Centri za ravnanje z odpadki
| Avtor: Jože Volfand |
»Država je odgovorna za sežig. V vseh teh letih ni našla niti lokacij. Tako smo centri za ravnanje z odpadki prepuščeni svoji iznajdljivosti, da v tujini najdemo ponore za sežig in prevzemnikom odpadkov sežig drago plačamo. Škoda je dvojna. Na eni strani izgubljamo energetski potencial iz odpadkov, na drugi strani pa dopuščamo, da v tujini zunaj EU sežig izvajajo po bistveno nižjih okoljskih standardih, ki veljajo v EU. Skrbi, da teh objektov v Sloveniji ne bomo sposobni zgraditi še kar nekaj let. Če sploh.« Tako mag. Franc Dover, ki je postal novi predsednik gospodarskega interesnega združenja centrov za ravnanje z odpadki SLOCERO in je tudi direktor JP Snaga Maribor, opozarja na problem termične obdelave v Sloveniji. Odločitev še ni, zato združenje predlaga, da država sprejme začasno rešitev, dokler ne zagotovi ustreznih sežigalnih naprav. Tudi pri kavcijskem sistemu bodo potrebne uskladitve, kaj je najboljše za doseganje ciljev pri ravnanju z odpadno embalažo, meni sogovornik.
Katere prednostne naloge si je GIZ SLOCERO določil za to leto? Na skupščini ste bili predvsem kritični do slabe zakonodaje, a ste hkrati poudarili, da ste vendarle dosegli nekatere premike. Na katere premike ste mislili? Kako vpliva na delo centrov za ravnanje odpadkov zadržanje nekaterih članov ZVO-2, kar je odločilo ustavno sodišče lani junija in še vedno ni dokončno odločilo? Kako je zdaj z ne-prevzetimi kupi komunalne odpadne embalaže?
Največ smo se v združenju ukvarjali s problematiko odpadne embalaže, predelave in odstranjevanja komunalnih odpadkov. Predlagali smo konkretne rešitve za ureditev prevzema nakopičene embalaže, opozarjali na pomanjkljivo zakonodajo in nedoslednosti pri njenem izvajanju. Od MOP je združenje zahtevalo celovito prenovo »sistema ravnanja z odpadno embalažo«. Nakazali smo tudi rešitve, ki so bile pri pripravi nove zakonodaje delno upoštevane. Nenehne intervencije in strokovno argumentirana opozorila združenja so prispevale, da bodo predlagane spremembe ob uveljavitvi, če bodo preživele »presojo na Ustavnem sodišču RS, vsaj deloma prispevale k transparentnem sistemu delovanja vseh deležnikov na področju problematike komunalne embalaže, ki so zajete v novem ZVO. Kupi embalaže so se znižali in po podatkih, ki jih imam, so določene težave le za embalažo, ki je neprevzeta še iz leta 2021. Verjamem, da bo tudi to urejeno tekom letošnjega leta.
In druge aktualne teme?
Poleg implementacije embalažne zakonodaje je problem sežiga preostanka v okviru državne javne službe, posodobitev in prilagoditev zakonodajnega okvira zbiranja in ločevanja na izvoru s ciljem povečanja snovne izrabe odpadkov v okviru modela krožnega gospodarstva, vpeljava ukrepov za postopno zmanjšanje količin odpadkov na izvoru, digitalizacija procesov in vpeljava novih tehnologij za večjo učinkovitost predelave komunalnih odpadkov …. Nalog nam ne zmanjka. Zavzemamo se za čim večjo samozadostnost snovnega ponora, ki predstavlja za Slovenijo še vedno velik izziv. Seveda se bomo vključili tudi v snovanje zakonodaje na področju napovedane uvedbe kavcijskega sistema in v razpravo za napovedano spremembo zakonodaje na področju javne službe »zbiranja komunalnih odpadkov«.
Omenili ste sežig preostanka komunalnih odpadkov, za kar je v Sloveniji več interesentov, vendar ni sprememb. Zapisali ste, da »na izvedbeni ravni in v okviru pristojnih služb ni dovolj zavzetosti«, da Slovenija pristopi k termični obdelavi odpadkov. Kje so glavne ovire?
