Do leta 2008 sta bila bančni dostop do financiranja v tujini in informacijski kapital bank ključna za dostop gospodarstva do posojilnih skladov in za racionalno alokacijo posojilnih skladov med namene in akterje. Po letu 2015 se je tovrstna vloga bank zelo skrčila. Kljub povečanemu samofinanciranju se je udeležba bank (domačih in tujih) v eksternem financiranju podjetij zmanjšala za tretjino, tako pri malih kot pri velikih podjetjih. Še zlasti za majhna podjetja, ki se ne morejo financirati na kapitalskem trgu, ne le na sedanjem (zakrnelem) slovenskem, temveč tudi ne na popolnoma integriranem evropskem (kot si ga želi Draghi), so banke ključen vir za dostop do posojilnih skladov.
Zdaj, ko banke niso več »za krmilom« ampak v najboljšem primeru le »opazujejo vožnjo z zadnjega sedeža«, so se možnosti malih podjetij za dostop do posojilnih skladov močno zmanjšale. Delež majhnih podjetij, ki sploh nimajo (ne morejo do) bančnega financiranja, se je več kot podvojil in zdaj že presega 50 odstotkov vseh malih podjetij. Pri tem, seveda, ni vredno niti omenjati, kakšna je dostopnost malih podjetij do skladov tveganega kapitala. Ker so majhna podjetja podrast, kjer se poraja potencial za inovacije in produktivnost, lahko sklepamo, da že zaradi znatnega zmanjšanja dostopnosti posojilnih skladov pospešitvi konvergence k bolj razvitim ne kaže prav dobro niti na malo daljši rok.
Vir: Velimir Bole v Delu
