V marčevski reviji ESG št. 177 bodo objavljeni predlogi in mnenja stroke, gospodarstva, nevladnikov in poznavalcev problematike zelenega prehoda. Gre za pobudo, da Slovenija sprejme konkreten izvedbeni načrt s prednostnimi cilji zelenega prehoda do leta 2030. V prenovi je NEPN, ki ga mora Slovenija poslati v Bruselj leta 2024, pri čemer bodo njegove ambicije pri nekaterih ciljih povečane skladno z dokumenti Fit for 55 in REPowerEU. Kako do zelene identitete Slovenije, s katerimi ukrepi in kaj naj bo v ospredju programa zelenega prehoda Slovenije do leta 2030?
S predlogi in mnenji, ki jih bomo objavili v reviji ESG, so sodelovali: dr. Gregor Anderluh, Kemijski inštitut, mag. Nataša Avšič Bogovič, Državni zbor RS, dr. Slavko Ažman, Porsche Slovenija d.o.o., Marko Drobnič, Talum d.d., Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o., Tomaž Gorenc, Inštitut za zdravje in okolje, dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Tina Kobilšek, Ministrstvo za naravne vire in prostor, dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Nataša Kovač, Ministrstvo za naravne vire in prostor, Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije – ZEG, Boštjan Mali, Gozdarski inštitut Slovenije, Nina Meglič, SRIP Krožno gospodarstvo, mag. Stane Merše, IJS – CEU, mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o., mag. Vesna Nahtigal, Gospodarska zbornica Slovenije, dr. Dušan Plut, Svet za varovanje okolja SAZU, Robert Sever, Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za promet, dr. Andrej Simončič, Kmetijski inštitut Slovenije, dr. Jonas Sonnenschein, Umanotera, Jernej Stritih, Stritih, svetovanje za trajnostni razvoj, d.o.o., mag. Emil Šehič, Zeos d.o.o., Darko Trajanov, Ministrstvo za infrastrukturo, mag. Ana Vučina Vršnak, Energetska zbornica Slovenije, mag. Mojca Žitnik, Statistični urad RS.
V Novicah bomo objavljali nekatere predloge in mnenja.
Mag. Emil Šehič, Zeos: Odpadki se obdelajo v tujini, doma ni infrastrukture
Če omenim področje električne in elektronske opreme, je za učinkovitost izvajanja koncepta krožnega gospodarstva smiselno razmisliti o ustreznih mehanizmih spodbujanja. Gre za storitve servisiranja opreme, priprave za ponovno uporabo, obnavljanje posameznih komponent ter spodbujanje poslovnih modelov, ki povečujejo dobo uporabnosti in izkoriščenosti uporabe posamezne opreme. Ti mehanizmi bi se morali izvajati tako z opredelitvijo konkretnih ciljev ter obveznosti posameznih deležnikov (potrošniki, komunalna podjetja trgovci, proizvajalci) kot tudi z finančnimi in davčnimi spodbudami.
Spremembe navad potrošnikov v smislu krožnega gospodarstva ni moč pričakovati brez ustreznih spodbud in obveznosti. Le tako se bo povečevalo povpraševanje po tovrstnih izdelkih in storitvah, ki temeljijo na konceptu krožnega gospodarstva.
Na samem področju recikliranja e-odpadkov pa je še vedno izziv v Sloveniji samozadostnost infrastrukture recikliranja teh odpadkov. Te v Sloveniji ni in posledično se odpadki obdelujejo v tujini. S tem se ne izkorišča razvoj te panoge ter uporaba reciklatov. Vzrok je trenutna zakonodaja proizvajalčeve razširjene odgovornosti, ki ne deluje stimulativno, ko govorimo o investicijah na tem področju.
