Energetski izzivi občin
»Koncept dolgoročnega ogrevanja KODO sestoji iz petih gradnikov. Lahko bi rekli tudi postulatov. Ti govorijo, kako bo potrebno načrtovati energetsko infrastrukturo skupaj z viri in odjemom v prihodnje. Gradniki so v zaključni fazi oblikovanja«, pojasnjuje mag. Gregor Goričar, koordinator direktorja družbe za strategije in inovacije ter nosilec projekta povezovanja sektorjev elektroenergetskega sistema s sektorjem ogrevanja, kar je lahko temelj zelenega prehoda v lokalnih skupnostih. Nedavno so podpisali sporazum z Mestno občino Murska Sobota, še prej z Ljubljano, Velenjem in Šoštanjem, ki je osnova za pripravo lokalne strategije prehoda na obnovljive vire energije in preobrazbo energetske infrastrukture skupaj z energetsko sanacijo objekta. Sogovornik poudarja, da se občine zavedajo izzivov pri razogljičenju, a potrebujejo pomoč in sodelovanje vseh deležnikov.
Eles je podpisal tretji sporazum, tokrat z Mestno občino Murska Sobota, o povezovanju sektorja ogrevanja z elektroenergetskim sistemom, še prej v Ljubljani, Velenju in Šoštanju. Kaj nalaga sporazum lokalni skupnosti in kaj družbi Eles?
Uvodoma poudarjam, da se po moji oceni trenutna vlada, pristojna ministrstva in energetske družbe v državni lasti skupaj z župani izzivov, ki nas z zelenim prehodom lokalnih skupnosti in s tem Slovenije čakajo, dobro zavedamo. Odlično sodelujemo, zato sem zelo optimističen, da bomo dobro izpeljali prehod tako, da bomo ohranili ekonomsko, okoljsko in socialno ravnovesje. V to sem prepričan. Krovni sporazum temeljno predstavlja skupen interes podpisnikov/podpisnic nastopanja pri postavitvi vseh potrebnih okvirjev za realizacijo projektov medsektorskega povezovanja elektrike in sektorjev ogrevanja ter hlajenja v luči zelenega prehoda skladno z zavezami v strateških dokumentih Slovenije in EU na prostoru lokalnih skupnosti. Primarno poslanstvo sporazuma je izključno ustvarjanje družbene dobrobiti, katere trajno in nemoteno proizvajanje je v javnem interesu lokalnih skupnosti in Republike Slovenije.
Kaj sledi po podpisu sporazuma?
Priprava / dodelava skupne strategije delovanja, torej prehod na obnovljive vire energije in preobrazbe energetske infrastrukture skupaj z energetskimi sanacijami objektov v lokalnih skupnosti- tako javnih kot zasebnih. Strategija rezultira v tako imenovani akcijski načrt lokalne skupnosti, kjer se zapiše, kako in kdaj ter s kakšnimi finančnimi sredstvi bo dekarbonizacija energetskega sektorja izvedena. Akcijski načrt je nato strokovna podlaga kot sestavni del investicijske dokumentacije za črpanje nepovratnih in povratnih finančnih sredstev za realizacijo.
Ali gre predvsem za identificiranje projektnih ciljev, ki bi jih lahko občine sprejele za razogljičenje oskrbe z električno in toplotno energijo?
Identificirani projektni cilji morajo zagotoviti občinam optimalno strukturo lastnih obnovljivih virov energije za ogrevanje in preskrbo z električno energijo. Hkrati morajo biti dane priložnosti lokalnemu gospodarstvu, da lahko sodeluje pri omenjeni zeleni preobrazbi.
Kako lahko na primer k zelenemu prehodu energetike pristopi Ljubljana in kako Velenje ali Šoštanj?
Vsaka občina mora izdelati svoj akcijski načrt, ki je skladen z obstoječim lokalnim energetskim konceptom ali ga hkrati novelira ob nastajanju akcijskega načrta. Osnovna izhodišča so vsem občinam enaka in morajo odgovoriti na vprašanje, kako bo občina izvedla zeleno preobrazbo energetskega dela na optimalen način za njene prebivalce in državo.
Zakaj menite, da je večji izziv priključevanje toplotnih črpalk kot pa elektrifikacija prometa?
