V marčevski reviji ESG št. 177 bodo objavljeni predlogi in mnenja stroke, gospodarstva, nevladnikov in poznavalcev problematike zelenega prehoda. Gre za pobudo, da Slovenija sprejme konkreten izvedbeni načrt s prednostnimi cilji zelenega prehoda do leta 2030. V prenovi je NEPN, ki ga mora Slovenija poslati v Bruselj leta 2024, pri čemer bodo njegove ambicije pri nekaterih ciljih povečane skladno z dokumenti Fit for 55 in REPowerEU. Kako do zelene identitete Slovenije, s katerimi ukrepi in kaj naj bo v ospredju programa zelenega prehoda Slovenije do leta 2030?
S predlogi in mnenji, ki jih bomo objavili v reviji ESG, so sodelovali: dr. Gregor Anderluh, Kemijski inštitut, mag. Nataša Avšič Bogovič, Državni zbor RS, dr. Slavko Ažman, Porsche Slovenija d.o.o., Marko Drobnič, Talum d.d., Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o., Tomaž Gorenc, Inštitut za zdravje in okolje, dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Tina Kobilšek, Ministrstvo za naravne vire in prostor, dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Nataša Kovač, Ministrstvo za naravne vire in prostor, Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije – ZEG, Nina Meglič, SRIP Krožno gospodarstvo, mag. Stane Merše, IJS – CEU, mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o., mag. Vesna Nahtigal, Gospodarska zbornica Slovenije, dr. Dušan Plut, Svet za varovanje okolja SAZU, Robert Sever, Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za promet, dr. Andrej Simončič, Kmetijski inštitut Slovenije, dr. Jonas Sonnenschein, Umanotera, Jernej Stritih, Stritih, svetovanje za trajnostni razvoj, d.o.o., mag. Emil Šehič, Zeos d.o.o., Darko Trajanov, Ministrstvo za infrastrukturo, mag. Ana Vučina Vršnak, Energetska zbornica Slovenije, mag. Mojca Žitnik, Statistični urad RS.
V Novicah bomo objavljali nekatere predloge in mnenja.
Mag. Aleksander Mervar: Upravljanje distribucij naj prevzame MOPE
Katere ukrepe naj sprejme Slovenija? Najprej glede umeščanja elektroenergetskih naprav v prostor. Spremeniti moramo zakonodajo v smeri hitrejših postopkov pridobivanja upravnih dovoljenj. Skrajšati moramo povprečno dobo umeščanja za daljnovode in kablovode vseh napetostnih nivojev na tri do štiri leta, za proizvodne enote pa največ osemnajst mesecev. Formiranje odškodninskega sklada, v katerega bi potencialni investitorji vplačevali ocenjene stroške odškodnin in služnosti za lastnike zemljišč, s katerimi ne bo možno v relativno hitrem času skleniti dogovora. S tem se bo bistveno skrajšala doba pridobivanja upravnih dovoljenj.
S spremenjenim, koordiniranim upravljanjem vseh petih elektro distribucij na področju prioritet investiranja. Da ne bo pomote, kolegi v elektro distribucijah strokovno upravljajo s tistim, kar imajo, so, po primerjalni analizi, katero smo naredili v ELES pred tremi leti, stroškovno učinkoviti v primerjavi s podobnimi gospodarskimi družbami v državah, članicah EU. Naj mi ne zamerijo, manjka pa jim »miselni preboj«. Vsaka od njih ima nekaj odličnih strokovnjakov, posamično premalo, skupaj bi jih imeli dovolj. SODO je s strani Agencije za energijo dobil soglasje na desetletni razvojni načrt distribucijskega omrežja. Predvideva se okrog 350 mio EUR investicij letno. Kakšno leto več, kakšno leto manj. Do sedaj letno realizirajo za okrog 120 mio EUR. Če odmislim problematiko virov financiranja teh načrtovanih investicij, se je kdo javno vprašal, s katerim kadrom bodo to izvedli. S tem, kar imajo, tega ne morejo niti približno realizirati. Nisem rekel, da ne znajo, enostavno tega kadra nimajo, pa naj bodo to pravniki, ekipe za javna naročila, projektne ekipe, nadzor in ne nazadnje kader, ki bo to fizično izvedel. Ker je SODO od 22. decembra lanskega leta 100% v lasti ELES, se bomo temu problemu, skupaj z zaposlenimi na SODO in elektro distribucijami, letno zelo posvetili.
Predlagam, da gre upravljanje elektro distribucij iz SDH na novoustanovljeno MOPE s ciljem koncentracije potencialov, ki jih imajo.
Nadaljeval bom z zeleno davčno reformo, na podlagi katere se delno ali v celoti investitorje oprosti plačevanja davka iz dohodka pravnih oseb, če gre za pravne osebe ali nižjo stopnjo dohodnine za fizične osebe. To pomeni vzpostaviti stimulativno okolje za vlaganja v nove proizvodne enote, predvsem OVE in večjih kapacitet na posamezni lokaciji.
Pod stimulativno okolje smatram tudi jasna pravila, kdo je odgovoren in kdo nosi investicijske izdatke za povezovanje večjih enot OVE na prenosno ali distribucijsko omrežje. Bom zelo jasen in neposreden: to je naloga ELES in distribucij.
