Ekonomske neenakosti in podnebne spremembe
| Avtor: Jože Volfand |
Študija Onesnaževalna elita nas vodi v podnebni zlom, s podnaslovom Ekonomske in ogljične neenakosti v Sloveniji in v svetu, je nastala v Umanoteri, avtorica je Ajda Cafun. Pravi, da je glavno sporočilo študije nedvoumno, in sicer da »reševanje podnebne krize in drugih družbenih kriz ne bo mogoče brez radikalnega zmanjšanja ekonomskih neenakosti, ki bo odpravilo onesnaževalno elito.« Navaja vse večje razlike v razmerjih moči med delom in kapitalom, saj je denimo »najpremožnejši odstotek prebivalstva v zadnjih treh desetletjih skoraj potrojil svoje realne dohodke,« še bolj pa so se povečale premoženjske neenakosti. Tisti, ki imajo več, so tudi odgovorni za bistveno več emisij, hkrati pa s svojo ekonomsko in politično močjo ohranjanjo nevzdržen sistem in zavirajo trajnostno preobrazbo družbe, navaja študija.
V čem se kažejo povezave med ekonomskimi neenakostmi in njihovimi vplivi na podnebne spremembe?
Povezave razkrivajo številne v zadnjem desetletju objavljene raziskave, ki pričajo o ekstremni ravni ogljičnih neenakosti. Izpusti so močno skoncentrirani na vrhu globalne porazdelitve bogastva, torej pri najpremožnejših. Najpremožnejših 10 % svetovnega prebivalstva namreč prispeva približno polovico vseh letnih izpustov. Posebej poveden pa je podatek najnovejše študije organizacij Oxfam in Stockholmskega okoljskega inštituta, ki pravi, da je zgolj najpremožnejši 1 % svetovnega prebivalstva neposredno odgovoren za toliko izpustov kot manj premožni dve tretjini svetovnega prebivalstva skupaj.
Ekonomske neenakosti so torej pomembno gonilo podnebne krize, a je treba gledati tudi onkraj njih. So namreč zgolj simptom, odraz izjemno hierarhične in nevzdržne družbene ureditve, kjer ima peščica najpremožnejših v lasti večino proizvodnih sredstev in finančnih virov. To pomeni, da odloča o tem, kaj, kako, koliko in za koga se bo proizvajalo. Pri tem to manjšino lastnikov vodi profitni motiv, ki ne upošteva omejitev planeta. Te strukturne zakonitosti kapitalizma v temelju povzročajo okoljsko in družbeno krizo.
Toda, kaj je glavno sporočilo študije Onesnaževalna elita nas vodi v podnebni zlom?
Da nas družbeni razred največjih lastnikov kapitala s svojo luksuzno potrošnjo, kapitalskimi naložbami in politično močjo vodi v podnebni zlom. Pomemben vir izpustov pripadnikov onesnaževalne elite predstavlja ogljično intenzivna luksuzna potrošnja. Ta med drugim vključuje lastništvo in uporabo zasebnih letal, (super)jaht, luksuznih avtomobilov, dvorcev itd. S tem pa so povezane potratne prakse, kot so pogosto letenje in potovanja ter celo vesoljski turizem.
Vendar luksuzna potrošnja ni glavni vir izpustov onesnaževalne elite?
Z luksuzno potrošnjo najpremožnejši proizvedejo nepredstavljive in povsem nevzdržne količine izpustov, tudi več tisočkrat višje od povprečnega človeka, vendar gre za majhen del njihovih skupnih izpustov. Bistveno je, da upoštevamo tudi izpuste iz njihovih kapitalskih naložb. Govorimo o neposrednih izpustih iz proizvodnje, v katero imajo lastniki naložen svoj kapital in od katere profitirajo. Mislim na proizvodnjo fosilnih goriv, orožja … Še bolj pomemben pa je tretji vidik analize. In sicer, da pripadniki onesnaževalne elite s svojo ekonomsko močjo, politično močjo neposredno kot politični predstavniki, prek financiranja intenzivnega lobiranja in podobno ter s svojim vplivom na javno mnenje, na primer prek medijev, katerih lastniki so, blokirajo trajnostno preobrazbo družbe in ohranjajo obstoječi nevzdržen sistem brezmejne rasti. Ta temelji na fosilnih gorivih in je sploh temeljni vzrok za ekstremne ravni izpustov in neenakosti.
Vaše sporočilo?
Sporočilo je, da reševanje podnebne krize in drugih družbenih kriz ne bo mogoče brez radikalnega zmanjšanja ekonomskih neenakostih, ki bo odpravilo onesnaževalno elito. A zato bo potrebno povezovanje podnebnega in delavskega boja za temeljno socialno-ekološko preobrazbo družbe v skladu z dejanskimi potrebami ljudi in znotraj planetarnih omejitev.
Kdo sodi v to elito v Sloveniji?