ELES je na področju elektrifikacije prometa razvil dva koncepta. Koncept E 8, ki vsebuje sistemske rešitve za optimalno polnjenje osebnih električnih vozil predvsem na lokacijah doma in v službi. Koncept PENTLJA pa vsebuje sistemske rešitve polnjenja tovornih vozil in avtobusov na električni pogon. Analize so pokazale, da bo ob predpostavki implementacije tovrstnih konceptov v elektroenergetski sistem mnogo lažje obvladovati tveganja, ki bodo ob masovni penetraciji električnega odjema nastala na distribucijskem in na prenosnem napetostnem nivoju sistema v primerjavi z množično penetracijo malih enofaznih toplotnih črpalk predvsem v zimskih mesecih, kjer bo proizvodna iz fotovoltaike zelo slaba, odjem električne energije toplotne črpalke pa največji. Hkrati se kot ozko grlo ob povečanem odjemu na nizkonapetostnem nivoju, torej na hišah, kaže tudi nezadostna sposobnost distribucijskih omrežij za priklope omenjenih bremen in virov, torej sončnih elektrarn, toplotnih črpalk in električnih polnilnic. Ekonomika za postavitev baterijskih hranilnikov za premostitev sezonskega manjka proizvodnje električne energije pozimi iz malih sončnih elektrarn se preprosto ne bo izšla oz. se ne izide. Z drugimi besedami, potrebne bodo velike investicije v elektroenergetski sistem, da bodo priklopi sploh mogoči. Da o povečanju odjema in s tem uvozne odvisnosti na urnih intervalih niti ne govorim, zlasti ko bomo zaustavili TEŠ 6, kar se bo odražalo na položnicah odjemalcev pozimi in to po moji oceni zelo! To kaže, kako velik izziv predstavlja elektrifikacija ogrevanja v Sloveniji in drugod po svetu. Zato smo v družbi ELES razvili dodatno tretji koncept, to je koncept dolgoročnega ogrevanja z akronimom KODO.
Pristopi v občinah bodo različni. Kateri projekti za zeleni prehod so lahko za posamezne občine največji izziv za zeleni prehod?
Za veliko večino občin bodo po mojem poznavanju in oceni vsi projekti zelenega prehoda predstavljali izziv zaradi kadrovskega primanjkljaja ljudi, ki so kos tovrstnim multidisciplinarnim inženirskim, okoljskim in ekonomskim, nenazadnje tudi sociološkim in socialnim izzivom. Tovrstni izzivi oziroma bolje rečeni fenomeni se v razvitem svetu pojavljajo prvič v zgodovini. Zato je razumljivo, da se občine niso pripravljene same zapopasti s tako velikimi izzivi.
Pri Murski Soboti omenjate geotermalno energijo, ki bo trajnosti vir za daljinski sistem za ogrevanje namesto zemeljskega plina. Kaj pa drugje?
Pri mestni občini Murska Sobota so zelo zanimive že obstoječe vrtine, kjer bomo skupaj z ostalimi deležniki pogledali možnost priklopa na obstoječi daljinski sistem ogrevanja. A tudi njegovo potencialno širitev, če se bo izkazal potencial. Vse odločitve bo morala sprejeti seveda občina skupaj z upravljalcem. Ima pa občina tudi druge potenciale, kot je sonce, pa tudi odpadna lesna biomasa. Na koncu bo zelo verjetno miks virov toplote, ki bo injicirana preko medija, ki je voda v daljinski sistem. Zelo verjetno bo potrebno v prvi fazi transformirati obstoječi sistem z nižanjem temperaturnega nivoja vode, ki je v njem. Na drugi strani pa bodo potrebne energetske sanacije objektov za zmanjšanje toplotnih izgub od izvora do ponora, torej od vira toplote preko omrežja do stavbnega fonda.
Torej podoben izziv za vse občine.
Razlike bodo v detajlih. Na primer, kakšen miks virov, od sončne energije, geotermalne energije, odpadne lesne biomase, v prihodnje tudi vodik, bodo imele in v kakšni meri. Ali bodo poleg transformacije ogrevanja proizvajale električno energijo in nudile določene storitve elektroenergetskemu sistemu. Določene občine bodo šle v izgradnje novih sistemov za ogrevanje 4 in 5 generacije. Zelo pomembno bo tudi, kako se bodo lotile energetskih sanacij svojih objektov in kako bodo motivirale predvsem blokovska naselja, kjer bo po moji oceni potrebno še dodatno oblikovati sheme spodbud za motivacijo prebivalcev. Če gledamo geografsko specifiko Slovenije, pa imamo dva primera: 1. poseljena območja in 2. ruralne predele, kjer je raztros tako velik, da povezovanje z daljinskimi sistemi ne bo mogoče zaradi ekonomike, bodo pa tam prišle v poštev rešitve samozadostnosti in otočnega obratovanja.
Kaj daje koncept dolgoročnega ogrevanja KODO lokalnim skupnostim in kako bo ELES pomagal občinam pri financiranju dogovorjenih projektov zelenega prehoda?
Koncept dolgoročnega ogrevanja (KODO) sestoji iz petih gradnikov. Lahko bi rekli tudi izhodišč. Ti govorijo, kako bo potrebno načrtovati energetsko infrastrukturo skupaj z viri in odjemom v prihodnje. Gradniki so v zaključni fazi oblikovanja.
Kateri so?
Optimalno ogrevanje skupnosti različnih velikosti. Gre za zagotavljanje zanesljivega, trajnostnega in stroškovno optimalnega sistema ogrevanja za potrebe različno velikih skupnosti. Drugi je učinkovita izraba trajnostnih virov energije. Skupnostni sistem ogrevanja omogoča učinkovito izrabo lokalne infrastrukture za vse trajnostne vire, kot so biomasa, elektrika, vodik, geotermalna ali sončna energija, kogeneracija. Lokacija predvideva možnost nadgradnje s sezonskim hranilnikom, dodatna prilagodljivost sistema pa je zagotovljena z bližino priključka operaterja električnega omrežja. Tretji gradnik je dostopnost vsakega posameznega dela sistema.