O termični obdelavi preostanka odpadkov se pogovarjamo že nekaj let. Bistvenega premika ni. Veliko je demagogije, ali v Sloveniji potrebujemo »sežigalnice« za odstranjevanje dela komunalnih odpadkov ali ne. Moje mnenje, pa tudi večinsko mnenje GIZ SLOCERO, je, da jih v tem obdobju nujno potrebujemo za del komunalnih odpadkov, ki jih ne znamo ali ne zmoremo reciklirati iz različnih razlogov. Tehničnih pa tudi ekonomskih.
Je v EU drugače?
Če pogledamo po državah EU, vidimo, da precejšen del komunalnih odpadkov energetsko izrabljajo na primer v Nemčiji 193 kg na prebivalca oziroma 30 % od vseh komunalnih, v Belgiji 368 kg na prebivalca letno oziroma 48 % od vseh komunalnih, na Danskem 539 kg na prebivalca letno oziroma 69 % od vseh komunalnih. Da ne naštevam. V Sloveniji pa 56 kg na prebivalca letno oziroma 11 % od vseh komunalnih). No, vidite kje smo, pa je bila pred kratkim na pristojnem ministrstvu dana pobuda, da bo potrebno v »Sloveniji sežig do 2030 še zmanjšati za cca. 40 %, ker to zahteva od nas EU«. To kaže, kako se pogajamo in usklajujemo s predlogi EU.
Toda v prihodnosti bomo sežigali manj odpadkov?
Verjetno res zaradi spremenjenega načina produkcije dobrin, ponovne rabe in obveznega recikliranja, novih tehnoloških procesov, ki bodo omogočili snovno izrabo. Pa zaradi našega spremenjenega obnašanja pri nastajanju odpadkov. Žal danes ni tako. Ne samo pri nas, ampak v razvitejšem delu sveta potrošnja še vedno narašča. Eno je govoriti, drugo pa narediti.
Kaj pričakujete od države?
Država je odgovorna za sežig. V vseh teh letih ni našla niti lokacij. Tako smo centri za ravnanje z odpadki prepuščeni svoji iznajdljivosti, da v tujini najdemo ponore za sežig in prevzemnikom odpadkov sežig drago plačamo. Škoda je dvojna. Na eni strani izgubljamo energetski potencial iz odpadkov, na drugi strani pa dopuščamo, da v tujini zunaj EU sežig izvajajo po bistveno nižjih okoljskih standardih, ki veljajo v EU. Skrbi, da teh objektov v Sloveniji ne bomo sposobni zgraditi še kar nekaj let. Če sploh. Ob dejstvu, da umeščanje v prostor in izgradnja lahko trajata več kot pet let. Glede na povedano so ovire v naših glavah in nerazumevanju na ravni države. Očitek EU ni na mestu. V GIZ SLOCERO od države pričakujemo oz. zahtevamo, da takoj pristopi k začasni rešitvi, dokler ne zagotovi ustreznih sežigalnih naprav v Sloveniji. Razpiše naj mednarodno koncesijo in nam najde skupnega prevzemnika odpadkov za sežig.
V zadnjem času povzroča vse več različnih mnenj tudi uvedba kavcijskega sistema. Nasprotujete »rokohitrskim« rešitvam, ste zapisali. Kaj predlagate, kateri sistem bi zagotovil učinkovitejše zbiranje odpadne embalaže? Ali ni kavcija spodbuda potrošniku za bolj odgovorno ločeno zbiranje? Ste se srečali s slovenskimi proizvajalci pijač, ki so predlagali kavcijski sistem?
Napovedana uvedba kavcijskega sistema je še ena od zadev, ki jo s strani pristojnih v državi forsirajo brez predhodnega temeljitega premisleka. Nobenih resnih analiz dejanskega stanja, pa tudi finančnih analiz po celotni verigi, koliko bo to stalo in kaj bomo dobili za to, še ni bilo narejenih. Sklicevanje zgolj na poziv »nevladnikov«, kako je to urejeno drugod, ni dovolj. Po naših analizah že danes zberemo s strani EU zahtevano količino PET embalaže. Imamo še dovolj časa, da do leta 2030 domislimo model, ki bo zagotavljal vračilo več kot 90 % plastenk. Primerjave s Hrvaško ne vzdržijo.
Zakaj ne?