Vsi procesi, ki sem jih opisala, so značilni tudi za Slovenijo, kjer najpremožnejši kopičijo svoje premoženje, ekscesno onesnažujejo in zavirajo trajnostno družbeno preobrazbo. V Sloveniji ima zgolj odstotek najpremožnejših v lasti že 23 % vsega zasebnega premoženja. Povprečni posameznik iz te skupine je neposredno odgovoren za kar 11- krat več letnih izpustov kot oseba iz manj premožne polovice prebivalstva. V slovensko onesnaževalno elito torej spadajo pripadniki gospodarskih in političnih centrov moči, ki s svojim premoženjem že neposredno onesnažujejo nesorazmerno veliko. Predvsem pa usmerjajo družbeni razvoj v skladu z interesi kapitala in stran od družbene blaginje ter okoljske vzdržnosti.
Kje so glavni vzroki za ekonomske in ogljične neenakosti v Sloveniji in kje se najbolj kažejo? Katere dohodkovne neenakosti v Sloveniji najbolj bijejo v oči?
Temeljni vzrok za rast ekonomskih neenakosti v Sloveniji v zadnjih desetletjih je velika sprememba v razmerjih moči med delom in kapitalom v prid slednjemu, do katere je prišlo v procesu obnove kapitalizma. Gre torej za posledico politik privatizacije družbenega premoženja, regresivnih davčnih reform, ki so sistematično razbremenjevale kapital in najpremožnejše, in varčevalnih ukrepov. Z vsem tem je povezana postopna razgradnja javnih storitev. Ekonomske neenakosti so se tako v slovenski družbi močno povečale in se še vedno povečujejo.
Lahko navedete konkretne številke?
Najpremožnejši odstotek prebivalstva je v zadnjih dobrih treh desetletjih skoraj potrojil svoje realne dohodke, ko upoštevamo tako dohodke iz dela kot tudi iz kapitala. V oči bode podatek FURS-a, da je bilo v letu 2020 v Sloveniji nekaj čez 900 posameznikov, ki so v povprečju na mesec prejeli preko 46.000 evrov dohodka, od tega skoraj dve tretjini iz kapitala. Dohodki iz kapitala so vse bolj skoncentrirani na vrhu. Še bistveno večje in pomembnejše od dohodkovnih pa so premoženjske neenakosti. Najpremožnejši 1 % ima v lasti že skoraj četrtino vsega zasebnega premoženja, kar je približno dvakrat večji delež kot leta 2005. Do največje rasti njihovega premoženja in neenakosti je prišlo med veliko finančno in dolžniško krizo (2009 – 2014), ko so bili vzpostavljeni pogoji za prerazporeditev bogastva in utrditev neoliberalnega razvoja slovenske družbe. Kot posledica rasti ekonomskih neenakosti in hkrati nezadostnosti ter nepravičnosti podnebne politike pa so se v zadnjih desetletjih močno povečale tudi ogljične neenakosti. Medtem ko so se izpusti večine prebivalstva v tem obdobju nekoliko zmanjšali, četudi neskladno s podnebnimi cilji, so najpremožnejši svoje že tako zelo visoke ravni izpustov povečevali!
Med premoženjskimi neenakostmi ste kot glavne vire navedli lastništvo in vrednost nepremičnin. Največji lastnik ima v (so)lasti kar 370 stanovanjskih nepremičnin, pa tudi lastništvo finančnega kapitala. Po podatkih iz leta 2023 je v Sloveniji približno 200 ljudi, ki imajo med 20 in 100 milijoni dolarjev osebnega finančnega premoženja. Po podatkih iz leta 2021 pa imajo državljani Slovenije in slovenska podjetja v davčnih oazah skritih skoraj 5 milijard evrov premoženja. Ali so znane tudi kakšne študije, raziskave, kako je lahko nekdo (so)lastnik 370 nepremičninskih enot?
Zaradi zaostrovanja stanovanjske krize je bilo v zadnjem času objavljenih kar nekaj raziskav, poročil in novic na tem področju. Raziskovalni novinarji organizacije Oštro so denimo konec leta 2023 objavili ugotovitve preiskave Lov na stanovanje. Med drugim je pokazala, da so bili od leta 2015 dalje nakupi skoraj polovice novozgrajenih stanovanj v Ljubljani naložbeni ter da lastniki dejansko živijo le še v vsakem petem stanovanju. Najpremožnejši torej kopičijo stanovanja, s čimer pa zvišujejo cene vseh nepremičnin in tudi najemnin ter zaostrujejo stanovanjsko krizo. Tudi poslabšujejo stiske vse večjega števila ljudi. Da je to sploh mogoče, pa je kriva vsakršna odsotnost stanovanjske politike v zadnjih desetletjih in prepuščenost stanovanjskega vprašanja trgu. Posamezniki z zelo velikim številom nepremičnin pa so si številne od teh zelo verjetno nakopičili tudi v procesu denacionalizacije.
