Podnebni svet in izvajanje podnebne politike
| Avtor: Jože Volfand |
»Medtem ko se zdi, da je revizija NEPN veliko boljša od predhodnega načrta, se strinjam z vami in z ugotovitvijo Podnebnega ogledala, da obstajajo velike težave pri izvajanju ukrepov NEPN,« odgovarja dr. Jonas Sonnenschein, član Podnebnega sveta, ki je znanstveno posvetovalno telo pri MOPE. Misli predvsem na premajhno odgovornost in učinkovitejši nadzor pri izvajanju ukrepov, zato predlagajo, da bodo za NEPN uvedli spletni semafor. Sogovornik pravi, da včasih niti pristojna ministrstva ne vejo, katere politike in ukrepe morajo sprejeti v skladu z NEPN. Predvsem je potrebno zgodnejše ukrepanje. Pojasnjuje tudi, kaj se dogaja z OVE, kaj meni o polemiki glede Energetskega zakona in da je Slovenija pri podnebnih ciljih preveč zasidrana v status quo. Okoljski odtis Slovenije, pravi, pa najverjetneje ne bo tako kmalu na dnevnem redu Podnebnega sveta.
Med aktualnimi dokumenti, ki jih je obravnaval Podnebni svet, sta tudi Energetski zakon, ki ga je DZ že sprejel, in NEPN, ki ga mora Slovenija poslati v Bruselj do konca junija. Preden vas vprašam o stališčih PS do obeh dokumentov, me zanima, ker ste na sejah razpravljali tudi o načinu pridobivanja informacij o osnutku ukrepov in komuniciranju z javnostjo, ali ste morda kot posvetovalno telo vlade zakonodajalcu predlagali bolj demokratično pripravo okoljskih dokumentov. Torej v fazi nastajanja z večdeležniško razpravo na lokalni in državni ravni, predvsem pa, ali se vam ne zdi, na kar so opozorili tudi sestavljavci Podnebnega ogledala, da potrebujejo sprejeti akcijski ali podnebni dokumenti tudi večdeležniški operativni pristop za izvajanje? Bi lahko svet spodbudil nastajanja, sprejemanje in izvajanje zakonodaje, kot jo mora uveljaviti zelena država?
Podnebni svet ni operativni organ, ki izvaja, temveč organ, ki pomaga pri strateškem odločanju, kritično analizira načrte in predlaga dodatna področja ukrepanja na področju podnebnih sprememb. Pri tem zagotovo nismo sami. Za izboljšanje slovenske podnebne politike si prizadevajo med drugim različni znanstveniki na univerzah in na SAZU, pa tudi strokovnjaki v nevladnih organizacijah in javnih zavodih. Sodelovanje javnosti pri pripravi dokumentov okoljske in podnebne politike se od politike do politike močno razlikuje. Aarhuška konvencija teoretično zagotavlja pravico javnosti do sodelovanja v postopkih okoljskega odločanja. Vendar se v praksi civilna družba včasih še vedno sooča z odločanjem za zaprtimi vrati, hitrimi postopki ali postopki sodelovanja javnosti, ki so namenjeni le izpolnjevanju formalnih zahtev.
Kako pa je v Sloveniji?
Priprava NEPN in revizija NEPN sta primera postopka, ki je dobro načrtovan, dolgoročen in številnim deležnikom omogoča sodelovanje. Vendar tudi najboljši postopek ne pripelje do boljših rezultatov, če se prispevki deležnikov z različnih strani ne upoštevajo ali pa vodijo k najmanjšemu skupnemu imenovalcu. Medtem ko se zdi, da je revizija NEPN veliko boljša od predhodnega načrta, se strinjam z vami in z ugotovitvijo Podnebnega ogledala, da obstajajo velike težave pri izvajanju ukrepov NEPN. Podnebni svet še dokončno oblikuje svoje stališče do revidiranega NEPN, lahko pa že zdaj omenim dva dodatna predloga za zmanjšanje izvedbenega primanjkljaja. Prvi je objava spletnega semaforja, ki prikazuje aktualno stanje izvajanja vseh ukrepov in projektov v okviru NEPN.