Sistem zbiranja embalaže je v osnovi različen. V Sloveniji imamo pri vseh gospodinjstvih embalažni zabojnik, v katerega morajo povzročitelji predati plastično in kovinsko embalažo – tudi PET embalažo. Če želimo vpeljati še vzporedni, podvojeni sistem vračanja samo dela embalaže preko oddaje v trgovini, bomo sistem samo podražili za potrošnike in za predelovalce. Po podatkih Komunalne zbornice bomo za 4 milijone materiala plačali 38 milijonov € brez potrebe, saj lahko poiščemo cenejše in bolj okoljsko vzdržne dolgoročne ukrepe, ki bodo izboljšali odstotek vračljivih plastenk. Takšen vzporeden sistem postavlja vprašanje, kako povečati reciklabilnost druge plastične embalaže in plastike na sploh, ki ne bo vključena v kavcijski sistem. V GIZ SLOCERO smo snovalcem kavcijskega sistema o tem postavili vrsto vprašanj.
Kakšen je vaš predlog?
Uvedba digitalnega kavcijskega sistema. Zdaj ga poskušajo uvesti v nekaterih članicah EU. Uvedba ne bo rušila obstoječega sistema zbiranja preko embalažnega zabojnika, uporabnika pa bo vzpodbujala, da to embalažo preda preko telefonske aplikacije. Zato dobi nekaj centov nagrade. Na takšen način bomo dobili iz zabojnika še več plastenk, ki danes morebiti zaradi našega nevestnega ravnanja zaidejo med druge odpadke. Odpadla bo navlaka opreme – avtomatov, zbiralnic in skladišč po trgovinah, ki ne sledi sodobnim trendom avtomatizacije procesov. Upam, da bo prevladal razum tudi med predlagatelji kavcijskega sistema, ki jih v vprašanju omenjate, ko bodo imeli na mizi prave podatke.
Torej ste v združenju za nadgradnjo obstoječega sistema.
Da. Tako ohranimo obstoječi sistem zbiranja preko embalažnega zabojnika. Nedavno smo bili na predstavitvi kavcijskega sistema za ločeno zbiranje embalaže pijač. Predstavitev je organizirala Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij znotraj GZS. Skupna ugotovitev je, da predstavljen sistem ni končen, je eden od predlogov ZIP. Opozorili smo na zaupanje v podatke, ki jih vsaka asociacija zbira po svojih kanalih in prezentira, kar je dosegljivo. Opozoril sem, da bi morala biti na državnem nivoju ustvarjena platforma, kjer bi se zbirali vsi potrebni podatki. Npr. v našem revidiranem letnem poročilu za JP Snaga Maribor ocenjujem, da so navedeni vsi potrebni podatki, ki bi lahko, združeni na nivoju Republike Slovenije, pomenili zanesljiv vir za analize in priprave ustreznih poročil. Je pa potrebno upoštevati tudi ustrezno zaupnost pri njihovi obdelavi.
Snovna izraba odpadkov kot virov je med stebri modela krožnega gospodarstva. Dobre prakse v centrih za ravnanje z odpadki v Sloveniji?
O snovni izrabi komunalnih odpadkov danes veliko govorimo. Žal je realnost precej drugačna. Vse preveč embalaže in drugih odpadnih izdelkov konča v sežigu ali na odlagališčih iz več razlogov. Na eni strani je v praksi velika zmeda, ker ni jasnih ciljev, kaj želimo doseči, pa tudi dogovorjenih obveznosti med vsemi deležniki v procesu krožnega gospodarstva. V prvi vrsti mora biti to naloga proizvajalcev dobrin, embalaže…, da zagotovijo prevzem in predelavo. Na drugi je to odgovornost pooblaščenih subjektov, da poskrbijo za prevzem in recikliranje. In seveda tudi odgovornost nas, uporabnikov, da smo se pripravljeni držati navodil, kako odpadke predati, da bo to omogočeno. V GIZ SLOCERO menimo, da samo ločevanje na izvoru ni dovolj. Veliko več bo treba narediti v nadaljnjih fazah.
Na kaj mislite?
