Gospodarski in družbeni napredek v 21. stoletju še vedno spremljata vzporedno naraščanje porabe okoljskih virov (energije, materialov, prostora) in degradacija okolja, ekosistemskih storitev planeta, od katerih je odvisno preživetje. Globalni materialni odtis narašča celo hitreje od rasti prebivalstva in BDP. Učinkovitost rabe naravnih virov se v zadnjih desetletjih ni povečala, ni torej prišlo do trajnostno želenega razklopa med gospodarskim razvojem, dvigom standarda in dvigom BDP na eni strani ter bolj učinkovito rabo naravnih virov na drugi (Ensure Sustainable Consumption, 2019).
V letu 2017 je svetovna poraba materialov prvič v zgodovini presegla 100 milijard ton (minerali oziroma gradbeni materiali – 50,8 milijarde ton, rude kovin – 10,1 milijarde ton, fosilna goriva – 15,1 milijarde ton, kmetijski pridelki, les – 24,6 milijarde ton) in v povprečju znašala 13 ton na prebivalca letno. Stopnja recikliranja materialov na svetovi ravni je izjemno nizka, v obdobju 2015-2017 pa se je celo zmanjšala od 9,1 % na zgolj 8,6 % (The Circularity Gap Report, 2020). V obdobju 1970-2017 se je poraba materialov svetovnega gospodarstva povečala za 4-krat, kar je več kot svetovno prebivalstvo, ki se je v tem obdobju podvojilo. Nujne so urgentne globalne akcije, da poraba naravnih virov ne bo več povzročala prekomernega izkoriščanja naravnih virov in degradacije okolja (Ensure Sustainable Consumption, 2019).
Vir: Knjiga Ekosistemska družbena ureditev, Drugi zvezek, Slovenija in Evropa, avtor: Dušan Plut