Zakaj?
Včasih se zdi, da niti pristojna resorna ministrstva ne vejo, katere politike in ukrepe morajo sprejeti v skladu z NEPN. Zato potrebujemo večjo odgovornost, hitrejši postopek in bolj učinkovit nadzor napredka. Ni dovolj, da vsaki dve leti v Bruselj pošljemo poročilo o stanju in ugotovimo, da pri več kot polovici ukrepov ni bilo nobenega napredka. Informacije potrebujemo v realnem času in pri tem nam bo lahko v pomoč spletni semafor izvajanja. Poleg tega predlagamo podrobnejšo razčlenitev naložb, ki bo za vsak ukrep določala, koliko sredstev je potrebnih in kakšen bo vir financiranja. Načrtovanje sredstev bi moralo biti naloga pristojnih resornih ministrstev in javnih institucij, ki so nosilci določenega ukrepa v NEPN. Sedanja analiza potreb po naložbah ni dovolj natančna, tako da ni jasno, koliko denarja morajo resorna ministrstva nameniti za izvajanje NEPN. Vsi pa vemo, da so finančna sredstva pomemben dejavnik, zlasti če jih ni.
Ob sprejemanju energetskega zakona se je pokazalo pomanjkanje strokovnega in javnega diskurza na primer o tem, zakaj mora Slovenija nameniti več sredstev za zamenjavo starih ogrevalnih sistemov v gospodinjstvih. In kje je pri zmanjšanju izpustov TPG glede na sprejete cilje do leta 2030 in kje so vzroki, da Slovenija ne dosega deleža OVE v končni bruto rabi energije in zaradi tega plačuje kazni. Ali je morda zdaj priložnost, ko evropska direktiva o OVE zvišuje cilje pri deležu OVE do leta 2030, da Podnebni svet predlaga večdeležniški operativni pristop, ki bo zagotovil spremembe predvsem tam, kjer nastaja največ ovir?
Glavni problem pri doseganju ciljev na področju obnovljivih virov energije je velika in celo naraščajoča poraba energije predvsem v prometnem sektorju. Žal o tem ni skoraj nobene debate. Bila pa je burna javna debata o Energetskem zakonu, ki je sprva predvideval pravico občin, da lahko prepovedujejo rabo biomase za ogrevanje v novih stavbah na strnjenih območjih. Glavni razlog za predlog je bilo zmanjšanje onesnaževanja zraka. Predpis bi pa vplival na tako malo gospodinjstev, da je bilo s podnebnega vidika skoraj nepomembno in vsekakor ne bi pomenilo, da nam politiki »jemljejo les«. Javne polemike so bile povsem politične narave. Tovrstne polemike so velika ovira za resničen napredek in želim si več poštenosti vseh, ki lahko prispevajo k prehodu na podnebno nevtralnost. V prvi vrsti od politikov različnih strank, ki trenutno izkoriščajo blatenje zelenega dogovora kot priložnost za nabiranje političnih točk v kontekstu evropskih volitev.
In OVE?
Če se vrnem k vprašanju obnovljivih virov energije in kako dosežemo cilje, je ključno, da znatno zmanjšamo porabe energije zlasti v prometnem sektorju. V cestnem prometu število prevoženih kilometrov se še vedno povečuje in celo povprečne emisije CO₂ novih avtomobilov so se v zadnjih letih kljub tehnološkemu napredku in vse večjemu številu električnih vozil ponovno povečale, saj ljudje kupujejo vse večje avtomobile. Ne moremo čakati, da nas bodo rešila biogoriva, saj je količina resnično trajnostnih biogoriv zelo omejena, proizvodnja hrane in varstvo narave pa imata prednost pred proizvodnjo goriv. Da zmanjšamo porabo energije v prometu, potrebujemo veliko višje stroške za tranzit skozi Slovenijo, višje davke na motorna vozila, zlasti za velike in potratne avtomobile. Z nižjimi najvišjimi hitrostmi na avtocestah bomo lahko izboljšali pretočnost, zmanjšali porabo goriva in povečali varnost. Ukiniti moramo subvencije za gorivo itn.
