Občine in Zakon o gospodarskih javnih službah varstva okolja
Dr. Vladimir Prebilič, predsednik Skupnosti občin Slovenije, se zavzema za večjo demokratično participacijo pri oblikovanju zakonodaje. Glede predloga Zakona o gospodarskih javnih službah varstva okolja pravi: »Predlog zakona je zasnovan v duhu očitne tendence po krepitvi državne centralizacije, kar se najbolj očitno kaže prav pri poskusu podržavljenja oskrbe s pitno vodo. Oskrba s pitno vodo je doslej veljala za izvirno pristojnost občin. Sedaj predlog zakona govori o tem, da bo država prenesla to nalogo z države na občine. To nedopustno krši zagotovljen položaj lokalne samouprave. Tudi sodišče je že v preteklosti večkrat potrdilo, da gre za izvirno pristojnost občin in izrazito lokalno zadevo. Tak poseg je tudi z vidika nujnosti implementacije 70. a člena nerazumljiv. Če bi po novem govorili o preneseni pristojnosti, pa je Ustava RS jasna – vsakemu prenosu nalog mora slediti tudi ocena in prenos finančnih sredstev. V primerjavi z zdajšnjo ureditvijo bi torej nova ureditev pomenila centralizacijo pristojnosti. Ustavno-pravno gledano je velika razlika med izvirno pristojnostjo občin in preneseno pristojnostjo. Finančnih sredstev pa predlog zakona ne obravnava. Prav tako se o tem nismo pogovarjali z ministrstvom, ker takšnih ocen nimajo.« Po njegovem predlog zakona ogroža delovanje komunalnih podjetij in stabilnost občinskih proračunov.
Predlog Zakona o gospodarskih javnih službah varstva okolja je v javni obravnavi, v občinah in v panogi komunalnega gospodarstva opozarjate na odzivnost predlagatelja, ki ni upošteval pripomb iz javne razprave. Sprejemanje zakonodaje, posebej okoljske, je v Sloveniji večkrat deležno kritike ne le zaradi šumov v komunikaciji med predlagatelji in deležniki, pač pa tudi zato, ker niso dovolj jasno določene ali dogovorjene faze demokratičnega vplivanja zainteresiranih deležnikov in javnosti pri oblikovanju regulative. Tudi delo javne uprave odpira čedalje več vprašanj, kako zagotoviti večji vpliv družbe na državo. Kaj menite?
V okviru Skupnosti občin Slovenije smo že pred enim letom podali podobne pripombe na enak predlog zakona, ki ni vseboval bistveno drugačnih vsebin kot ta, ki je bil v javni razpravi do 22. junija letos. Tudi zdajšnji minister je bil seznanjen z našimi ključnimi pomisleki, vendar na ministrstvu niso storili niti koraka k razreševanju naših konkretnih odprtih vprašanj, čeprav je bilo časa za to dovolj. Predlog zakona je potoval v javno razpravo. Tudi po zaključeni javni razpravi komunikacija stoji in čakamo na odziv na naše podane pripombe. Kot predsednik Skupnosti občin Slovenije, ki med slovenskimi predstavniškimi organizacijami občin vključuje daleč največje število občin, si prizadevam zagotoviti, da se glas občin in lokalnih skupnosti sliši zlasti pri oblikovanju zakonodaje, ki vpliva na njihovo delovanje. Zato smo v konkretnem primeru predloga Zakona o gospodarskih javnih službah varstva okolja predlagali vzpostavitev delovne skupine, ki jo naj sestavljajo predstavniki resornega ministrstva, predstavniških organizacij občin in Zbornice komunalnega gospodarstva. Smiselno bi bilo, da po pregledu prejetih pripomb splošne javnosti s strani resornega ministrstva pregledamo predlog zakona še skupaj in ugotovimo, kaj so tiste rešitve, ki so z vidika izvedbe na terenu najboljše. Prepričan sem, da bi tak način sodelovanja tudi v primerih drugih zakonskih prepisov pomenil pomemben korak k sprejemanju boljše zakonodaje.
Mislite na večjo participacijo družbe pri regulativi države?