EU je ravnanje z e-odpadki opredelila leta 2012 in sicer najprej z Direktivo 2002/96/EC in nato nadgradila leta 2019 z Direktivo 2012/19/EU. Slednja določa dve možnosti izračuna stopnje zbiranja e-odpadkov. Po prvi je določena ciljna stopnja zbiranja v vrednosti 85% od generiranih e-odpadkov, po drugi metodi pa je ciljna stopnja zbiranja v vrednosti 65% od povprečja e-opreme, dane na trg v predhodnih 3 letih. Slovenija, tako kot večina EU držav uporablja slednjo metodo. V letu 2021 je tako v Sloveniji dosežena stopnja zbiranja 42,9% (v EU v 2020 povprečje 44%). Nedoseganje ciljne stopnje zbiranja je predvsem posledica izjemne rasti količine e-opreme dane na trg v zadnjih letih, pri čemer rast zbranih e-odpadkov ne sledi zaradi kopičenja te opreme v gospodinjstvih. Hkrati je del toka e-odpadkov nedokumentiran oz. ne konča v legalnih tokovih. Po poročilu UNITAR iz novembra 2022 v EU med kovinskim odpadkom konča 11% e-odpadkov, 6% med mešanimi komunalnimi odpadki, 4% je ilegalno obdelanih izven EU, 5% jih izven EU konča pod statusom ponovne uporabe.
Doseganje ciljne stopnje zbiranja 65% bi v letu 2022 za Slovenijo pomenilo 30.000 ton zbranih e-odpadkov namesto dejansko zbranih 15.000 ton. To pomeni toliko manj sekundarnih surovin primernih za recikliranje, manj investicij v področje obdelave odpadkov in manj zelenih delovnih mest. Cilji zbiranja in obdelave e-odpadkov do leta 2030 ostajajo enaki, se pa v naslednjih letih načrtuje prenova Direktive 2012/19/EU, ki bo osredotočena tudi na učinkovitost doseganje teh ciljev.
Dr. Andrej Simončič, Kmetijski inštitut Slovenije: Prvi cilj naj bo ohranjanje njivskih površin
Statistični podatki slovenskega kmetijstva dovolj jasno nakazujejo, v katero smer bi morali usmerjati ukrepe v naslednjih letih tako na primarni ravni pridelave in tudi v okviru živilsko pridelovalne industrije. Osnovni cilj za povečanje samooskrbe do leta 2030 je zato ob ustrezni zaščiti kmetijskih zemljišč predvsem izboljšanje rezultatov v primarni kmetijski pridelavi, s čimer bo kmetijstvo postalo konkurenčnejše in s tem tudi odpornejše. Pri tem bi morala več prispevati tudi pridelava v zavarovanih prostorih, kjer Slovenija zelo zaostaja za drugimi državami EU. To pa je mogoče doseči zgolj z večjo profesionalizacijo in specializacijo kmetijstva, predvsem družinskih kmetij. Za povečanje samooskrbe do leta 2030 pa bomo morali več truda in sredstev nameniti znanju, tako izobraževanju kot tudi raziskavam in razvoju ter inovacijam. Predvsem znanje in sodelovanje vseh deležnikov v kmetijstvu lahko zagotovita večjo in stabilno samooskrbo do leta 2030 in še posebej po letu 2030.
Nov Strateški načrt EU v zameno za EU sredstva zelo nazorno pogojuje tako imenovano ozelenitev EU kmetijstva v smeri zelenega prehoda, ki vključuje radikalno zmanjšanje fitofarmacevtskih sredstev, antibiotikov, večjo skrb za biotsko raznovrstnost in naravne vire. V zvezi s tem bistveno povečan delež ekološkega kmetijstva. Temu sledi tudi Slovenija in si je zato med drugim v resoluciji in Strateškem načrtu zadala cilj 18 % delež ekoloških kmetijskih zemljišč v uporabi do leta 2027. Ta številka je za nekoga optimistična in težko dosegljiva, med tem ko je za zagovornike ekološkega kmetijstva prenizka. Podatki o ekološki pridelavi pri nas pa nazorno prikazujejo stanje na tem področju. Imamo dokaj dobre razmere za ekološko živinorejo predvsem v hribovitem svetu in precej bolj omejene možnosti pri ekološkem poljedelstvu. Še bolj pri pridelavi vrtnin in pri trajnih nasadih, kot je sadjarstvo, vinogradništvo in hmeljarstvo. To je tudi glavni vzrok, da imamo v okviru ekološke pridelave, ki vključuje trenutno cca 10 % kmetijskih zemljišč v uporabi, sedemkrat več površin s trajnim travinjem (cca 42.000 ha) v primerjavi z njivami in vrtovi (cca 7.000 ha). Realno se lahko pričakuje, da lahko hitreje in z manjšimi napori dodatno povečamo delež travinja in pridelavo krme na njivah, s čimer bomo prišli do leta 2027 blizu zastavljenemu cilju 18 %. Bistveno težje bo povečati delež ekološkemu kmetijstvu namenjenih trajnih nasadov in njivskih površin s poljedelskimi in vrtnarskimi gojenimi rastlinami. Dejstvo je, da je ekološka pridelava večine poljščin, sadnega drevja, vinske trte, hmelja in še posebej pridelava večine vrtnin v primerjavi s pridelavo krme na travinju precej bolj zahtevna, zapletena in nepredvidljiva, predvsem zaradi ukrepov varstva rastlin oziroma omejitev glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev.