Vrniva se k ogljičnemu odtisu. Kako to, da je povprečen ogljični odtis na prebivalca v Sloveniji več kot dvakrat višji od svetovnega povprečja? Ali ni eden izmed razlogov, da je postala potrošnja temelj življenjskega stika vsakega izmed nas, ne le elite?
Rast v svetovnem kapitalističnem sistemu temelji na množični potrošnji v državah globalnega severa in presežnem pridobivanju surovin v državah globalnega juga. Evropa (22 %) in Severna Amerika (27 %) sta skupaj prispevali približno polovico vseh zgodovinskih izpustov, čeprav v teh delih sveta živi zgolj desetina svetovnega prebivalstva. To se danes kaže v zelo visokih povprečnih ogljičnih odtisih na prebivalca v teh delih sveta. Kot zapišemo v študiji, v ogljično intenzivni potrošnji, zlasti v državah globalnega severa, sodeluje tudi del prebivalstva, ki ne pripada razredu onesnaževalne elite. Pri tem ne smemo pozabiti, da povečevanje neenakosti pomeni, da vse večji del prebivalstva nima dostopa do nekaterih dobrin, ki so okoljsko najbolj škodljive. Recimo pogosto letenje, eksotični turizem, nepremičnine.
Vendar?
Vendar je ravno razred lastnikov kapitala tisti, ki mu je takšen sistem množične in ogljično intenzivne potrošnje v interesu, ima od njega profit in ga s svojo ekonomsko, politično močjo in ideološkim vplivom tudi spodbuja. Gre torej za sistemski in ne individualni problem. Možnost individualne izbire je v veliki meri iluzija, saj o bistvenih stvareh odloča politična in gospodarska manjšina. Pomislimo na primer na vsakodnevno odvisnost velikega dela prebivalstva od uporabe osebnega avtomobila in vse pripadajoče infrastrukture. Ta je v Sloveniji zelo velik vir izpustov in drugih negativnih okoljskih ter družbenih vplivov, na primer uničevanje narave, onesnaženost zraka v mestih in posledično negativni zdravstveni vplivi, finančne stiske gospodinjstev … To je v veliki meri posledica zanemarjanja razvoja javnega potniškega prometa v zadnjih desetletjih ter na drugi strani utrjevanja avtocentričnega sistema po meri kapitala. Od izgradnje avtocest, oglaševanja, do podrejanja infrastrukture avtomobilu.
Ali se vam ne zdi, da je glavni izziv sodobne družbe in njenega razvoja, kako postopoma ovreči ideologijo rasti, in da je osnovna mera nacionalnega napredka rast BDP? Kako daleč je Slovenija v pospeševanju vzdržnega razvoja?
Vsekakor je brezmejna rast temeljni problem, saj ta na planetu z omejenimi viri in biološkimi zmožnostmi ni možna. Posledično smo kot družba presegli že šest od devetih planetarnih meja. Zdaj spremljamo začetek okoljskega zloma na planetarni ravni. Kot ste nakazali, je problem tudi BDP kot kazalnik družbenega napredka. Že ekonomist Kuznets je poudaril, da BDP ne upošteva številnih vidikov, ki so bistveni za dobro življenje družbe. Dejansko gre za merilo tega, kako uspešno kapital akumulira, in ne za merilo družbene blaginje. BDP raste ob uničevanju planeta, militarizaciji družbe in vojnah, potrževanju družbe in razgradnji javnega dobrega. Vendar pa se bojim, da zgolj zamenjava kazalnika ne bi prinesla potrebne spremembe, kajti pri rasti ne gre toliko za problem ideologije, temveč za temeljno značilnost, strukturni imperativ v kapitalističnem sistemu. Kaj se zgodi, ko rasti ni? Kriza. Odpuščanja, varčevalni ukrepi, reševanje bank in podjetij. Bistvo je drugačna organizacija gospodarjenja, ne le zamenjava kazalnikov.
Najbrž tudi v Sloveniji?
Kar se tiče Slovenije, pa je zanimiva ideologija o »zeleni Sloveniji«, ki pa žal ne zdrži. Presegamo vse planetarne meje, razen na področju voda, če se ne motim, pa še to je predvsem posledica naravnih danosti. Še bolj jasno sliko dajo politične odločitve. Ne, ne gremo v smeri pospeševanja vzdržnega razvoja. Lahko omenim samo najnovejši primer, ki to odraža. Iz zadnje različice osnutka podnebnega zakona je bil, pod pritiski organizacij kapitala in finančnega ministrstva, odstranjen člen o ukinitvi subvencij fosilnim gorivom, ki je eden ključnih ukrepov za njihovo opuščanje.
Kakšni so odzivi na vašo študijo?
Odzivi so dobri. Ugotovitve študije zanimajo zlasti civilnodružbene iniciative in organizacije, šole ter medije. Gre za prvo takšno študijo v Sloveniji, ki s številnimi podatki podkrepi družbeno realnost, ki jo ljudje vse bolj zaznavajo in tudi občutijo na lastni koži.
