Slovenija nad pričakovanji pri zniževanju emisij toplogrednih plinov – EOL št. 167

Uvod

V zadnjih nekaj letih je Slovenija sprejela Nacionalni energetsko podnebni program (NEPN) do leta 2030 in Dolgoročno podnebno strategijo Slovenije 2050. A politika in energetska stroka se ukvarjata predvsem z velikimi projekti, ki jih ta dokumenta ne vsebujeta ali le bežno omenjata. To so gradnja novega bloka jedrske elektrarne, nadaljevanje gradnje hidroelektrarn na Savi in širitev cestnega omrežja. Hkrati se načrtno seje dvom v tehnologije, ki se že uveljavljajo in omogočajo doseganje podnebnih ciljev, kot so sončne in vetrne elektrarne in električna vozila. Razprava spominja na sprejemanje odločitev za TEŠ 6 pred desetletjem in pol, ko je med večino političnih strank prevladala politična volja po velikih infrastrukturnih projektih ne glede na njihovo ekonomsko ali okoljsko upravičenost.

Mineva deset let, odkar je bila po dobrih dveh letih dela ukinjena Služba Vlade RS za podnebne spremembe, ki sem jo vodil. To se je zgodilo ob menjavi Vlade in tik preden je bila sprejeta državna garancija za TEŠ 6. Desetletje je primerno obdobje za vrednotenje prispevka Službe k oblikovanju in izvajanju podnebne politike v Sloveniji. Tik pred koncem delovanja smo v Službi pripravili predlog dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo. Predlog je temeljil na več modelih prihodnjega razvoja in na participativnem procesu oblikovanja ukrepov blaženja in prilagajanja za različne sektorje. Vlada predloga nikdar ni potrdila, saj je zaradi pritiska povezanega s TEŠ 6 ostal v fazi medresorskega usklajevanja s podporo vseh ministrstev, a nasprotovanjem Gospodarske zbornice. Ne glede na to predstavlja zanimivo osnovo za spremljanje napredka pri boju s podnebnimi spremembami. V prispevku se opiram tudi na podatke in ugotovitve, ki so predstavljene v osnutku poročila o okolju 2021. Poleg tega obravnavam povezavo med emisijami in gospodarsko rastjo.

Emisije toplogrednih plinov

Ena od glavnih tem strokovne razprave v času priprave takratnega predloga strategije je bila, ali lahko glede na trend rasti emisij med leti 2000 in 2008 srednjeročno sploh lahko pričakujemo njihovo zniževanje. Naši modeli so kazali, da je to možno in celo pričakovano, zagovorniki tradicionalne perspektive pa so vztrajali na stališču, da gospodarska rast nujno povzroči tudi rast emisij. Posledica te dileme je bila velika razlika med scenarijem zniževanja emisij predlagane strategije in scenarijem brez ukrepov oziroma »Business as usual«. Slednji je bil med drugim podlaga za pogajanja Slovenije o evropskih ciljih zniževanja emisij do leta 2020, ki so potekala v tistem času. Zaradi predvidevanj o nadaljevanju rasti emisij v desetletju do 2020 je bilo tako dogovorjeno, da Slovenija svoje emisije izven sistema ETS lahko zviša še za 4 % v primerjavi z letom 2005. Dejansko pa so bile naše ne-ETS emisije v letu 2020 za 16% nižje od tistih v letu 2005.

Graf 1 prikazuje, da so se dejanske skupne emisije Slovenije po letu 2010 zniževale v skladu s predvidevanji predloga strategije iz leta 2012 in da se predvidevanja o nadaljevanju rasti emisij do leta 2030 niso uresničila. Istočasno pa se je gospodarska rast, merjena z BDP, nadaljevala. V zadnjem desetletju je torej dejansko prišlo do razklopa med rastjo gospodarstva in rastjo emisij TGP. Znižanje emisij se je zgodilo predvsem v energetiki zaradi nižjih emisij TEŠ 6 v primerjavi s starejšimi bloki in v sektorju stavb zaradi ukrepov energetske učinkovitosti. Emisije v prometu so med leti nihale glede na gospodarska gibanja, niso pa več naraščale tako kot v preteklosti. Če ekstrapoliramo zniževanje emisij med leti 2008 ali 2009 in 2019 do leta 2030, kaže tudi, da je doseganje ciljev EU za leto 2030 povsem izvedljivo.

Za leto 2020 sta bila v EU določena še cilja glede rabe energije in deleža energije iz obnovljivih virov v končni rabi. Slovenija je cilj stabilizacije tako primarne kot končne rabe energije več kot dosegla. Za 3 odstotne točke pa je zgrešila cilj deleža obnovljivih virov, saj usmerjanje investicij v hidroelektrarne ne more bistveno povečati proizvodnje elektrike v državi, potencial sonca pa ostaja neizkoriščen.

