Položaj lesnopredelovalne panoge


Proizvodnja v pohištvenih podjetjih zahteva več človeškega dela kot pri primarni predelavi. Zato je pohištvena panoga v slabšem položaju, kar kažejo rezultati lanskega poslovanja. Ni samo nižja dodana vrednost v primerjavi z žagarskimi obrati, tudi sredstev za naložbe je manj. In kaj se bo zgodilo? »Letos in naslednja leta bo, kot vse kaže, za pohištvena podjetja poslovno okolje še slabše. Sprejemanje novih zakonov načrtuje še dodatno povišanje obdavčitve dela, kar bo še bolj obremenilo pohištvena podjetja. Še težje bodo posodabljala proizvode ter digitalizirala in avtomatizirala proizvodne procese,« ugotavlja Igor Milavec, direktor Združenja lesne in pohištvene industrije na GZS. Boji se ponovitve krize izpred nekaj let, ko je propadlo več uspešnih proizvajalcev pohištva, in poziva vlado, naj ukrepa.


Lansko poslovanje lesnopredelovalne panoge je bilo, izjema je pohištvena industrija, relativno dobro. Zakaj relativno, kaj ocenjujete kot pozitivno in kaj ni dobro? V pregledu lanskega poslovanja posebej navajate rast naložb. V kaj je panoga največ vlagala?

Dobro je, da je zelo močno zrasel obseg prometa. Tudi rast dodane vrednosti in dobička sta bila solidna. Pomembno je zrasla poraba okroglega industrijskega lesa, hlodovina, les za celulozo in plošče ter drug tehnični les, ki je po ocenah Gozdarskega inštituta Slovenije (GIS) znašala že 2,5 milijona m³, kar je največ v zadnjih dvajsetih letih. To kaže, da je panožni cilj, 3 mio m³ predelanega industrijskega lesa na leto do leta 2030, ob redni oskrbi z okroglim lesom po konkurenčnih cenah, realno dosegljiv. Ni pa bilo dobro, da se stagnacija na področju pohištva nadaljuje, saj zadnja leta iščemo rešitve za okrepitev tudi tega dela lesnopredelovalne panoge. Še posebno skrbi močno zmanjšanje investicij, ki so temelj povečanja produktivnosti.

Naložb ni?

Lesnopredelovalna podjetja največ vlagajo v posodabljanje tehnologije tudi zato, ker je vedno težje pridobivanje kadrov. Zato so digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija proizvodnih procesov vedno bolj nujne.

Obe področji, obdelava in predelava lesa in pohištvena industrija, so prizadele razmere na trgu. Predvsem cene energentov in surovin, inflacija, manj naročil, povečane zaloge. Vendar je v slabšem položaju pristala pohištvena panoga. Zakaj in kakšno je stanje letos?

Lastnost pohištvenih podjetij je, pri nas in v tujini, da njihovi proizvodni procesi praviloma zahtevajo več človeškega dela, kot je to npr. pri žagah in pri industriji polizdelkov. In če je še delo bolj obdavčeno kot kapital in druga lastnina, pri čemer v Sloveniji prednjačimo, potem to položaj pohištvenih podjetij še dodatno poslabša. To pomeni, da v pohištvenih podjetjih porabijo bistveno višji delež dodane vrednosti za pokrivanje stroškov dela, nad 70 %, medtem ko je pri lesarskih podjetjih ta delež pod 60 %. Razlika med njima je okrog 15 %. Zato lesarstvu in drugi kapitalno intenzivnejši proizvodnji ostaja na voljo več sredstev za investicije.

To se kaže tudi v dodani vrednosti.

Dodana vrednost na zaposlenega je v letu 2022 v Obdelavi in predelavi lesa (C16) v povprečju znašala 51.835 EUR, v letu 2021 je bila 47.052 EUR. Višja je za 10,2 % glede na predhodno leto. V Proizvodnji pohištva (C31) se je prav tako zvišala na 36.909 EUR, v letu 2021 je bila 34.959 EUR, a se je povečala le za 5,6 %. To pomeni, da se razlika med njima še naprej povečuje. To je neke vrste začaran krog za pohištvena podjetja, kar potrjujejo tudi poslovni rezultati v letu 2022.

Tudi napovedi niso najboljše.

