Ravnanje z bioplastiko zahteva sistemske rešitve – EOL št. 163

Predstavitev trenutnega stanja in trendov na področju bioplastike v Sloveniji; Nina Meglič, SRIP – Krožno gospodarstvo

Ni celovitih podatkov o številu proizvajalcev in količini proizvedene bioplastike v Sloveniji. Analiza trga je pokazala, da sledimo evropskim trendom v omejenem obsegu. Proizvodna panoga polimernih komponent v Sloveniji večinoma temelji na dobaviteljski dobavni verigi (uporabo vrste polimerov za končne izdelke diktirajo naročniki) in je večinoma dobava biopolimernih granulatov iz tujine. Problematika, s katero se soočamo, je sledenje izvoru surovin za proizvodnjo bioplastike, razvoj tehnologije za proizvodnjo, strošek proizvodnje (spodbude s strani države so ključnega pomena), presoja vpliva na okolje skozi celotno oskrbovalno verigo in greenwashing.

Primeri prakse proizvajalcev plastičnih izdelkov – stanje in izzivi

IHPS: BioTHOP razgradljiva vrvica za hmeljarski sektor; Julija Polanšek

V Sloveniji večina hmeljarjev za oporo uporablja sintetično polipuriensko vrvico. V tem primeru so storžki edini in največji koristni del rastline za nadaljnjo uporabo v pivovarstvu. Stebla in listi, hmeljevina, pa predstavljajo 2/3 biomase celotne rastline, kar na letni ravni znaša cca. 23.000 ton odpadne hmeljevine letno. Partnerji projekta smo pristopili k iskanju rešitev, da bi z vpeljavo biorazgradljive vrvice v hmeljišča hmeljevina postala kasneje uporabna in osnovna surovina za kompostiranje ter ekstrakcijo vlaken, ki se lahko uporablja za izdelavo novih industrijskih produktov. V razvoju BIOTHOP vrvice smo vzorce preizkušali tudi med uporabo in po njej. Vrvica je morala biti dovolj močna za oporo rastlinam, prenašati ujme in se dobro obnesti na obiralnem stroju. Namen je bil, da je kompostabilna na kmetijah, ne le, da je industrijsko kompostabilna. Stremimo k razvoju novega biokompozita za brizgane materiale na osnovi vlaken hmeljevine in polimlečne kisline, ki vsebuje vsaj 30 % vlaken hmeljevine. Ta biokompozit v podjetju Tecos uporabljajo za izdelavo sadilnih lončkov.

Tecos: Biopolimerna kozmetična embalaža in biopolimerni sadilni lončki; dr. Vesna Žepič Bogataj

Pri Tecosu smo izvedli že veliko krožnih projektov in jih uspešno zaključili. Zdaj se soočamo s tem, da imamo produkt, za katerega ne vemo, ali ga lahko postavimo na tržno polico z oznako, da je biorazgradljiv, in ne vemo, kje bo končal. Ali v sežigu ali v biokompostarni, za kar je bil dejansko namenjen. Predstavljam naš prvi projekt, kjer smo se soočili z izdelavo kompozitov, ki bodo bioosnovani. Gre za projekt BAQUA, ki je sofinanciran s programa Life. Gre za kombinacijo odpadkov iz plantaž banan, od koder smo pridobivali organska vlakna in jih kombinirali z različnimi plastičnimi matricami, s sintetičnim polipropilenom in z biorazgradljivo mlečno kislino. Pri nas smo bili odgovorni za razvoj biokompozita, ki vsebuje do 30 % vlaken olesenelih stebel bananovcev. To ni bil edini projekt. Izdelali smo dva produkta za embalažni sektor. Pihane plastenke za embaliranje sokov in kozmetično embalažo. Oba izdelka sta popolnoma biorazgradljiva in certificirana (Compostable OK). V 12tih tednih se lonček za kozmetično embalažo razgradi. Kozmetično embalažo je uporabil grški partner Olivetia za svojo naravno kozmetiko. Izdelali smo tudi sadilne lončke iz odpadne hmeljevine za nove izdelke v sektorju hmeljarstva, embalaže in vrtnarstva. Lončki so 100 % biorazgradljivi, namenjeni sajenju in industrijskemu kompostiranju.