Treba je vedeti, da so procesi trajnostnega ravnanja z odpadki pogojeni s stroški, ki presegajo ozko ekonomsko logiko koristi in jih proizvajalci dobrin velikokrat ne želijo prevzeti. Ugotavljamo, da smo v Sloveniji šele na začetku tovrstne transformacije družbe za večjo snovno izrabo vseh odpadkov. Država bo morala sprejeti ustrezno regulativo, ki bo vse vpletene deležnike obvezala k odgovornemu ravnanju. Na drugi strani naj tudi finančno podpira naložbe v trajnostno preobrazbo gospodarstva in pospeši vzpostavitev potrebne tehnične infrastrukture. Nas pa zelo žalosti dejstvo, da za prepotrebne infrastrukturne objekte v finančni perspektivi od leta 2021 do 2027 ni namenjeno nobenih nepovratnih sredstev za področja ravnanja z odpadki in s tem tudi ne za objekte za termično predelavo.
A hierarhija ravnanja z odpadki zahteva vse manj odpadkov, tudi zero waste. S katerimi ukrepi bi lahko zmanjšali količine odpadkov na izvoru in kako v centrih uvajate nove tehnologije za več predelave komunalnih odpadkov?
Za zmanjšanje količin odpadkov na izvoru žal »centri« ne moremo veliko narediti sami, zato so potrebni ukrepi na ravni celotne družbe. Od proizvajalcev, da bodo delali izdelke, ki bodo imeli večjo in časovno daljšo uporabno vrednost. Do nas, uporabnikov, ki ne bomo nasedali vedno novim potrošniškim trikom trgovcev po brezglavem trošenju in nakupu izdelkov, ki jih zaradi cenenih materialov, slabe izdelave, dizajna in kratke uporabne vrednosti kmalu po nakupu zavržemo. V prvi vrsti mora vsak posameznik razmisliti, kaj lahko stori, da bo povzročil manj odpadkov. Tudi tu smo kot družba na začetku. V centrih iščemo rešitve, kako zmanjšati količino za predelavo, sežig in odlaganje.
Kakšne so rešitve?
Eden od ukrepov je »ponovna uporaba stvari«, ki jih zavržemo in še imajo uporabno vrednost. V okviru centrov vzpostavljamo infrastrukturo, ki omogoča prevzem stvari za ponovno uporabo. Tega je vedno več, pa vendar premalo. V praksi so v nekaterih centrih za ponovno uporabo zagotovili ustrezne prostore za izmenjavo. Vedno več uporabnikov po načelu trajnostnega ravnanja poišče rabljene stvari za svojo rabo. Gre predvsem za pohištvo, opremo, otroško in športno opremo … Pa tudi na področju predelave BIO odpadkov so nekateri centri poskrbeli, da izdelajo kvalitetne komposte in mešanice kot produkte, ki jih lahko uporabimo v kmetijstvu in vrtnarstvu. Pri tem pogrešamo podporo države za enotno podporo pri standardizaciji produktov in promociji s ciljem, da se v prihodnje BIO odpadki v celoti snovno izrabijo kot produkt.
Ekonomski položaj centrov za ravnanje z odpadki je zelo različen. Kako poslujete, kje so največje težave, kakšne so možnosti za naložbe oz. razvoj infrastrukture, da bi lahko kar največ odpadkov predelali v Sloveniji?
Res je, ekonomski položaj in tehnična opremljenost centrov v Sloveniji je različna. V preteklem obdobju je bilo tudi s pomočjo evropskih sredstev zgrajenih kar nekaj objektov za predelavo komunalnih odpadkov s sodobno predelavo v skladu s sprejetimi okoljskimi standardi. A to ne pomeni, da se ne spopadajo s težavami. Vedno večje okoljske zahteve kličejo po novih vlaganjih in izboljšavah obstoječih objektov v skladu z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami BAT. Veliko več sredstev bomo morali vlagati v izgradnjo sodobne infrastrukture na področju recikliranja, če želimo vzpostaviti ustrezno infrastrukturo za večjo snovno izrabo. Potrebna bo državna intervencija, ki pa je v tem trenutku ne vidim, če želimo slediti razvojnim trendom razvitih držav. Vlaganja, ki jih lahko trenutno zagotovimo zgolj iz reguliranih cen komunalnih storitev, tega preskoka ne zagotavljajo. Za nove naložbe bo potrebna pomoč države. Upam, da bo država še pravočasno prepoznala potrebo po podpori za nadaljnji razvoj. Morda bo k temu prispeval Zakon o gospodarskih javnih službah, s katerim se bo zelo poseglo v naše področje poslovanja. Verjamem in upam, da se bo upoštevala tudi domača pamet.