V kolikor bomo želeli povečati površine namenjene ekološki pridelavi in hkrati slediti cilju večje samooskrbe, bomo morali tudi na tem področju poskrbeti za večjo specializacijo in profesionalizacijo na področju ekološke pridelave. Povsem zmotno je namreč prepričanje, da je ekološko kmetijstvo danes posnemanje kmetijstva izpred sto let. Za povečanje ekološke pridelave do leta 2027 oziroma 2030 je še bolj kot pri konvencionalni pridelavi pomembno znanje, zato bomo morali tudi na tem področju bistveno več truda nameniti znanju, izobraževanju, raziskavam in razvoju. Brez ustreznih pogojev in podpore tako resornega ministrstva kot tudi ostalih vključenih ministrstev (npr. ministrstev za šolstvo, znanost, okolje in varstvo narave) in celotne vlade, ki bo kmetu, ki se ukvarja z ekološko pridelavo, omogočala konkurenčnost , bo po mojem mnenju še vedno precej optimistično postavljene cilje težko doseči.
Mag. Ana Vučina Vršnak, Energetska zbornica Slovenije: Energetika, zdravje in prehrana so ključni za razvoj Slovenije
Dejstvo je, da je Državni zbor julija 2021 sprejel Resolucijo o dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (ReDPS50) – ta bi po moje morala odigrati vlogo omenjenega »operativnega načrta za zeleni prehod« oziroma bi morala biti temelj. Imamo tudi Strategijo razvoja Slovenije iz decembra 2017 (SRS 2030), katere vizija opisuje podobo stanja v državi, kakršno si želimo v prihodnosti. Oba širša dokumenta omenjata stabilnost gospodarstva, stabilnost gozdnih, kmetijskih in drugih ekosistemov, nizkoogljično krožno gospodarstvo, razogljičenja energetskega sektorja, trajnostno upravljanje naravnih virov. Zapisano je tudi, da je zanesljiva, trajnostna in konkurenčna oskrba z energijo ključna za razvoj, pri čemer je dajanje prednosti učinkoviti rabi (URE) in obnovljivim virom energije (OVE) eno od temeljnih načel razvoja energetike.
Imamo pa tudi Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (NEPN), saj ga je obvezno pripraviti zaradi zakonodaje EU. Na ta način želi Unija doseči, da bodo ukrepi držav članic povezani med seboj in bodo skupaj prispevali k petim razsežnostim energetske unije:
- razogljičenje (emisije toplogrednih plinov (TGP) in obnovljivi viri energije (OVE)),
- energetska učinkovitost,
- energetska varnost,
- notranji trg energije ter
- raziskave, inovacije in konkurenčnost.
