e-Vodnik po trajnostnosti
| Avtorica: Tanja Pangerl |
Upravljanje v skladu z ESG zahteva celovit pristop k trajnostnosti, ki temelji na okoljskem, družbenem in upravljavskem stebru. Podjetja se pogosto znajdejo pred dilemo, na kakšen način pristopiti k trajnostnemu upravljanju in kaj vključiti. V okviru Akademije Zelena Slovenija je potekala brezplačna spletna konferenca »Ključne teme ESG upravljanja«. Povod za konferenco je bil e-Vodnik po trajnostnosti v podjetju – ESG (okolje, družba, upravljanje), ki je praktično orodje na poti trajnostnega razvoja podjetij in organizacij. Širi znanja, vodi iz koraka v korak, svetuje s praktičnimi primeri in s konkretnimi vprašanji omogoča samoocenitev podjetja na trajnostni poti – tako z vidika posameznih področij kot celote.
Spletno konferenco in izdajo prve verzije e-Vodnika sta partnersko podprla SRIP – Krožno gospodarstvo in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, pri izdaji e-Vodnika pa je bila partner tudi družba Eles. Gre za prvo verzijo e-Vodnika, ki se bo v prihodnje tematsko še nadgrajeval. Obsega 192 strani in vključuje enajst tematskih poglavij. Nekaj smo jih predstavili tudi v okviru spletne konference.
V uvodu konference je mag. Vanesa Čanji, direktorica podjetja Fit media d.o.o. / Zelena Slovenija in strokovnjakinja s področja trajnostnega razvoja predstavila, kaj vključuje upravljanje ESG in kako trajnostnost implementirati v podjetje. Izpostavila je, da ESG postaja krovni koncept trajnostnega upravljanja, ocenjevanja in poročanja v gospodarstvu. Fokus tega je finančni oz. kapitalski sektor. Z novo zakonodajo v okviru EU se ESG strukturira in se uvaja generalni pristop k razumevanju ESG, ki vključuje strateški pristop, upravljavsko prakso in tudi metrike, merjenje in pojasnjevanje. Za upravljanje z ESG so potrebne specifične kompetence. Kaže se, da so te kompetence prenizke na vseh ravneh, tako na ravni nadzornikov, uprave kot celotnih kolektivov. V skladu z ESG se bo v prihodnje prilagajala tudi upravljavska struktura.
Kaj je eko dizajn, kako ga upoštevati v proizvodnem procesu in kako to vpliva na stroške dela, je predstavila Nina Meglič, koordinatorka SRIP – Krožno gospodarstvo. Poudarila je, da je kar 90 % proizvodnih stroškov in 80 % okoljskih vplivov determiniranih med oblikovanjem izdelka. Namen eko dizajna je torej zmanjšati vpliv proizvoda na okolje v njegovem celotnem življenjskem ciklu. S pristopom krožnega dizajna pa preprečujemo nastajanje odpadkov na izvoru. Ob tem je predavateljica navedla nekaj primerov slovenske prakse, ki sledijo petim načelom krožnega dizajna, kot so prioritiziranje lokalnih surovin/materialov ali bio-osnovanih materialov, zasledovanje načel snovne in energetske učinkovitosti, podaljšanje življenjske dobe, ničelna stopnja odpadkov in omogočanje kontinuiranih izboljšav.
Kako pomemben je sistemski pristop k izvajanju ukrepov za izboljševanje energetske učinkovitosti in nadgradnja sistema upravljanja z energijo, je predstavil mag. Bogomil Kandus, direktor SUE v ENEKOM, Inštitut za energetsko svetovanje, d.o.o. Med drugim je kot ključne izzive na tem področju izpostavil pregled nad rabo energije oz. energetski pregled, določitev pomembne rabe energije glede na obseg rabe energije oziroma vpliv rabe energije posameznih procesov, kakor tudi glede na možnosti za optimizacijo. Za vsako pomembno rabo energije je ključno vzpostaviti kazalnike, na podlagi katerih se lahko spremlja energetska učinkovitost in za katere je določeno tudi energijsko izhodišče. Za obvladovanje rabe energije pa je treba vzpostaviti plan zbiranja energetskih podatkov.
Gašper Binter, M.Sc., direktor področja strateške nabave v Iskraemeco d.d., je predstavil, kako v podjetju upravljajo z dobavno verigo, pri čemer sledijo tudi zavezi za razogljičenje. Osredotočajo se predvsem na krajše dobavne verige, lokalizacijo proizvajalcev in dobaviteljev, centralizirana skladišča, usklajenost dobaviteljev z globalno pogodbo, v okviru katere dobavitelje redno ocenjujejo in preverjajo, sledijo materialom do vira, strogo zavračajo sodelovanje s katerim koli dobaviteljem, ki krši človekove in delavske pravice, izrablja delo otrok, zmanjšujejo uporabo plastike in trdih kovin, uporabljajo embalažo za večkratno uporabo idr. Pristop k izbiri dobaviteljev temelji na vnaprej vzpostavljenih formularjih za validiranje in certificiranje novega dobavitelja v njihovem naboru dobaviteljev. Preverjajo finančne kazalnike, proizvodne kapacitete, standarde, reference, materialne vire. Po izpolnitvi teh formularjev izvedejo fizični postopek validacije na lokaciji dobavitelja, kjer so posebej pozorni na politiko. Nato se začne postopek usklajevanja globalne pogodbe. Ko so prva vzorčenja potrjena (pred prvimi rednimi dobavami), je pogodba že usklajena. Ko so prve tri redne dobave izvedene brez odstopanj, se pogodba podpiše. V sklopu pogodbe mora dobavitelj povzeti vse njihove zahteve. Vse dobavitelje na letni bazi tudi ocenjujejo in presojajo. Če pride do kakšnih odstopanj, se presoje izvajajo tudi mesečno, kvartalno.
Pomemben del trajnostnosti je odnos podjetij do družbenega okolja. Kateri so najpogostejši standardi s področja družbene odgovornosti, je predstavila Andreja Kranjc, vodja oddelka za certificiranje pri podjetju TÜV SÜD Sava. Izpostavila je shemo presojanja družbene odgovornosti SMETA, katere lastnik je neprofitna organizacija Sedex. SMETA uporablja kot osnovo za zahteve ETI kodeks in zakonodajne zahteve. Ocenjevalna vsebina lahko temelji na dveh ali štirih stebrih. Presoja po dveh stebrih vključuje varnost in zdravje pri delu ter delovno pravni vidik, presoja po štirih stebrih pa poleg tega še poslovno etiko in varovanje okolja. Možne so tudi presoje dodatnih področij, kot so upoštevanje smernic OZN za spoštovanje človekovih pavic v gospodarstvu, sistemi vodenja, pravica do dela, delo na domu in podizvajanje ter obširnejši pregled s področja varovanja okolja. Presoja vključuje ogled lokacije, pregled dokumentacije, intervju z vodstvom, deležniki in delavci.
e-Vodnik po trajnostnosti v podjetju lahko naročite na spletni strani www.zelenaslovenija.si