Letos in naslednja leta bo, kot vse kaže, za pohištvena podjetja poslovno okolje še slabše. Sprejemanje novih zakonov načrtuje še dodatno povišanje obdavčitve dela, kar bo še bolj obremenilo pohištvena podjetja. Še težje bodo posodabljala proizvode ter digitalizirala in avtomatizirala proizvodne procese.

Kaj se lahko spremeni? V vašem pregledu poslovanja panoge ste kritični do ravnanja podjetja Slovenski državni gozdovi, vladi pa ste naslovili pismo, da naj sprejme ukrepe, ki bodo preprečili propadanje lesnopredelovalne panoge. Kaj ste predlagali vladi, kaj pričakujete? Sedanji trend je v nasprotju s predvidenim razvojem lesnopredelovalne industrije do leta 2030?

Dopis nekaterim ministrom in drugim odgovornim predstavnikom sem posredoval skupaj s Poročilom o poslovanju lesnopredelovalne panoge v letu 2022. Opozoril sem predvsem na to, da lesnopredelovalna panoga lahko dobro posluje, če ima primerljive pogoje poslovanja kot naša konkurenca v državah EU. S tem sem želel opozoriti, da so se letos spremenile razmere predvsem zaradi enega najvišjih skokov stroškov energije v EU, zaradi nezmožnosti sofinanciranja stroškov viška delavcev zaradi ohlajanja trga, mislim na financiranje čakanja na delo, zaradi dodatnega povečevanja stroškov dela. A tudi zaradi neprilagojenih cen lesa iz SiDG padajočim cenam žagarskih izdelkov. Od SiDG lesarska podjetja pričakujejo, da bo poleg skrbi za dobiček spoštoval tudi zakonsko določeno skrb za krepitev gozdno-lesne verige. Po oceni lesarskih podjetij je to razmerje sedaj porušeno v škodo gozdno-lesne verige, kar ni v redu. V bodoče bo potrebno to uravnotežiti v bolj partnerskem odnosu.

Ste to predlagali tudi ministrom?

Ministrom sem predlagal, da večjo pozornost namenjajo ohranjanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva še posebej zaradi močne navezanosti na Nemčijo, ki je letos v krizi. To pozornost pa je treba sedaj zaradi posledic neviht in poplav še okrepiti. V lesnopredelovalni panogi smo še toliko bolj previdni, ker je v zadnji gospodarski krizi doživela množično propadanje podjetij in se je število zaposlenih v štirih letih, od 2008 do 2012, zmanjšalo za okrog 40 %.

Kje se najbolj zatika, da Sloveniji ne uspeva dovolj učinkovito uporabiti svoje strateške surovine, lesa? Kje so vzroki, da panoga zaostaja tudi po produktivnosti in po dodani vrednosti?

Ob konkurenčnem poslovnem okolju lesnopredelovalna panoga lahko dobro posluje. To dokazujejo številni ekonomski kazalci. Denimo, v zadnjih 12 letih je dodana vrednost na zaposlenega zrasla iz 21 000 na več kot 46 000 EUR. Panoga že devet let posluje z dobičkom, ki je lani presegel 100 mio. EUR. Količina predelanega okroglega lesa v industriji je po podatkih Gozdarskega inštituta Slovenije od leta 2013 do 2021 zrasla kar za 58 %, iz 1,44 mio m³ na 2,27 mio m³. Ocena za leto 2022 je že 2,5 mio m³. V letu 2021 je bil tako po zelo dolgem času zabeležen tudi nekoliko večji uvoz kot izvoz pri hlodovini iglavcev. Za nadaljnji razvoj torej potrebujemo le primerljivo poslovno okolje, kot ga ima naša konkurenca, in nadaljnjo podporo Direktorata za lesarstvo.

Produktivnost?

Po produktivnosti zaostaja panoga za konkurenti iz bolj razvitih gospodarstev podobno kot celotno slovensko gospodarstvo.

Verige vrednosti v predelavi lesa so pretrgane. Kdo je na potezi?

Predvsem je pomembno, da se nam ne ponovi propadanje podjetij, kar smo doživeli v letih zadnje gospodarske krize. Tako je propadlo zelo veliko podjetij, ki so predelovala bukov les, na primer v vezane in iverne plošče, v stole in mize, npr. Javor Pivka, Novoles, Liko Vrhnika… Tako velik propad porabnikov bukovega lesa, ki je ob smreki prevladujoča drevesna vrsta v slovenskih gozdovih, je namreč pretrgal verigo predelave bukovega lesa. Še do danes je nismo zapolnili. Na potezi je torej vlada. Poskrbi naj, da ne pride do podobne situacije v sedanji krizi. Zagotovi naj ugodno poslovno okolje, ki bo omogočilo okrepitev sedanjih predelovalcev lesa ter vzpostavitev dodatnih proizvodnih kapacitet. Na primer ponovno proizvodnjo ivernih plošč.