Kakšno je stališče PS do predloga NEPN in zaradi katerih izzivov je potrebno spodbuditi razpravo o konkretni večdeležniški odgovornosti, tudi na ravni ministrstev, za razogljičenje, za zmanjšanje izpustov TPG, za večjo energetsko učinkovitost, zlasti energetsko sanacijo stavb. Zakaj država pri državnih naložbah ne upošteva zahtev zelenega javnega naročanja, ko gre za delež uporabljenih materialov – les?
PS še ni sprejel stališča do NEPN. Vendar pa je jasno, da bo veliko naših priporočil usmerjenih v zgodnejše ukrepanje. Za doseganje podnebnih ciljev ni pomembno le, da dosežemo podnebno nevtralnost do leta 2050 ali še bolje do leta 2040, temveč tudi, koliko bodo do takrat znašale skupne emisije. Če to izrazim s preprostimi matematičnimi besedami: ni pomembno le, da krivulja emisij doseže ničlo, ampak tudi, da se prostor pod krivuljo emisij čim bolj zmanjša. To pomeni, da morajo emisije čimprej čim bolj upadati.
To tudi pomeni, da morajo vsi deležniki izpolniti svojo odgovornost in prispevati k razogljičenju. Na gospodarstvo in zlasti na večja industrijska podjetja vplivajo predvsem politike EU. Verjetno se jih najmanj zaveda, da je leto 2040 zadnje leto, ko bodo izdani novi emisijske kuponi v sistemu ETS. Z naložbenega vidika je to zelo kmalu. Obstaja pa močna inercija v nekaterih industrijskih podjetjih in tudi v politiki zavlačujejo, ker se hiter zeleni prehod pogosto ne dojema kot priložnost za razvoj konkurenčne prednosti, temveč kot grožnja. Vprašali ste tudi o energetski prenovi stavb, vendar žal nisem strokovnjak za to področje.
Podnebni svet je sestavljen strokovno, vendar ne večdeležniško, zlasti v njem manjkajo predstavniki gospodarstva. Se vam zdi takšna sestava ustrezna za interdisciplinarno in večdeležniško razpravo, kakršna bi naj potekala na sejah Podnebnega sveta?
Obstaja že posvetovalno telo na področju okolja z več deležniki, to je Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja. Podnebni svet pa je znanstveno posvetovalno telo, ki se jasno osredotoča na učinkovito podnebno politiko. Naloga podnebnega sveta ni iskanje družbenega konsenza, iskanje političnega kompromisa ali izvajanje podnebne politike, temveč znanstveno spremljanje slovenske podnebne politike in predlaganje potrebnih popravkov. Seveda nismo slepi za družbene trende in dogajanje okoli nas. Politična izvedljivost je vsekakor pomembna, vendar nam ni treba biti všečen ali ponovno izvoljen in se lahko držimo dejstev. Naloge Podnebnega sveta so tudi jasno opredeljeni v 145. členu ZVO-2.
Glede na vse polemike okoli podnebnih sprememb in politike ter vse zanikanje podnebnih sprememb, ki še vedno sega globoko v različne interesne skupine in celo politične stranke, menim, da sta tako poslanstvo kot postavitev Podnebnega sveta zelo dobra.
Zakaj?
Omogočata namreč stvarno razpravo o tem, kaj je bilo storjeno in kaj je treba storiti dodatno, da dosežemo podnebne cilje, ki so znanstveno utemeljeni in določeni tako v Pariškem sporazumu kot v Podnebnem zakonu EU.