Menim, da torej ključne dokumente imamo, živimo pa včasih tako, kot da jih nimamo. Če v energetskih krogih daleč največ omenjamo NEPN, pa nasploh v gospodarstvu in družbi o SRS 2030 ne govorimo. Morda pa nimamo bistvenega iz SRS 2030, to je zaupanje. Lahko pripravimo več deset dokumentov, pa če ne verjamemo v smiselnost ukrepov za doseganje ciljev, še manj pa imamo volje za njihovo uresničitev, potem ostanejo zgolj črka na papirju. Prav o »energetskem konceptu Slovenije« so bila mnenja deljena, če ga potrebujemo ali ne. Naj pa dodam, da bi morali tudi brez teh dokumentov zelo dobro vedeti, kam plujemo (ali pa bi vsaj morali).
Globalni izzivi in strateška avtonomija: cenovno dostopna energija.
Če vemo, da se kot del EU gibamo v smeri zdravega in »zelenega«, da torej skrbimo za zagotavljanje vzdržnih in odpornih zdravstvenih in prehranskih sistemov ter razogljičene in cenovno dostopne energije, potem bi morali biti na »varni strani«. Kajti EU je spoznala, da je s strateškega vidika energetika poleg zdravja in prehrane ključna za nadaljnji uspešni razvoj. Varnost energetske oskrbe ostaja prednostna naloga EU. Pa države, ki tvorijo EU, naredijo dovolj?
Vsekakor bi morali v Sloveniji za svojo prehransko samooskrbo in urejen zdravstveni sistem narediti največ, kar je mogoče – precej več kot doslej. Čista energija, ki si jo lahko privoščijo vsi deležniki v družbi, pa bi morala celotni družbeni in gospodarski razvoj podpreti in tudi potisniti naprej. Zanesljiva oskrba je vedno prva prioriteta v okviru EZS. Želimo pa si seveda tudi trajnostne in konkurenčne oskrbe z energijo – za to moramo v prvi vrsti poskrbeti sami. Ne smemo biti odvisni od drugih na strateških področjih, kot sta hrana in energija. Energetska odvisnost od uvoza, torej od drugih držav, pomeni manjšo varnost, večjo ranljivost in nepredvidljive cene, zato je treba stremeti k čim višji energetski samozadostnosti države. Brez izdatnih vlaganj v zelene energetske projekte in nizkoogljično energijo tega ne bomo dosegli niti do leta 2050.
Izrabimo lastne vire.
Tako kot naj bi kot posamezniki izkoristili svoje talente, tako naj bi tudi države pametno izkoriščale vire, ki jih imajo – na trajnostni način, ne s totalnim izčrpavanjem. Da ne bo pomote: v Evropi je vsem jasno, da je treba čim bolje izrabiti lastne energetske vire vključno z obnovljivimi in fosilnimi viri (čeprav se tem na srednji in dolgi rok odpovedujemo). V državah, ki se zanjo odločijo, pa tudi jedrsko energijo. Za kakršnokoli energetsko mešanico se odločimo, izrabimo lastne vire. Slovenija jih nekaj ima. Gozd gledamo, ne znamo pa ga v zadostni meri trajnostno izkoriščati – to je le en primer. Nujno bi morali, če pripravljamo kakršnekoli »akcijske načrte« ali »energetske koncepte« ali »podnebni zakon«, izkoristiti vse možne obnovljive vire. Raznoliki fosilni viri nas bodo še nekaj časa spremljali, ne bomo kar čez noč živeli »brezogljično«.
Kvantifikacija ciljev? Dovolj bodo tisti, postavljeni na ravni EU.
In še denar.
Nemalokrat slišimo poudarek, da »denar ni problem«. Še več: evropskega denarja imamo trenutno največ na razpolago, odkar smo se priključili EU (prihodnje leto bomo obeležili 20 let članstva!). Energetske družbe imajo zelene investicijske načrte – za vsaj 4 milijarde evrov, kot je pred časom pokazala analiza EZS, v kateri so sodelovala največja slovenska energetska podjetja. Ocenjen energetski del skupnih investicij (gospodinjstva, storitve, industrija, prenos in distribucija, lokalna oskrba) v obdobju 2021–2030 po scenariju NEPN znaša trikrat toliko. Dajmo svoje individualne/nacionalne potenciale kljub vsem oviram karseda izkoristiti in si čim prej zagotovimo varno zeleno sedanjost.
(Vir: ESG)