Seveda. Z vidika boljše demokratične participacije smo kot Skupnost občin Slovenije do neke mere že aktivno vključeni v dialog z vlado in pristojnimi organi. Prizadevamo si za izboljšanje postopkov sodelovanja med deležniki. Zavzemamo se za večjo transparentnost in odprtost pri oblikovanju regulative ter za sistematično vključevanje mnenj in pripomb zainteresiranih deležnikov. Pomemben korak v tej smeri bi bila ureditev statusa vključenosti občin in naših zagovorniških združenj v zakonodajni postopek. Preko Skupnosti občin Slovenije se županje in župani ter strokovni kadri občin povezujemo že 30 let. Sekretariat skupnosti nam nudi prvovrstno strokovno podporo in poskrbi za koherentnost naših predlogov državni ravni. Ta bi morala takšno organiziranost občin pozdravljati ter predvsem spoštovati in upoštevati predloge in opozorila, ki vedno izhajajo iz prakse.
Zdaj ni tako?
Žal odločevalci na državni ravni vse prepogosto zadeve urejajo iz centra države. Pri tem spregledajo, da realnost življenja na drugem koncu države ni takšna. Želel bi si, da bi dorekli protokole sodelovanja na vseh ravneh zakonskega postopka ter skozi sodelovanje in dialog dosegli učinkovite in pravične rešitve.
Ali ne velja podobno za občine?
Tako kot za državo velja podobno tudi za sprejemanje odločitev na lokalnem nivoju. Participacija je ključni element demokratičnega procesa, ki omogoča prebivalcem aktivno sodelovanje pri oblikovanju politik in odločitvah, ki vplivajo na njihovo lokalno skupnost. V občinah si prizadevamo za vključevanje civilne družbe in nevladnih organizacij v te procese. Uporabljamo različne metode. Med njimi so posvetovanja, javne razprave, ankete, delavnice, na katerih lahko prebivalci izrazijo svoje stališče in vplivajo na končne odločitve. Prizadevanja za spodbujanje participacije so se okrepila tudi z uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Spletni portali, socialna omrežja in druge digitalne platforme, ki jih danes uporabljamo v občinah, omogočajo prebivalcem, da izrazijo svoje mnenje, sodelujejo v razpravah in se informirajo o aktualnih zadevah. To omogoča večjo transparentnost in dostopnost informacij. Tudi večjo udeležbo prebivalcev pri sprejemanju lokalnih odločitev. Seveda pa se v praksi pojavljajo tudi izzivi. Nekateri prebivalci se morda ne počutijo dovolj informirane ali usposobljene za sodelovanje v procesu odločanja, morda kateri izmed uporabljenih ukrepov ne doseže vseh ciljnih skupin ipd. Pomembno je, da tudi v lokalnih okoljih ostanemo odprti, se ne zanašamo samo na ustaljene strukture sodelovanja, s tem mislim občinski svet in mestne/krajevne skupnosti, in razmislimo, kako lokalno politiko najlažje približamo vsem, ki so del naše skupnosti.
Posebej izstopa kritika, da gre pri oskrbi s pitno vodo za podržavljanje in da je kršen 70. a člen ustave, saj je oskrba s pitno vodo izvirna pristojnost lokalne samouprave. Ali menite, da lahko lokalne skupnosti, primer slovenske Istre, v celoti rešujejo težave z oskrbo pitne vode ali je nujno sodelovanje z državo?
Predlog zakona je zasnovan v duhu očitne tendence po krepitvi državne centralizacije, kar se najbolj očitno kaže prav pri poskusu podržavljenja oskrbe s pitno vodo. Oskrba s pitno vodo je doslej veljala za izvirno pristojnost občin. Sedaj predlog zakona govori o tem, da bo država prenesla to nalogo iz države na občine. To nedopustno krši zagotovljen položaj lokalne samouprave. Tudi sodišče je že v preteklosti večkrat potrdilo, da gre za izvirno pristojnost občin in izrazito lokalno zadevo. Tak poseg je tudi z vidika nujnosti implementacije 70. a člena nerazumljiv. Če bi po novem govorili o preneseni pristojnosti, pa je Ustava RS jasna. Vsakemu prenosu nalog mora slediti tudi ocena in prenos finančnih sredstev. Finančnih sredstev pa predlog zakona ne obravnava. Prav tako se o tem nismo pogovarjali z ministrstvom, ker takšnih ocen nimajo.
Zakaj poskušamo na državnem nivoju sprejemati politike, ki predstavljajo tako grobe posege v sicer dobro delujoče sisteme in očitno brez resnega načrta, kako bi naj odslej sistem deloval, kdo bo odgovoren za kakšno nalogo in kdo bo vse to plačal? To je zame misterij. Predvsem pa je nerazumljivo, da se v enem letu, odkar je predlog zakona v pripravi, s predstavniki ministrstva nismo uspeli pogovoriti o konkretnih vsebinah in težavah, ki jih pri predlogu zakona prepoznavamo. Prepričan sem, da bi, če bi minister Brežan ustanovil delovno skupino ključnih deležnikov, kot smo že večkrat predlagali, prišli do odličnih kompromisnih rešitev, ki bi v praksi tudi delovale.
