Gospodarstvo, občine in podnebne spremembe
| Avtorica: Tanja Pangerl |
»Trenutno nismo«, tako je Alenka Markun, direktorica podjetja Marbo Okolje iz Lesc, odgovorila na vprašanje, ali je Slovenija pripravljena na podnebne spremembe. Pojasnjuje, da je po podatkih Evropske agencije za okolje razvidno, da je v Sloveniji v obdobju 1980–2022 nastala najvišja škoda na prebivalca, to je 3.452 EUR. Zato opozarja, da bi morali prav pri gradnji stavb postaviti jasne zahteve, kako graditi, da povečamo odpornost na podnebne spremembe. Sicer pa bi po njenem vsi sektorji gospodarstva potrebovali strateške načrte. Podjetja in občine bi se morali zavedati tveganj in priložnosti zelenega prehoda. Ko odgovarja na vprašanja o finančnih spodbudah in razdelitvi stroškov Sklada za podnebne spremembe, pa Alenka Markun meni, da bo sicer tretjina sredstev namenjenih za prilagajanje na podnebne spremembe, vendar bo večina sredstev namenjenih za dva suha zadrževalnika, za varnost Ljubljane in Komende. Kaj pa ostala Slovenija, se sprašuje?
Evropska unija si je zadala cilj, da Evropa do leta 2050 postane podnebno nevtralna celina. Kako uspešni smo pri doseganju tega cilja v Sloveniji, predvsem pa, ali je cilj realen glede na to, da nekatere strokovne inštitucije napovedujejo manj optimistično globalno razogljičenje – tako naj bi do leta 2040 fosilna goriva zagotavljala še vedno 56 % globalne primarne energije?
Evropski zeleni načrt, zelena transformacija ali »Green deal« je sestavljen iz številnih strategij, katerih primarni namen je, da Evropa postane podnebno nevtralna celina do leta 2050. Obenem ima številne druge cilje, kot so zmanjšanje onesnaženosti okolja, varovanje biodiverzitete, povečevanje naravnih ponorov idr. Zaradi svoje velike obsežnosti bo vplival na skoraj vse sektorje gospodarstva in družbe, kar pomeni, da bo Evropa, če se vizija 2050 uresniči, precej drugačna od Evrope, ki jo poznamo danes. Ali se bodo vsi ti načrti res tudi uresničili, v tem trenutku ne vemo.
Zakaj ne?
Del teh načrtov so tudi spremembe, na katere trenutno slovenska podjetja nismo najbolj pripravljena in zato v splošni javnosti vzbujajo opozorila o preveč ambicioznih ciljih. Slovenija ima pripravljeno Dolgoročno podnebno strategijo Slovenije do leta 2050 in posodablja Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN). Po osnutku novega NEPN bi morala podjetja, ki so v sistemu trgovanja z emisijskimi kuponi, do leta 2030 zmanjšati svoje emisije CO₂ za skupno 62 % in ostala podjetja za 55 % glede na leto 2005. Zahtev po zmanjšanju emisij CO₂ in posledic, ki jih spremljajo, se zaveda le peščica slovenskih podjetij. Zato le nekatera podjetja izračunavajo svoj ogljični odtis in pripravljeno strategijo zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 in leta 2050. Zeleni prehod kot opustitev fosilnih goriv namreč za veliko podjetij pomeni spremembe, na katere trenutno tehnološko ali organizacijsko še niso pripravljena. K hitrejšim spremembam bodo po moji oceni v veliki meri pripomogle zahteve kupcev, ki želijo biti trajnostni ali so zakonsko zavezani za trajnostno poročanje. Na ta način se bo sprožil val zahtev po dobavni verigi navzdol.
Kje se po vaših ocenah pojavljajo največja tveganja prilagajanja na podnebne spremembe in kje so priložnosti? Zakaj so prilagoditve potrebne in na katerih področjih so najbolj nujne?
Podnebne spremembe pomenijo tveganje za vsa področja življenja in gospodarstva. Brez izjem. Največje tveganje je ravno v tem, da se ne zavedamo, kako nujno bo, da se prilagodimo. Podnebje se je že bistveno spremenilo. Nujno je torej, da se trudimo na obeh področjih – pri blaženju in pri prilagajanju. Pri blaženju podnebnih sprememb smo odvisni od globalnega konsenza, na področju prilagajanja pa lahko veliko naredimo sami. Naravne nesreče so vse pogostejše. Največje tveganje v Sloveniji je zagotovo to, da se področje prilagajanja na podnebne spremembe ne bi sistemsko uredilo.
Na kaj mislite?
