Raje standardi in meritve kot zeleni detektivi
Slišali smo za film Zelena laž. Tudi za sedem grehov zelenega zavajanja. Že kar pred časom. Res je, da je zelenega zavajanja ali splošnih trditev, kako je nekaj okolju prijazno, naravno, podnebno nevtralno, biološko razgradljivo, ekološko pridelano in zeleno pa še bolj zeleno, vse več in preveč. Lahkotnost trditev in delitev priznanj, titul podjetjem, da so zelene zvezde in zeleni ambasadorji, ne da bi okoljske trditve slonele na dejstvih, dokazih, meritvah, standardih, transparentnosti, je postopoma terminu zeleno spodneslo tla. Slabilo mu je verodostojnost. Ena izmed študij iz leta 2020 je pokazala, da je bilo 53,3 pregledanih okoljskih trditev v EU nejasnih, zavajajočih ali neutemeljenih. Kar 40 % je bilo neutemeljenih. Tudi lažnega zelenega oglaševanja ne manjka. Tako so si nekatera iznajdljiva podjetja na trgu priigrala konkurenčne prednosti, ker so znala zajeti zeleno sapo v pravem trenutku in ozvočiti marketinške kampanje z zeleno barvo. Redki so odkrito protestirali, čeprav so si potiho šepnili: Dobro nas farbajo!
A zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Bruselj se je zdaj odločil za skupna merila za preprečevanje zelenega zavajanja in zavajajočih okoljskih trditev. Predlog Direktive o zelenih trditvah naj bi predvsem pomagal potrošniku z informacijami, da bo znal ločiti, kaj je in kaj ni okolju prijazni izdelek ali storitev. To, da bodo odslej na izdelkih dovoljene samo označbe za trajnostnost, če jih bodo potrjevale uradne certifikacijske sheme ali jih bodo uvedli javni organi, pa je predvsem velikanski izziv za industrijo. Podjetja, ki že sedaj verodostojno položijo zelene karte na mizo, bodo konkurenčnejša. Tisti, ki so se hvalili s prevarantskimi oznakami, se bodo morali odločiti za zeleni obrat. Sicer pa bi se vsem, ki na trgu šarijo z zelenim kot dekoracijo, prej ko slej takšna poslovna in marketinška politika vrnila kot bumerang.
Dobro je vedeti. Predlagana direktiva je del iz svežnja ukrepov za krožno gospodarstvo. Pripravlja se še uredba o okoljski primerni zasnovi izdelka, uredba o gradbenih proizvodih, direktiva o zelenih trditvah, o opolnomočenju potrošnikov za zeleni prehod in druge. Nova pravila za bolj trajnostne in trajnejše izdelke, so dobrodošla in upravičena. Naj zeleno vendarle dobi status, ki mu ga določa zeleni prehod in postaja kriterij za odločitve bančnih inštitucij o naložbah. Zdaj v zeleni prehod bolj kot doslej vstopa potrošnik. To je lahko dodana vrednost zelenega prehoda. Tistim podjetjem, ki jim agenda trajnostnega poslovnega modela postaja že praksa, pa jim je, roko na srce, skorajda nagrada. Pa če so še v takšnih stiskah zaradi nabuhlosti zakonodajnega in regulativnega okvira EU in jim še kako manjka kompetenc za implementacijo zakonodaje. A hočejo. V programu Akademije Zelena Slovenija smo izvedli 17 tematsko različnih webinarjev, vse z zelenimi temami za podjetja. Z nadpovprečnim odzivom iz gospodarstva.
In kaj zdaj? Se bo tempo zelenega prehoda v EU počasi umiril? Malo zato, ker je vse več nasprotnikov zelenega prehoda zaradi nacionalnih razvojnih interesov, malo pa bržčas zato, ker se bližajo evropske volitve. Pa tudi protesti, ne le v Sloveniji, so glasni zaradi nekaterih ukrepov. Predvsem v kmetijstvu, a tudi v industriji in v vladnih vrhovih. EU naj bi pri zelenem dogovoru stopila na zavoro. Zelena prenormiranost EU moti. Upravičeno in neupravičeno. Zapletov je več. Pri pesticidih, pri Naturi 2000, pri svežnju za varstvo narave, pri strožjih normah za evro 7 za izpustne pline, pri sprejemanju smernic za spodbujanje rabe OVE, pri rabi jedrske energije, ki jo je EU celo uvrstila med zeleno, brezogljično energijo … Francoski predsednik Macron, ni edini, zahteva predah pri sprejemanju zelene zakonodaje.
Kaj se bo zgodilo? Bržčas ne prav veliko. In prav je tako. Kajti trajnostna regulativa je že marsikje začela zaposlovati menedžerski kader. Če ne zaradi razogljičenja ali okoljske zaskrbljenosti, zagotovo zaradi novih zahtev o trajnostnem poročanju. Morda celo zato, ker vedo, da ni večje škode od zapravljenega časa za zeleni prehod.
Z zelenim zavajanjem ne gre več. Zeleni prehod je razvojni proces. Je klic k zelenemu menedžeriranju, ki upošteva standarde, meritve, protokole, analize, dejstva, da potrdijo – zeleno je res zeleno. Raje dejstva kot zeleni detektivi, o katerih se že govori.
Preprosto. Karizma zelenega prehoda ne sme zbledeti.