Sistem ogrevanja ni vezan na določeno tehnologijo ali ponudnika, kar skupnosti zagotavlja dolgoročno fleksibilnost pri izbiri med različnimi lokalnimi viri energije in načini uporabe sistema daljinskega ogrevanja. Kritični deli sistema so v lasti in upravljanju lokalne skupnosti. Ne smemo pozabiti na optimiziran strošek s preklapljanjem med viri ogrevanja. Poljubne kombinacije trajnostnih virov in modularna zasnova gradnikov sistema zagotavljajo skupnosti enostavno in hitro prehajanja med viri ter s tem odpornost na različne krizne scenarije in optimizacijo končne cene energije. Peti gradnik pa je vmesnik za pretvorbo med energenti. Skupnostni sistemi daljinskega ogrevanja omogočajo dvosmerno pretvorbo med nosilci energije, zaradi česar lahko skupnost dodatno optimizira končno ceno energije in je tako finančno nagrajena za izbrano strategijo ogrevanja.
Kaj naj bi storile občine glede na zahtevne gradnike, ki jih omenjate?
Koncept predstavlja okvir, ki ga želimo skupaj z občinami prenesti v akcijske načrte preobrazbe. Ti akcijski načrti so podlaga občinam, da bodo lahko ustrezno pristopile k črpanju nepovratnih in povratnih sredstev za realizacijo ciljev zapisanih v akcijskih načrtih skladno z okoljskimi omejitvami in nosilnostjo prostora. Zelo pomembno vlogo bo odigralo lokalno gospodarstvo pri izvajanju ciljev, pa tudi potencialni razvoj parcialnih in celostnih rešitev, kar pomeni možnost globalnega izvoza tovrstnih rešitev in ugodne makroekonomske multiplikativne učinke za državo skozi rast BDP in ustvarjanje novih delovnih mest različnih profilov.
Slovenija bo sprejela strategijo za razvoj vodika. V kolikšnem času sta lahko vodik in sintetični metan nosilca zelene energije v Sloveniji?
Kolikor je meni znano, bo vodikova strategija sprejeta v letu 2024. V njej mora biti zapisano, kaj želi Slovenija doseči na ravni zelenega vodika in kako bo to dosegla ter kdaj. To je osnovni dokument, ki ga energetska podjetja v državni lasti čakamo, da bomo lahko to vključili v svoje razvojne načrte. Poleg Elesa tukaj mislim predvsem na HSE in Plinovode.
Težko je napovedati, kdaj bodo obnovljivi plini oziroma z njihovo proizvodnjo, distribucijo in uporabo razvite tehnologije zreli za komercialno rabo. Tega zanesljivo ne ve nihče. Je pa sedaj pravi čas za zagon pilotnih projektov predvsem s strani omenjenih družb. Daleč najbolj napredni so pri omenjenih tehnologijah Japonci, s katerimi družba ELES dobro sodeluje. Mislim predvsem na uspešno zaključen projekt pametnih omrežij NEDO z agencijo NEDO in družbo HITACHI. Obe sta izkazali velik interes za nadaljnje sodelovanje z nami na pilotnih projektih z obnovljivimi plini pri nas v prihodnje.
Ali je morda znana analiza, kakšne konkretne načrte so sprejele energetsko bolj osveščene in pismene občine za doseganje ciljev pri zmanjšanju TGP?
Večina občin je pripravila lokalne energetske koncepte, kjer so zapisale tudi, kako bodo zmanjšale izpuste TGP. Po raziskavi, ki jo je opravil inštitut Jožef Štefan, je pri omenjenih dokumentih še veliko prostora za izboljšanje. Moja izkušnja z njimi pa je, da se zelo trudijo in potrebujejo pomoč. Vsebine zelenega prehoda predstavljajo izzive, ki jih same ne bodo mogle rešiti. Tega se tudi zavedajo.
Zdaj se prenavlja NEPN. Ali tudi glede na te cilje ponujate občinam sodelovanje?
Družba ELES je članica konzorcija, ki sodeluje pri spremembah in dopolnitvah dokumenta. Tudi sam osebno sodelujem s številnimi kolegi sodelavci. Cilji, ki so zapisani v NEPN, so seveda vsebovani v naših ciljih, to je bistvenega pomena.
Kakšen interes je v občinah za sporazume, ki jih predlagate?
Z vsemi, s katerimi smo govorili, je interes velik, saj se zavedajo izzivov, ki so pred njimi.
Znani so podatki, da distribucijsko omrežje zavrača vse več vlog zla priključitev sončnih elektrarn, občine pa se prav tako odločajo za te vrste projektov: Lahko to močno vpliva na zeleni prehod energetike v občinah?
Da. To je razlog, da se lahko določeni projekti v času zamaknejo, vsekakor pa ne bo vplivalo na njihovo realizacijo.