Stramex Pet: PLA plastenke; Katja Kampuš

Pri nas smo uporabili material PLA, iz katerega proizvajamo plastenke. Gre za 100 % biorazgradljivo plastiko, ki se proizvaja na osnovi fermentacijskih postopkov ogljikovih hidratov. Bio polimere je možno pridobiti iz mnogih različnih surovin. Stramex PET plastenke so narejene iz PLA (lactic acid) polimlečne kisline, ki je narejena iz koruznega škroba. Razvili smo biološko razgradljivo plastiko in plastiko, ki jo je mogoče kompostirati. Vendar se večina razpoložljive plastike, ki je označena kot biološko razgradljiva, običajno razgradi pod posebnimi pogoji, ki niso vedno prisotni v naravnem okolju, zato lahko še vedno škoduje ekosistemom. Menimo, da sta recikliranje in kompostiranje najboljša načina za ponovno uporabo bioplastike. Sežig je po našem mnenju zastarela metoda odstranjevanja odpadkov.

Istost: Nelipot embalaža; Tina Štrubelj

Naš glavni izdelek, deodorant Nelipot, je embaliran v bioplastiko. Torej uporabljamo material Bio-Flex F 6514 proizvajalca Fkur, ki je certificiran za uporabo v prehrambni industriji. Gre za PLA plastiko, narejeno iz škroba na mlečnokislinski osnovi. Minimalna vrednost organskega ogljika je vsaj 70 %, kar zagotavlja veliko uspešnost pri biorazgradnji. Material, ki ga uporabljamo, označujemo na naših etiketah, torej da gre za embalažo iz biorazgradljive plastike. Tudi za nas je največji izziv pravilno odlaganje, zato pospešeno izobražujemo potrošnike o pravilnem recikliranju tega materiala. Zato si prizadevamo za ločeno zbiranje odpadne embalaže in njeno vračanje.

Novamont: Biorazgradljivi in kompostabilni materiali; Erik Hrvatin

Novamont je mednarodno vodilno podjetje v razvoju bioplastike. Danes imamo 4 večje proizvodne obrate, kjer letno proizvedemo cca 150.000 MT bioplastičnih materialov. Novamontove inovacije so rezultat krožnega modela biogospodarstva, ki ga uveljavlja že od svojega nastanka. Pomemben temelj modela je razvoj kompostabilne bioplastike kot inštrumenta pri preusmerjanju organskih odpadkov z odlagališč, kar omogoča njihovo preoblikovanje v kompost.

Avantpack: Vloga kompostabilnih vrečk v zapiranju krožnih zank bioplastike; Melvis Haskič

Podjetje proizvaja kompostabilne vrečke in folije. Specializirali smo se na področju kompostabilne embalaže za živila (food contact packaging), ker verjamemo, da je to najboljša rešitev v kompostabilni plastiki. Imamo BRC & IFS certifikat (celovit sistem za zagotavljanje varnosti živil). Vedno bolj se usmerjamo v razvoj tehničnih kompostabilnih filmov po meri, ki so ponovno vezani na embalažo za živila. Letno pretvorimo cca 6.000 ton kompostabilnega materiala. V Evropi je situacija glede kompostabilnih vrečk zelo različna. Dober primer je Velika Britanija, kjer ni zakonodaje za kompostabilne vrečke, tudi ni prepovedi, vendar trg obstaja, je pomemben in je velik. V Nemčiji na primer obstaja delna prepoved bioplastike. Nemčija je edina država, ki še ni popolnoma odprla vrata bioplastiki. Ostale države ali imajo to že urejeno z naklonjeno zakonodajo za bioplastiko ali pa imajo določene ukrepe, ki so v korist bioplastiki. V Sloveniji žal ne delamo in ne razumemo, zakaj se stvari ne premaknejo. Zaostajamo za ostalim delom Evrope.

Interseroh plastics research & development: Miti in resnice o okoljski vrednosti bioplastike; dr. Manica Ulčnik Krump

Bioplastika, ki je nova generacija plastike, pridobljena iz obnovljivih surovin, kot so na primer škrob in celuloza, predstavlja skoraj 1 % celotne svetovne proizvodnje plastike, vendar se povpraševanje zanjo na trgu povečuje in globalna proizvodnja bioplastike narašča.

