V iskanju kompasa
Negotovost glede tega, kaj se dogaja, namerava ali zahteva – to je definicija zmede ali nejasnosti. Zdi se, kakor da je to opis sedanjega stanja v EU. Dogajajo se paralelne zgodbe, ki si nasprotujejo.
Podjetja, ki so v prvem krogu zavezancev za poročanje, skladno z novimi evropskimi standardi poročanja o trajnostnosti, zaključujejo svoje pionirsko delo. Marsikje s solzami in izčrpanostjo sodelavcev. To vem iz prve roke. Pa tudi s slabo voljo, saj revizorji, ki se prav tako učijo novega področja, marsikje uporabljajo bolj grožnje in maksimalne zahteve kot pristop, ki je opredeljen – pregled z omejenim zagotovilom. In to kljub temu, da se hkrati dogaja Omnibus v luči formiranja novih globalnih razmerij, ki v EU zahtevajo nov razmislek o konkurenčnosti in zmanjšanju administrativnih bremen.
Zmeda je, kdo bo moral poročati za letošnje leto in v kakšnem obsegu. Številni glasno navijajo, da bodo ušli poročanju o trajnostnosti in taksonomiji, skladno z obsežnimi standardi, ki se končajo z revizijskim pregledom. Veliko raje bi o trajnostnosti poročali po prostovoljnih standardih, ki bi bili bolj »življenjski«. A kaj bi to pomenilo za finančne institucije, ki razkritja o trajnostnosti rabijo za svoje odločitve?
Nova usmeritev EU je ponovno oboroževanje. Kako naj vodstva podjetij pojasnijo svojim lastnikom in nadzornikom, da se izogibajo tovrstnim poslom zaradi trajnostne drže, če ti donosni posli niso več na »črnem« seznamu EU, ampak njena glavna usmeritev? To je le nekaj področij zmede, kjer gospodarstvo in širša družba rabita odgovore.
O tem razmišljajo naši sogovorniki:
Klemen Šešok, direktor Iskre: Polne besede so nas, kako je ESG pomemben, vendar ko pridemo do cene, je ta še vedno kralj. Glede na trenutno stanje duha v Evropi in svetu bi rekel, da se bo zeleni prehod v Evropi nadaljeval. Vendar upočasnjeno. Še posebej, ker v ospredje prihaja obrambna politika Evrope, ki bo terjala veliko denarja. Več v intervjuju na strani 56.
Nataša Gabršček, vodja trajnostnega razvoja v Hidrii: Zeleni dogovor ni vprašanje izbire – je nuja. Cilj sprememb ni opustitev pravil, temveč njihova optimizacija, da bomo lahko podjetja sredstva vlagala v dejanske trajnostne ukrepe, ne pa za prekomerno administracijo. Podjetja, industrija in državljani se namreč soočamo z naraščajočo regulacijo. Vprašanje ni, ali potrebujemo Zeleni dogovor, ampak kako ga izvesti na način, ki bo trajnosten, gospodarsko izvedljiv in družbeno pravičen. V Hidrii menimo, da prava pot ni v zakonodajnem cunamiju, ampak v jasni, predvidljivi in učinkoviti regulaciji, ki bo evropskemu gospodarstvu omogočila rast, hkrati pa zaščitila naš planet.
Luka Mofardin, strokovni sodelavec v okoljski organizaciji Focus: Medtem ko Evropska komisija predlaga 800 milijard evrov za krepitev okolju škodljive orožarske industrije in ob napovedih rahljanja Zelenega dogovora (npr. predlog Omnibus, Dogovor o čisti industriji), se moramo boriti za bolj pravičen Zeleni dogovor in ne za njegovo poenostavitev, kjer gre za deregulacijo, ki bo koristila le velikim korporacijam. Cilje za zmanjšanje emisij in zaščito ekosistemov bi morali še okrepiti in obvezno dopolniti s pravično prerazporeditvijo bogastva. Namesto tržnih mehanizmov in vlaganj v vojaško-industrijski kompleks bi morali spodbujati demokratizacijo energetike in proizvodnje preko intenzivnega spodbujanja energetskih skupnosti. Zeleni prehod ne sme postati le »zeleno« opravičilo za ohranjanje kapitalistične rasti in kapitalističnega sistema.
Vabimo vas, da z nami delite vaša razmišljanja.
