8. okoljski akcijski program EU
Zaveza Evropskega zelenega dogovora, da bo EU do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina, se odraža v čedalje večjem številu strategij, akcijskih načrtov, finančno podprtih programov, predpisov in drugih podlag za učinkovito delovanje. Med najnovejšimi je 8. okoljski akcijski program (uradno imenovan Splošni okoljski akcijski program unije do 2030), ki je bil po mesecih pogajanj dokončno izoblikovan decembra lani. Postopek priprave se je precej zavlekel, saj je imel predhodni (sedmi) program rok trajanja do konca leta 2020.
Pregled izvajanja 7. okoljskega akcijskega programa EU (za obdobje 2013 – 2020), komisija je poročilo o njegovem izvajanju objavila maja 2019 po obširnem posvetovanju v letu 2018, je pokazal, da je dolgoročni cilj ali vizija do leta 2050 »Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta« še vedno relevanten, zato se ohranja. Spremembe pa so očitno že v naslednjem koraku, to je pri ciljih 8. okoljskega akcijskega programa EU do leta 2030 (8. EAP), ki gradijo na Evropskem zelenem dogovoru (EZD). V EZD je bilo sprejetje novega okoljskega akcijskega programa tudi napovedano.
Dolgoročni prednostni cilj je torej, da najkasneje do leta 2050 ljudje živijo dobro, znotraj planetarnih omejitev in v gospodarstvu blaginje, kjer nič ni zavrženo, rast je regenerativna, dosežena je podnebna nevtralnost v EU in neenakost se je bistveno zmanjšala. Izpostavljeni so še zdravo okolje, ohranjena biotska raznovrstnost s cvetočimi ekosistemi ter zaščiteno in obnovljeno naravo, kar vodi k večji odpornosti na podnebne spremembe, vremenske in podnebno povezane nesreče ter druga okoljska tveganja. Kot je običajno pri dokumentih, ki določajo politike EU, je vključena tudi globalna razsežnost: Unija določa tempo za zagotavljanje blaginje sedanjih in prihodnjih generacij na globalni ravni, ki jo vodi medgeneracijska odgovornost.
V 7. okoljskem akcijskem programu, sprejetem novembra 2013, so bile tematske prednostne naloge razdeljene v tri prednostne cilje, ki so se nanašali na naravo, gospodarstvo in zdravje:
1. varovanje, ohranjanje in izboljšanje naravnega kapitala,
2. z viri gospodarno, zeleno in konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo,
3. varovanje državljanov pred pritiski ter tveganji za zdravje in dobro počutje, ki so povezani z okoljem.
Osmi EAP, okoljski program unije do konca leta 2030, vključuje šest medsebojno povezanih tematskih prednostnih ciljev. Na prvi dve mesti pa postavlja boj proti podnebnim spremembam, torej njihovo blaženje in prilagajanje nanje:
(a) hitro in predvidljivo zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter hkrati povečanje odvzema po naravnih ponorih v skladu z že določenimi cilji (Uredba 2021/111917 o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti), kar pomeni predvsem zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Seveda z zagotavljanjem pravičnega prehoda.
(b) stalen napredek pri krepitvi in vključevanju sposobnosti prilagajanja, pri čemer so ekosistemski pristopi posebej izpostavljeni. Ta cilj seveda vključuje tudi krepitev odpornosti in zmanjšanje ranljivosti (okolja, družbe in gospodarstva) na podnebne spremembe, hkrati z izboljšanjem preprečevanja vremenskih in podnebnih nesreč ter pripravljenosti nanje.
Naslednji trije tematski cilji določajo, da je v tem desetletju potrebno ločiti gospodarsko rast od rabe virov in degradacije okolja ter pospešiti prehod v krožno gospodarstvo; prenehati onesnaževati in varovati zdravje; zaščititi, ohranjati in obnavljati biotsko raznovrstnost ter krepiti naravni kapital.
Podnebne spremembe se spet pojavijo v zadnjem tematskem cilju: (f) spodbujanje okoljskega vidika trajnostnosti ter zmanjšanje ključnih okoljskih in podnebnih pritiskov, povezanih s proizvodnjo in potrošnjo (zlasti na področjih energetike, industrijskega razvoja, stavb in infrastrukture, mobilnosti, turizma, mednarodne trgovine in prehranskega sistema).
Za doseganje prednostnih ciljev so predvideni specifični cilji in ukrepi (omogočujoči pogoji), ki jih večinoma poznamo že iz drugih dokumentov EU. Novosti, ki se poudarjajo v predstavitvah programa in so pomembni (tudi) za podnebne cilje, določajo:
• Večji poudarek na upoštevanju planetarnih omejitev, ki so vključene že v vizijo za leto 2050. Tako naj bi se znatno zmanjšala odtis materialov in odtis potrošnje Unije, da bi bila čim prej spet znotraj meja, ki jih še lahko prenese planet, po potrebi tudi z uvedbo ciljev EU do leta 2030 za zmanjšanje.
• Okrepitev pobud, ki koristijo okolju, in postopno odpravljanje škodljivih subvencij, zlasti subvencij za fosilna goriva, in sicer:
– z zavezujočim okvirom za spremljanje napredka držav članic pri postopnem odpravljanju subvencij za fosilna goriva in poročanje o njem na podlagi dogovorjene metodologije;
– z določitvijo roka za postopno odpravo subvencij za fosilna goriva v skladu s ciljem omejitve globalnega segrevanja na 1,5 °C;
– z metodologijo za opredelitev drugih okolju škodljivih subvencij, ki jo bo do leta 2023 oblikovala Komisija v posvetovanju z državami članicami.
• Okrepljeno spremljanje izvajanja programa:
– oblikovana bosta strnjen prikaz in sklop kazalnikov, ki ne bodo osredotočen zgolj na bruto družbeni proizvod (BDP), ampak bodo merili napredek na gospodarskem, okoljskem in družbenem področju;
– poleg strožjih zahtev glede vsakoletne ocene doseženega napredka in novega mehanizma upravljanja z letno izmenjavo mnenj med institucijami je leta 2024 predviden vmesni pregled napredka pri doseganju tematskih prednostnih ciljev, po potrebi bo sledila dopolnitev programa za obdobje po letu 2025.
V dokumentu je izražena tudi zahteva po odmiku od »silosnega« pristopa k sistemskim spremembam in skladnosti politik ter razvijanje in utrjevanje baze znanja zanje. Med kvantitativnimi in kvalitativnimi orodji, ki jih je potrebno razvijati, so posebej izpostavljene metode predvidevanja (foresight) in modeliranja.
Po pregledu ključnega dokumenta evropske okoljske politike lahko ugotovimo, da je sicer napreden in se odziva na aktualne okoljske in podnebne izzive. Vendar vključuje malo konkretnih, kvantificiranih in zavezujočih ciljev, prinaša bolj usmeritve za delovanje, pozive k učinkovitemu izvajanju že sprejetega, podporo potekajočim procesom in dokumentom v nastajanju. WWF, Svetovni sklad za naravo, ga označuje kot v splošnem obetajočega, vendar z veliko pomanjkljivostjo: odločevalci na ravni EU so zamudili ključno priložnost za določitev končnega datuma za opustitev javnega financiranja fosilnih goriv in okolju škodljivih subvencij. Več kot 52 milijard evrov davkoplačevalskega denarja letno gre samo za fosilna goriva.