S prenehanjem povečevanja rabe energije se razbija tudi mit o tem, da se povpraševanje po energiji z razvojem stalno povečuje. Glede na to, da tekoča goriva (večinoma promet) predstavljajo največji delež energentov, bo zanimiv razvoj rabe energije v naslednjem desetletju, ki ga bo zaznamovala elektrifikacija vozil. Električni avtomobili so energetsko bistveno učinkovitejši od naftnih, zato lahko, ne glede na morebitno rast rabe elektrike, pričakujemo nadaljnje padanje rabe skupne energije, fosilnih goriv in emisij toplogrednih plinov. Zaradi tega je ključ za nadaljevanje prehoda v nizkoogljično družbo do leta 2030 pospešitev elektrifikacije vozil in njihova oskrba z elektriko iz sonca. Glede na to, da v Sloveniji obvladujemo bolj ali manj vse tehnologije, povezane z električnimi vozili in sončnimi elektrarnami, bo to gotovo prispevalo k nadaljevanju razklopa med gospodarskim razvojem in konkurenčnostjo ter rabo energije in emisijami. Pomemben vidik elektrifikacije prometa predstavlja tudi povečanje zmogljivosti železnice za prevoz potnikov in blaga, saj je ta energetsko in prostorsko bistveno bolj učinkovita od cestnega prevoza.

Ponori ogljika in prilagajanje

Zaradi bogastva gozdov je bila Slovenija v preteklosti ena od držav z največjim deležem ponorov ogljika. To nam je bistveno pomagalo pri doseganju Kjotskega cilja znižanja skupnih emisij. V predlogu strategije leta 2012 smo opozarjali, da zaradi staranja gozdov in bodočih negativnih učinkov podnebnih sprememb nanje ne moremo pričakovati nadaljevanja ponorov v nedogled. Nismo pa mogli predvideti, da se bo ponor v gozdovih izničil oziroma sprevrgel v emisije že v nekaj letih. Žledolom leta 2014 in širjenje podlubnikov, ki mu je sledilo, je za pet let zaustavil rast lesne zaloge in s tem zaloge ogljika v slovenskih gozdovih. Nazorno je pokazal nepredvidljivost učinkov podnebnih sprememb in okrepil pomen prilagajanja nanje. V zadnjih letih se je ponor sicer spet okrepil, a v gozdarstvu postaja jasno, da bo v prihodnosti vse bolj pomembna krepitev odpornosti gozdov in ohranjanje zaloge ogljika v njih.

Tudi sicer so učinki podnebnih sprememb vse bolj vidni, napovedi prihodnjih učinkov pa vse bolj jasne. Temperature in število vročih dni naraščajo, morska gladina se dviga, povečujejo se pomladne in poletne suše, hkrati pa se povečuje pogostost poplav in znižuje količina podtalnice. Zaradi tega je vse bolj nujna integracija prilagajanja na podnebne spremembe v vse sektorske strategije in ravnanja, kar je bil tudi pristop predloga strategije iz leta 2012.

Naslednje desetletje

Pogled na zadnje desetletje podnebne politike v Sloveniji kaže, da doseganje mednarodnih ciljev nikakor ni nemogoče, niti ne predstavlja problema za gospodarski in družbeni razvoj države. Ekonomske analize v času priprave predloga strategije pred desetimi leti so kazale, da bodo investicije v razogljičenje povečale BDP za približno pol odstotne točke letno v primerjavi z neukrepanjem. Gibanje BDP v zadnjem desetletju prav tako nakazuje, da zmanjševanje emisij vsaj ne škodi gospodarski rasti. V prihodnosti pa bodo investicije v zeleni prehod zagotovo ključen dejavnik dolgoročne konkurenčnosti države.

Za naslednje desetletje bo, tudi po sprejetem NEPN, glavna prioriteta promet, kjer je treba zagotoviti podoben prelom, kot je bil po letu 2000 spodbujen pri stavbah s pomočjo subvencij Eko sklada. Pospešiti je treba prehod na električna vozila in hkrati izboljšati ponudbo javnega prevoza tako po cestah z avtobusi kot po železnici. Poleg učinka v smislu razogljičenja bosta imela ta dva ukrepa tudi pozitiven vpliv na kakovost zraka in s tem zdravje ljudi, na zaustavitev rasti povpraševanja po novih cestah in prostoru in na zmanjšanje odvisnosti od uvoza goriv.