Da, tudi Slovenija si postavlja mejnike, do katerih naj bi dosegla ogljično nevtralnost. Različne verodostojne strokovne in z matematičnimi modeli podkrepljene analize (globalne) pa ugotavljajo, da še dolgo ne bo mogoče brez fosilnih goriv in da gre pri ciljih razogljičenja nemalokrat za pobožne želje. Ali je v Sloveniji dovolj strokovnih in transparentnih razprav o tej tematiki, ki bi jih morali povezati tudi z novimi vrednotami, če hočemo zeleno Slovenijo? Pri tem ne mislim samo na nizkoogljični življenjski slog, pač pa tudi na kritično sprejemanje okoljskih usmeritev iz Bruslja?
Ne vem, na katere študije se sklicujete.
Na dve. Mednarodne agencije za energijo iz leta 2020, ki je objavila dokument Stated Policies Scenario in na dokument Sustainable Development Scenario. V knjigi Vaclava Smila Kako v resnici deluje svet.
V zadnjih letih v znanstveni literaturi opažam povsem nasprotni trend. Z napredujočim tehnološkim razvojem je tudi vse več študij, ki kažejo, da je prehod na brezogljični energetski sistem mogoč, ne le mogoč, ampak tudi ekonomsko koristen. V svetovnem merilu seveda še vedno obstajajo ogromni izzivi, zlasti v revnejših državah svetovnega juga. Če ne upoštevamo le trenutnih emisij, temveč upoštevamo zmožnosti držav za razogljičenje in njihove zgodovinske emisije, bi se morala Slovenija razogljičiti bistveno prej kot leta 2050.
Glede na to, da podnebne spremembe napredujejo hitreje, kot je predvidevala večina znanstvenikov, in da se zdi, da so določeni učinki hujši od osrednjih ocen znanstvenikov, bi bilo res zavajajoče govoriti o slovenskih podnebnih ciljih kot o ambicioznih. V tem kontekstu se strinjam, da je slovenska politična razprava z deležniki problematična. Vendar ne zato, ker bi bila preveč osredotočena na podnebne cilje, temveč zato, ker je tako močno zasidrana v status quo. Naj navedem konkreten primer. V skoraj vseh energetskih scenarijih bo TEŠ-6 deloval do leta 2033, energetsko intenzivna industrija pa bo ohranila ali celo povečala svojo sedanjo rabo energije. Vendar nas realnost prehiteva. Praktično ni energetika, ki verjame, da bo TEŠ-6 zdržal do leta 2033. In najverjetneje čaka podobna usoda več sektorjev energetsko intenzivne industrije, če jim ne bo uspelo čimprej množično vlagati v razogljičenje svojih procesov.
Slovenija ne piše svoje industrijske podnebne politike, temveč jo piše v veliki meri EU. In EU je v močnem tekmovanju z ZDA in Kitajsko glede vodilnega položaja na področju nizkoogljičnih tehnologij. Zato moramo zeleni prehod končno začeti obravnavati kot dejstvo, začeti razmišljati od končnega rezultata, to je razogljičenja, ne od trenutnega stanja. Predvsem pa je treba ta globalni proces sprememb obravnavati kot izjemno priložnost za inovativna MSP in ne kot grožnjo. Okoljska in podnebna politika nista sami sebi namen. Njihov namen je izboljšati naše blaginjo, vzdrževati ključne sisteme za podporo življenju, mislim na vodo, zemljo, svež zrak, stabilno podnebje in varovati naravno okolje okoli nas.
Na Podnebnem svetu ste razpravljali tudi o akumulaciji ogljika v gozdovih. Kaj ste ugotovili zlasti o tem, da bo potrebno tudi zaradi podnebnih sprememb v Sloveniji v gozdne sestoje vključevali nove vrste, katere, in zakaj smreka umira?
Ker gre za zelo specifično vprašanje, o katerem ne vem veliko, sem prosil so-članico dr. Hojko Kraigher iz Gozdarskega instituta, da mi pomaga pri odgovoru. Odgovorila je: »Smreka je bila v preteklosti na osnovi sledenja Nemški gozdarski šoli in željam lastnikov gozdov po gradbenem lesu pospeševana v nižinah oz. v nadmorskih višinah, kamor ne sodi, na rastišča, na katera ne sodi, in v sestojnih oblikah, ki niso primerne zanjo. Neprimernost za nižine se je že v preteklosti kazala z gradacijami (prenamnožitvami) podlubnikov.
