Kdo želi glas aktivnega zelenega državljana
Odgovor? Blizu resnice je tisti, da pravzaprav v Sloveniji to ni niti obrobna tema zelenega dogovora. A če je danes zeleni razvoj s prenovo vseh procesov v družbi odmik od statusa quo, ta zateguje uzde demokraciji in upočasnjuje zeleno transformacijo gospodarstva, je zlasti za državo neizogibno vprašanje, kaj bi lahko bilo drugače, kot je sedaj. Kako do zelene demokratične države, v kateri bo glasen glas aktivnega ekološkega državljana? Kajti demokracija, če hoče biti demokracija, je participacija, trdi Vandana Shiva v njeni navdihujoči knjigi Ena zemlja, eno človeštvo proti 1 %. V strateških usmeritvah razvoja Slovenije 2030 eden glavnih smerokazov vodi v »vključujočo, zdravo, varno in odgovorno družbo«. Kako je v državi in na lokalni ravni, v občinah in v podjetjih na primer? Prav zdaj se sprejema novela zakona o gospodarskih družbah z zahtevo o nefinančnem poročanju za velika podjetja, kmalu za ostale. Država končuje NEPN. In sprejet je Energetski zakon.
Ni veliko neznank o viziji zelenega prehoda Slovenije.
Toda.
Kje se sliši glas aktivnega zelenega državljana, kdo ga želi slišati, to je razmišljalno vprašanje?
Strategija ESG, zaradi katere menedžerje v nekaterih podjetjih boli glava, je nekako zaobšla državo, ki naj bi bila skrbnik javnega dobrega in vizionar ozelenjevanja gospodarstva in družbe. ESG ni razvojni izziv le za gospodarstvo in lokalne skupnosti. Za pripravno orodje jo lahko uporabi država, ki želi na nove tirnice razvoja. Učinkovito upravljanje zelenega dogovora s sprejemanjem kodeksa novih vrednot in drugačnih odnosov v družbi je povabilo državljanu za sokreacijo jutrišnje Slovenije.
ESG ponuja državi Sloveniji premislek o zeleni razvojni agendi s kritičnim monitoringom vseh treh stebrov – okolje, družba in upravljanje. Vsi trije stebri bi lahko odgovorne akterje motivirali za zelene reforme. Nenadoma lahko postane zelena razvojna agenda bolj inovativna, pogumnejša in sistemska s pristopom, morda celo s predlogom, da se Slovenija sčasoma odloči za zeleno ustavno reformo. Politična tranzicija v zeleno demokratično državo bo tekma s podaljškom. Podjetja silijo v hitre spremembe zakonodaja, nadzorniki in banke. Najnovejša direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnosti je bila sprejeta konec maja, kot piše v tej reviji mag. Vanesa Čanji. Po novem bodo podjetja odgovorna tudi za tisto, kar se dogaja v verigi dejavnosti.
Država, če hoče uveljaviti zeleno paradigmo upravljanja, mora ravnati celovito, sistemsko, ne parcialno. Pristop, ki je zgleden, čeprav osamljen, predstavlja v reviji Jasmina Karba. Projekt razogljičenja Slovenije. Pri razogljičenju graditvene verige vrednosti so že na začetku naleteli na težave, ker so morali najprej animirati pristojne inštitucije, ki bi prevzele nosilno vlogo. Nato pa so trčili še na eno oviro. Za grajeno okolje v Sloveniji skrbi več ministrstev, ki praviloma vsako po svoje razume razogljičenje. Škoda, ker projektna skupina ni zmogla še malo pogledati v gradbeno prakso, ko gre za naložbe države v nacionalno pomembne objekte. Med pozicijami, ki naj bi sestavljale graditveni sistem, druga točka zahteva naravne materiale iz obnovljivih »virov, ki so temelj za prenovo objekta«. Lesna panoga je namreč že pred časom spraševala državo, kako to, da pri državnih naložbah ne upošteva ene izmed temeljnih zahtev pri uporabi materialov – 30 % lesa med gradbenimi materiali. Sistemski pristop ni izziv le za javno upravo. Ko gre za zeleni prehod, je predvsem za vlado. Vlada je tista, ki mora s svojim aparatom poskrbeti za celovit pristop k izvedbi zelene agende.
Ne tako, na kar opozarja mag. Janko Širec, da nastajajo zakonodajne rešitve »za zaprtimi uradniškimi vrati«. Demokratični deficit se vse bolj kaže prav v nedecentralizaciji odločanja. Glas aktivnega zelenega državljana se ne more slišati, če se nanj spomnimo z neštetimi pozivi, naj gre volit evropske ali domače poslanke, poslance. In potem molk. V političnem prostoru izpraznjenega strankarskega življenja, ki je usmerjeno na center, v lokalnih skupnostih ga je za ščepec, nekje čaka v zasedi glas (ne) vključenega državljana. Bo začela s prepihom država? Zelena javna sfera? Mediji? Stroka? Novi demokratični postopki za sprejemanje zakonov, posebej okoljskih in ekonomskih. Vprašanje je, koliko sedanje strukture države povzročajo ali blažijo okoljske probleme in kaj bi pomenilo, če bi aktivno državljansko participacijo za zeleni prehod bolj prenesli v lokalne skupnosti. To je tema za vročo politično jesen, ne strankarske zdrahe.Lokalna raven naj dobi več moči za zeleni prehod in tudi več sredstev. Lokalizacija je etična, ekonomska in ekološka nujnost, po V. Shivi.