Promotorji bioplastike spodbujajo njeno uporabo predvsem z navedbami, da njena proizvodnja in uporaba zmanjšujeta ogljični odtis, da je biorazgradljiva, da ne vsebuje škodljivih snovi in zmanjšuje količine nerazgradljivih odpadkov ter da v postopkih recikliranja in ponovne uporabe zvišuje snovno učinkovitost. Nekaterim od teh razlogov za spodbujanje uporabe bioplastike ne moremo ugovarjati. Strokoven in na znanstvenih dejstvih utemeljen pogled pa terja, da na tehtnico postavimo vprašanje ali je bioplastika resnično bolj trajnostna od t. i. tradicionalne plastike zgolj zato, ker je pridelana na t. i. biološki osnovi.

Dejstvo je, da proizvodnja bioplastike terja pretvorbo zemeljskih površin, ki bi bile sicer namenjene kmetovanju, v površine za pridelavo surovin za njeno proizvodnjo. Vplivi sprememb rabe kmetijskih zemljišč so pogosto tako izraziti, da lahko celo izničijo koristi zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in nevtralizacije ogljičnega odtisa. Prav tako pridelava surovin za proizvodnjo bioplastike poteka z uporabo večjih količin dodatkov, kot so pesticidi in gnojila, pretvorba organskih surovin v bioplastiko pa zahteva tudi uporabo različnih kemičnih snovi, nezanemarljiva je seveda tudi poraba vodnih virov.

Velik problem, predvsem za uporabnike, predstavlja dejstvo, da na trgu obstajajo različne vrste bioplastike, ki bi jih bilo treba ločevati na osnovi možnosti biorazgradnje, recikliranja ali morebitne ponovne uporabe. Končni uporabniki večinoma niso seznanjeni z dejstvi, da je bioplastika lahko bionerazgradljiva ali biorazgradljiva. Birorazgradljivi tipi so samo pod določenimi pogoji primerni za biološko razgradnjo v vodi, zemlji ali kompostu. Industrijska kompostabilna plastika se razgrajuje v pogojih industrijskih kompostirnic in samo nekateri tipi bioplastike so kompostabilni v dobro vodenem domačem kompostniku. Ti različni tipi bioplastičnih materialov so torej različno razgradljivi, njihovo kompostiranje ali recikliranje poteka v različnih postopkih in bi jih zato za zagotavljane njihove trajnostne vrednosti morali tudi ločeno zbirati. A praksa žal kaže, da 99 % uporabnikov ne prepozna bioplastike in jo kot odpadni material odloži v zbiralnike za odpadno embalažo. V tem primeru bo biorazgradljiva bioplastika najverjetneje skupaj z  ostalimi mešanimi odpadki termično obdelana v sežigalnici, s čimer ne dosežemo pričakovanega prispevka k izboljšanju okoljske vrednosti. Prav tako je zmotno prepričanje mnogih končnih uporabnikov, da biorazgradljiva bioplastika v naravi razpade, ne da bi obremenjevala okolje. Odlaganje bioplastike v nekontroliranih pogojih lahko povzroči sproščanje škodljivega plina metana, ki ima 23-krat močnejši negativni vpliv kot CO₂.

Če torej upoštevamo vse vidike življenjskega cikla bioplastike, od rabe tal, uporabe pesticidov in herbicidov, porabe energije in vode za predelavo, emisije toplogrednih plinov in metana, biorazgradljivost, različne oblike recikliranja, ki so pogojene s postopki ločenega zbiranja, je težko trditi, da je bioplastika okolju prijaznejša od t. i. tradicionalne plastike. To seveda ne pomeni, da ne spodbujamo njene proizvodnje, le natančno je treba osmisliti njeno uporabo. Ta je gotovo smiselna v mnogih primerih, nedvomno pa neprimerna, če ni možno zagotoviti njenega označevanja, ločenega zbiranja in sortiranja, kot nujnih pogojev za vse nadaljnje postopke recikliranja.