V času hitrih podnebnih sprememb pa še bolj kaže svojo občutljivost na sušo, vetrolome, predvsem na plitvih tleh, monokulture pa so tudi sicer poznane kot neprimerna oblika gospodarjenja, saj se poleg vremenskih ujm tudi vse bolezni in škodljivci hitro in brez omejitev razširijo po vsem sestoju. Smreka naravno uspeva kot posamično drevo sli v manjših skupinah v mešanih, pretežno listnatih gozdovih, v nadmorskih višinah do 600 m. Ob vedno bolj toplih in sušnih poletjih se ta meja, predvsem na južnih ekspozicijah, dviguje na 900 in več metrov, lahko nad 1200 m nadmorske višine. V čistih kulturah nižje od 1200 m lahko uspeva samo v posameznih vrtačah, v katerih prihaja do inverzije. Težji hladen zrak se nabira na dnu in prispeva k razmeram, ki omogočajo rast smreke.«
Kaj bo storila stroka?
»Novih vrst v naše gozdove ne nameravamo vnašati, pač pa podpirati čim večjo vrstno in genetsko pestrost že prisotnih domačih in tujerodnih vrst. Njihov seznam je omejen. Torej, vnašamo lahko provenience sicer naravno prisotnih vrst na ozemlju Slovenije in bolj jugovzhodno ležečih krajev, npr. iz področja Bosne in Hercegovine. V omejenem obsegu lahko tudi pospešujemo posamezne že prisotne tujerodne vrste, npr. duglazijo, ki se je ob poškodbah gozdov zaradi žledu pred 10 leti izkazala za relativno odporno vrsto. Vendar tudi pri duglaziji, ki je na našem ozemlju prisotna že več kot 120 let, njen delež v mešanih gozdovih uravnavamo in sledimo možnim spremembam glede pomlajevanja.«
Kaj bo svet prednostno obravnaval v tem letu – predvsem tisto, kar bo predlagal MOPE, ali tudi druge teme? Bo med prednostnimi temami tudi ekološki odtis, saj Slovenija izrazito presega porabo naravnih virov glede na kapacitete, ki so nam na razpolago?
Ne, naše delo je širše od področja, ki ga pokriva MOPE. Vlado smo že zaprosili, naj nam predloži seznam politik, ki so pomembne za podnebje in so na agendi v tem mandatu. Hkrati skušamo spodbuditi razpravo o dodatnih ukrepih. Zlasti tistih, ki jih je mogoče hitro izvesti. Primeri so progresivna obdavčitev zasebnih letal, strožja omejitev hitrosti na avtocestah in omejitev uvoza tropskega lesa. Poleg tega redno vabimo strokovnjake, uradnike in politiki iz različnih sektorjev, npr. gozdarsko, promet in energetika.
Okoljski odtis?
Najverjetneje ne bo tako kmalu na dnevnem redu Podnebnega sveta. Ne zato, ker ne bi bil pomemben, temveč zato, ker je predvsem orodje za ozaveščanje. Zelo težko ga je povezati s konkretnimi podnebnimi ukrepi. Kljub temu Podnebni svet seveda poleg podnebnih sprememb upošteva tudi druge vplive na okolje, zlasti kadar so možni win-win rezultati. Eden takih primerov je zmanjšanje uporabe lesne biomase za ogrevanje zlasti na strnjenih območjih. S tem se lahko zmanjša onesnaževanje zraka. Če se les vse bolj uporablja kot material in ne kot energent, tudi emisije CO₂.
Do konca leta močno upamo, da bomo ponovno obravnavali Podnebni zakon in da bo sprejet v najkrajšem možnem času. V tretje gre rado, tako da smo po dveh neuspešnih poskusih prejšnjih vlad pripravljeni podpreti močan in sodoben Podnebni zakon za Slovenijo.
