Zelena država, javna uprava in ekološki odtis
Ali veste, kakšen ekološki odtis je Slovenija odtisnila leta 2013? Pred desetletjem.
Naslov uvodnika premišljeno cilja tja, kjer nastajajo zakoni, raznovrstne strategije, resolucije in dokumenti javne politike s cilji, ki polnijo razvojno agendo države. S cilji, ki so terminsko določeni. Če nekateri niso, iz Bruslja prileti opomin. Pri drugih, kjer ni nadzora in ni kritičnega vrednotenja, pogosto ni polaganja računov. Na primer. Strategijo razvoja Slovenije 2030 je vlada sprejela leta 2017. In? Kdo spremlja izvedljivost strategije? Kdaj je doživela analitično ogledalo in podelila pohvale/ocene izvajalcem nalog in ciljev?
Kajti v osmem cilju je takratna vlada zapisala, da je določen »prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo« prednostna razvojna usmeritev za celotno gospodarstvo. Zato bo treba prekiniti povezavo med gospodarsko rastjo in rastjo rabe surovine in obnovljivih virov energije, saj se zaradi tega preveč obremenjuje okolje. Ta stavek ponavlja tudi Scenarij posodobitve Celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta iz marca 2023. Predstavlja prve predloge nacionalnih ciljev za izpuste TGP, za energetsko in snovno učinkovitost, za OVE in druge. Povzetek ne omenja ekološkega odtisa, ki najbolj ilustrira, koliko Slovenija spreminja koordinate na projekcijskem polju vzdržnega razvoja. Pri rabi virov torej. Ali rast BDP in našo blaginjo še naprej hrani pretirano siromašenje virov? Da. Je Slovenija s trajnostno, vzdržno držo nastopala v tržni tekmi na trgu v zadnjem desetletju? Ne.
Ekološki odtis na osebo je v Sloveniji leta 2013 znašal 4,7 gha na osebo, letos 5,37, kar je UMAR zapisal že v Poročilu o razvoju 2022, leta 2030 pa naj bi 3,8 gha na osebo. V desetih letih razvoja je Slovenija povečala ekološki odtis, do konca desetletja naj bi ga manjšala za okrog 20 %.
Global Footprint Network ob nedavnem podatku, da Slovenija v povprečju porabi več, kot je povprečje v EU, zapiše: Za razliko od mnogih drugih držav EU je Slovenija tudi pionirka v ekološkem prehodu, saj si je v Strategiji razvoja Slovenije zastavila ambiciozen cilj zmanjšanja ekološkega odtisa za 20 % …
Morda sodi ta izjava med glasove demagoške retorike ali, prijazneje, med motivacijska sporočila, da nekaj bo, a še ni. Morda je vabilo k učinkovitejšemu upravljanju zelenega prehoda in bolj dosledni izvršni zmogljivosti javne uprave, ki je po tem kazalniku pod povprečjem v EU. Kar se navsezadnje kaže tudi pri izvajanju trajnostne razvojne strategije in kritičnem spremljanju ekološkega odtisa. Kot izziv ga ne izpostavlja tudi prenova NEPN.
Scenariji za cilje zelene agende ne nastajajo na pamet. Zeleni prehod rase v dialogu s stroko, tudi s potencialnimi deležniki. A zadnji predlagalec so strokovne ekipe in službe v ministrstvih. Zlasti direktorati. Ko država predstavlja cilje in potenciale, kako zakonodajno in operativno do ciljev javnih politik, naj pokaže sposobnost za učinkovito upravljanje zelenega prehoda. Ali morajo pred javnostjo res vedno nastopiti ministri? Kateri direktorat je odgovoren, če umeščanje objektov v prostor že leta povzroča škodo okolju, a tudi podjetjem in posameznim subjektom? Kakšne so trajnostne kompetence državne uprave za ekološko prenovo Slovenije in kdo je pravzaprav najšibkejši člen zelenega prehoda? Koliko lahko javna uprava prispeva h konkurenčnosti države in zaupanju v javne inštitucije?
Pri vseh javnih dokumentih, ne le strateških, gre za nadzor, priprave in kritično spremljanje izvajanja. Direktorati na ministrstvih ne morejo biti več anonimni, saj so najbolj odgovorni za fleksibilnost pri izvajanju javnih politik. Zdaj so premalo. Tudi ko gre za preglednost in mirjenje uspešnosti javnih politik. Zdajšnje slabosti aktualne vlade pri komuniciranju z javnostjo najbrž niso znak opitosti z močjo, ki birokracijo lahko vedno premami. Niso pa dober signal. Predvsem pa celotni zeleni prehod države do leta 2030, ne le NEPN, pred ogledalo postavlja celotno javno upravo z njeno strokovno usposobljenostjo za zeleni razvoj. Seveda naj bi vsakogar, ki potrka na njena vrata, pričakala z nasmehom. A predvsem naj bo najboljši, inženirski in etični, ne birokratski servis vsem, ki jo potrebujemo. Za zeleni prehod je nujna učinkovitejša izvedba, drugačno upravljanje za korake do zelene identitete. Naj bo s svojo zakonodajno in administrativno močjo v funkciji zelenega prehoda. To bo konkurenčna prednost Slovenije. In – kdo se bo le vprašal, zakaj je letošnji ekološki odtis kar 5,37 gha na osebo?