In kako v slovenski Istri?
Tudi v primeru zagotavljanja pitne vode v slovenski Istri je podobno. Če sedemo za isto mizo, lahko najdemo dobre rešitve in rešimo nekaj, kar je sicer za občine same prevelik izziv. Vodni viri so javno dobro v upravljanju države. Zato je sodelovanje med državo in občinami ključnega pomena, če želimo zagotoviti nemoten dostop do pitne vode za vse prebivalstvo. Zagotavljanje pitne vode je v tem delu Slovenije zahtevna naloga z vidika vodnih virov, poseljenosti, strukture tal ipd., pa tudi presega meje, pristojnosti in finančne spodobnosti vpletenih občin. Morda bi bilo reševanje takšnih izzivov lažje, če bi v Sloveniji imeli regije, a politične volje za to doslej ni bilo. Tako pa posreduje država.
Zakaj se zavzemate za temeljito analizo stanja na področju izvajanja gospodarske javne službe?
V Skupnosti občin Slovenije smo o tej tematiki veliko govorili tudi na sejah Predsedstva Skupnosti občin Slovenije. Župani in strokovni kadri občin se strinjamo, da je za pripravo dobrega temelja za ureditev delovanja gospodarskih javnih služb varstva okolja nujna priprava temeljite analize organizacijskih oblik gospodarskih javnih služb varstva okolja. Mislim na analizo kakovosti njihovega izvajanja, na preveritev, koliko občin ima režijske obrate na področju zagotavljanja pitne vode. Potem, koliko je javnih podjetij in zavodov ter koliko občin bi po novem moralo skleniti novo koncesijsko pogodbo. Zdaj predlogi ministrstva v resnici nimajo nobene osnove. Gre zgolj za nekakšne pavšalne trditve. V skladu z Zakonom o javnih financah je pripravljavec zakona zavezan k pripravi ocene finančnih posledic tudi na proračune lokalnih skupnosti. Te pa morajo biti realne in osnovane na dejstvih. Ne na pavšalnih trditvah. Ne znam si predstavljati, kako bi lahko brez analize, tako čez palec, sprejeli tako pomemben zakon.
Predlog zakona med drugim napoveduje združevanje ali ustanavljanje novih komunalnih podjetij. Kje vidite težave, saj so se v nekaterih občinah že odločili za povezovanje komunalnih podjetij? Vaši predlogi? V Zbornici komunalnega gospodarstva pravijo, da je zakon mini ustava te panoge. Kaj naj bi torej opredelil, da bi zagotovil večjo kakovost storitev za občane, razvoj zelene komunalne infrastrukture, ustrezen ekonomski položaj komunalnih podjetij in njihovo racionalno poslovanje, kar je v vitalnem interesu vsake občine?
Verjamem, da je v nekaterih primerih z združevanjem ali ustanavljanjem novih komunalnih podjetij mogoče doseči nekatere prednosti. Ne glede na to pa je na tem področju več izzivov. Gospodarske javne službe so, denimo, izrazito lokalno obarvane. Preveč centralizirane rešitve se lahko tudi slabo prilagajajo danostim v posameznih občinah in njihovim posebnostim. Tako nastajajo težave na terenu. Pri združevanju ali ustanavljanju novih podjetij je potrebno skrbno usklajevanje interesov vseh vpletenih strani, vključno z občinami, komunalnimi podjetji, zaposlenimi in občani. To je velik administrativni zalogaj, ki terja svoj čas in seveda tudi nekaj stane. Dogovoriti se je potrebno tudi za cenovno politiko. Kolikor razumem predlog zakona, bi naj bila cena enotna znotraj oskrbovalnega območja. To pomeni, da je potreben tudi kompromis glede cene. Ali bodo občanke/občani ene občine pristali na solidarno delitev cene na povprečno vrednost, tudi če je njim v škodo?
Spremembe v strukturi in delovanju podjetij lahko zahtevajo prilagoditve na ravni organizacije, sistemov, kadrov in procesov. Če se bomo teh sprememb lotili vrat na nos, bo prihajalo do težav. Zato morajo biti tako velike spremembe dobro načrtovane, prehod pa dobro usklajen, da preprečimo motnje v zagotavljanju komunalnih storitev.
Kaj predlagate?