V zadnjem času se v okviru iskanja rešitev veliko pozornosti posveča proizvodnji električne energije, pri čemer se kot ključni cilj postavlja lastno oskrbo Slovenije z energijo. To naj bi med drugim dosegli z novo jedrsko elektrarno na uvožen uran. Pri energetski bilanci pa se dostikrat spregleda, da največ energije uvozimo v obliki fosilnih goriv za promet. Zmanjšanje porabe fosilnih goriv bo hkrati povzročilo zmanjšanje skupne porabe energije zaradi večje učinkovitosti električnih vozil in bo v vsakem primeru izboljšalo delež lastne oskrbe z energijo. Na strani proizvodnje je ključni res domači vir sonce. Sončne elektrarne so zrela tehnologija s predvidljivimi padajočimi cenami. Za investicije vanje ne potrebujemo državnega kapitala. V energetski sistem jih lahko najbolje vključimo v povezavi z električnimi avtomobili in njihovimi baterijami, ki lahko zagotavljajo stalnost oskrbe na dnevni ravni. Poleg tega bodo v povezavi z novimi vzorci proizvodnje in rabe elektrike vsekakor potrebne resne investicije v prenosno in distribucijsko omrežje, pa tudi novi pristopi pri njihovem upravljanju.

Prilagajanje

Če so načrtovani dovolj zgodaj in ustrezno, lahko ukrepi prilagajanja stanejo zelo malo ali pa imajo tako kot ukrepi zniževanja emisij celo pozitivne gospodarske učinke. Če pa z njimi čakamo in niso integrirani v siceršnje razvojno in investicijsko načrtovanje, so lahko zelo dragi.

Na področju prilagajanja bo eno od ključnih področij upravljanje voda. Pri tem ne moremo več računati na enostranske tehnične ukrepe, kakršna je regulacija vodotokov. Ta naj bi izboljšala poplavno varnost, a je glede na pričakovane podnebne spremembe danes nemogoče predvideti, kakšni bodo lahko poplavni valovi v prihodnosti. Primer, kaj se lahko zgodi tudi na povsem »ukročeni« reki, so poplave na Dravi novembra 2012, ko elektrarniške akumulacije niso bile sposobne zadržati poplavnega vala in so ga z nujnimi izpusti še okrepile. V Sloveniji glavni zadrževalnik vode na letni ravni predstavljajo podtalnice, ki jih ne moremo nadomestiti s površinskimi akumulacijami in zadrževalniki. Za naravno dopolnjevanje zalog vode podtalnic in za poplavno varnost bo treba vodam predvsem nameniti oziroma vrniti dovolj prostora.

Drugo pomembno področje prilagajanja so gozdovi. V Sloveniji so pomemben vir surovin in obnovljive energije, v preteklosti pa so zagotavljali tudi pomemben ponor ogljika. Nova Evropska gozdna strategija tudi za prihodnost pričakuje, da bodo gozdovi držav članic hkrati zagotavljali les, ponor ogljika in vrsto drugih ekosistemskih storitev. Slovenija bi lahko oziroma bi morala imeti pri tem vodilno vlogo v Evropi. Imamo najvišjo lesno zalogo na hektar in uveljavljen sistem sonaravnega gospodarjenja. A ravno zaradi že visoke lesne zaloge moramo skrbeti za ohranjanje oziroma odpornost gozdov. Njihov propad zaradi negativnih vplivov podnebnih sprememb bi namreč lahko povzročil velike emisije ogljikovega dioksida. Prvi primer tega, kaj se lahko zgodi, so posledice žleda iz leta 2014, ki so praktično izničile ponor ogljika v gozdovih med 2014 in 2019. Zagotavljanje odpornosti gozdov in ponora ogljika v njih bo možno le v partnerstvu z lastniki gozdov in vključitvijo ustreznih subvencijskih mehanizmov v programe Skupne kmetijske politike.

Zaključek

Glede na do sedaj doseženo je Slovenija pri zelenem prehodu lahko oziroma bi morala biti bolj ambiciozna, kot je bila v preteklosti. Življenjsko smo namreč zainteresirani, da se negativni učinki podnebnih sprememb čimprej nehajo povečevati. Hkrati pa bo zeleni prehod ugodno vplival na gospodarski razvoj in kakovost življenja v Sloveniji. A če želimo doseči resne učinke, moramo biti varčni pri alokaciji virov. Predragih in okoljsko dvomljivih rešitev z javnimi sredstvi, kot so hidroelektrarne na Savi ali drugi blok NEK, si ne moremo privoščiti. Resno moramo nadaljevati le z uveljavljanjem in izvajanjem ukrepov, ki so že vključeni v naše razvojne dokumente.