Kdo bo prvi minister za zeleni prehod
Slovenija je pri zmanjševanju emisij TGP in pri povečevanju energetske učinkovitosti dosegla zavezujoča cilja za leto 2020, sporoča Podnebno ogledalo 2022. Mag. Barbara Petelin Visočnik v intervjuju ocenjuje to kot spodbuden dosežek. Vendar pa je, ne le zato, ker je Slovenija zaostala za ciljem pri deležu obnovljivih virov v bruto rabi končne energije in je plačala za kazen pet milijonov EUR, nujno »pospešeno izvajanje ukrepov in usklajeno podnebno upravljanje«. To je pot do energetsko podnebnih ciljev in ekonomsko vzdržnega zelenega prehoda. Ekspertna skupina, ki je pripravila Podnebno ogledalo 2022, predlaga vladno telo za izvajanje podnebne politike. EU z načrtom REPowerEU in drugimi dokumenti zaostruje zaveze pri ekonomiziranju porabe virov. A hkrati sprejemajo posamezne države odločitve, EK to dopušča, korake nazaj od zelenega dogovora. To so koraki, ki varujejo gospodarsko rast s tehtanjem socialne blaginje. Torej voz razvojnega modela po starem.
V krizo z energenti je treščil še najnovejši podatek o svetovnem dnevu ekološkega dolga. Tudi letos je bolj zgodaj, 28. julija. Slovenija je dan ekološkega dolga neslavno obkrožila že 18. aprila. Ekvadorski okoljski minister je ob dnevu ekološkega dolga ponovil, kar je sicer znano: da sedanji sistem proizvodnje in potrošnje ogroža okolje in izčrpava vire.
Raba in zloraba okolja se nadaljuje na krilih razvojne paradigme, ki prisega predvsem na gospodarsko rast. Toda bolj kot kdaj koli prej so glasna vprašanja, na različnih ravneh, kako gospodarsko rast uskladiti ali uravnotežiti z vzdržnim razvojem. Kolikšna je lahko stopnja razdvajanja gospodarske rasti od okoljskega izčrpavanja? Nova Zelandija se je leta 2019 odločila, da opusti BDP kot osnovno merilo gospodarskega uspeha. Kot zanimivost. Mag. Visočnik opozarja na podatek, da se je v slovenski industriji dodana vrednost povečala za 23 %, raba končne energije pa se je za malenkost zmanjšala. Meni, da je že prišlo do »nekaj razhajanja med gospodarsko rastjo in rabo končne energije«.
Kakšen bo zeleni prehod Slovenije do leta 2030? Ali bosta sedanja energetska kriza in pomanjkanje virov za življenje in proizvodnjo le izsilila hitrejše spremembe v poslovanju podjetij, v razvojnem načrtovanju občin in države? V tem trenutku so energija, voda in hrana tri tarče, že leta pod kapo strategij samooskrbe. Izstopa voda v slovenski Istri. Tja ljudem v vojaških in gasilskih cisternah dovažajo pitno vodo. V ustavi zapisano pravico. Komu pa so potem namenjene podnebne lekcije? Saga s pitno vodo v slovenski Istri traja že nekaj desetletij! Komu v poduk? Podobno, po ježevsko, je z razvojem namakalnega sistema in z uporabo odpadnih vod.
Energetski prehod Slovenije zelo počasi prazni zvrhan koš energetskih skrbi, čeprav Marjan Eberlinc zagotavlja, da gospodinjstva pri oskrbi s plinom ne bodo prizadeta. A zeleni energetski prehod, ki želi zanesljivost oskrbe in večjo samooskrbo, morda še najbolj ostro posega v strateško razvojno vprašanje države o gospodarski rasti in rabi končne energije.
Slovenija je začela postopek za posodobitev NEPN. V Bruselj ga mora poslati do sredine 2024. Realne dileme, kako Slovenija izvaja ukrepe energetskega podnebnega načrta, so zgovorne. Za radikalnejši preboj pri zelenem prehodu niso dovolj različne medsektorske in vladne koordinacije. Ne gre več zgolj za podnebno upravljanje in za NEPN. Slovenija se mora odločiti zaradi nacionalnega interesa za vzdržni, uravnoteženi razvoj, kar mora biti fokus zelenega prehoda že do leta 2030. S prednostno usmeritvijo k oskrbi z viri. Bolj odgovorno in bolj načrtno.
Slovenija potrebuje ministra za zeleni prehod s sodelovanjem stroke in nevladnikov. Tako kot gospodarstvo potrebuje vse več menedžerjev za trajnostne tehnološke rešitve v proizvodnji.
Če se odločite za ukrepanje, zaprite vrata dvomom, je pomodroval F. Nietzsche.