Zaradi vzpostavitve monitoringa združiti vse sklade, ki so posredno v korelaciji z zelenim prehodom pod eno streho, pod en nadzor. Mislim pa na EKO sklad, Center za podpore in podnebni sklad.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj: Na prvem mestu je ohranjanje naravnega kapitala
Zeleno gospodarstvo pa si ljudje, vključno s politiki, predstavljajo zelo različno. Točnih predstav, kaj je to zeleno gospodarstvo, večina nima. Naivno ga lahko enačimo z razvojem proizvodov, ki jih bo mogoče uporabiti ponovno, reciklirati, proizvodov, ki jih bo mogoče proizvesti z manj porabe energije, vode, surovin in drugih dragocenih virov. Za mnoge so zelena delovna mesta vsa v industriji obnovljivih virov energije, od monterja solarnih panelov do prodajalca biodizla. Čeprav oba lahko delata v mizernih pogojih in za mini plačo. Če bi zeleno gospodarstvo res postalo alternativa današnjemu razvojnemu modelu, potem bo moralo biti mnogo več.
Prehod v zeleno, trajnostno ali »kakor ga že poimenujemo« gospodarstvo je kompleksen in dolgoročen podvig, saj ne potrebujemo le malih kozmetičnih popravkov. Novo gospodarstvo potrebuje vlaganja in na prvem mestu je vlaganje v ohranjanje naravnega kapitala. Politika mora prepoznati gospodarski in socialni potencial, ki ga ima naravni kapital. Za začetek naj odpravi subvencije za škodljive vplive na okolje, prepove nesmotrne in netrajnostne rabe prostora, vode, drugih naravnih virov. Zelenega gospodarstva tudi ne bo, če ne bomo vlagali v ljudi. Vsi potrebujemo nova zelena znanja in veščine, pa še nimamo ustrezne izobraževalne politike. Mnogi se bi morali vključiti v programe preusposabljanja, ki naj bi bili ključni del politik trga dela. Vlaganje v ljudi pa pomeni tudi odpravljanje revščine, neenakosti in spodbujanje socialnega podjetništva. Zelenega gospodarstva brez politik, ki se posvečajo vprašanjem pravičnosti, ni. Bistvena je tudi ozelenitev ključnih gospodarskih sektorjev, kot so energetika, kjer naj imajo prednost nizkoogljični viri, pa promet, industrija in kmetijstvo. Za to so nujne politike za inovacije, za spodbude in za dolgoročno planiranje, mnogo daljše od štiriletnega mandata. Če se odločimo za zeleno gospodarstvo, mora biti dovolj politične volje tudi za vplivanje na finančne tokove. Gre za finančno ovrednotenje okoljskih storitev in njihovih bodočih koristi, izplačila za ohranjanja storitev ekosistemov, za okoljsko fiskalno reformo, ki je širša kot le zelena davčna reforma, upoštevanje eksternih stroškov – torej za zaračunavanje onesnaženja.
Dr. Slavko Ažman, Porsche Slovenija: Nujne so sistemske spodbude in viri za zeleno mobilnost
Promet je v Sloveniji edini sektor, v katerem se emisije CO2 ne zmanjšujejo, ampak strmo naraščajo. V dobrem desetletju je delež emisij zrasel s petine na tretjino vseh emisij, kar jasno kaže, da stvari uhajajo izpod nadzora, zato brez odločnih ukrepov zeleni prehod ni mogoč.
Kako zmanjšati emisije iz prometa? Načinov je več, potrebni pa so vsi, ker se medsebojno dopolnjujejo:
- Zmanjšanje obsega prometa
- spodbujanje dela od doma
- omogočanje študija na daljavo
- spodbujanje souporabe vozil
- Večja uporaba nemotornih oblik prometa
- izgradnja infrastrukture (ločene poti za nemotorni promet, možnosti za varno hrambo koles, skirojev …)
- Uporaba javnega prevoza
- enotna vozovnica za ustrezno ceno (trenutna cena je verjetno ustrezna – pomembnejša je atraktivnost ponudbe)
- dobro urejen sistem javnega prevoza za šolsko mladino vzgaja nove uporabnike javnega prevoza
- izboljšanje ponudbe in pogostosti, nove relacije …
- možnost plačila z bančno kartico za občasne uporabnike
- vštevanje časa na vlaku v delovni čas (pobuda iz javnega sektorja – zanimiva tudi za gospodarstvo)
- Uvajanje alternativnih goriv v javni prevoz (npr. določen delež vozil kot pogoj za sofinanciranje prevoza, višje sofinanciranje za vozila na alternativni pogon)
- Souporaba vozil
- Elektrifikacija voznega parka – Študije kažejo, da je daleč najpomembnejša sprememba strukture obstoječega voznega parka. Na tem področju so nujni naslednji ukrepi:
Zelo jasni in podrobni cilji elektrifikacije osebnega motornega prometa, kar bo omogočalo vsaj letno spremljanje doseganja ciljev in po potrebi sprotno prilagajanje ukrepov.
Prenova sistema spodbud – nujne so digitalizacija, transparentnost, predvidljivost in enostavnost. Nakup električnega vozila mora biti vsaj tako enostaven kot nakup ostalih vozil –kot lahko prodajalec uredi zavarovanje in financiranje, bi moral imeti možnost urediti tudi formalnosti za pridobitev spodbude.
Nov, sistemski in dolgoročni vir sredstev za zeleni prehod na področju mobilnosti– sprejem predvidenih rešitev v ZIAG.
Ustrezen delež sredstev iz podnebnega sklada za ukrepe na področju mobilnosti (sorazmeren z obsegom emisij).
Odprava zapleta z boniteto in vstopnim davkom za e-vozila, ki v praksi izničuje pozitivne učinke davčnih spodbud zanje (popravek pravilnika – MF).
Zeleno javno naročanje – povečanje ambicioznosti javnega sektorja, država mora biti vzgled.
(Vir: ESG)