Ne moremo namreč preložiti vse odgovornosti na posameznike. Če namreč nekdo kupi zazidljivo parcelo na območju, ogroženem zaradi zemeljskih plazov, nima dovolj znanja in sredstev, da objekt popolnoma zaščiti in prilagodi. Področje je treba urediti sistemsko in zmanjšati škodo s tem, da se na ogroženih območjih ne bi več toliko gradilo. Postaviti je treba jasne zahteve o tem, kako podnebne spremembe upoštevati pri gradnji.
Katera področja ne bi smeli prezreti – poleg gradnje stavb?
Tudi na področju zdravja nas verjetno čaka večja toplotna obremenitev v poletnih mesecih, pa širjenje bolezni in škodljivcev, ki jih danes sploh še ne poznamo. Na področju kmetijstva, ki je najbolj odvisno od vremenskih vplivov, bodo podnebne spremembe ogrozile pridelavo hrane in samooskrbo v Sloveniji. Brez odločne strategije in ukrepov za zaščito kmetijstva in pridelave hrane ne bo šlo. Vendar, kot na vseh področjih, manjkajo akcijski načrti, s katerimi bi ukrepe in trenutno politiko pomoči in subvencioniranja usmerjali tudi v smer prilagajanja. Eden izmed primerov dobre prakse je strategija prilagajanja slovenskega čebelarstva na podnebne spremembe. Podobne strateške načrte za prilagajanje bi potrebovali vsi sektorji gospodarstva v Sloveniji.
Toda koliko se podjetja zavedajo tveganj in priložnosti zelenega prehoda?
Zeleni prehod za marsikatero podjetje predstavlja tveganje, saj prinaša spremembe. Elektrifikacija v prometu, veliki porabniki fosilnih goriv, novi energenti, novi proizvodi. To so lahko za posamezno podjetje velika priložnost ali zelo veliko tveganje. Zato je dobro, da se podjetja nanje čim prej pripravijo. Velika podjetja, ki so zavezana za poročanje o trajnostnosti, morajo oceniti, kakšna tveganja in priložnosti za njih predstavlja zeleni prehod. Podobno zeleni prehod predstavlja tveganje tudi za manjša podjetja, še posebej če uporabljajo energetsko intenzivne materiale, razvijajo ali izdelujejo proizvode, ki so vezani na fosilna goriva ali na obstoječo avtomobilsko industrijo idr.
Kaj pa priložnosti?
V zelenem prehodu se kažejo tudi velike priložnosti. Če želi biti podjetje v prednosti pred drugimi, ni čas, da se tolaži, da so cilji EU za razogljičenje nerealni, ampak je čas, da se čim prej pripravi na nove razmere in tako izide na trgu kot zmagovalec.
Slovenija je leta 2016 sprejela Strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam, vendar brez akcijskega načrta. Kaj so ključni izzivi podjetij in občin oz. Slovenije pri prilagajanju na podnebne spremembe?
Podnebne spremembe že vplivajo na vse vidike gospodarstva in življenja, vendar o tem še ne razmišljamo dovolj. V nekem podjetju, s katerim sodelujemo, se vsako leto spopadajo z večjimi težavami pri hlajenju, saj obstoječi hladilni sistemi ne morejo več kompenzirati vedno višjih temperatur zraka in vode v poletnem času. Čez deset let bodo temperature in s tem težave še večje. Če pri načrtovanju novega hladilnega sistema upoštevajo povečanje temperatur zaradi podnebnih sprememb, bodo na to pripravljeni. Če ne, pa bodo težave vsako leto večje. O podnebnih spremembah moramo žal razmišljati kot o neizogibni spremembi in temu prilagoditi naš način delovanja in grajenja stavb. Stavbe, ki jih gradimo sedaj, bodo čez 30, 50 let še vedno v uporabi. Takrat bo podnebje drugačno kot danes.
Koliko smo v Sloveniji pripravljeni na podnebne spremembe?
Trenutno nismo. Iz zbranih podatkov Evropske agencije za okolje je razvidno, da je najvišja škoda na prebivalca v obdobju 1980-2022 nastala prav v Sloveniji. Znašala je kar 3.452 EUR/prebivalca. Od tega je bilo zavarovanih zgolj 4 % vseh primerov. Znanstveniki, tudi slovenski, že vrsto let opozarjajo, da bodo s segrevanjem ozračja naravne nesreče bolj intenzivne, njihove posledice pa obsežnejše. Akcijski načrt za prilagajanje na podnebne spremembe je za Slovenijo nujen. Pa tudi jasne in enotne usmeritve za pravilno prostorsko načrtovanje, projektiranje javnih in zasebnih objektov ter javne infrastrukture. Na tem področju se kažejo prvi koraki v pravo smer. Vendar niso enotni in niso dovolj odločni.
Smo se kaj naučili od lanskih avgustovskih poplav?