Ukrepi vladne politike naj bi podprli izgradnjo regijskih lesnopredelovalnih centrov po načelu krožnega gospodarstva. Načrtovani so štirje centri. Ali se regije ne morejo ali ne znajo dogovoriti?

V panogi ocenjujemo ta pristop kot poslovno bistveno bolj tvegan, kot če bi omogočili obstoječim predelovalcem lesa, ki so v vseh regijah, širitev obstoječih proizvodenj. Oni namreč že poznajo trg in proizvodni proces. Širijo se z bistveno večjo verjetnostjo za uspešno poslovanje. Novi centri so smiselni le za proizvodnje, ki jih v Sloveniji ni in v katerih bi lahko porabili del lesa listavcev, ki gre sedaj za kurjavo.

Že nekaj let se panoga ukvarja tudi s problemom, da ni zadostnih količin gozdnih lesnih sortimentov za podjetja, da se neobdelana hlodovina izvaža in nato obdelana uvaža. Se kažejo znaki sprememb?

Kot sem že omenil, je sprememba tudi pri neto uvozu hlodovine iglavcev nastala v letu 2021 z večjim uvozom kot izvozom te vrste sortimentov. Tudi lani se je po podatkih SURS-a izvoz hlodovine iglavcev še naprej zniževal. Je pa to najbolj odvisno od konkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja, saj se za slovenski les potegujejo tudi konkurenti iz tujine. To, da je Slovenija na letošnji lestvici konkurenčnosti, po oceni švicarskega inštituta IMD, izgubila 4 mesta in pristala na 42. mestu med 64 državami, je slaba popotnica tudi za večanje predelave lesa v Sloveniji.

Kaj je osrednji razvojni izziv panoge do leta 2030 in katera podjetja so lahko dober zgled za prodor na tuje trge?

Osrednji izziv ostaja predelati čim več lesa do čim višje stopnje v Sloveniji, in sicer skladno s cilji, ki so zapisani v Slovenski industrijski strategiji.

V panogi je veliko odličnih podjetij, ki nudijo vrhunske izdelke in storitve. Pospešeno se prilagajajo zahtevam krožnega in nizkoogljičnega poslovanja. Ta so dober zgled. V zadnjem času pa postaja še posebno pomembno upoštevanje zahtev ESG, ki upoštevajo okoljske, družbene in upravljavske vidike trajnostnosti. Prav to, upoštevanje okoljskih, družbenih in upravljavskih vidikov pri poslovanju podjetij, namreč postaja pomemben dejavnik presoje ustreznosti poslovanja podjetij na sploh. Tudi to, ali je podjetje kot tako primerna naložba. Sam sem zasledil številna prizadevanja v podjetju M Sora, so pa aktivna tudi druga podjetja.

A pri večini bo potrebno letos in v naslednjih letih upoštevanje zahtev ESG še močno okrepiti.

Gospodarske panoge spoznavajo, da je nujno izboljšanje strokovnih kompetenc in dvig ravni znanja, vključno z več povezovanja med podjetji, izobraževalnimi in strokovnimi, raziskovalnimi organizacijami, ko gre za skupne projekte. SRIP-i naj bi bili ena izmed poti, tudi Strategija pametne specializacije. Vaša ocena?

Vse navedeno je res zelo pomembno za izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva. Strategija pametne specializacije je dobra, saj opredeljuje, podobno kot v drugih državah EU, katera so prednostna gospodarska področja posamezne države. SRIP-i so glavno in dobro orodje za realizacijo tovrstne strategije, ker omogočajo medsektorsko povezovanje, kar je za razvoj na izbranih področjih neobhodno potrebno. Pomembno pa je, da država na osnovi akcijskih načrtov in projektov SRIP-ov zagotavlja tudi podporo v obliki ciljno usmerjenih javnih razpisov. Na primer, za prehod v gradnjo trajnostnih javnih stavb z lesom kot osnovnim gradbenim materialom, s katerimi bo država močno znižala tudi ogljični odtis.