti v gospodarskem smislu.
Poleg pridobivanja surovin iz sekundarnih virov oz. z recikliranjem in izdelavo strateških zalog surovin na nivoju podjetij, držav ali celo EU, so na voljo še nekateri drugi pristopi. Eden izmed njih je zamenjava, kjer kritično surovino, katere dobava je ogrožena, zamenjamo z drugo surovino ali tehnologijo, ki je bolj dostopna. Žal to nemalokrat povzroči bodisi padec kakovosti končnega proizvoda, ali dvig cene le-tega (ali pa oboje). Potrebno bo vlagati dodatna sredstva v razvoj novih tehnologij in proizvodnih postopkov, ki bi ob enaki kakovosti in ceni končnega proizvoda uporablja surovine, katerih dobava ni ogrožena.
Prav tako imamo še ogromno manevrskega prostora pri preudarni rabi virov. Pri snovanju proizvodov bo v prihodnje nujno potrebno podaljšati življenjsko dobo proizvodov. Prav tako bi pri snovanju proizvodov morali imeti v mislih tudi njihovo čim lažje (in cenejše) popravilo oz. menjavo rezervnih delov, kakor tudi to, da bi bile njegove komponente ob koncu življenjske dobe čim bolj »reciklabilne«.
Katere kritične surovine so ključne za uresničevanje cilja zelenega prehoda in razvoja digitalne tehnologije? Kje so nahajališča teh kritičnih surovin?
To so predvsem surovine, potrebne za izdelavo baterij (grafit, kobalt, litij, magnezij ipd.), surovine za izdelavo trajnih magnetov (Nd, Sm, Co, B, Ni ipd.), surovine, ki jih potrebujemo za izdelavo elektronskih vezij, telekomunikacijskih naprav in drugih elektronskih komponent (polprevodniki, Si, Ga, Ge ipd.), surovine za letalsko in raketno industrijo in zlitine (Al, Ti, Mg, Ni, Sc, …), surovine za katalizatorje (Pt, Pd, Re, Os ipd.), surovine, potrebne za prenos ali skladiščenje vodika (Cu, Li ipd.) ipd. Seznam je izjemno dolg in sploh ne vključuje kritičnih surovin, ki jih v velikih količinah potrebuje vojaška industrija. Nahajališča le-teh so razpršena po celem svetu, žal pa so nahajališča določenih surovin skoncentrirana na manjša območja, ki so pod nadzorom ene države. Ko bo tehnologija pridobivanja kovinskih surovin na oceanskem dnu zrela za širšo uporabo, kot to že obstaja za nafto in plin, lahko računamo, da bomo določene surovine lahko pridobivali iz globokega morja, kjer dokazano obstajajo velike zaloge bogatih rud. Predvidevamo, da se bo to zgodilo kmalu oziroma v prihodnjih 10 letih.
Antonija Božič Cerar, direktorica Službe za okolje, podnebje in energijo na Gospodarski zbornici Slovenije, meni, da so kritične surovine »ključnega pomena tako za običajne, vsakodnevne, obstoječe proizvode, kot so mobilni telefoni in računalniški trdi diski, baterije za električna vozila, kot tudi za neto ničelne emisijske tehnologije prihodnosti.« Prav slednje, tehnologije za proizvodnjo čiste energije iz obnovljivih virov, »so veliki porabniki kritičnih materialov in glavno gonilo za večanje potreb po njih v globalnem obsegu. Oskrbovalne verige kritičnih materialov ne morejo veljati za varne, zanesljive in obstojne, če niso tudi trajnostne in odgovorne. Razmisliti moramo o dostopu do primarnih virov in pospešitvi prehoda v krožno gospodarstvo ter boljšem izkoristku surovin, ki smo jih naravi že odvzeli.«