Državna tehnična pisarna za obnovo po poplavah zahteva, da se objekti, poškodovani v zadnjih poplavah in zemeljskih plazovih, zgradijo na način, da ne bodo poškodovani zaradi enakega vzroka. Evropska unija vse od leta 2012 zahteva presojo podnebne odpornosti za vse objekte, ki jih v Sloveniji sofinancira. Tudi osnutek novega podnebnega zakona zahteva presojo podnebne odpornosti za vse javne objekte. Kljub temu je v Sloveniji postopek presoje podnebne odpornosti še vedno precejšnja eksotika, namesto da bi postal standard za načrtovanje novih objektov. Kako bomo namreč projektirali objekt, odporen na podnebne spremembe, če pred začetkom načrtovanja ne preverimo, kako bodo podnebne spremembe negativno vplivale na objekt in lokacijo ter ne pridobimo podatkov o spremembah temperature in padavin? To je še bolj pomembno za poplave, saj bodo zaradi večjih količin padavin in pretokov rek v prihodnosti drugačne tudi obstoječe kote Q100 in Q500, na katere se trenutno projektirajo objekti.
Kje se torej zatika?
Velika težava je v tem, da ima večina podjetij preveč vsakodnevnih težav, da bi strateško razmišljali o zaščiti pred naravnimi nesrečami in podnebnimi spremembami. Veliko podjetij na primer ne pozna trenutne ogroženosti lokacije svojega projekta ali na to kasneje pozabi in na primer montira ventilacijski jašek pod koto poplav. Skoraj gotovo pa večina podjetij ne razmišlja o tem, kakšne težave bodo imeli zaradi podnebnih sprememb v prihodnosti. Verjetno bodo večje spremembe v Sloveniji nastale šele, ko se bo jasno in sistemsko uredilo, da moramo prilagoditve na podnebne spremembe obvezno upoštevati pri načrtovanju in se bo to tudi ustrezno preverjalo.
Kako spodbudni so finančni mehanizmi za prilagajanje na podnebne spremembe in kakšen vpliv ima pri tem Sklad za podnebne spremembe?
Sklad za podnebne spremembe je primarno usmerjen v ukrepe za blaženje podnebnih sprememb oz. zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, kar je jasno razvidno iz novega programa porabe. Sredstva za prilagajanje podnebnim spremembam predstavljajo 270 milijonov od 850 milijonov evrov skupnega zneska.
Torej približno tretjino. Ta sredstva bodo šla večinoma v izgradnjo dveh suhih zadrževalnikov za poplavno varnost Ljubljane in Komende. Kaj pa vsi ostali državljani Slovenije? Energetska obnova objektov, na katero se osredotočamo danes, namreč ne zadošča za prilagoditev na podnebne spremembe. Rešuje samo en vidik problematike, dvig temperatur. Tu so še izredne padavine, pogostejša neurja z močnejšimi sunki vetra, poplave. Prav zato je potrebna celovita obravnava podnebnih sprememb. Posameznike, občine, podjetja in sektorje je treba finančno podpreti pri prilagajanju na podnebne spremembe. Tudi z manjšimi ukrepi.
Kaj predvsem podpirajo različni finančni mehanizmi?
Finančni mehanizmi se primarno osredotočajo na podporo pri zelenem prehodu, saj ta lahko ogrozi dejavnost in tudi finančne kazalnike podjetij. Podjetje mora to pravi čas spoznati, se preusmeriti in zeleni prehod izkoristiti kot novo poslovno priložnost. Evropa si je zadala cilj, da bo postala vodilna celina na področju zelene ali netoničelne industrije. Vse te spremembe so torej za podjetja lahko cilj pri usmeritvi v zeleno industrijo in razvoj novih zelenih delovnih mest, ki so bistveno bolj sofinancirana. Finančna sredstva EU se pospešeno usmerjajo v razvoj obnovljivih virov energije in tehnologij pridobivanja t. i. čiste energije. Prav tako se sredstva usmerjajo v razvoj tehnologije za zajem in skladiščenje ter ponovno uporabo ogljikovega dioksida, kar bo ključno za razogljičenje Evrope. Nove priložnosti se odpirajo tudi na področju krožnega gospodarstva. Do leta 2050 bomo namreč za vse nove tehnologije morali poskrbeti za obnovo, ponovno uporabo in reciklažo.
Kakšen je vaš nasvet za podjetja, občine?
Pametna podjetja ali pametne občine se ne bodo tolažile, da so cilji EU na področju zelenega prehoda preambiciozni. Izračunali bodo svoj ogljični odtis, izdelali strategijo za zmanjševanje ogljičnega odtisa, raziskali, kaj podnebne spremembe pomenijo za njihovo delovanje oziroma obratovanje z vidika objektov in proizvodnje. Izdelali bodo strategijo prilagajanja na podnebne spremembe. Ker bodo imeli natančno izdelane načrte, bodo lahko izkoristili vsa možna sofinanciranja, ki so na voljo in bodo med prvimi, ki jih bodo lahko koristili.
