Kako menedžerji različno razumejo zeleni prehod in kako država odlaša
Kdo ne pozna Charlesa Dickensa, ki je napisal Božično pesem v prozi. Še jo ponatiskujejo. Ne le zato, ker je povzdignil glas proti kapitalu in za socialno pravičnost, pač pa tudi zato, ker je znal zasukati pero tako, da ni razžalostil srca ranljivih bralcev.
Ne vem, kakšno božično-novoletno zgodbo bi pisatelj napisal danes. A zagotovo bi pisal o kapitalu in o človeku, o naravi in o tem, kako jo človek pleni. Čeprav, in prav zato to misel zapišem ob koncu leta, Slovenija vsaj na splošni, politični ravni, marsikje že poskuša združiti različne interese v nacionalno soglasje. O tem, da to, kar počnemo okolju in naravi, počnemo sebi.
Seveda. Poudarki so ilustrativni. Trgovci se vprašujejo, koliko so že zeleni. Bančniki, kako bodo z zelenimi merili vplivali na naložbe z manj vplivi na okolje. Gospodarstveniki in menedžerji ne govorijo o ekocidu, pač pa pragmatično. Toda zgodba se sestavlja kaskadno.
Aleš Cantarutti v Glasu gospodarstva piše: Ekonomski in socialni komponenti moramo dodati še okoljsko dimenzijo, da postanemo zeleno-tržna ekonomija. Gregor Benčina v intervjuju za Delo meni, da nas k trajnostni naravnanosti nagovarja racionalnost. »Največja priložnost, ki jo trajnost prinaša, je sprememba vrednot in percepcija trajnostne naravnanosti gospodarskih subjektov.«
No, kako je z vrednotami in percepcijo v podjetjih, kako je z etično okoljsko refleksijo pri menedžerjih, v reviji ESG odgovarja Andrej Božič. Njegov pogled seže iz podjetja kot ekosistema v družbo, v njene vrednote in temelje razvoja: » Izzivi so predvsem v praksi. Trajnostni principi so osnovni principi delovanja družbe. So torej bistvo družbe. Ne le nekaj dodatnega. In tukaj prihaja do največjega nerazumevanja, ki pa velikokrat izhaja iz egoizma in pohlepa.«
Na Vrhu slovenskega gospodarstva pa so promovirali Strateški razvojni dokument GZS s tremi horizonti prihodnosti: reindustrializacijo, vlogo države in finančnega sistema, povezljivost ter zeleni prehod in digitalizacijo. A neizogiben strateški razvojni premislek gospodarstva in družbe v preostanku desetletja do 2030 je, ali se bo na vseh ravneh odločanja in upravljanja začela spreminjati dosedanja miselna shema, ki prisega predvsem na vrednost. Na to, da je vse rast in da je dobiček bistvo posla. Etična okoljska senzibilnost in zelena kompetentna pismenost je tista, ki bo pripeljala do novih vrednot in drugačne identitete podjetja, občine, družbe. In če smo pri ekonomiji in gospodarstvu – kakšno naj bo zeleno, trajnostno podjetje, po katerih merilih naj bo zgrajen njegov trajnostni profil?
Če trajnostni senzor usmerimo v podjetja, se praksa spreminja. Tako kaže naša novoletna anketa o ogljičnem odtisu. K sodelovanju smo povabili trideset podjetij. Tretjina se jih je odzvala. Povedali so, da že vedo, kaj od njih pričakuje ESG in da bodo hitro razumeli, kaj prinaša Predlog Uredbe o ekodizajnu. Kajti potrošniki bodo kmalu brali digitalne potne liste za izdelke.
Tako kot podjetja sprejemajo strategije trajnostnega razvoja s prednostnimi cilji, tako potrebuje Slovenija agendo prednostnih trajnostnih ciljev do leta 2030. Zdaj že zamuja. Vstopamo v tretje leto zelenega desetletja države. Kaj je na top listi naložb do konca desetletja za zeleni prehod družbe in države? V reviji Roman Ponebšek kot predstavnik distribucijskega omrežja pojasnjuje, zakaj nekatera elektrodistribucijska podjetja zavračajo vloge uporabnikov, ki se želijo priključiti s sončno elektrarno. Omrežje ni pripravljeno, zeleni prehod energetike je ogrožen.
Slovenija potrebuje nacionalni program prednostnih naložb zelenega prehoda do leta 2030. NEPN je lahko seveda okvir, ni pa operativni program. In novoletna anketa potrjuje – zeleno postaja konkurenčna prednost.
