V marčevski reviji ESG št. 177 bodo objavljeni predlogi in mnenja stroke, gospodarstva, nevladnikov in poznavalcev problematike zelenega prehoda. Gre za pobudo, da Slovenija sprejme konkreten izvedbeni načrt s prednostnimi cilji zelenega prehoda do leta 2030. V prenovi je NEPN, ki ga mora Slovenija poslati v Bruselj leta 2024, pri čemer bodo njegove ambicije pri nekaterih ciljih povečane skladno z dokumenti Fit for 55 in REPowerEU. Kako do zelene identitete Slovenije, s katerimi ukrepi in kaj naj bo v ospredju programa zelenega prehoda Slovenije do leta 2030?
S predlogi in mnenji, ki jih bomo objavili v reviji ESG, so sodelovali: dr. Gregor Anderluh, Kemijski inštitut, mag. Nataša Avšič Bogovič, Državni zbor RS, dr. Slavko Ažman, Porsche Slovenija d.o.o., Marko Drobnič, Talum d.d., Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o., Tomaž Gorenc, Inštitut za zdravje in okolje, dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Tina Kobilšek, Ministrstvo za naravne vire in prostor, dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Nataša Kovač, Ministrstvo za naravne vire in prostor, Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije – ZEG, Nina Meglič, SRIP Krožno gospodarstvo, mag. Stane Merše, IJS – CEU, mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o., mag. Vesna Nahtigal, Gospodarska zbornica Slovenije, dr. Dušan Plut, Svet za varovanje okolja SAZU, Robert Sever, Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za promet, dr. Andrej Simončič, Kmetijski inštitut Slovenije, dr. Jonas Sonnenschein, Umanotera, Jernej Stritih, Stritih, svetovanje za trajnostni razvoj, d.o.o., mag. Emil Šehič, Zeos d.o.o., Darko Trajanov, Ministrstvo za infrastrukturo, mag. Ana Vučina Vršnak, Energetska zbornica Slovenije, mag. Mojca Žitnik, Statistični urad RS.
V Novicah bomo objavljali nekatere predloge in mnenja.
Dr. Dušan Plut, Svet za varovanje okolja SAZU: Ena ključnih nalog je strukturni premik v smeri trajnostnega gospodarstva
Slovenija, EU in svet so na razvojnem, pravzaprav civilizacijske razpotju, v primežu večplastnih, soodvisnih kriznih razmer. Na modelu trajne količinske gospodarske rasti, izkoriščanju narave (in v veliki meri tudi soljudi) zasnovana tradicionalna razvojna kapitalistična (in real-socialistična) paradigma med drugim večkratno presega nosilnost okolja in ogroža blaginjo naših otrok in vnukov. Po mnenju pisca je neobhoden strukturni ekosistemsko-družbeni in vrednotni preobrat. Operativni akcijski zeleni dogovor Slovenije do leta 2030 naj bi bil eden od ključnih podstati za udejanjanje zahtevnega trajnostno sonaravnega in pravičnega prehoda. Udejanjanje nacionalnega in regionalnega zelenega prehoda Slovenije zahteva ne le soglasje vlade, temveč tudi Državnega zbora in civilne družbe.
Vizije in strategije napredka Slovenije za sonaravno in medgeneracijsko pravično doseganje zmerne skupne in osebne materialne blaginje morajo sedanji model trajne rasti postopoma nadomestiti s konceptom gospodarske odrasti, sonaravnega krožnega gospodarstva z absolutnim zmanjševanjem porabe materialov, energije, prostora in potrošnje. Selektivno zasnovano razogljičenje in prilagajanje na podnebne spremembe za zeleni prehod seveda ni dovolj. Sonaravna ter hkrati socialno in regionalno pravična, znotraj- in medgeneracijsko solidarna Slovenija, ki omogoča enake možnosti za vse, pa nudi realne možnosti za odgovorno udejanjanje družbe zmernega blagostanja za vse državljanke in državljane. Samooskrba oziroma varna stopnja oskrbe z lastnimi ključnimi dobrinami, kot so obnovljivi viri energije (les – surovina in energija), voda, kmetijska zemljišča in ohranjene ekosistemske storitve, nam bodo pomagali pomembno amortizirati prihodnje asimetrične šoke iz tujine, ki se jim zaradi potrebne večplastne odprtosti tudi Slovenija seveda ne bo mogla popolnoma izogniti.
V obdobju do leta 2030 bo ena ključnih nalog strukturni premik v smeri trajnostnega gospodarstva, ki mora bistveno prispevati k radikalnemu zmanjšanju ekološkega (in ogljičnega) odtisa na prebivalca.
Skladnejši, decentralizacijski (policentrični) regionalni napredek Slovenije je ena od ključnih razvojnih in političnih prioritet, ki zagotavlja ohranjanje poseljenosti in sonaravno rabo regionalnih razvojnih potencialov ter s tem povezan dvig blaginje in varno stopnjo prehranske in energetske samozadostnosti v vseh slovenskih pokrajinah. Proces metropolitanizacije in zgoščevanja prebivalcev zlasti v Ljubljanski kotlini ter na drugi strani obsežna območja prebivalstvenega praznjenja (na 57 % ozemlja države!) in zmanjševanja kulturne pokrajine (zaraščanje, pozidava) je treba tudi zaradi ekosistemskih in samooskrbnih razlogov načrtno preprečevati.