Sam mislim, da sedaj veljaven zakon ni slab in omogoča kakovostno izvajanje gospodarskih javnih služb, razvoj zelene komunalne infrastrukture, ustrezen ekonomski položaj komunalnih podjetij in njihovo racionalno poslovanje. Zagotovo pa je še prostor za izboljšave. Bojim se, da smo s posegom v sistem izvajanja gospodarskih javnih služb varstva okolja začeli zgolj zato, ker smo prisiljeni v sistemske spremembe, ki so pogoj za črpanje sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost. Namesto da spreminjamo celoten sistem, bi bilo bolje, da analiziramo, kje so odstopanja, kje gre kaj narobe in tam začnemo s popravljalnimi ukrepi.
V občinah so najbolj nezadovoljni s predvideno ukinitvijo režijskih obratov. Kaj predlagate?
Drži. Med oblikami izvajanja javnih služb se ukinjajo režijski obrati. Prelog ukinitve režijskih obratov strokovno ni utemeljen. Ta organizacijska oblika na terenu deluje dobro in ne strinjamo se s predlogom ukinitve nečesa, kar v praksi funkcionira. Če obstaja dvom o kakovostni izvedbi te storitve na terenu, je rešitev povečanje nadzora in ne ukinitev oblike izvajanja. Prav tako so zlasti manjše občine to obliko izvajanja izbrale z razlogom ugodnejše cene izvajanja storitve, ki se bo zaradi spremembe za uporabnike najverjetneje podražila. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da se s tem ukinja delovna mesta. Predlagamo, da tudi režijski obrati ostanejo ena od možnih oblik izvajanja gospodarskih javnih služb.
Kako ocenjujete predlagani sistem oblikovanja cen, ki se spreminja, in naj bi bile v prihodnje cene komunalnih storitev bolj regulirane?
Strinjam se, da je potrebno zagotoviti ustrezne mehanizme nadzora in določiti odgovornosti v zvezi z delovanjem komunalnih podjetij. To vključuje jasne standarde, redno spremljanje in poročanje o rezultatih ter ustrezen nadzor s strani lokalnih oblasti oz. revizijskih služb. K temu smo zavezane vse občine. Da bi dobili globlji vpogled v dogajanje na področju cen komunalnih storitev v Sloveniji, že ob leta 2014 sodelujemo z Zbornico komunalnega gospodarstva pri primerjalni analizi izvajanja obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Na primer za odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, oskrbo s pitno vodo ter službe ravnanja z odpadki. Primerjalna analiza obravnava ključne pogoje in stroške izvajanja posamezne gospodarske javne službe varstva okolja za posamezna komunalna podjetja. Občinam zagotavlja ustrezno strokovno podlago za presojo učinkovitosti izvajanje javnih storitev. V občinah lahko tako na podlagi izdelane analize presodimo ustreznost posameznih cen, kar pomaga občinskemu svetu pri odločitvi o končni ceni za uporabnika. S tega vidika ne morem razumeti potrebe zakonodajalca, da v tej smeri posega v regulacijo cen. V občinah smo sposobni upravičenost cen storitev presoditi sami in tega nikdar ne jemljemo zlahka. Ne moremo pa dopustiti, da pri rastočih cenah energentov in pri 10 odstotni inflaciji cene stagnirajo na ravni predkoronskih časov. To pomeni, da – ali dodelimo zelo visoko subvencijo iz občinskega proračuna, ki povzroči proračunsko luknjo za kakšno drugo pomembno zadevo ali pa ogrozimo finančno stabilnost komunalnega podjetja do točke, ko ga moramo dokapitalizirati – ali pa nam propade.
Komunalna podjetja so ogrožena?
Prav to. S predlogom novega zakona ministrstvo ogroža delovanje komunalnih podjetij in stabilnost občinskih proračunov. Določilo je omejitev povišanja cene na tri odstotne točke letnega preseganja povprečnega indeksa rasti cen življenjskih potrebščin ne glede na to, da inflacija na ravni celotne cene ne odraža dviga posameznega stroška. Niti zakon ne določa, kdo morebitno negativno razliko oziroma nadomestilo izgube v tem primeru krije. To zagotovo ne bo pripeljalo do bolj stabilnega sistema izvajanja komunalnih storitev.
Predlog teži h krepitvi državne centralizacije – ESG 181
Nekateri predlogi zakona lahko onemogočijo izvajanje GJSVO – ESG 181
Zakon naj upošteva sedanjo Uredbo o metodologiji oblikovanja cen – ESG 181