Tomaž Gorenc, Inštitut za zdravje in okolje: Znižanje ekološkega dolga za 20 % je težko uresničljivo
V strategiji razvoja Slovenije 2030, ki je bila objavljena leta 2017, imamo med drugim naveden ambiciozen cilj znižanja ekološkega dolga za 20 % do leta 2030. Takšen cilj je časovno težko uresničljiv brez celovitih, usklajenih in ambicioznih ukrepov. Nadaljnja analiza ukrepov za znižanje ekološkega odtisa kaže na to, da lahko ob upoštevanju bolj optimističnih scenarijev in z ambicioznejšimi ukrepi ekološki odtis v Sloveniji znižamo za 32,6 %. Med ključne ukrepe omenjene analize so uvrščeni trajnostno upravljanje gozdov v smislu zagotavljanja ponora ogljika in prilagajanja na podnebne spremembe, spodbujanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije v javnih in poslovnih stavbah ter industriji, uvajanje fotovoltaike na stavbah z razpršenim skladiščenjem v baterijah ter razvoj javnega potniškega prometa, kolesarske mreže in večmodalnih središč.
Pri ekološkem odtisu Slovenije lahko ugotovimo, da približno 60 % predstavlja ogljični odtis. Po posameznih sektorjih največ prispevajo bivališča in promet, kar je ob aktualnih razmerah z energetsko krizo in vojno v Ukrajini še pomembnejše vprašanje.
Menimo, da bi se moral operativni akcijski zeleni dogovor Slovenije do leta 2030 osredotočati na posodobitev energetske infrastrukture z vlaganjem v obnovljive vire energije (predvsem sonce in veter), kar bo zagotovo zmanjšalo odvisnost države od fosilnih goriv in posledično omogočilo hitrejši prehod na bolj trajnosten energetski sistem. Poleg omenjenega pa so ključnega pomena tudi zmanjšanje skupne porabe energije s spodbujanjem ukrepov za energetsko učinkovitost.
Glede na to, da je promet prav tako povzročitelj velikega dela emisij toplogrednih plinov in drugih onesnaževal zraka, ki ogrožajo zdravje ljudi, je pomembno, da operativni načrt vključuje vlaganja v infrastrukturo sistemov javnega prevoza, spodbujanje aktivne mobilnosti s poudarkom na kolesarjenju (npr. kolesarska infrastruktura, souporaba itd.) ter spodbujanje elektromobilnosti (npr. subvencije). Pri energetskem (npr. toplotne črpalke, sončne elektrarne, polnilna infrastruktura) in prometnem sistemu so ključnega pomena zadostna in pravočasna vlaganja v infrastrukturo.
Nina Meglič, SRIP Krožno gospodarstvo: Prednostni sektorji še nimajo načrta za kroženje virov
Nizkoogljično krožno gospodarstvo je eden iz med ciljev Strategije razvoja Slovenije do 2030 (SRS 2030), ki je bila sprejeta 2017. Za preverjanje uspešnosti tega cilja so bili izbrani kazalniki snovna in emisijska produktivnost ter delež obnovljivih virov v končni rabi v končni rabi energije. Slovenija je v letu 2020 dosegla le 65 % emisijske produktivnosti EU (razmerje med BDP in izpusti toplogrednih plinov). Snovna produktivnost (razmerje med BDP in domačo porabo snovi) je v Sloveniji še vedno pod povprečjem EU. Delež obnovljivih virov v končni rabi energije je v l. 2020 in 2021 obstal na 25 %.
Dejstvo je, da potrebujemo za dosego tega cilja močno in stabilno državo ter politično voljo, ki bo usmerjala celovito, kolektivno transformacijo družbe. Kot izkušamo na lastni koži v okviru Strateško razvojno-inovacijskega partnerstva – Mreže za prehod v krožno gospodarstvo, prehod v krožne načine poslovanja in funkcioniranja družbe pač ni mogoč brez sodelovanja države, akademske in raziskovalne sfere, gospodarstva in širše skupnosti, saj gre za celovito predrugačenje načina življenja. Potrebujemo vlado, ki bo odločneje prevzela nase breme prevzemanja tveganja pri razvoju novih tehnologij v partnerstvu z gospodarstvom. Za to pa je potrebno ustvariti raziskovalno in predvsem pilotno infrastrukturo, omogočiti hitrejše prilagajanje šolskega sistema ter vzpostaviti okolje za eksperimentiranje in evalvacijo politik na medsektorski ravni, ki bo spodbujalo naložbe v nizkoogljične oziroma »krožne« inovacije. Prioritetni sektorji, za katere bi bilo potrebno definirati časovnico in jasno opredeliti vsebino ukrepov (npr. v obliki akcijskega načrta ali operativnega programa), so tisti, ki v Sloveniji predstavljajo največji potencial za prehod v krožno gospodarstvo. To so gradbeništvo/grajeno okolje, gozdarstvo-lesarstvo, mobilnost, prehranski sektor in metalurška industrija. To so tudi verige vrednosti, ki so bile izbrane kot ključne v projektu sistemskega prehoda v krožno, regenerativno in nizkoogljično gospodarstvo, ki ga država izvaja v sodelovanju s skupnostjo znanja in inovacij o podnebju, imenovani EIT Climate-KIC.
(Vir: ESG)
